Konteksti

Leto je zopet okoli. December prešerno trosi svoje nečimrnosti vsepovsod, kakor bi pijanec iskal sledove treh kosov, ki so pred njim v mestno blato risali svoje sledi. Vse je temno, svetloba brlizga edinole skozi šibko odsevnost umazanih oken, kjer se je njega dni zrcalila ponosna lepota prazničnih luči. Vse ostalo je prazno. Duše so odšle, svečke ugasnile, žica pa je pretesno objela še tista srca, ki so v osamljenosti iskala topline, našle pa le krvaveče razočaranje. A tule nas je še vedno dovolj, tolažbe ne zmanjka. Na cesti, v telovadnicah, trgih, parkih ali v vaških, že davno od boga pozabljenih krčmah. V iskanju teh pravih resničnosti radostno vzkipim vsakokrat, ko v teh surovih mimobežnostih naletim na Časokljunov popis . Saj se spomnite Časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli . Seveda odlično opravlja svoj posel. A Bea

Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah . Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami . Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta.  vir slike: sanje.si Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi str

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni p

Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospod