25. oktober 2013

Sedem minut čez polnoč: boj s svojim vratarjem

Branja, ki so zadnjih štirinajst dni spremljala moja pota, so bila bolj kot ne v prvi vrsti mladinska branja. Torej branja literature, kjer so glavni junaki mladi. In ki s svojo problemsko naravnanostjo težijo k propedevtični vlogi, ki jo lahko nosi knjiga pri razumevanju sveta ter izgradnji odnosov do vseh resnih mimobežnih življenjskih situacij, ki se lahko zaletijo vanje. V predvsem mlade bralce, ki bodo v enakoletju junakov iz teh knjig, našli nekaj, kar jih bo nagovorilo. 

In pustilo brez sape. Vse, kar sem v tem kratkem obdobju prebral, je bilo izjemno močnega okusa. Mnogokrat premočnega. Pa ne le prebral. Uspelo mi je vmes pobegniti tudi v kino, kjer sva videla Razrednega sovražnika, ki je ravno tako šoker, ki ponuja izkušnjo boja z resno situacijo. Zopet sem bil sezut. Tako sedaj lahko strnem misli ob vsem tem in ponudim povabilo k branju za še eno delo, ki je presežek in ponuja uvid v marsikaj.


(vir slike: emka.si)

Tokrat sem, zelo dovzeten za priporočila ljudi, ki jim verjamem, da znajo presoditi dobro branje, v roke vzel Nessovo Sedem minut čez polnoč. Knjiga je fantastična. Tega ne potrebujem posebej poudarjati. Ukvarja se z sicer izjemno težko temo, a preboje, ki jih ponudi v načinu naracije in predvsem v izteku zgodbe, je v resnici težko opisati. Slike, ki jih imaš v glavi, ko prebereš to zgodbo, lahko preneseš nazaj v svoje besede in svojo zgodbo; zgodbo in način pripovedovanja zgodbe pa žal ne. Ogromno stvari je ponovljivih, a sublimni občutek nemoči, ki nujno spremlja tovrstne poizkuse pri dotičnem Nessovem romanu, je že sam po sebi lep. To pa je pot do ponižnosti in ogromnega spoštovanja, ki ga lahko usmeriš na pisatelja in to, kar lahko branje Sedem minut čez polnoč prinese bralcu. Zato lahko le povabim k branju. Spoštljivo in z obljubo moči nemoči.

Vabim torej k branju zgodbe, ki je nikakor ne spremlja zgolj ena smer dojema. Lahko je to zgodba o dečku, ki preživlja zares hudo preizkušnjo, ko se mora nekako spoznati z načinom življenja, ki bo radikalno drugačen od tega, kar je živel do sedaj. Lahko je to zgodba o materi, ki se trudi to spoznavanje olajšati po svojih najboljših močeh, dasiravno so te moči stran za stranjo šibkejše. Lahko je to zgodba o šoli, ki skuša fantu z umirajočo materjo pomagati in tudi zgodba o tem, kako lahko primitivno medvrstniško nadlegovanje pride do svojega izteka v situacijah, ki mislečemu dajo misliti. Lahko je to zgodba o očetu, ki se v resnici nikoli ne zna vrniti nazaj in lahko je to zgodba o babici, ki išče ravnotežje med tolažbo, ki jo nujno mora ponuditi sami sebi in vzgojno vlogo, ki jo mora odigrati do svojega vnuka; vlogo, ki je svoje zatočišče našla v razumu. In lahko je to zgodba o pošasti, ki se strašansko grozljiva vrača vsako noč sedem minut čez polnoč. Grozljivost njene groze ni plod običajne pošastnosti vsakodnevnih pošasti. Tu ni povečini zaradi tega, kako izgleda, izgled je tu popolnoma drugotnega načrta. Kar je pošastnega v tej pošasti, je način tega,kaj in kako govori, ko se pogovarja s Conorjem. Ko ga pripravlja na tisto, kar sledi.

Zgodba in struktura Sedem minut čez polnoč je takšna, da se usede vate in tam ždi. O njej moraš premišljevati in vrata, ki jih na ta način odpira, na nek povsem prenovljen občutek ponajajo vstop do konteksta sebe v odnosu do stvari in ljudi, ki te obkrožajo. In ko smo že pri vratih, nikakor ne morem mimo neke druge zgodbe, na katero sem se prav zaradi branja Sedem minut čez polnoč, večkrat spomnil. Zgodba govori o človeku s kmetov, ki pride pred vratarja in prosi za vstop v postavo. A zadeva z vstopom vendarle ni tako preprosta in človek s kmetov se odloči počakati na dovoljenje. Čaka dolgo, predolgo. Vratar tako ob koncu postavo zaklene in pove, da so bila ta vrata narejena le zanj. Vmes se seveda zgodi še marsikaj, a pazljivi bralec bo znal odpreti Kafkovo zgodbo Pred vrati postave in jo prebrati sam. Vse drugo je interpretacija. Sam sem to Kafko bral vedno kot alegorijo prošnje za življenje (in prosim ne me kregat, če sem ubral napačno pot). Tisto življenje, za katero se zdi, da je tvoje in da prevečkrat šele po zapravljeni priložnosti izveš, kako malo si se odločil zanjo. Življenje torej, za katero te zgodba uči, da se moraš zanj odločiti. Odločitev za nekaj, kar je tu le zate. In v to odločitev, kako pustiti biti življenju, nagovarja, prepušča pošast tudi Conorja v Sedem minut čez polnoč. To počne na različne načine in vsekakor mu pomaga. Pri tem v resnici bralcu končna razsodba glede tega, ali je pošast resnična ali ne, nikoli ni pod vprašajem. Razkrivajoča narava resnice, ki jo terja premislek o davku situacije, ki ga je to pot Conor prisiljen poplačati, je takšna ne glede na to, ali prihaja od prave pošasti ali le projekcije mlade prestrašene glave. V resnici ni pomembno. Pomembno je to, kako se je Conor spoprijel s svojim vratarjem. Ali je do konca zgodbe uspel dojeti nujni pustiti biti. In način, kako je potekal njegov boj.
To je pomembno. In na mnogo nivojih neverjetno zapisano.


(vir slike: mladinska.com)

Eden od teh nivojev je prav gotovo tudi podoba knjige. Zgodbo spremljajo ilustracije Jima Kaya. Te so natanko takšne, kot morajo biti. Temne, dovolj odkrivajoče in takšne, da nikoli ne zapuste občutkov tesnobe, vpraševanja in vseh občutkov, ki jih najdemo v vrsticah. Ilustracije so sestavni del te zgodbe, ki za razliko od marsikaterih drugih ne omejujejo zgodbe, temveč jo dopolnjujejo in omogočajo.

Vse zapisano vodi k temu, da povabim k branju zgodbe o tem, kaj se dogaja Sedem minut čez polnoč. Intenzivno, doživeto in predvsem sublimno branje o boju, strahovih in življenju. In o tem, kako moraš najprej močno poprijeti, da lahko nato izpustiš. Še eno obvezno čtivo.

Napovednik za knjigo




O knjigi (med drugim) tudi:


20. oktober 2013

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice in kdo ne. Takšni trendi se nato pogosto nadaljujejo tudi kasneje. Seveda sem brez znanstvenih dokazov, to so zgolj osebna opažanja in občutki. A na podlagi slednjih bi prisegel, da ima mladinska književnost izjemno pomembno nalogo ohranjanja bralne kulture v najstniških letih.

Sicer mladinske književnosti kot vsebinske oznake v kakem drugem kontekstu ne razumem. Sploh. Zgodba je zgodba, roman je roman in če naj bi nagovoril bralce, svoje zanimivosti po mojem ne bi smel graditi na nobeni ozki ciljni skupini.


(vir slike: emka.si)


Delo Solze so za luzerje, ni takšno. Berljiva in hkrati pretresljiva zgodba nagovarja različne like sodobne družbe. Še več, postavlja se v njihovo kožo. Še več, znotraj različnih likov prepozna različnost tudi na nivoju človeka kot dela nekega lika. Zato je pisateljica opravila pogumno delo, ki je verjetno terjalo kar nekaj avtorske empatije, da pije vodo. In, za razliko od sodobnih trendov uspešnih mladinskih branj, ki meri predvsem v fantazijsko literaturo in so pri tem hudo učinkoviti, je prijetno med novostmi na policah najti tudi nekaj, kar v izrazju svojega pomena ne uporablja simbolike in drugih fantazijskih estetskih elementov. Nikakor ne trdim, da je fantazijska literatura brezvezna, ne razumite me narobe, govorim le, da je prijetno brati sodobno delo, ki osredišča predvsem mladino in svojo zgodbo podaja z elementi, ki jih ima mladina na dotiku današnjega dne.

Zgodba Solze so za luzerje ni preprosta. Pravzaprav bi se lahko imenovala 50 odtenkov bede, a bi lahko izpadla preveč pesimistična. Vsekakor pa zgodba ni preprosta. Govori o družini, ki ima opravka z nasilnim očetom. Mati neke noči sklene, da ima vsega dovolj in pobaše otroka (najstnico in malčka) ter pobegne najprej v krizni center, nato v varno hišo. A problemi s tem nikakor niso rešeni, saj mora mati sedaj poskrbeti za ločitev in otroka. Predvsem je seveda na paleti Ajda, učenka zadnjega razreda osnovne šole, ki mora v novo šolo, k novim sošolcem, v iskanje novih prijateljev, pač vsega novega. In pri tem ji v resnici ne pomaga prav veliko ljudi. Nekateri nočejo, drugi ne vedo kako, nekaj pa takšnih vendarle je. Tako spremljamo zgodbo te male družine, predvsem Ajde in njene mame, kako si bosta organizirali prihodnost in kakšne prepreke bosta doživeli na poti do tja. Še poseben poudarek pa zgodba nosi na Ajdinem vključevanju in iskanju prostora v novi šoli. Več ne povem.

Avtorica je torej, kot rečeno, zastavila predvsem pogumen pristop, ki terja ogromno empatije. Zaradi tega, ker je zgodba sestavljena iz različnih gledišč na situacije, ki se odvijajo. Spoznamo tako to, kaj se odvija v glavi Ajde in njene mame, kot tudi to, kako na vse skupaj gledajo zaposlene in prostovoljke v varni hiši, pedagoginja v novi šoli, razrednik, sošolke in nekatere druge stanovalke v varni hiši. In večino časa zadeva štima. Le včasih imaš kot bralec malo pomislekov. Vseeno ugled tega načina podajanja zgodbe ni ogrožen. Užival sem in hvalim pogum k odločitvi za prvoosebno pripoved, ki ni omejena na eno osebo. Mogoče me vseeno moti, da 'oče', nasilnež, zaradi katerega se je vse pričelo, ni prišel do besede. A že tako kompleksna zastavitev bi na ta način preveč relativizirala problemsko rdečo nit, česar si avtorica mogoče pametno ni privoščila in s tem na drugo stran tveganja postavila le kakšno mimobežno oznako stereotipiziranja moškega nasilja. Zato odpustim, brez težav.

