Konteksti

Roman Samotnost praštevil (Paolo Giordano, La solitudine dei numeri primi, 2008)   sem pričel brati v nedeljo zvečer, tam nekje okoli pol desetih zvečer. Tokrat na suho, ne da bi bil opremljen s kakimi predhodnimi informacijami o tem, kaj bom bral. V torek, ko sem se z vlakom vračal iz službe, sem obrnil zadnji list. Vmes sta bila torej dva dneva, polna svojih običajnosti, kjer sem z vso vestnostjo skrbnega uslužbenca opravljal svoje delo in s prav nič manjšo vestnostjo skrbno opravljal tudi dolžnosti, ki jih nalaga družina. Knjigo sem dobesedno požrl. Tako, kot se mi je že nekajkrat dogodilo do sedaj, a vendarle nikoli s kakim deklariranim romanom, ki se ne želi ujeti v kako žanrsko omejitev. Vedno je kaj takega nastopilo le ob Nesbøjevih krimičih, tudi Larssona sem prečital hitro, čeprav nobena od teh knjig nima problemov z anoreksijo. Kot tudi Samotnost praštevil ne. Nekaj čarobnega je v tem romanu. Nekaj, zaradi česar me je pritegnil in sem ga, popolnoma neprisiljeno, pogoltn...

Roman Jojo Moyes z izvirnim naslovom Me Before You , je v slovenski jezik preveden z Ob tebi . Ne gre za zahtevno čtivo. Pravzaprav v resnici zelo hitro prideš do spoznanja, o čem bo knjiga govorila in takrat se zdi preprostost čtiva še preveč očitna. Glede na naravo teme, s katero se ukvarja, so verjetno napisane mnoge filozofske knjige, prav tako marsikateri novodobni  new age priročniki. Ker sem sam (sploh teh drugih) prebral premalo ali skoraj nič, težko naredim konkretno primerjavo o moči sporočila, ki ga za takšne teme ti priročniki pobašejo v bralno torbo. V Ob tebi lahko govorim o romanu, ki je napisan za množice. Operira z enostavnim jezikom, bralna hitrost je nekakšnih 40-50 strani na uro (če koga zanima primerjava, Heglova Fenomenologija duha pri meni pomeni hitrost 1-2 strani na uro, Krvavi poldnevnik kakih 15-20), glavnih junakov je dovolj malo, da se ne izgubiš v poplavi njihovi karakternih posebnosti, poleg tega pa so te slednje povsem vsakdanje. Torej, ja, knjiga...

Edini pravi način, tako se mi zdi, da bi nekaj dobrega vrnil dobremu branju zadnjega Houellebecqua, se v tem primeru zdi slika. Knjiga je tako polna povsem neposrednih priznanj, ki jih je avtor prinesel do bralca, da se bi zdelo edino prav, da bi v tem primeru temu sledil in naslikal tisto, kar se mi zdi, da Zemljevid in ozemlje  skrivajo za bralca. Do slikarij ima avtor skoraj zagotovo prijazen odnos, takšno je bilo v tem primeru eno izmed teh specifičnih priznanj. A ne bom. Ker ne znam lepo risati, kaj šele slikati.  (vir slike: emka.si) Zemljevid in ozemlje je ena izmed tistih knjig, ki jo resnično lahko, kot bi po šolsko rekli, jemljemo večkrat in na mnogo načinov. Pa ne zato, ker bi bilo v ozadju kako mnoštvo enakovrednih interpretacij, ki bi klicale po mnogoboju argumentacij. Bolj zato, ker je sama zgodba tako večplastna, da bo marsikdo v njej našel zase kaj svojega. Pa ne bo branje zato nič manj zabavno. Zemljevid prinaša zgodbo v treh delih, ki nam l...

Krvavi poldnevnik je roman, o odločitvi za katerega se verjetno vprašuješ kar nekaj časa. Ko končaš s tem branjem, si preprosto pretresen, prebutan in odvržen kot nepotrebna cunja tja pod lijak, čakajoč na naslednje pomladansko čiščenje, ko boš zopet uporaben. Zato obstajajo tudi druge knjige, takšne, ki ne terjajo toliko v zameno. Obstaja namreč nekaj največjih mojstrov, ki so sposobni preseči preprosto naracijo in napraviti nekaj, kar v glavi bralca zapusti apokaliptičen mir. Pri tem, da tu ne gre za preprosti mir, ki bi se bratil s spokojnostjo, temveč gre za mir, ki je tišina. Predvsem tišina, ker zahteva molk in premislek, tudi če ga nočeš. V skladu z Wittgensteinom, da je treba o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, pač molčati. V druščino mojstrov te nepovratne stezo bi štel recimo še Leonarda Cohena z mnogimi vrsticami (na primer tista z There is a crack in everything. That's how the light gets in ) , pa Nick Cave, predvsem s poezijo, a tudi s svojim Ko je oslica zagled...