Konteksti

Vstal je, z rokami na hitro hlače očistil blata, jo prijel za roko in z njo stekel po prazni ulici. Po kakšnih stotih metrih sta zavila na desno in šla mimo nekdanje vile, ki se je še oni dan bohotila z ošabnostjo svojih prebivalcev. A tako hitro, kot sta v mimobežnih ulicah izginila dva umazana otroka, je hokus pokus tega časa uspešno razblinjal sanje vseh, ki so jih želeli imeti. Krhkost, lomljivost tega, kar spleta nečimrnost in lažnost, ne zmore več povezati, da bi še kaj držalo. Posledica nima več vzroka, ki bi ga prepoznala, vzroku pa še nikdar ni bilo tako vseeno za posledice, ki prihajajo za njim. Temelji sveta prihodnosti so blatni in njega ulice prazne, razpadajoče podobe spomenikov časa pa vztrajajo in vendarle stremijo k boljšemu. Tu nekje, v medprostorju sanj, nečimrnosti, posledic brez vzroka, otroške igre in stremljenja k boljšemu, je mogoče najti Časokljunov dosje . Saj se spomnite časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali ple...

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom. Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu. vir slike: emka.si Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela ...

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal , Zadnji pobeg , Križišče štirih poti , Pojdi, postavi stražarja , Figa , Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini....