Konteksti

Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hi...

vir slike: bukla.si Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr . Nosi naslo...

vir slike: bukla.si Zatem, ko dan, prost službe, izkoristim za hajko po okoliških hribih, takole sedeč pred zaslonom nadaljujem misli, ki sem jih pričel že na poti. Po kakih dveh urah, nekaj več kot desetih kilometrih prehojenih poti, manj kot sedemsto metrih višinske razlike, dveh buškah po padcih zaradi povsem vlažnih korenin, ki so v tem času zelo hinavsko skrite za kupi odpadlega listja v gozdu in rahlo bolečih nogah, katerih naravno gibanje že dolgo ni več drugo kot sedenje, vse skupaj rezultira v mešanico zadovoljstva in usmiljenja vrednega samosmila. A bilo je prijetno, predvsem za vse tisto, kar gre mimo telesnega. Takšni majhni odklopi od vsakodnevnega so odlični predvsem za to, da sčistim glavo, uredim misli, se oprimem spet tega, kar me drži skupaj z vsem obdajajočim. Premislek, ki je spremljal pot, pa je bil tako prikladno namenjen seveda knjigi, ki je posvečena hoji. Dolgi hoji. -Naporni hoji. In avtorju, ki je - če odmislim nekaj zdravstvenih neprilik - pustil vtis,...

vir slike: goga.si Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje . In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir . Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna , kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah . … kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ...