30. december 2014

Časokjunov dosje (II): bralno leto 2014

Časokljun, tisto kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42 in pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli, odlično opravlja svoj posel. Vsepovsod najdemo različne sezname reči in pametovanja, ki prinašajo smisel in pomen pojmu sodobne kulture bivanja in družbenega napredka. Načrtovanje petletnih strategij je povsem zastarela stvar, hipno spreminjanje skoraj vsega, terja vsakoletno mučno odbiranje grdih kamenčkov iz najlepšega prodja. Tiskano obrekovanopisje, spletni seznami in televizijska, radijska občila, so polna ločevanja odpadkov in z veseljem nam ponujajo končne resnice o tem, kaj je času primerno in kaj ne. Paradigme tega, kaj je potrebno zavreči in kaj ohraniti v spominu, so v takšnih oblačilih mnoge v svoji unikatnosti. In hkrati edine v mnoštvu tistih, ki se motijo. Časokljun bo pošiljal še naprej in čeprav bo dvom o njegovi verodostojnosti na mestu, bo vsakdo – ko bo v roke dobil takšno darilo prihodnosti – vedel, da ima pri sebi pravo stvar.

Kot je prava stvar vsekakor bila tudi tale dosje. Seznam bralnih zmag 2014 se je izkazal za pravega.

Dirk van Hoogstraten, Lezende man met baard en bril (vir slike: commons.wikimedia.org/)
Navkljub precej večji stiski s časom, ki je bila na delu v letu 2014, sem uspel obrniti kar nekaj strani dobrega, pravzaprav odličnega čtiva. Vedno hitreje odložim vse, kar mi ne ustreza in jasno vedno težje najdem tisto, kar zares navduši. Zato sem januarsko branje pričel z vnaprej dobljeno stavo: Jussi Adler-Olsen je super žanrski pisatelj in franšiza Oddelek Q je ravno tako super branje. Izginotje je krimič, ki ga še vedno priporočam vsem. Nato sem šel v popolnoma druge vode, saj Sveta knjiga volkodlaka Viktorja Pelevina ni nekaj, kar bi lahko stlačil v kak enoten žanr. Branje, ki ni za vsakogar, a s kančkom bizarne želje po vedenju, kaj je reposkrumba. Nekaj boljšega. Popolnoma druga zgodba so Samogovori Andresa Neumana: zgodba, polna čustev, napetosti in empatičnega napora. Ne more pustiti hladnega. Po takšnem branju sem potreboval popolnoma drug svet in detajlna biografska pripoved o Metallici, skupini, ki je mnogim pomenila marsikaj (in jim še), je bila kot nalašč za takšen odklop. Naslednji vrhunec je sledil v prvem delu trilogije Stoletje, avtorja Kena Folleta, naslovljen z Propad velikanov. Mogočna in obsežna epopeja o prvi svetovni vojni, ki dokaže, da lahko tudi fikcija o zgodovinskih dogodkih doseže epskost kake fantastične Pesmi ledu in ognja. Komaj čakam, da na vrsto pride drugi del. Nujno branje. Naslednja knjiga v mojih rokah je bila Divja, v kateri se je Cheryl Strayed podala na dolgo Pacifiško gorsko pešpot, kjer je premagovala različne ovire, najbolj tiste, ki ne odidejjo, ko zapreš oči. V Beneških očeh sem se podal nekaj stoletij nazaj, na trgovske ladje v Sredozemlju 16. stoletja. Fina veduta o neusahljivem gonilu ljubezni v težkem življenju. In tudi v naslednji se nisem še ločil od morja. Brodolom Charlotte Rogan je ponovitev Sartrove Za zaprtimi vrati: srhljivka s pravo mero tesnobe. Žanrsko nekaj povsem drugega pa je bilo potovanje Zgodovine pornografije, v katerem je Goran Tribuson poskrbel za super zgodovinsko uro o odraščanju v rajnki Jugoslaviji. Še ena velika bralna zmaga 2014.

Pomlad se je nadaljevala v podobnem slogu. Beatli Larsa Saabyea Christensena prav tako pripovedujejo o odraščanju, a to pot v čisto drugem okolju. Inteligentno branje, o katerem nimam slabih besed. Precej manj zahtevno, predvsem sproščujoče in zabavno je bilo branje Projekta Rosie (Graeme Simsion). Prava literarna bomba pa je prišla s strani Neila Gaimana. Za enega vrhuncev bralnega leta 2014 so zame poskrbeli njegovi Ameriški bogovi, v katerih je genialno vtkal skupaj neverjetno moč pripovedništva, mitologije in mojstrskega sukanja besed (ob Pižaminem genialnem prevajanju). No. Ra. Knji. Ga. Nato sem prečital še eno super zadevo, Lilinovo Sibirsko vzgojo, popolnoma drugačno zgodbo o odraščanju. Tokrat med Urkami v Pridnestrju. Kolosalen zalogaj branja v vseh pogledih je bil Bolañovo delo 2666. Pet knjig v dveh zvezkih, ki so izšli v Modernih klasikih. Težko branje, ki nagradi in je nekaj posebnega. Prav tako eden vrhuncev letošnjega branja. Sledila je dvojica antiutopičnega čtiva, Silos in Ko zacvetijo lilije. Obe pripovedujeta zgodbo o družbi nadzora in zastiranja, proti kateri se je vredno boriti, s čimer se strinjajo tudi glavni junaki v zgodbah samih. 


Edouard Manet, Le Lecteur (vir slike: fr.wikipedia.org/)

Poletno branje 2014 je prispevalo žanrsko raznolikost, čeravno ni bilo tako obsežno, kot bi si želel. Klic kukavice, kriminalko J. K. Rowlingove (oz. Roberta Gilbraitha), ki me je prijetno presenetila in v asketskem slogu Agathe Christie dokazala, da v času prevlade skandinavskih kriminalnih zgodb lahko ustvari dober krimič tudi na drugačen način. Italo Calvino me je v Neobstoječem vitezu dobro zabaval v eksperimentalni igro žanrov in motivov. Prav tako me je zabaval Arto Paasilinna z Na lovu za spomini, čeprav na povsem drugačen način. Poleti sem precej bral tudi Šalamunov Molusk, h kateremu sem se vsled neprijetnosti pred dnevi zopet vrnil. Avgusta je bilo na sporedu branje Lilinovega Prostega pada, nekakšnega ultra brutalnega nadaljevanja Sibirske vzgoje. Ni za tiste s slabim želodcem. Za pomiritev sem utehe iskal v Isherwoodovem Slovesu od Berlina, popolni klasiki iz tridesetih let 20. stoletja.

A. Canella, Le Liseur (vir slike: fr.wikipedia.org/)

Jesen je poskrbela najprej za nekaj obveznega službenega čtiva o knjižničarski etiki, začinila nekaj dni z najdbo Valvasorjeve Theatrum mortis human in se uspešno na plano prebila z Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca. Obvezno branje za vsakega murakamijevca, nekakšna ponovitev branja stare grške pripovedi o Orfeju in Evridiki, na čisto poseben način. Super stvar. Nato sem bral tudi o Dunku in Eggu, v Martinovem Vitezu iz sedmih kraljestev in bil prijetno navdušen tudi nad Elizabeth Gilbert in njenim Pečatom stvarjenja, epski pripovedi o samotnem, asketskem in navdihujočem delu botaničarke. Ko sem potreboval žanrski odklop, sem posegel po nečem, kar sem imel že nekajkrat namen vzeti v roke. V najtemnejšem kotu Elizabeth Heynes je nekaj, česar ne boste mogli odložili, dokler ne pridete do konca. Vesel sem bil tudi nekaj kasneje, ko sem odprl drugi prevod Johna Greena v slovenščino, Kdo si, Aljaska?. V tem delu gre zopet za tematiko odraščanja in soočanja z nekolikanj neprijetnimi vprašanji, a John Green vse to obvlada in dasiravno ne dosega učinka Krive so zvezde, ni nič manj presunljivo delo, polno pravih učinkov, ki jih literatura lahko posreduje. Julie Otsuka je v naslednjem branju poskrbela za čisto drugačen odklop. Njen Buda na podstrešju je zelo drugačna knjiga, ki govori o japonskih priseljenkah v ZDA. Presunljiva zadeva in super branje. Za konec pa sem si privoščil še eno zabavno reč. Jonas Jonasson, ki je lani navduševal s Stoletnikom, je dospel v prevodu Analfabetke, ki je obvladala računstvo. Zanimivo in lahko branje z močno kritiko družbe in oblasti, ne le v ozadju, marsikdaj tudi čisto spredaj.

In ker takšen seznam ne bi bil v funkciji izbornega cvetobera branja, ki ga nikakor ne smete zgrešiti, iz gornjega izpostavljam šest takšnih, ki jih ne gre zamuditi. Preverjeno odlično branje, ki vam bo za vedno sedlo v dušo: Sveta knjiga volkodlaka, Propad velikanov, Zgodovina pornografije, Ameriški bogovi, Kronika ptiča navijalca in V najtemnejšem kotu.

Časokljun, sláinte!

25. december 2014

Analfabetka, ki je obvladala računstvo: kako se znebiti atomske bombe?

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine.

vir slike: emka.si

Analfabetki je ime Nombeko in prihaja iz daljne južne Afrike, kjer se kot malo dekletce preživlja s čiščenjem latrin. Dokaj kmalu se vsem, tudi bralcu, jasno pokaže, da ima punca neverjeten talent za številke in matematiko. In na splošno je dekle močno iznajdljivo. Nombeko se uspe izviti iz svojega službovanja, spotoma se polasti nekaj diamantov in se odpravi iskat boljšega življenja. Pa se pripeti nekaj nesreč in Nombeko je nato obsojena (sic!) na nekaj dolgih let službovanja pri inženirju, ki je alkkoholik in razvija atomske bombe. Čez nekaj let naključja dosežejo, da Nombeko uspe pobegniti, opehariti dva agenta izraelskega Mosada in prispeti na Švedsko, kjer pa se stvari močno zapletejo. Nombeko je na Švedsko s seboj, čeprav sama tega niti ni želela, pripeljala tudi eno od izdelanih atomskih bomb. Odtlej je celotna zgodba, vsaj tista z Nombekine plati, usmerjena v cilj, kako se znebiti bombe na način, ki ne bo vključeval tega, da bombo raznese. Že nekaj časa smo sicer lahko spremljali tudi zgodbo, ki se je godila na Švedskem, še preden se je tja pripeljala Nombeko. Zgodbo o človeku, ki je večino življenja podredil želji, da se sreča s švedskim monarhom. In zgodbo o tej želji, ki je nato postala njeno skorajšnje nasprotje: kralja strmoglaviti. Ta človek je imel sina Holgerja, ki sta bila v resnici dva. Dvojčka. A ker je bil drugi nepričakovan, so se odločili, da ga sploh ne prijavijo, tako da nekako ne obstaja. Bila pa sta si različna, kot dan in noč, ta dvojčka. Oziroma Holger. Številka 1 in številka 2. Prvi je nadaljeval očetovo poslanstvo pri gorečem agitiranju zoper monarhijo, drugi je prvega pripeljal do izobrazbe (v šolo so ga poslali, ko se je enki - ni bil najbolj brihten - kaj zalomilo) in z njim ni delil te strasti. In živita svoje dvojno, enojno in skupno življenje, kot jima pač uspeva. Seveda je jasno, da se njuno življenje korenito spremeni, ko 2 sreča imigrantko Nombeko, analfabetko iz Afrike, ki ima v lasti nekaj zelo dragocenih diamantov, obvlada računstvo in ima na grbi atomsko bombo. Sedaj ima na tej isti grbi še Holgerja 1 in njegovo jezno dekle, ravno tako nenavdušeno nad kraljem, ki bi seveda z veseljem bombo uporabila za vse drugo, kot bi bilo prav. Navdušeno torej lahko sledimo zgodbi te četverice, kako bodo poskrbeli za vse neprilike, ki jih bo povzročala bomba, mosadovci (ki seveda ne bodo pozabili na Nombeko) in predvsem neusklajene želje po poteku te zgodbe. Nombeko bo s svojo iznajdljivostjo poskrbela za nekaj zelo zabavnih momentov, situacije pa bodo pripeljale bralca do roba sprejemljivih absurdnosti, ki se le še za dlako držijo za tisto, kar Analfabetko, ki je obvladala računstvo, umeščajo izven fantastike.

Analfabetka je torej najprej predvsem zabaven roman. Največkrat imamo opravka z preprosto komedijo zmešnjav, ki nastane tako, da se nekaj ljudi pojavi na enem mestu in v istem času, kjer je bolje, da se ne bi. In iz takšnih situacij Jonasson izpelje rezultate, ki vplivajo praktično na potek celotnega romana. Običajno je le stvar poglavja, kjer bo nekaj, kar se je spočetka zdelo povsem nepomembno, privlekel na plano in izkoristil vse to v prid, v tem primeru, Nombeko. Ta je narejena po vzoru protagonista Stoletnika, kjer gre za moralno relativno nedolžen lik, ki želi preživetja v družbi različnih pomembnežev in je prisiljen k temu, da počrpa vse tiste male nepomembne lastnosti, ki jih najde v sebi, da si pot do te dostojnosti napravi kar najbolj preprosto. S tem, da se je Stoletnik pokazal kot stoik, ki uspe praktično brez kake hude navezanosti na situacije, ki se dogajajo v njegovi okolici, mirno prenašati vse udarce usode in izziti kot absolutni zmagovalec Zgodovine. Nombeko, po drugi strani, ni deležna tako širokopotezne zgodbe in jo k delovanju usmerjajo predvsem mnogo bolj kratkoročni cilji, ki so označeni bistveno bolj s tem, da Nombeko pač mora preživeti. Popotnica Stoletnika, ki je moral preživeti ob boku nekaj izjemnih (tako v pozitivnem kot negativnem branju) oseb zgodovine, se v Analfabetki reducira večinoma na obvladovanje situacije z atomsko bombo. Občasno avtorju sicer malce šepa tempo, a vendarle Jonasson uspe v svojem ciničnem, optimističnem in preprostem slogu ohraniti naracijo te zgodbe na nivoju, ki je predvsem zabaven in s svojo neverjetnostjo še vedno pridobiva na kratkočasnem ukvarjanju z resnostjo teme, ki je na delu. V resnici bi, če bi ta slog ne obstajal, imeli opravka vsaj še z eno dimenzijo, ki se ji reče suspenz. Kjer bi bralci brali knjigo tudi zato, ker bi želeli čimprej izvedeti, ali bo bomba ostala neeksplodirana ali ne. Pa tega ni. Nombeko uspe prepričati vse vpletene, nenazadnje pa tudi bralce, da v tej knjigi ne gre računati s kako kolosalno katastrofo.

Analfabetka je tudi roman, v katerega je Jonasson vpletel tudi komentarje na različne politične situacije in druge simptome sodobne družbe. Sprehodimo se od apartheida mimo smiselnosti monarhije na Švedskem, odzadnji igri agentov varnostnih služb, nesmiselni birokratizaciji postopkov, lagodnemu pridobivanju/poneverjanju dokumentov in umetnin do vloge, ki jo ima kitajska vlada v kitajski ekonomiji. Tudi to mnoštvo najrazličnejšega dogajanja je seveda sledenje receptu, ki mu je v Stoletniku prinesel veliko uspeha. Zaradi teh tem je nekako jasno, da kljub temu, da gre za roman, ki je narejen za to, da kratkočasi in predvsem zabava, zopet nosi tudi pomemben pečat ironije in satire. V slednji si privošči marsikoga, nemara - sedaj, ko pogledamo celotno zgodbo - še najbolj vso svetovno elito (tokrat sem sam malo ironičen), ki se ukvarja s tem, da proizvaja in trguje z jedrskim orožjem.

In natanko to se mi zdi, da je v pustolovščini Nombeko, Holgerjev in ostalih, glavni družbeno-kritični namen, ki ga je Jonasson vtkal v komedijo zmešnjav, ki se, kot rečeno, velikokrat giblje na robu absurda. Jonasson se na vso moč roga vsem tistim, ki oblast dopolnjujejo z ukvarjanjem s takšnimi grožnjami (kot je recimo atomska bomba). In v Nombeko najde najbolj preprosto enostavnost odgovora na vsa vprašanja, ki se v iskanju rešitve nanje lahko pojavijo. Vendarle pa se največ ukvarja s Švedsko, kar je seveda povsem logično. Tam je Jonasson pač doma.

Analfabetka, ki je obvladala računstvo, je tako nekakšno večglasno petje, v katerem se zgodi ogromno stvari. V tem času, ko je še posebej prisotna ritualna potreba po obdarovanju ljubljenih, je Jonassonov roman izvrstna priložnost, da z dobrim branjem presenetite koga v svoji bližini. Avtor namreč obvlada prijaznost, s katero bralcu odvzame praktično ves napor, da se prebija skozi zgodbo, ker ta poteka povsem sproščeno, mnogokrat skoraj v neverjetnem sozvočju z resnostjo teme, ki bi v večini drugih kontekstov terjala drugačen pristop. Poleg tega je roman lahko povsem dobra zabava, saj počiva na naključjih, ki bralcu omogoča, da jih razloči od tega sveta; po drugi strani pa ravno prisotnost lagodnega neukvarjanja z neverjetnostjo najrazličnejših situacij vodi iz nezahtevne komedije zmešnjav naravnost v dobro satiro družbe in njenih voditeljev. In iz vsega tega pot najde tudi veliko optimizma, ki večglasje uspešno poveže skupaj. V Analfabetki je nekaj zelo pozitivnega.

Ob zvenu uspešnega Stoletnika se je torej pojavila analfabetka Nombeko. Tako različna, a vseeno v marsičem podobna svojemu predhodniku.

✭✭✭


O Analfabetki tudi na:


01. december 2014

Buda na podstrešju: poročamo

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene?

vir: emka.si

Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo povedna, čeprav ni spisana na klasičen način. Kratkost romana je po svoje povsem v nasprotju z leti, ki jih opisuje. In prav tako je jedrnatost napisanega zgolj navidezna. Knjiga govori o mnogih osebah in vključuje več usod, kot je običajno v navadi, če avtor želi obdržati zadovoljivo konsistenco, s katero bo še obdržal bralca pri sebi. In pove ogromno. Piči, zadane in nekaj časa kar pošteno boli. Prikaže celo paleto čustev in obenem ohranja neko nadvse hladno, uradniško držo, ki prav zlahka deluje podcenjevalno do bralca. Zdi se, da se Julie Otsuka ne trudi za svojega bralca. Med mnoštvom osebnosti, ki nastopajo v zgodbi, pravzaprav nobena oseba ne nastopa tako izpostavljeno, da bi si bralec dovolil, da jo lahko posvoji. Da bi začel dihati z njo, se smejati z njo takrat, ko doživi kaj lepega in jokati z njo v trenutkih, ko se ji dogodi kaj neprijetnega. Ne, Julie nam tega luksuza ne privošči. Ne želi si bralca, bi jo bral zato, ker bi se poistovetil s posameznikom v njeni zgodbi. Pa vendarle to še ne pomeni, da si bralca ne želi in tudi napačno je domnevati, da se ne trudi za svojega bralca. Njeno delo govori povsem v drugo smer, saj bralce ima in Buda na podstrešju je delo, ki zapelje na povsem drugačen način, kot običajno. In kaj je drugačnega?

Delo Julie Otsuka je v celoti napisano v prvi osebi množine. Pa ne gre za to, da bi avtorica tu izpostavljala svojo shizofreno identiteto, temveč povsem zaradi drugih namenov. Roman se v vseh pogledih obnaša kot poročilo. Dokumentarec v izpovedih. Julie Ostuka nam v tem romanu poroča o nečem, o čemer je vredno poročati. In tu je potrebno zapisati nekaj malega o vsebini. Brez tega je razumevanje knjige precej nemogoče. Roman govori o japonskih emigrantkah, ki so zapustile rodno deželo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Julie nas pelje na zgodovinsko potovanje, ki se prične na ladji, s katero je kopica žensk odpotovala v prihodnost, ki so se je zvečine veselile in bile kvečjemu le nekoliko prestrašene zaradi tega, ker niso vedele, kako bi bile čim boljše žene svojim možem. Julie nas pelje tudi skozi prve dni njihovega prihoda, njihove prve stike z moškimi in novimi sosedi. Spremljamo jih na njihovem težaškem delu, kjer je marsikatera podlegla bolečinam in krutim naporom, ki so jih morale prenašati, če so želele preživeti. Spremljamo jih tudi pri vseh grehih, ki so jih storile iz enakega razloga, želje po preživetju. Izvemo, kako so jih sprejeli drugi in kdo jih ni želel sprejeti. Izvemo tudi, kako so vzgajale svoje otroke in koliko jih je pri tem umrlo. Izvemo, kako je otrokom šlo v šoli in kako so oni preživeli. In na koncu izvemo tudi, kako so morale oditi. Vojna se je pričela in Japonska ni bila ravno najboljša prijateljica Amerike. Nič več. In zato so bile tudi japonske žene nekoliko manj dobrodošle. In tako so izginile. Za njimi se je izgubila skoraj vsaka sled.

Buda na podstrešju je poročilo o tem, kako so ženske z Japonske, emigrantke, Issei ženske, doživele svojo epizodo v Ameriki. Poročilo, ki je napisano kot doživetje vseh žena, vsake posebej in vseh skupaj. To je najbolj fascinantno v tej kratki Budi. Na pravzaprav relativno preprost in nezahteven način nas šokira s tem, da nas popelje v glave mnogih izkušenj, ki prepeljejo tako nekatera veselja kot tudi nekatere žalosti. Tu se nimamo časa istovetiti z eno junakinjo, tu smo soočeni s stanjem. Da, gre za poročilo o stanju, ki je lahko zgolj predmet zgodovine, preteklosti, ki je ni več. Vsaj v toliko, kako so domačini sprejeli te ženske in z njimi ravnali. Lahko pa je tudi poročilo o stanju, ki je na delu povsod, kjer imamo sozvočje hrepenenja po nečem boljšem, ki si iz oči v oči stoji nasproti s strahom pred nečim, kar je neznano in zategadelj primerno za vlogo vseh vrst grešnih kozlov, ki jih potrebujemo. Zato se zdi Buda na podstrešju delo, ki v sebi nosi nekaj izvorno humanističnega. Takšnega, ki išče izvorno človeškost v kaosu napak in prestrašenih dejanj v rutini vsakodnevnih neumnosti, ki so obkrožale tako japonske emigrantke kot tudi vse ostale, ki so se kdaj koli znašle v nečem podobnim.

Težko bi rekel, da gre za razvedrilo in težko bi si tudi predstavljal to delo, da nadomešča kak specifični manko v življenju kakega bralca. Gre pa za presunljiv zbir različnih zgodb, mnogih čustev, naivnosti, strahu, preživetja, upanja, sreče in poraza. Tako polna vsebina, ki na povsem jedrnat in aksetski način v naš mir pripelje zgodbe teh žensk, z inteligentno zastavljeno formo dokumentarca, ki se s sinoptiko pripovedovalk tega loti na navidezno neprizadet, poročevalski način, vendarle zadane v polno. Zasluži si lahko le izjemno dobro oceno in mnogo bralcev.


✭✭✭✭



Beri tudi:

Bukla
DobreKnjige
Emka
Goodreads
Spletna stran Julie Otsuka
Wikipedia
The Washington Post
The Guardian
Issei - Wikipedia

25. november 2014

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez Aljaske. Aljaska, ki bo ostala skrivnost. Skritost, ki se ne bo pustila razkriti. Ostaja velik nič, ki terja odgovore. Ostaja velik nič, ki nam nalaga, da postavimo pravo vprašanje.

vir slike: siol.net

To je zgodba, ki jo boste prebrali v Kdo si, Aljaska. Gre za prvenec Johna Greena, avtorja, ki me je (in verjetno še marsikoga drugega) lani popolnoma začaral s svojim romanom Krive so zvezde. Zgodba o Aljaski je povsem drugačna od Krive so zvezde. Le protagonisti se zdijo nekako podobnih let, kar seveda pomeni, da gre tudi tu predvsem za mladinski roman. Krive so zvezde deluje na mnogo ravneh in med temi sta vsebinska ter strukturna, stilska plat, povsem enakovredno zastopani. Nepresegljivo zastopani, zagotovo. Kdo si, Aljaska, stilsko ni povsem ob boku Zvezdam, kar ni nič neverjetnega, a tudi Aljaska vseeno odpira svojevrstne pojme, ki so pomemben trn v peti vsakogar. Zgodba posega v življenjski prostor mladih z vpadom smrti. In ta ni nekaj, o čemer je enostavno razpravljati.

Kot opisano zgoraj, Kdo si, Aljaska pripoveduje povsem običajno zgodbo o življenju mladih v internatu, kjer se mladež bori s povsem običajnimi problemi (npr. kako početi nedovoljene reči, ne da bi te dobili), se prepirajo o izvedbi te ali one potegavščine, iščejo potrditve med vrstniki in se obremenjujejo z vsem tistim, s čimer smo se vsi, ko smo bili nekje toliko stari. Zgodbo nam pripoveduje Miles Halter oz. Bajs, kot ga cinično poimenuje cimer (ker je Miles suh kot zobotrebec). Zgodba ima seveda tudi osrednji lik, junakinjo z naslovnice, Aljasko. Odštekano zanimivo dekle, drzno do onemoglosti in v vseh pogledih takšno, da je Miles ne more več spraviti iz glave. Predvsem pa je Aljaska dekle, ki je eno veliko Vprašanje. Takšno, na katerega Miles ne pozna odgovora. Išče poti do nje, želi jo spoznati in spotoma kakopak spozna, da je ona tisto, kar je ves čas potreboval. John Green je v tem delu izjemno uspešno tematiziral ljubezen kot hrepenenje po privlačnosti, ki ji ne poznaš imena. Nedojemljive privlačnosti, za katero ne veš, od kje prihaja in zakaj je tu. In ko nam je vsem jasno, da se bo nekaj zgodilo, se to tudi zgodi. Jasno nam je zato, ker poglavja v Kdo si, Aljaska, niso običajna poglavja. Ta so kot nekakšna časovna bomba zgodbe, ki nam z naslovi "Štirideset dni prej", "Trideset dni prej" in "Štiri dni prej", dajo povsem razločno vedenje o tem, da nekaj se bo zgodilo. Ko se zgodi, kar se je imelo zgoditi, se prične popolnoma druga zgodba.

Še vedno nam pripoveduje Miles. In še vedno se ukvarja le z Aljasko. Še vedno zelo malo ve o njej in še vedno o njej mnogo premišljuje. Problem je le v tem, da Aljaske ni več tu, da bi mu lahko odgovorila na njegova vprašanja. Toliko je to sedaj popolnoma druga zgodba. Aljaska je na prelomu romana doživela hudo prometno nesrečo, a v zgodbi ostaja. Prisotna še bolj kot prej. Tu je kot vprašanje smrti; tu je kot vprašanje življenja; tu je kot vprašanje odločitev, nerazrešenih problemov, lastne identitete, svojega iskanja tega, kar je; tu je kot volja po odgovarjanju na vprašanja onkraj gotovega; tu je kot izgovor profesorja, da lahko svoje dijake povpraša o smislu življenja; in tu je kot način spoprijetja z resničnostjo, kar se seveda zdi vse prej kot enostavna naloga. V končni fazi je Aljaska tu zato, da se Miles (in tudi vsi njegovi prijatelji) nauči pustiti biti.

Vse to se mi zdi je tisto, kar je želel Green povedati v svojem prvem romanu, Kdo si, Aljaska. Želel nas je (predvsem mlade) sprva postaviti v povsem običajno okolje, takšno, ki je domače, kot zapisano, predvsem mladim. Te situacije, ti pogovori in ti problemi so nam znani že iz branja Beatlov ali Zgodovine pornografije. Zanimivo je predvsem to, da Green te setliste ni uporabil tudi v Krive so zvezde (mimogrede, to po mojem mnenju le še bolj priča o drznosti in zasluženemu uspehu, ki so ga Zvezde doživele po svetu). V Kdo si, Aljaska, je ta setlista povsem učbeniška, nakar nam avtor postreže s šokom, ki pretrese nas, bralce in vse naše junake, ki so nam že močno prirasli k srcu. In tu ni kakega dodatnega dvoma. John Green je želel prikazati vse odtenke odgovora na vprašanje, kako se mladi soočijo z minljivostjo in iskanjem smisla skozi vedenje, da nekatere zadeve ne bodo nikdar odkrite, temveč bodo ostale skrivnostno neodgovorjene. V klasičnem smislu. Končni cilj avtorja sem videl natanko v tem, da je odgovor nujno najprej posluh in situacija, ki ne premore odgovorov, pač pa terja preoblikovanje vprašanja. Odgovor je najprej odgovornost temu, kar je in kot je in kot se nam daje.

Kdo si, Aljaska je najprej mladinsko čtivo. S svojim berljivim slogom, ki nevpadljivo in brez kakih nesprejemljivih situacij slika podobe, ki jih na vrhuncu branja pretrga šok. Bralec bo želel, da mladi junaki pokrpajo te podobe na način, ki ga bodo zmogli in avtor jih k temu tudi pripelje. Če Kdo si, Aljaska točno ta šolska premosorazmernost avtorjevega namena loči od Krive so zvezde, naj bo tako. A v vsakem primeru je John Green tudi v Kdo si, Aljaska pokazal, da zna pisati odlične knjige, obvlada pripovedovanje zgodb, predvsem pa je zelo pogumen, ko mlade junake v svojih delih (in bralce) sooča z največjimi vprašanji, kar jih je. Tudi Kdo si, Aljaska se bo mnogo brala.

Pa še na zaslone in platna pride. Mogoče tokrat celo v slovenske kinodvorane.


✭✭✭



O Kdo si, Aljaska tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige 
Mladinska knjiga
Siol
Wikipedia
Avtorjevo spletno mesto
Goodreads
Guardian  

20. november 2014

V najtemnejšem kotu: ko točno veš, kaj se bo zgodilo

Tole bo knjiga, ki vam bo prišla prav takrat, ko vas bo nekdo vprašal po branju, ki ga bo res prikovalo na fotelj. Ki ga bo prilepilo na potiskane strani in ga s silovitostjo prikovalo na neprestano premikanje oči od črke do črke, besede do besede, vse do zadnje pike. Občasno imam tudi jaz srečo, da tudi v žanrskem čtivu naletim na knjigo, ki je prav takšna. Kriminalke sicer običajno delujejo po takšnem principu, da ga napetost in impozantnost zla, ki se dogaja v teh zgodbah, napravijo takšne, da jih je nemogoče odložiti. A roko na srce, po metrih prebranega materiala se zdi težko, da katera od teh še napravi takšen učinek. Brutalno mesarjenje bralčevega psihološkega stanja, ki potrebuje vedenje o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo; tisto nekaj, kar je več od formul, ki so v navadi pri žanru; tisto nekaj, kar res potrebuješ takrat, ko si želiš dober krimič.

V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivnih kritik, da bi bil presenečen, če bi me pustila hladnega, čeprav običajno ne potrebujem veliko, da slabo branje odložim. Kar je tudi razlog za odsotnost slabših ocen na tem blogu.


 (vir slike: bukla.si)


V najtemnejšem kotu je prva knjiga Elizabeth Haynes, analitičarke pri policijskih obveščevalcih. Knjiga je izvirno izšla 2011, pri nas smo jo dobili leto kasneje. Napeta zgodba ima kar nekaj dobrih lastnosti, zaradi katerih ni dvoma, zakaj je prejela toliko pohval. Najprej, v njej ni neverjetnih dogodkov. Jasno je, če želi nek triler ali kriminalka postati dobro branje, je fino, če se vsaj z delom zgodbe lahko poistovetijo bralci. V tej knjigi se ne zgodi nič takšnega, kar se ne bi moglo dogajati za vašim vogalom, pri sosedih ali še kje bližje. Kar sicer ni voda na mlin opisovanju sodoben družbe kot neke v dobro usmerjene celote, pa vendarle. Zgodba govori o mladi Cathy Bailey, ki je doživela ekstremno zoprno izkušnjo, v kateri je skoraj izgubila življenje, zato je jasno, da ji je ta izkušnja pustila ogromne posledice na njenem zdravju. In ravno, ko se Cathy, v svoji nekoliko preobraženi, močnejši obliki, pričenja prebujati nazaj v življenje, ko se začno zadeve vsaj malo sestavljati nazaj, se seveda zgodi najslabše, kajti vse kaže, da se približuje ponovitev zoprne izkušnje, v kateri je skoraj izgubila življenje. Zgodba V Najtemnejšem kotu se ukvarja z nasiljem v družini, med štirimi stenami, z pretiranim ljubosumjem in potrebo po nadzoru. Ukvarja se z vprašanjem, kam lahko privede nekoliko naivna lahkomiselnost sodobnega svobodnega življenjskega sloga. In ukvarja se z vprašanjem, kako prepoznati, da nasilje in nadzor nista le pretirana ljubezen in skrb, temveč grozno dejstvo, ki mu je potrebno ubežati na najhitrejši način. Zgodba zelo dobro prikaže vsakdanji profil nekoga, ki trpi za obsesivno kompulzivno motnjo, ki jo spremlja posttravmatska tesnoba. Ne le to, v tej zgodbi se tesnoba piše z veliko začetnico. Prikaže pa tudi vse težave, ki lahko spremljajo nekoga, ki si želi ob vseh teh problemih sestaviti svoje življenje v normalno sliko.

In kako lahko vse to knjiga zapakira v eno samo smiselno celoto, ki je po vrhu še tako prekleto napeta, da jo bralec požre v kakem poldrugem dnevu? Na to vprašanje imam le en odgovor: ritem. Podajanje zgodbe ima svoj ritem, ki vas vpne vase že po prvih straneh. Zgodba z vsemi pritiklinami, ki sem jih omenil zgoraj, namreč poteka v dveh vzporednih tokovih. Ena zgodba linearno sledi razvoju dogodkov, ki so pripeljali do tiste grozne izkušnje, ki je Cathy zaznamovala za vedno; druga zgodba, nič manj linearna, pa nas pelje v čas nekaj let po vsem tem, kar je doživela. Le bralec je tisti, na katerega ima ta struktura lahko neverjeten učinek. Način naracije se torej zdi na nek način izpeljan po modelu, v katerem je pisateljica že vnaprej računala s prisotnostjo in pozornostjo, ki jo bo prispeval bralec njenega romana. Brez tega računa se njena enačba ne bi izšla in če bi ne uspela zagotoviti te prisotnosti že od vsega začetka, bi izgubila pozornega bralca in izgubila bi tudi knjigo kot tako. Vsaj v tako uspešnem obsegu ji gotovo ne bi uspelo. Ne gre za klasičen triler, ki bi na začetku zgodbe postregel z nekim zelo krvavim ali drugače strašljivim prizorom, v katerem bi pisatelj razgrnil svoje karte in podaril bralcu popotnico za naprej. Tu se vse skupaj zelo počasi, a zanesljivo gradi v celotno sliko, ki si jo bralec sam skozi dve vzporedni zgodbi sestavi v relativno grozno celoto. Ena zgodba sama na sebi dolgo ne kaže na nič takšnega, kar bi lahko bilo moteče. A ko bralec zraven tega dobi še informacije iz druge zgodbe, ki so pravzaprav informacije o prvi zgodbi, potem je učinek zagotovljen. Gre za izjemno demonstracijo retrogradnega določanja pomena. Zgodbe tako običajno delujejo po principu razvoja, v katerem bereš in sestavljaš sliko za nazaj, obenem pa skušaš predvideti, kam bo zapeljana in bodisi si pri tem uspešen bodisi ne; tu tega razkošja predvidevanja nimaš, ker natančno veš, kako grozen je rezultat. V najtemnejšem kotu večino časa suspenz ne deluje zato, ker ne veš, kaj se bo zgodilo, temveč zato, ker točno veš, kaj se je/bo zgodilo. In ko k vsemu temu pridaš še poglavja proti koncu, kjer pa zgodba vendarle preide v klasični triler, v katerem si grizeš prste, ker ne veš, kako se bo izšlo, je jasno, da v rokah držiš žanrski vrhunec.

V najtemnejšem kotu je neverjetno napeto čtivo, ki bralca vešče potopi v branje z domiselnim načinom pripovedovanja. Brez elementa presenečenja in kakih silnih preobratov; z dovolj minimalistično zasnovo prostora in časa, da se bralec nikakor ne obremenjuje z nepomembnimi rečmi in hkrati tudi ne pretirava z nesmiselnim mnoštvom oseb, ki so prisotne v zgodbi. Nima obstranskih dogodkov, tudi nima kakih pretiranih predahov. Je pač izvrstno žanrsko branje.

Če je popularna Ni je več pred časom na tem mestu razburljivo odpirala vprašanja nezdravih odnosov v razmerju, je V najtemnejšem kotu njena grozljiva nadgradnja. Vsekakor ena boljših tovrstnih zadev v moji letošnji bralni beri. 


✭✭✭✭✭


 O V najtemnejšem kotu tudi:




10. november 2014

Pečat stvarjenja: življenje znanstvenice Alme

Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen način v tem primeru tudi zelo učinkovit in hkrati tudi dovolj obetajoč. Sam seveda predlagam knjige. Literatura, ki na dosegljiv in narativen način pred bralca pripelje življenje znanstvenika z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, ki tej ali temu pridejo naproti, je lahko tudi tisti tlakovec, ki lahko vodi v pravo smer.

vir slike:emka.si

Pečat stvarjenja (The Signature of All Things) je roman, ki najpoprej in najbolj podrobno počne prav to. Prikazuje življenje Alme Whittaker, ki se je znanosti predala z vsem, kar je imela. Roman je napisala Elizabeth Gilbert lansko leto in že letos smo ga prejeli na police. Gre za relativno obsežno pisarijo, ki bo s svojim nemalokrat zabavnim tonom zlahka zapeljala mnoge bralce. In vedno bolj, ko bodo ti posegali po globini romana, se bodo odstrle tudi vse želje avtorice, ki jih je imela, ko je pisala knjigo. V resnici gre za delo, ki pelje v mnoge smeri. Kam vse torej gremo?

Kot rečeno, Pečat stvarjenja je zgodba o znanosti. Alma Whittaker je hči dveh nemalo čudaških staršev, od katerih se nam zelo dobro predstavi oče Henry in malo manj mati Beatrix. Henry je izjemno iznajdljiv in uspešen podjetnik, ki je s pomočjo znanja in nekaj izjemnih idej v življenju uspel zgraditi botanični imperij svetovnih razsežnosti in dobro kariero tudi v farmaciji. A Henry je tudi oseba popolnoma brez vsake morale. Vse, kar počne, počne pod vidikom osebne koristi. Nad njim ni nikogar, v njem, se zdi, ravno tako ni ničesar. Z Beatrix sta Almo in nato tudi (posvojeno) sestro Prudence vzgojila v neverjetno strogem duhu, ki jima ni ponudil posvetnosti. Vse kar je bilo, je bila šola in uvajanje v družbo, ki je ponudila le enostransko doživljanje sveta. Vse, kar se Almi dogaja dolgo časa, je bilo delo na posestvu, preučevanje rastlinja in občasna srečanja s kom iz zunanjega sveta. Zasnova romana je obsežna pripoved o zaprtem svetu, ki ga je živela hči izjemno bogatih staršev, ki so sicer v marsičem nadzirali vse, kar je počela, vseeno pa je bralec lahko prepričan, da je Alma v vsem tem neizmerno uživala. Ljubezen do živega rastlinja in goreče zasledovanje znanja je nekaj, kar se kot svetla pesem dviga nad sicer turobno scengrafijo Alminega otroštva. Kot zgodba o znanosti je Pečat stvarjenja predvsem zgodba o tem, kaj znanstvenik v prvi fazi potrebuje, da to postane. Pa ne mislim toliko strogih in sebičnih staršev kot predvsem neko malodane neizrekljivo ljubezen do znanja. In, ker se drugega ne da pridobiti le s prvim, kar je več kot očitno Gilbertova skušala prikazati z vpeljavo Prudence, tudi iskrico genija, ki je tam in tam tudi ostaja za zmeraj.

Pečat stvarjenja je tudi zgodba o osamljeni ženski, ki hrepeni po tistem, kar je zunaj knjig, ki jo obdajajo. Telo je lahko velika tegoba, navkljub drugotnemu pomenu pri iskanju artikulacije večnih resnic nekega naravnega sistema, ki je polno materialnega. Duhovna pot intelekta je lahko težka. In nihče ni povsem imun. Niti Alma ne. Mogočen del knjige zajemajo poskusi dajanja telesnosti v oklepaj, vendarle pa je nedvomno prav ta tista, ki je poskrbela za enega od vrhuncev romana. Alma najde nekoga. Se poroči. Ambrose, če je kdaj v literaturi obstajal homme fatal, je to on, je zgodba zase. Zgodba v zgodbi. Zgodba pečata stvarjenja. In natanko tisto, česar Ambrose Almi ne ponudi, je telo. Njegova fatalnost je v tistem, česar ne ponuja. Zato je Pečat stvarjenja tudi zgodba o nasprotjih, kjer lahko govorimo o telesu in duhu ali o znanosti in mistiki. In o dajanju v oklepaj tega, česar tja ne gre dajati.

Pečat stvarjenja je tudi knjiga, ki bo bralcu ponudila eksotična popotovanja, razburljive avanture poti, ki so vodile raziskovalce v 18. in 19. stoletju po svetu. Ponudila bo tudi pogled v misijon na Tahitiju, tudi to, kako so bila potovanja, iznajdljivost in pogum pomembne prednosti tistih, ki si želijo uspeti, tako v ekonomiji (Henry) kot tudi v iskanju nečesa, kar so izgubili (Alma). Nekajkrat sem v zgodbi našel tudi apologijo teh krščanskih misijonov, kar je zanimivo predvsem s stališča tega, da je taista zgodba v resnici pripoved o življenju znanstvenice, ki bo svoje življenjsko delo ukvarjanja z mahom v končni fazi kronala z lastno teorijo o naravni selekciji.

Pečat stvarjenja je knjiga, ki se po mnogih straneh popisovanja Alminega življenja seveda slej ko prej vrne tudi nazaj k temu, kar počne. K njenemu delu in strasti, ki je že na prvih deseterih straneh opisana s tako oprijemljivostjo, da bi jo lahko zgrabil. A pravi poudarki pridejo proti koncu, kjer Alma naredi nekakšno sintezo svojih življenjskih spoznanj in tistega, kar je pripeljal svet k njej. Alma se v poznejših letih preseli na Nizozemsko. V tem zadnjem delu knjige se avtorica precej ukvarja z Darwinom in Wallacom. Življenje ji je do takrat ponudilo mnoge odgovore na njena iskanja. In z njimi je zadovoljna. Kot bralci, ki dihamo z njo že dolgo časa, ji to privoščimo. A zaključkov ne more potegniti, ker njena življenjska teorija (ki je predstavljena ob bok Darwinovi) nima odgovora na eno vprašanje. In če je kje knjiga, ki se trudi biti nadvse konsistentna, nekoliko neprepričljiva, je to to. Prudence in tisto, kar naj bi napravila za Almo. In kar nato Almo zaznamuje do konca. Tule me je avtorica vseeno malo izgubila.

In končno, Pečat stvarjenja je knjiga, ki v ospredje postavlja žensko. Žensko kot odraščajočo v družbi moških sogovornikov; kot vodjo ogromnega posestva in posla; kot znanstvenico, ki se bori za objave v znanstvenih revijah; popotnico, ki je ni strah novih izzivov in kot samozavestno borko za svoj prav. Moški v tej knjigi so skoraj vsi zelo stranske stranske osebe.

Roman Elizabeth Gilbert bo branje, ki bo navdušilo mnoge. Odlikuje ga predvsem razgiban slog pisanja, ki odpre mnoge teme, tudi takšne, ki jih tu nisem omenjal. Nekaj prehitrih preskokov v zgodbi se kompenzira z bogatim vpogledom v dušo nekoga, ki si želi resnice tega, kar jo obdaja in se je zavoljo tega pripravljena odpovedati marsičemu. Pustolovska, družboslovna, življenjska zgodba o preučevalki mahov, ki gre tudi onkraj fizike in botanike. Fino branje, ki bo peljalo v prvo polovico 19. stoletja, v družbo samostojne, inteligentne, tudi osamljene, a vsekakor neustrašne Alme Whittaker. Velja ji nameniti pozornost.

✭✭✭✭


O Pečatu stvarjenja tudi:


27. oktober 2014

Vitez iz sedmih kraljestev: o bedačku Dunku, zabitemu kot deske v plotu

Svetovni cvetober fantazijskega čtiva ponuja zelo bogato tradicijo, ki sega vse od prvih zapisov klasičnega pripovedniškega izročila slavnih pravljičarjev, kakršna sta bila tudi brata Grimm, Alice v čudežni deželi, Stokerjeve Drakule, Frankesteina, tudi bralščine izpod peresa E.A.Poeja, seveda tudi Tolkiena, Rowlingove in posebej v zadnjih nekaj letih popularnega Martina s svojo Pesmijo ledu in ognja. In še mnogo drugih vmes. Zdi se mi, da branje fantazije ob teh imenih nikdar v resnici ni potrebovalo kako posebno oglaševanje, ker bo vedno obstajal krog ljudi, še posebno med mlajšimi, ki bo z veseljem planilo po literaturi, ki ponuja izlet v neznano in spoprijemke z najrazličnejšimi pripetijami, ki samo na daleč – vsaj na prvi pogled – spominjajo na - vsaj na prvi pogled – turobno sivino dolgočasnih odtenkov brezbarvnosti vsakodnevnega učasovanja. In prav zato tudi ne bi smela potrebovati spodbude za branje. V njej se najdejo vsi, od otrok do odraslih. Kar za mnogo ostalega branja ne moremo trditi.

vir slike: bukla.si

Zgoraj omenjeni Goerge R.R. Martin, je pred kratkim in zopet v prevodu Boštjana Gorenca dospel na prodajne in izposojevalne police z zbirom treh kratkih zgodb, ki so izšle pod skupnim naslovom Vitez iz sedmih kraljestev. Gre za zgodbe, vsaka v dolžino meri nekaj več kot 100 strani in pripovedujejo dogodivščine Dunka in Egga, viteza in njegovega oprode. Prva zgodba je Klativitez, kjer izvemo, kako je sploh prišlo do tega, da je Dunk postal klativitez; kako je srečal gologlavega dečka Egga in kako je ta postal njegov oproda. Z njima se podamo v Ashford, kjer si Dunk želi priti na viteški turnir, da bi zaslužil nekaj denarja, vendar pa se tam stvari na žalost močno zapletejo. V tem zapletu spoznamo kar nekaj zanimivih osebnosti, predvsem se potopimo v zapleten ustroj družine Targaryenov, ki že lep čas vlada zemlji, ki jo poznamo tudi iz Igre prestolov in drugih pripovedi Pesmi ledu in ognja. Neposrečen zaplet Dunku priskrbi veliko nevšečnosti, breme katerih bi bilo nemara kmalu lahko usodnih za našega viteza. To, kako se iz njih izvleče, je vsekakor vredno Martinove fikcije. Druga zgodba, Zapriseženi meč, predvsem sledi Dunku in Eggu na nadaljnji poti, središče katere je diplomatski in malo manj diplomatski boj za vodo. V tem boju se Dunk izkaže kot zvesti vitez svojemu gospodarju, seru Eustaciju. V zgodbi zopet izvemo veliko o zgodovini, še posebno o bitki pri Polju rdeče trave. Ta bitka, skupaj z uporom pankrtskega kraljevega sina in vsem kontekstom zgodovine Targaryenov, se vedno bolj zdi ključno kolo, ki vleče zgodbo naprej. Ob koncu se Dunk in Egg odločita, da gresta proti Zidu, na sever torej. Tretja zgodba, Skrivnostni vitez, pa je umeščena skoraj v celoti na posestvo Belozidja, kamor se (po nekaj premisleka) tudi Dunk in Egg, zopet v priložnosti za zaslužek, kajti tokrat je za nagrado ponujeno pravcato zmajevo jajce. Tam se seveda nahaja kopica gospodov, vitezov, kar seveda pomeni tudi kopico spletkarjenj in tudi nič preveč prizanesljivega boja za življenje. V ozadju vedno bolj na plano tudi v tej zgodbi sili boj za kraljevi prestol, saj pretekle notranje razprtije vladajočih Targaryenov še zdaleč niso pokopane. Zato se v tej aristokratski-spletkarski-uporniški druščini zgodi veliko akcije, nesrečno izgine tudi zmajevo jajce, tudi Egg, na koncu pa se pojavi sam Krvni vran, kraljeva roka. Misteriozno bitje, ki je pokončalo Črnozubljega pri Polju rdeče trave. Tako se stvari na koncu vendarle postavijo na pravo mesto, slabi so kaznovani, dobri pa kompenzirani.

Martin ima, tako viri, namen objaviti kar nekaj zgodb o Dunku in Eggu. Klativiteza je objavil leta 1998, Zapriseženi meč leta 2003 in Skrivnostnega viteza leta 2010. Prvi del Pesmi ledu in ognja, Igra prestolov, je izšla leta 1996, zadnja pa še ni napisana (zadnja izdana je bila Ples z zmaji leta 2011). Dogajanje zgodb z Dunkom in Eggom pa je postavljeno v natanko enak prostor, kot Pesem ledu in ognja, le da nekaj let (kakih sto) poprej. Kaj to pomeni? To v resnici pomeni, da je interpretacija prigod Dunka in Egga v resnici precej omejena. Martinu, ki se je teh zgodb lotil med pisanjem svoje najuspešnejše, zelo kompleksne in zelo zelo obsežne epopeje, v resnici teh kratkih zgodb ne bi bilo potrebno napisati. Vsaj posebej ne. Nekako bi lahko stlačil teh nekaj strani med te zajetne bukve. Vendar ni. Kot lahko beremo, je v teh zajetnih bukvah le nekajkrat omenil tako Dunka kot Egga. Dunk seveda v tem kontekstu ni le Dunk, ampak je ser Duncan Visoki, ki ga je enkrat omenil (zaničljivo seveda, kakopak) tudi kraljevi pamž Joffrey (pri listanju pomembne zgodovinske kronike v Kraljevem pristanu). Podobno Egg. Poleg tega je v teh treh zgodbah ogromno poudarkov vezanih na popise odnosov med Targaryeni, vladajočimi, ki bodo osvetlili preteklost bitke za železni prestol vsem tistim, ki jo zagrizeno spremljajo dandanes v prej omenjenih debelih bukvah Pesmi ledu in ognja. Sam žal (še) nisem zagrizel v te Martinove svetove (izvzemši seveda HBOjevo ekranizacijo), zato sem lahko relativno uspešen pri odgovoru na bistveno vprašanje: Kaj lahko Vitez iz sedmih kraljestev ponudi nekomu, ki še nikdar ni prebral ničesar iz Zahodnjega?

Moj odgovor je: vsekakor dovolj. Martin je mojster pripovedi in obvlada vse načine, kako pritegniti bralca v izmišljeni svet, da se slednji zdi tak, kot da mora obstajati. Nekje in nekoč. Brez težav. Bralec tudi nima nikakršnih težav, da svoj vrednosti sistem preslika v te zgodbe, ker se v Zahodnjem stvari ne godijo po kakih bistveno drugačnih principih, kot tu. Mogoče je hotel napraviti učinek nekega fantazijskega roadtripa, vendar mu to ni uspelo, ker se je preveč ustavljal na posameznih lokacijah in pokazal, da ga bolj kot portretiranje pokrajine zanimajo osebe. To pa je (za razliko od kakega Tolkiena) nedvomno Martinova najmočnejša plat, zato prostorski minimalizem deluje kot nekaj dobrodošlega. Vendarle je zanos pri kopičenju vseh pomembnežev in nepomembnežev v zgodbah občasno malo pretiran, ker premo sorazmerno s količino vseh serov, ki se pojavljajo v zgodbah Dunka in Egga seveda narašča tudi občutek, da bi bralec moral vedeti še kaj več, pa ne. Mimo tega bo vsak, ki se lotil branja, seveda nagrajen z užitkarjenjem v težkem svetu klativitezov, političnih bitk in gnilimi družinskimi odnosi. A skozi vse to Martin na piedestal postavlja viteštvo kot metaforo za nekaj, česar si ni moč pridobiti z nekaj zamahi nad glavo (uradno inavguarcijo), temveč z dejanji in osebno integriteto. Dunk v resnici ni vitez, pa vendar prav to je. V prvi zgodbi ga je v težave spravila njegovo zaščitništvo, v drugi zvestoba in v tretji prijateljstvo. Če zgolj močno poenostavim. Sicer pa je v svoji enostavnosti vendarle zgolj bedaček Dunk, zabit kot deske v plotu. To pa ga napravlja za nekoga, ki se je v teh situacijah znašel bržkone zgolj po naključju. In vseeno odlično funkcioniral. Tako se račun tudi za bralca izzide. Tudi, če niste prebrali ničesar, kar diši po Pesmi ledu in ognja, bo Vitez iz sedmih kraljestev dobro branje.

Pa zdi se mi tudi, da nič ne bo napak, če nas potegne v željo po še nadaljnjem raziskovanju, kaj vse se je in se še bo pripetilo v Zahodnjem. Konec koncev je eden pomembnih junakov teh zgodb Dunka in Egga prav pradedek tako Stannisu Baratheonu kot tudi Daenerys Targaryen.

✭✭✭✩


O vitezu iz sedmih kraljestev tudi:




09. oktober 2014

Kronika ptiča navijalca: Murakamijevo branje Orfeja

Kronika ptiča navijalca je zadnje prevedeno delo Harukija Murakamija, na voljo v slovenskem jeziku. Seveda ne gre za zadnje Murakamijevo delo, kajti napisano je bilo že pred 20 leti. In, nekako tako, kot ne boste Laphroaiga ponudili nekomu, ki ni vajen resnih enosladnih škotov, najbrž tudi Kronika ni delo, ki bi bila najprimernejša za nekoga, ki ni vajen Murkamijevega sveta. A ta najbrž je le predpostavka, ki jo lahko preberete tudi kje drugje. Resnica je lahko povsem drugačna. Lahko je tudi nezmotljiva v tisti sproščenosti, ki čarovniško povleče niti iz sveta domišljije enega največjih pisateljev, jih nekje pred tvojimi očmi, čeprav ne veš natanko kje, spretno zveže v nerešljiv klobčič. Takrat, ko je narejen, je urok že popoln in tvoje oči ima pisatelj posihdob negibno na sebi. Težko greš proč, nekaj povsem neprekosljivega je na načinu, kako gibko se te niti ponovno razpletajo in zapletajo hkrati. Kronika ptiča navijalca je Murakamijeva klasika, vsaj v tem nezmotljivem in privlačnem slogu, ki ga uspe voditi skozi celotno, skoraj 700 stransko knjigo. 


(vir slike: mladinska.com)


Kronika se zdi relativno kompleksno delo. Bralec bo lahko užival v pripovedi, v branjih spominov, podajanju zgodbe preko pisem in časopisnih člankov. Razgibana zgodba v kateri se, roko na srce, ne izmenja prav veliko oseb. Razvrednotenje zgodbe, ki bi temeljila na mnogih osebah, v katerih se bralec zlahka izgubi, je nakazal že Murakami sam, ko je s povsem cinično brezbrižnostjo večino stranskih oseb poimenoval z imeni, ki običajno niso označevalci osebnih lastnih imen. Priložnost bo brati o Kreti, Malti, Kumini, Cimetu. Osebe, ki v svoji pomembni vlogi v romanu niso pomembne zaradi svojih imen, temveč zaradi tega kar so. In če velja formula, da je ime označevalec, ki s svojo negativno naravo poskrbi za ločitev od drugih, potem velja, da je na teh osebah nekaj občega. Murakamijevo izvajanje je temu seveda popolnoma nasprotno. V Kreti, Malti, Kumini in Cimetu ni prav nič občega. Od vseh oseb, ki nastopajo v Kroniki ptiča navijalca, čeprav jih ni veliko, so ravno te tiste, na katerih ni prav nič občega. Izjemno posebne, drugačne, nenaravne, celo simbolične in metaforične, bodisi v svoji pojavi ali svojih dejanjih. Nekaj nezemeljskega je na teh osebah. Na vsaki interakciji z njimi. In to je igra, ki jo mora Murakamijev bralec sprejeti. Sprejeti mora možnost, da se v predpostavljanju situacij v branju, torej spletanjem zgodbe, ki se lahko zgodi, še preden jo dejansko prebere, skoraj nujno tudi izgubi. Zveni kot groza nepričakovanega zapletanja zgodbe, ki v tekstu ne prebiva zaradi zgodbe, temveč bolj zaradi oseb, ki so z eno nogo na tem svetu in z drugo v neki na pol nori fantazijski konstrukciji. In nikakor ne veš, kam vse te lahko odpelje. Kar je lahko zares grozljivo, če avtor ne bi bil Murakami. 

V zgodbi sledimo ne tako dolgemu, a posebnemu izseku v življenju Toruja Okade, nekaj-čez-trideset letnega faliranega pravnika, ki je v sklopu svoje brezposelnosti na trdni in utirjeni poti k izgradnji dnevne rutine gospodinjca, ki skrbi za domačo hišo in večerjo na mizi. Zase in za Kumiko. Kumiko je njegova ljubljena žena. In nekje je še njun maček, ki je pred kratkim izginil. Ta dogodek je prvi v nizu vseh pripetljajev v knjigi, ki so za vedno izničili rutino, v kateri se je Toru počutil tako varno. Iskanje mačka se kmalu obrne v iskanje izginule Kumiko. In tu se začenja zares zapletati. Nenavadni pogovori z nenavadnimi liki, vračanje v preteklost in vojna področja na Kitajsko, ruska taborišča in sosedova hiša s sumljivo preteklostjo poskrbijo za zaplet, v katerem je edina oporna točka pravzaprav le še Toru sam s svojimi občasnimi kriki, v katerih si želi pojasnil tega, kar mu od vsepovsod prihaja naproti. A Toru se v resnici ne da. Celo več, zdi se, da v svoji bitki, ki jo bije z vedno bolj neverjetnimi silami in na vedno bolj neverjetne načine, postaja vedno bolj odločen. Iz nekoliko zdolgočasenega povprečneža, ki rutinirano pripravlja večerje za Kumiko, se spremeni v prepričanega borca, ki je pripravljen globoko zakoračiti onkraj tega sveta v nepoznano in strašljivo onstranstvo, da bi od tam popravil stvari. In predvsem nazaj pripeljal Kumiko, čeprav v resnici ne ve, kje ona pravzaprav sploh je. Kako uspešen je pri tem, ne izdam.

Močan pečat zgodbi je pridala najstniška soseda May, ki Toruju vsaj občasno deluje kot edina fizična oporna točka, ki jo ima, še posebno v pismih, ki mu jih piše, ko se odseli. V teh pismih, še posebno zato, ker jih Toru sploh ne prejme in ne prebere, May bralca vestno oskrbuje z neprestanim spominom, da Toru vendarle še obstaja. Ne glede na to, kje si ga bralec v tistem trenutku zamišlja. Ali kje si Toru predstavlja samega sebe.

In zgodi se mu zares veliko zanimivega. Murakami je na njegovo pot položil mnogo pomena na vodnjak, ki je zgodovinsko poznan po simboliki krsta, očiščenja in ponovnega rojstva, tudi kontemplacije in časa. In pisateljeva raba se zdi z vsemi temi pomeni dokaj konsistentna. Vseeno, če bo bralec dobil vtis, da je Kronika ptiča navijalca zaradi vseh teh elementov, ki sem jih opisal (in vendarle jih je še mnogo zraven), neprijazno in naporno branje, tega zares nisem želel. Knjiga je – kar ljubitelji tega japonskega literata vedo – izjemno potovanje in druženje z domišljijo, ki bo bralca spomnilo na nujnost neke radikalne omejenosti razumskega tehtanja sveta. Sam sem Kroniko ptiča navijalca dojel kot Murakamijevo branje stare grške pripovedi o Orfeju in Evridiki. Ne glede na vse razlike v samem izteku, gre tako pri Toruju kot tudi pri Orfeju za manifestacijo sile, ki se rojeva iz občutka nemoči in premika gore, hodi v neznano brez strahu, ne meneč se za ovire na poti. Le takšen se tudi vrne iz onstranstva.

Haruki ostaja eden mojih najljubših pisateljev. Eden redkih, ki znajo narediti kolaž med dotakljivo in preverljivo prisotnostjo ter tistim, kar je temu onkraj. Brez nepotrebnih banalnosti. Tudi plitkosti, ki se mu očita, še nisem občutil. Kronika ptiča navijalca je super branje in z veseljem bi ga podtaknil marsikomu, ki si želi dobrega čtiva.



✭✭✭✭



O Kroniki tudi na:

Bukla
Mladinska knjiga
Emka
Sensa
RtvSlo
Politikis
Wikipedia
New York Times
The Complete Review
Goodreads

31. avgust 2014

Slovo od Berlina: ko zgodbo pove priročna ventrilokvistova lutka

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki, našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement.

vir slike: bukla.si

Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nastajala v tridesetih letih preteklega stoletja. Nastajala je v Berlinu. In to sta že dve informaciji, ki sami na sebi nista nič posebnega, ko pa ju namažemo na isto stran kruha, je zadeva popolnoma drugačna. Berlin je bil v začetku tridesetih let izjemno zanimiv, sploh, ko ga pogledamo z današnjimi očmi. Današnji bralci vemo, da so se takrat lomile mnoge slike, postavljene pred leti na ruševinah prve svetovne vojne. Lomila se je politična podoba Nemčije in na oblast je z odločnimi koraki stopal Adolf s svojo nacionalsocialistično stranko; lomila se je ekonomska podoba, v kateri ljudje niso več imeli služb, veliko je bilo revščine in strahu pred tem, kaj bo prineslo naslednje jutro (v strahu pa je najbrž najlažje prodati marsikatero bučko, čeprav so nekatere pustile mnogo prehude posledice, ki se vlečejo še danes); lomila pa se je tudi kulturna podoba, v kateri so, v navezi s tistim, kar je prinašala ekonomska kriza, najkrajšo nekaj let kasneje potegnili prav Židi. Ti so bili, kot je moč razbrati tudi iz Isherwoodovih besed, zelo pomemben del kulture nemškega naroda. Pa ne le oni. Življenje na berlinskih ulicah, podeželju in urbanih središčih nočnega življenja je bilo polno ekstravagance, vsega tistega, kar je bilo pred vrati prepada in bližajoče se vojne neverjetnih razsežnosti.

In tu se znajdejo zgodbe Christopherja Isherwooda, ali Gospoda Išervuja (kot ga je ljubkovalno klicala ena od njegovih landlordk). Gre za zbirko šestih krajših zgodb, ki skupaj ne premorejo dvesto strani. V vseh tiči na čase že zelo nadležen pogled prvoosebnega pripovedovalca, ki mu z izredno doslednostjo uspeva dogajanje zapisati na povsem učilniški način. Na način, kot gleda stroj na nekoga, ki se skuša z njim pogovarjati, pa od njega ne dobi prav veliko nazaj, čeprav tako zanimiv stroj, da se k njem z veseljem vračajo mnogi. To je pogled dokumentarca. Nekoga, ki bo s svojim globokim učenim glasom odzvanjal objektivno resničnost pripovedi, in bo v svoje objeme ravno zato uspešno vabil mnoge. Ti pa bodo prihajali s posluhom, ki bo iskal enakega navdiha, kot ga je Isherwood, ko je hodil in se le stežka odcepil od Berlina samega. To je tisto, kar je avtor sam zapisal na samem začetku, in sicer "Christopher Isherwood je priročna ventrilokvistova lutka in nič več" in nato nekaj kasneje, na samem začetku Berlinskega dnevnika (to je bil citat, ki ga je najbolj posvojil Štefančič) samoreflektivno "Jaz sem kamera, z odprtim zaklepom, povsem pasiven, snemam, ne razmišljam. Snemam moškega, ki se brije v oknu nasproti, in žensko v kimonu, ki si umiva lase. Nekega dne bo treba vse to razviti, pazljivo natisniti, fiksirati." Natanko zato, kar je v teh besedah zapisano, gre za nadležni pogled. Ker natanko zgolj in samo to tudi je. Kamera. Stroj. Nekdo, ki je nekaj. Popolnoma brez življenja. Avtor brez diha v svojih zgodbah. Nekdo, ki je le pod pretvezo del teh zgodb. Pasivna neudeleženost v svoji največji odličnosti. Isherwood piše v prvi osebi, kot Christopher, in vse se odvija v povezavi z njim. Vse zgodbe so skoraj neposredni dokument različnih razsežnosti njegovega bivanja v Berlinu. Zato je toliko bolj neverjetno, ali nadležno, kot sem zapisal, da v vseh teh zgodbah tako zelo malo izvemo o njem, o njegovih strahovih, ljubeznih, čustvih nasploh, čemerkoli nasploh. A potem se bralec spomni, da gre za ventrilokvistovo lutko in kamero. In nič več.

Zanimivejša plat teh zgodb so seveda situacije, ki jih slikajo srečanja in pogovori, ki jih ima Christopher s svojimi soigralci. Tu so zgodbe, ki jih je napletlo življenje v večstanovanjski stavbi, v katerem so vsi vedeli vse o vseh in vsi so skušali najti tisto nekaj, kar jim bo pomagalo v življenju; spoznamo tudi Nowakove, kamor je kasneje prišel živet, v nekoliko revnejšo četrt, kjer je dobro ujel vso bedo srednjega razreda Nemcev, ki niso imeli prav nobenega viška sredstev, da bi pomagali predvsem sami sebi. Premaknemo pa se tudi v zgodbo Landauerjev, ki so živeli povsem drugo življenje. Pripadniki višjega sloja, ki so seveda imeli svoj nabor problemov. V vseh teh zgodbah torej dodobra spoznamo nemško družbo iz tridesetih let 20. stoletja. Mogoče tudi nekaj povsem rahlih namigov, kako je prišlo do nacizma in kakšen odnos so do nacistov gojili pripadniki različnih slojev takratne Nemčije. Iz tega razloga je ena od dveh najbolj zanimivih oseb, ki jih je Isherwood naslikal, prav Bernhard Landauer, poslovnež židovske družine, s katerim je preživel kar nekaj časa. Nedvomno pa boste vsi, ki se boste lotili branja, najbolj uživali v portertiranju ''božansko dekadentne'' Sally Bowles, neulovljive fatalne ženske, ki živi le za trenutek in je pripravljena storiti prav vse, da bi ji uspelo kot igralki. S svojim prepadniškim življenjem na robu vsega sprejemljivega, je edina, ki je v Slovo od Berlina uspela v resnici razvneti sicer homoseksualno srce Christopherja Isherwooda. Če se je po komu stožilo srce, ko se je poslavljal od mesta, kamor je šel po navdih za pisanje knjig, je bila to Sally. No, morda je bil tu nekje tudi Bernhard, a povsem iz drugih vzgibov.

Zaradi vseh teh posameznih portretov, ki tvorijo Slovo od Berlina in slike družbe, ki je na prelomu s samo sabo, je Isherwoodovo delo popolna klasika. Mimo tega zgodbe nimajo kake posebne oblike romana, niti ne izpostavljajo kakega posebnega problema in niti ne tematizirajo posebnih vsebin v kaki obširnejši gesti, čeprav bi bralec to morda pričakoval. Vse je zapisano v povsem dokumentarnem slogu, v katerem pripovedovalec ne bo za nobeno ceno priznal, da je del tega, o čemer govori. Tudi če to na trenutke stori, zgodbe niso zapisane na način, da bi avtor imel kakršen koli vpliv na njihov potek. To je ta nadležna dokumentarna objektivnost kamere, ki je Isherwood.

In zato tu nastopi Marcel Štefančič jr. Nujno. S svojim zapisom poskrbi za tisto, kar je prej umanjkalo. Pove kar nekaj o Isherwoodu in o njegovem kamera-stilu. Doda prepotreben kontekst, ki smo ga prej pogrešali in Isherwoodu - če sledimo prav Štefančičevi formulaciji - odvzame Isherwooda. To, kar ostane, je avtor avtobiografskih zgodb, ki z neko smrtonostno lahkotnostjo opisuje vse pore družbe Nemčije pred vrati druge svetovne vojne. S spremno besedo Slovo od Berlina postane avtobiografsko delo. V vsakem primeru dovolj zanimiv izlet v čas, ki ga ni več in ga ne bo več nazaj.

Zanimiva je tudi zgodovina odrskih in filmskih adaptacij Isherwoodovih del. Najbrž se bomo vsi najbolj spomnili filma Cabaret iz 1972, v katerem je Liza Minnelli prav za vlogo Sally Bowles dobila Oskarja.


✭✭✭✩


Slovo od Berlina je tudi na:




11. avgust 2014

Prosti pad: kjer se nadaljuje sibirska vzgoja

V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira.

Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče (ali božje milosti, odvisno koga vprašate). Oba prosta pada imata skupno kar nekaj zadev. V nekaj besedah so to nemoč, prepustitev, sublimnost, vrženost in nekakšna onstranskost od dobrega in zlega. To so tudi glavni motivi, v katere vas bo v pripovedovanju zapeljeval Lilin v Prostem padu.

vir slike: bukla.si

In to je definitivno hardcore knjiga mojega letošnjega poletja. Nekaj, kar vas bo definitivno zbudilo iz poletno pregovorno opevane počitniške brezskrbnosti. To ni knjiga, ki bi vas pustila hladne in to ni knjiga, ki bi vas spravila v dobro voljo. Je pa knjiga, kjer boste v neprestanem boju med skrbjo za glavnim junakom, ki vam je že prek Sibirske vzgoje prirasel k srcu in med skrbjo za lastno moralno neoporečnostjo, ker boste ob vsem tem, kar se v knjigi zgodi, morali držati odprte oči. Kot jih je moral Kolima, še posebno, ko je zrl skozi daljnogled svoje ostrostrelne puške.

In po čem je ta Prosti pad?

Roman je povsem logično nadaljevanje Sibirske vzgoje, zgodbe o odraščajočem otroku, ki se skuša zaslužiti svoje mesto v hudodelski združbi, ki ima svoje zakone in svojo folkloro. Sibirska vzgoja se konča pri naboru, v katerem je mladi junak dodeljen v najbolj izpostavljeno brigado, kar jih premore ruska vojska. In točno tu se Prosti pad prične. Kolima se proti nesvobodi in prisilni mobilizaciji v nesmiselno podrejanje avtoriteti, ki jo je doslej iz dna srca sovražil, seveda bori z vsemi štirimi. A počasi se prikaže spoštovanje na obeh straneh: tako tistega, ki Kolimo spozna kot tudi tistega, kar spozna Kolima sam. Tako je tudi občutek te borbe proti avtoriteti praktično izničen. No, nemara je ta borba vedno tu ostala, kar se je zgradilo, pa sta spoštovanje in zaupanje, ki sta prišla v času, ko je Kolima vsekakor potreboval nekaj, na kar se lahko opre. V času tega zlobnega prostega pada. Kolima je poslan v Čečenijo. Tam se pridruži gverilski skupini saboterjev, za katere ne veljajo enaki zakoni, kot za ostale pripadnike ruske vojske. Prav tako jih obkroža povsem druga morala. Njihovo poslanstvo je zelo neprijetno. Tu so zato, da na čim bolj učinkovit način čim hitreje opravijo svoje misije, ki so - logično v skladu s prej omenjeno neprijetnostjo - največkrat označene z uničevanjem. In tu se prične krvavo branje in potovanje v najbolj zlobne, najbolj temne, najbolj od vseh bogov zapuščene kotičke človekove duše. Branje, ki je preizkušnja dobrega želodca in mirnih živcev. Toliko hudega, kolikor boste prebrali v teh nekaj sto straneh, boste malokje. A to je ta prosti pad: vrženost v neusmiljeno vojno, kjer je vsaka odločitev reducirana na ti ali jaz, prepustitev v tok, v katerem so moralne odločitve skoraj drugotnega pomena, a so vendarle vedno tu; sublimnost občutja, ki ga racionalni um ob vsem, kar se dogaja, enostavno ne zmore presoditi in tudi neprestan občutek onstranstva - občutek, da se to v resnici sploh ne dogaja. Da je to zagotovo le film, zgodba v glavi tistega, ki si izmišlja pripoved. A ne, pri tem zadnjem v igro vstopi bralec. Ki je nekdo, ki mu besede Sirija, Gaza, Čečenija pač nekaj povedo. Kolima doživi svoje služenje vojaškega roka na zelo grozen način. A se z njega vrne. Takrat se prične hrepenenje po mirnosti in zaupanju, ki ju je pogrešal v preteklih poglavjih. In zato je tudi nekako pričakovano, da se knjiga konča na poti tja, kjer se zdi, da je bil Kolima do sedaj najbolj srečen. On vendarle je nekdo, ki preživi.

Kdor si je ogledal film The Crow, mu zagotovo ni pobegnil tisti  You know, my daddy used to say, every man's got a devil inside. In ta stavek v marsičem zajema vse tisto, o čemer boste brali v Prostem padu. Vsakdo ima v sebi hudiča, le priložnost mora biti prava, da ta stopi na plano. Kar sledi, pač ne more biti prijetno očesu, ne ušesom, toliko manj razumu. In vendarle, kdor bo prebral knjigo do konca, bo videl, da neštete bitke na življenje in smrt, pravzaprav niso najbolj pogost način, kako hudič udari ven. Običajne pojavnosti so mnogo manj pompozne in na prvi pogled tudi manj boleče. In čeprav lahko Lilinovo izvajanje v zadnjem delu knjige razumemo kot relativizacijo vsega gorja, ki ga je njegov Kolima izvajal na prejšnjih straneh, je na tem lahko tudi nekaj več. Mogoče bi na tem mestu lahko sam tudi utihnil in počakal na njegovo naslednjo knjigo.

Lilin je v Prostem padu vzel McCarthyjev Krvavi poldnevnik in njegov kontekst prestavil v drugo okolje, mu dodal druge motive in druga sredstva. Vsa moralna vprašanja o smislu in upravičenosti čečenskih spopadov so prikazana z gledišča povsem eksistencialnega boja glavnega junaka. Pripovedovalska moč, ki jo je pokazal v Sibirski vzgoji, se tu nadaljuje. Branje vas bo prestavilo na prvo gverilsko fronto ene najbolj krvavih bojnih polj v zadnjem času. Potrebno se je le vprašati, ali si tja želite. Gre za surovi tornado, ki ponudi fikcijo, da bi nekoliko lažje razumeli mnoge neumnosti človeškega razvoja. Če pa že tega ne, pa gre za radikalen obračun z glavno premiso Aristotelove Nikomahove etike, ki že več kot 2000 let trdi, da vse teži k nečemu dobremu.

Branje, ob katerem zagotovo ne boste zaprli oči.

✭✭✭✭


O Prostem padu tudi na:




02. avgust 2014

Na lovu za spomini: za prgišče Paasilinnove resnosti

Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini.

vir slike: emka.si

In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino?

Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena, starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnici ukvarja. Velika resnost reči. Zato bo tudi tale zapis zoprn, ker se bo natanko s temi tudi ukvarjal. A samo za prgišče.

Prvič, Taavetti je zbolel za demenco in za svojo bližnjo preteklost ne ve ravno najbolje. Ima pa dovolj gotovine pri sebi, da lahko sledi svojim ciljem. Seveda, ker ima demenco, ne ve ravno najbolje, kaj ti cilji so. A tu se začne resnost Paasilinnovega pisanja: v resnici sploh ni pomembno, kaj ti cilji so. Ker so očitno cilji samo stvar spomina, ki je lahko hudičevo začasna reč.

Drugič, Seppo Sorjonen je čisto običajen taksist, ki ima službo, dekle, s katerim se ima poročiti in začeti življenje popolnoma običajnih zakoncev. S Taavettijem je na začetku bil v odnosu stranka-prodajalec in utemeljenost tega odnosa se zlahka meri s količino šelestečih finskih mark (Finci so euro dobili 2002). Zato nič spornega. A vendarle se Seppo relativno zlahka pusti prepričati, da vse to nekako pusti za sabo in se posveti le druženju s Taavettijem. Ker je skrb za nekoga drugega lahko v resnici mnogo bolj pomembna kot skrb zase.

Tretjič, Paasilinna se loti tudi odnosa med sinom in očetom. Ta je v tej knjigi vsej prej kot briljanten in vendarle se pisatelj absolutno postavi na stran očeta. To lahko razumemo kot pasus, v katerem pisatelj preprosto zagrabi priložnost, da preko neke druge zgodbe predstavi enega od glavnih junakov zgodbe, lahko pa ga razumemo tudi kot moralno obsodbo vseh tistih sinov, ki se v trenutkih, ko jih očetje v neprijetnem stanju zares potrebujejo, obrnejo v drugo smer. Odlična stran Paasilinne je ta, da je prav mogoče uporabiti oba branja in pod vtisom prvega nekako v ozadje potlačimo drugega. Prevedeno: knjiga je lahko hkrati tudi ležerna in odlična moralka. To je eden od vzrokov, zakaj je Na lovu za spomini celokupno odlična knjiga.

Četrtič, avtor je izvrstno tematiziral tudi spontanost (kar je praktično osnovni moto knjige), v kateri je seveda nujno šel predaleč, da bi to lahko spregledala bralčeva glava, nevajena teh hipnih momentov, ki te ločijo od vsega, kar te obdaja. Ta čarobnost je sveta stvar in tisti, ki jo še premorejo - kot si jo je pač mogoče privoščiti - bodo vedeli, zakaj se gre, ko bodo končali s prizorom, v katerem se v mestnem mokrišču znajde Taaveti z nogometno žogo. Ta prizor in vse, kar mu je predhodilo, je nekaj izjemnega.

Petič, prijateljstvo je pomembno. Mogoče celo bolj kot karkoli drugega. Nekdo, s komer si deliš preteklost, ki se je spominjaš, je vreden več kot marsikaj drugega. In zato zlahka svoje ne-cilje zamenjaš z njegovimi cilji. Tako cilj nekoga drugega postane tudi tvoj cilj in ta cilj je zato skupen. Skupen cilj je eden od temeljev, na katerih je zgrajena družba. In čeprav se zdi, da je to slednje vsem jasno, se vse skupaj pričenja z napačnega konca. Namreč, cilj brez so-biti, brez drugega, ki je, če si lahko za hipec izposodim Levinasa, bližnji, je šibak cilj. Paasilinna je s prikazom še tako absurdnega kameradovstva pokazal natanko to: da je cilj nekaj drugotnega glede na ljudi, ki si ga delijo. Ta točka se seveda v tem kratkem seznamu nerazdružno navezuje na prvo.

In lahko bi bilo še šestič, sedmič, osmič. Vsega tega je veliko. Bogastvo dobrega čtiva se ni nikoli merilo glede na količino lepih besed, niti ne po količini izzvanega smeha, nasploh po ničemer, kar avtor napravi zgolj v veselje bralcu. Bogastvo dobrega čtiva je v vseh teh pomembnih sporočilih, ki se v besedilih nahajajo; toliko bolj, če so zamaskirana pod krinko nečesa, kar zabava. Vendarle zopet, nikakor me ne gre narobe razumeti. Na lovu za spomini vam zabave nikakor ne bo odtegnila. Knjiga je fantastičen preplet skoraj popolnoma absurdnih in nenavadnih situacij, ob katerih vam ne bo žal niti urice, ki ji jo boste namenili, v zameno pa ponudila ogromno uživancije. Ne bo vam težila toliko, kot sem vam jaz. To - da jaz Paasilinno vidim kot enega najboljših zamaskirancev, ki z literaturo počne vse tisto, kar je potrebno početi - je nekaj, s čimer se vam ni potrebno strinjati. A mislim, da se boste strinjali, da vse to počne na zelo zabaven, nevsiljiv, sproščujoč in lahkoten način. Takšno je namreč branje Na lovu za spomini.

Pa še eno ali dve se boste naučili o tankih.

✭✭✭✭✩

Na lovu za spomini tudi na:

18. julij 2014

Neobstoječi vitez: tisti, ki ga ni in tisti, ki je vse in še nekaj drugih

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik, ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje, mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zaokrožitev, zapelje v zanko in napravi vozel pri koncu, ustvari neke čudne sorte popoln občutek umetniškega dela. Čeprav to vedno stori avtor sam. Če ni povsem jasno, o čem pišem, le vzemite zgoraj omenjeno delo Če neke zimske noči popotnik. Ko ga boste prebrali, bo vse jasno. Všeč so mi ta dela, kjer je vse skupaj zelo interaktivno. Tudi meni vsake toliko na ramo prileti palček požiralček, ki mi meša štrene in požira vsako četrto besedo in nato     njih na koncu      besedila doda svojega,       da bi požiralček      , kako      se zadevi najbolje ustreglo. Kot bi mojega najbolje iz-vedel. Italo je eden tistih avtorjev, ki bo takšne požiralčke aktivno vključil in pod vprašaj s tem postavil sebe. In tudi tebe, ki ga boš bral.


vir slike: delo.si

Neobstoječi vitez je relativno kratka pripoved, ki deluje na mnogo načinov. Dogaja se v času Karla Velikega in njegovih vojnih pohodov. Pa ni on glavni junak. Tu je predvsem vitez Agilulfo Emo Bertrandino Guildivernski in Drugih, Cobentraški in Surski, vitez Selimpie Citeriore in Feza. Kot pravi knjiga, gotovo vzor vojaka; ampak vsem je bil zoprn. Ta vitez predvsem in najprej ne obstaja. Če ne bi imel oklepa, ga v resnici nihče ne bi opazil. Pa tudi on ni čisto sam glavni junak. Tu je tudi Gurdulu, Agulilfov oproda, ki je popolno nasprotje svojemu vitezu: je nekdo, ki je le tisto, kar je vsakokrat ob njem. Torej ga za sebe ni. In k tema dvema lahko dodamo še nekaj drugih vojščakov, viteza, ki je prelepa ženska in nuno v samostanu, ki zgodbo pripoveduje (zakaj hudiča bi vso to zgodbo pripovedovala prav nuna v samostanu?). To je nekakšna setlista oseb v Neobstoječem vitezu. In dogajanje, ki sledi pogovorom ter prigodam na bojnem polju, za mizo, z vladarjem in na potovanjih, kjer iščoči iščejo svoje odgovore. In na koncu je občutek dober. Tako za večino junakov kot tudi za bralca.

Calvino je v Neobstoječem vitezu precej več energije vložil v samo formo zgodbe in v razvoj zanimivih likov, kot pa v neko zelo zanimivo zgodbo, ki bi vlekla k branju zaradi razpleta samega. Tako se zdi. Tudi to, da je praktično vse stavil na izjemnost in privlačnost situacij, v katerih se ti – sila nenavadni, praktično fantazijski liki – srečujejo. Vse je v teh nenavadnostih, ki največkrat padejo v sfero komičnosti, vendar, kar je zanimivo, ne banalizirajo fantazije, iz katere prihajajo. Ja, v resnici se zdi Neobstoječi vitez nekakšna žanrska enolončnica, ki je hkrati fantazija, pripovedka, pustolovščina, komedija, avtobiografija, ljubezenski roman in satira. Calvino je bil eden najbolj zvestih montypythonovcev pred Monty Pythoni. Res bi lahko zagovarjal tezo, da se je Calvino precej bolj ukvarjal z igro teh formalnih okvirjev kot s samo zgodbo. Zato bo na svoj račun prišel vsak pozorni bralec, ki bo vrhunce Neobstoječega viteza iskal v teh majhnih podrobnostih, stilskih preskokih in žoganjem med različnimi poudarki, ki nikoli ne najdejo korenin, da bi ostali prisotni dlje. Zato tudi način, kako se v zaključku zgodbe zgodi mali spin, zasuk, ki ima vpliv na razumevanje celotne zgodbe, nima kakega ''ahaaaa'' učinka, temveč bolj deluje kot logični zaključek vseh čudaštev, ki so del Neobstoječega viteza. Ali nelogični, niti ni pomembno.

Neobstoječi vitez je igra. Takšna, kot si jo lahko privošči vrhunski pisatelj, ki je sit klasičnih vzorcev in jasno postavljenih karakterjev, situacij, v katere se zapletejo in moralk, ki morajo na koncu priti na plano. V to igro je uspešno napletel tudi zelo resno kritiko gospostva, aristokratskega obnašanja in vojne, predstavil ljubezen kot gonilo napredka in nečesa, kar je onkraj delitve na božje in človeško. V to igro je sila zabavno vpletel tudi probleme samozavedanja, povsem fenomenološke načine dojemanja dvojice zasebstva/nasebstva, ki sta, vsaj v okvirih, ki sem jih imel v preteklosti sam srečo spoznati, prebivala večidel zgolj v zelo zoprni filozofski literaturi. Kdor bi šel v to smer, mu seveda z veseljem priporočim Heglovo Fenomenologijo duha, najlepšo od vseh. Agilulfo je prikaz absolutnega zasebstva, ki se zaveda samega sebe, nasebstva kot takega pa nima (čeprav je to reducirano na fizično pojavnost); Gurdulu pa ravno obratno – njegova pojavnost je utemeljena na pojavnosti konteksta, kjer se nahaja, vendarle pa se sam tega nikakor ne zaveda, nima nikakršnega samozavedanja, torej ga za sebe ni. In izredno pomenljivo je tudi to, da je Calvino v Agilulfa položil osebo, ki je poosebljen služabnik reda, brezkompromisni izvrševalec nalog svojega vladarja in najbolj pravični(ški) med enakimi, utemeljitelj vesti perfomativne vrednosti besed, vladarsko vglasovanih. Brez greha in odklona. Vladarjeva besedna izjava ima takojšnjo veljavnost ukaza (str. 31). Gre za mojstrsko postavljene like, ki lahko funkcionirajo kot simboli, alegorije za svet zunaj literature; lahko pa funkcionirajo le kot liki v literarni igri, ki je ne vežejo nobene spone več. In zopet smo pri meni, tebi; najboljši del tega je bralec, ki nadaljuje to svobodo in uživa v branju v obeh smereh.

Zaradi vsega tega je Neobstoječi vitez (del trilogije Naši predniki) pravzaprav super branje za oddih in sprostitev. Ne gre za knjigo, ki bi na kakih 500 straneh ponujala epsko zgodbo o tej ali oni dinastiji. Tudi ne takšna, ki bi se vrgla na idejo kake etične dileme in na koncu ponudila kako očiščenje. Gre za kratko in zabavno eksperimentalno igro žanrov, motivov, ki delujejo čisto kratkočasno. Ne obremenjujejo. A, kot rečeno, ničesar ne banalizirajo. Dajte si duška. Tole bo branje za naprej. Branje, ki bo ponudilo veliko prostora za dobre pogovore.

Še to, tudi v Neobstoječem vitezu sem našel besedo, ki je doslej še nisem zasledil: razmenišiti (poudarek na prvem i). O tem, kaj pomeni, boste, jasno, prebrali sami.

Pino Zac je leta 1970 po knjižni predlogi posnel film Il Cavaliere Inesistente.

✭✭✭✭✩


O Neobstoječem vitezu tudi:















Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...