Konteksti

V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne)...

Musta kuin eebenpuu je tretja knjga cikla Sneguljčica avtorice Salle Simukke, ki vsaj zaenkrat zaključuje zgodbe o najstniškem dekletu v borbi proti kriminalu in zlu. Prvič je knjiga izšla pred dvema letoma, na naše police pa je Črna kot ebenovina priletela pred nekaj tedni in prvi dve deli zapolnjuje na zelo zanimiv način. V nekaterih elementih se popolnoma odmika od zasnove, na katero smo pomislili na začetku, a prav zato je branje lahko še bolj zanimivo. V prejšnjih delih cikla, Rdeča kot kri in Bela kot sneg , sem na začetku poudarjal predvsem pisateljičin poizkus ustvariti podobo najstniške gverile, ki se bori proti kriminalu, najprej doma in v drugem delu v Pragi, v ospredju katere je Lumikki Andersson, Sneguljčica. Dekle, s katero je Salla Simukka zgradila zelo zanimivo literarno osebo, ki ni vsemogočen pravljični lik in ima svoje šibke točke, a vseeno jo odlikuje neverjetni pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav zaradi nje je bilo najbolj zanimivo brati celotno t...

Pisanje o sLOLvenskih klasikih je treba začeti mnogo prej. Moji zgodnji spomini na Prešerna niso nič preveč lepi, predvsem polni nenehnega ponavljanja, da je največji. Da je pisal najlepše verze in da je vanje zajemal vse tisto, kar je pomembno, da se pove. Spominjam se tudi učenja na pamet. Njegovih Sonetov nesreče, Povodnega moža in seveda tudi Zdravljice. Tako, v stilu šablon, po katerih je treba izrisati učenčevo pamet. Premalo pa je bilo zanosa, da bi ljubezen do mojstrstva besede ohranjali tudi naprej. Niti pri meni niti pri kom drugem. S Cankarjem je bilo precej podobno. Ali še nekoliko slabše. In potem je minilo nekaj let, ogromno let, ko sem se k obema vrnil. Spodbuda je prišla od nekje drugje. A od drugega branja je zavest o veličini tako Prešerna kot tudi Cankarja, in še marsikoga drugega, ostala v kotičkih spomina, od koder nikdar ne izgine. Danes se mi zdijo npr. Cankarjeve črtice vrhunec, ki se mu kot bralec lahko le čudim, Prešernovi stihi pa povsem nepresegljivi. To ...

Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogle...