Konteksti

Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje.

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca . Kot je Kant izdal Prolegomeno , v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma . Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri . vir slike: brightbooks.co.uk In vsee

Po nekaj več kot enem letu sem se opogumil in dal priložnost še enemu biografu, ki je poizkusil v besede ujeti življenje in delo velikana sodobnega literarnega, glasbenega in tudi popularnega sveta, Leonarda Cohena. Po tisti neprijetni izkušnji , po kateri še danes občasno čutim pekoč občutek v želodcu, je tole prišlo kot naročeno. In gre za biografinjo, Sylvie Simmons, ki je v knjigi z naslovom Pravi moški zate, življenje Leonarda Cohena , naredila vse tisto, kar mora pisec kronologije nekega ustvarjanja storiti.  vir slike: emka.si O Leonardu Cohenu vemo ogromno. Zato tule niti ne bom ponavljal teh podatkov. Čez čez vseenosti faktografije je vendarle nujno zapisati, da gre za živečo legendo. Gre za pesnika, pisatelja, tekstopisca, kantavtorja, izvajalca, igralca, velikega ljubitelja žensk, religioznega človeka, zenovskega meniha, (vsaj v nekaj delih njegovega življenja) strastnega odjemalca pomirjeval, ljubitelja meditacije, prefekcionista, nekoga, ki ga vodi izjemna skr