Konteksti

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Tole bo knjiga, ki vam bo prišla prav takrat, ko vas bo nekdo vprašal po branju, ki ga bo res prikovalo na fotelj. Ki ga bo prilepilo na potiskane strani in ga s silovitostjo prikovalo na neprestano premikanje oči od črke do črke, besede do besede, vse do zadnje pike. Občasno imam tudi jaz srečo, da tudi v žanrskem čtivu naletim na knjigo, ki je prav takšna. Kriminalke sicer običajno delujejo po takšnem principu, da ga napetost in impozantnost zla, ki se dogaja v teh zgodbah, napravijo takšne, da jih je nemogoče odložiti. A roko na srce, po metrih prebranega materiala se zdi težko, da katera od teh še napravi takšen učinek. Brutalno mesarjenje bralčevega psihološkega stanja, ki potrebuje vedenje o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo; tisto nekaj, kar je več od formul, ki so v navadi pri žanru; tisto nekaj, kar res potrebuješ takrat, ko si želiš dober krimič. V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivn

Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen nači