25. januar 2014

Justice for all: Metallica od Torbena Ulricha do Death Magnetic

V resnici nisem verjel, da se bo še kdaj, a pripetilo se je, da sem se ponovno polotil branja glasbene biografije. A to pot je vseeno drugače. Ta knjiga mi je bila baje namenjena že pred tisto prej. Tako mi je bilo rečeno. A ne glede na vse, če bi se trenutki poravnali vsaj približno na enak način, kot so se sicer, bi to knjigo vsekakor kupil in jo prebral. Poravnali pišem zato, ker sem do nakupa prišel po naključju, med nepričakovanim nekajminutnim čakanjem na neke mimobežne nakupe lepše polovice, ko z otrokom pač zatočišča poiščeš v najbližji knjigarni. Tam sem brskal in odkril biografsko knjigo o Metallici. Navzlic slabim izkušnjam, ki jih v spominu še vedno tenstam tisto skrpucalo, ki naj bi zajelo življenjsko zgodbo Leonarda Cohena (mimogrede, letos v slovenskem jeziku pride, vsaj po kritikih sodeč, precej boljša), sem plačal enajst evrov in se je lotil.

vir slike: musicroom.com

Avtor relativno debelušne pripovedi je Joel McIver in gre za posodobljeno različico knjige z istim naslovom, ki jo je izdal že pred leti: Justice for all: the truth about Metallica. Ta naslov sicer razkriva eno osnovnih pomanjkljivosti dela, a o tem nekaj kasneje. Najprej, gre za popis dosedanjega življenja in dela Metallice. Malo manj življenja, veliko več dela. Čeprav je jasno, da je pri bendu, ki je, seveda s kadrovskimi in mentalnimi menjavami, na odru že več kot trideset let, življenje in delo ločevati. In gre za odličen popis, knjiga ima 400 strani, natisnjena pa je v majhnem tisku in podatkov je, lahko mi verjamete, ogromno. Meni, kot navdušenemu ljubitelju dobre glasbe, ki je ves svoj prihranjeni osnovnošolski in srednješolski denar zapravljal v prodajalnah s kasetami in cdji, so se v resnici marsikatere podobe izpred skoraj dvajsetih let, bliskale pred očmi s takšnim življenjem, da sem moral priznati, da je avtorju zares uspelo na strani priklicati veselje, žalosti in pričakovanja ob vsem, kar se je odvijalo okoli tega velikega benda.

Gre za neavtorizirano biografijo in čeprav se na prvi pogled zdi, da bi avtorji to raje zamolčali, je Joel k temu pristopil popolnoma iskreno. Kot pisec niti za trenutek ne izstopi iz vloge osebnega pogleda navdušenca na Metallico in na mestih, kjer mu vsebina to omogoča, brez zadržkov pove, kaj si misli o tem ali onem. Pravi celo, da najverjetneje avtorizacija takšnemu delu škodi, ker pač v mašineriji Ulrich&Hetfield ne bi dobila zelene luči. Vendarle pa to daje delu neko posebno kredibilnost - ker se mu ni potrebno držati nazaj in je lahko zapisal vse tisto, kar mu je pač ležalo na duši. Kar se mu je zdelo v redu in kaj ne. A s stališčem oboževalca je križ: lahko si deliš mnenje z drugimi oboževalci, lahko si ga pač ne. In zato ima in bo imela ta knjiga seveda bralce, ki bodo prikimavali, vedno tudi tiste, ki bodo zgolj zavijali z očmi.

Sam sem jo prebral z užitkom. Vmes preposlušal mnogo dobre glasbe, ki je nisem že zelo dolgo. In izvedel marsikaj novega. Lahko rečem, da je dobro čtivo. Napisano je z natančnostjo arhivarja in raznoliko pri podajanju gledišč na mejnike, ki so se dogodili Metallici. Prvih sto strani knjige se ukvarja z opisom predzgodbe. S predstavitvijo glavnih članov Metallice in kako so se znašli skupaj. Spoznamo zgodbo Ulrichovih in njihovega potovanja v Kalifornijo. Tega, kako hiperaktiven in željan spoznavanja in ustvarjanja glasbe je bil Lars kot najstnik; kako so prve vaje potekale v njegovi sobi; kako je spoznal Jamesa Hetfielda in kako je ta naučil Rona Mcgovneya igrati bas, ker so pač potrebovali basista; spoznamo malodane očetovsko vlogo slednjega, ki je ostale člane benda vozil na koncerte, zalagal denar za prevoz in prenočišča in bil zato vedno bolj na bojni nogi z njimi, še posebno s problematičnim Mustainom, prvim solo kitaristom Metallice; izvemo, kako mu je vse skupaj postalo preveč in kako je sam stopil ven iz benda; izvemo, kako se je takratna zasedba trudila privabiti Cliffa Burtona medse in se zaradi njega preselila v San Francisco; in o njihovem potovanju v New York, kjer so spoznali prvega menegerja, Zazulo. Knjiga, vsaj tak občutek dobi bralec, popiše vse države in vsa mesta, kjer je Metallica kdaj igrala (ja, nekje je seveda enkrat omenjena tudi Slovenija). Zelo dobro popisuje dogajanja na vseh turnejah, ki so jih nizali z neverjetnim ritmom in nesrečo, v kateri je življenje izgubil Burton. In to, kakšno brazgotino je ta dogodek pustil na vseh ostalih. Predvsem pa se mi zdi zelo dobro, kako je avtor opravil z popisi mnenj o Metallici, njihovih koncertih, albumih, dejanjih, izjavah, karakterjih in o splošnem glasbenem duhu, ki je vsemu temu botroval. Tu je sogovornike iskal tako v starših kot tudi v glasbenikih, popisih v časopisih, novinarjih in še kom, ki je mimobežno prekrižal pota z Metallico. Tudi vsak album popiše z dovolj zornih kotov in zna bobu reči tudi gnil bob, kadar iz njega smrdi. Vpogled je res noro obsežen.

Torej, če ste kdaj samo slutili, da je bil Cliff Burton glasbeni genij, boste v tej knjigi izvedeli, da je bilo temu res tako in tudi zakaj. In če se vam je kdaj zdelo, da je plošča …and justice for all tista, ki ima res slabo produkcijo, ki ji manjka basa, boste tudi izvedeli, da je temu tako (in tudi, da je krivec za to bolj ali manj samo Lars Ulrich). Izvedeli boste, kako je smrt Jamesovega očeta vplivala na njegovo pisanje besedil na Load plošči in kako je v bistvu celoten bend potreboval nekakšen reality šov da se je leta kasneje izvlekel iz krize, v katero je prišel. Ta reality šov si lahko tudi danes ogledate, gre za dokumentarec Some kind of monster. In to, kako še danes ne morejo priznati, da je njihova St.Anger nekaj najslabšega, kar lahko narediš v glasbi ter, zakaj je pesem Nothing else matters povzročila največji razkol med oboževalci Metallice. Konča pa s popisom zadnjega albuma, Death Magnetic, v letu 2009.

V knjigi je veliko podatkov in avtor (in napisal je že kar nekaj takšnih biografij, tule najhitreje pridete do seznama) napravil raziskave o vsem mogočem. In ta nasičenost s podatki je nekaj, kar bi edinole lahko štel v slabo tej biografiji. Zaradi tega bo v knjigi užival le tisti, ki mu ali mu je v nekem obdobju Metallica pomenila ogromno. Motilo me ni toliko to, da je avtor skušal odgovoriti na nekaj mitov, ki se nanašajo na Metallico, bolj to, da je želel dajati vtis, da prinaša resnico o bendu. A sklepam, da je to marketing, ki je za prodajo knjige potreben.

Knjiga je izreden in zelo natančen popis skoraj tridesetletnega dogajanja v Metallici, ki je zaslovela s pomočjo izmenjave slabih posnetkov na kasetah in postala eden najbolj slavnih bendov na svetu, ki se je (predvsem Lars) pred leti na vso moč borila proti spletnemu nelegalnemu pretakanju glasbe, a vseeno znala posegati v nove izzive, marsikdaj s popolnoma osebnim ozadjem. Zadnji od teh je nemara prav sedaj splavljeni film Through the never. Če poznate koga, ki je zrasel z Metallico, je tole nujno darilo.

✩✩✩✩

Spodobi se prilepiti nekaj dobre glasbe. Tole bo pravo:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...