Naslednja zadeva v zvezi s pristopom je pravzaprav takšna, da še vedno premišljujem, koliko me v resnici moti. Gre za to, da se avtorica ni obremenila le z enim sodobnim problemom, temveč si je glavne junake drznila hkrati obremeniti z dvema velikima težavama, s katerima si lahko in tudi si (kot bi rekla Vid in Pero) žal družba postreže vse prepogosto. Povsem dovolj, sploh za mladega bralca, bi bilo, da bi se roman razvijal v smeri razumevanja in soočanja z nasiljem v družini. To je v bistvu velika stvar. Nemogoča stvar. Zadeva, ki je ne gre tolerirati. In vendar je avtorica na vrh tega položila, pravzaprav poudarila še nasilje in šikaniranje, ki se odvija med mladimi v šoli. Še več, med mladimi ob koncu osnovne šole. Med mladimi v istem razredu. V knjigi smo priča nekakšni slovenski verziji Kingove Carrie (vendarle ne čisto v celoti, na srečo manj krvavo in brez telekineze) in v resnici je grozno. Bralci moramo bojevati in stiskati pesti za (vsaj) dve situaciji, za kateri si želimo, da se razrešita. Na kakšen način se zgodba odvije, preberite sami. Poudarjam, da je ta dvojna situacija močno napeta, a spisana z dobrim občutkom.

Roman ima mnogo dobrih plati. Najprej so tu ženske bralke,matere, ki nemara že predolgo trpijo nasilje v domačem okolju in ta zgodba jim pokaže, kako se vse skupaj lahko odvije tudi v lepšo smer. Neukemu bralcu prikaže pomen kriznega centra, varnih hiš, svetovalk in prostovoljk, nenazadnje tudi solidarnost sostanovalcev v varnih hišah. Vse skupaj se je danes izjemnega pomena. Nato bo mlademu bralcu, ki ima težave v prilagajanju šolskemu okolju, pokazal, kako se vsemu temu tudi upreti. Bralci starši bodo v knjigi našli poskus uvida v življenje svojih petnajstletnikov. In še marsikaj drugega. A tisto, kar sem sam dojel kot najbolj pretresljivo pri vse skupaj, je nekaj drugega. Namreč zelo dober psihološki profil devetošolke Ajde, ki se lahko (vsaj na začetku) tudi ne strinja z maminim načrtom in pobegom od doma. Ki se mora z vso gnojnico, ki ji jo drugi zlivajo po glavi, soočati brez osnovnega pozitivnega zagona (mama je imela od vsega začetka cilj, h kateremu je bila usmerjena, Ajda pač ne) in mora do tja šele priti. Ajda je središče romana. Vse se odvija okoli nje. Vsi si prizadevajo priti do nje. Nekateri bi jo radi tudi le izrabili kot obvod za svoje interese, drugi za interese tretjih, nekateri pa jo imajo preprosto radi. Prav zaradi tega, kako se bere Ajda, je knjiga super.

Upam, da knjiga, zaradi svojih mestoma izrazitih tendenc k pojasnjevanju življenja mladih, predstavljanju vloge varnih hiš in osveščanja mladine glede uporabe Facebooka, ne bo pristala le na seznamih branja, ki se ukvarjajo z mladostniško problematiko. Zasluži si tudi drugih bralcev. Zanimivo čtivo, ki pritegne.

O knjigi tudi na:



10. oktober 2013

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite.

Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful. Javier Bardem je odigral carsko.

S takšno silovitostjo zadane tudi knjiga Johna Greena, Krive so zvezde.

Zgodba in še bolj način pripovedovanja peljeta skozi marsikatero razbitje pričakovanega. Ali združevanja tistega, kar se zdi nezdružljivo. Pa bi ob tem lahko uničil učinek na bralca? Seveda, zlahka. Vendar v Krive so zvezde vse pade na svoje mesto. Učinek je neposreden, nedvoumen in resničen. Roman prinaša tragično zgodbo, ki ne ponuja katarze za bralca, a ima namesto tega v resnici lep konec. Roman je napisan prvoosebno skozi oči mlade Hazel, vendar se mi zdi, da je pisatelj John Green izbiral bolj gledišče njenega Augustusa. Gusa. Roman bi po površno napisanem sinopsisu štel za solzno dolino, polno sočustvovanja z mladostjo, ki je obkrožena s smrtjo, a če je John Green tu na kakršnem koli bojnem pohodu, je to pohod proti sočustvovanju. Solze so žal še vedno tu. Roman spretno beži žanrskim šablonam, a bolj ko razmišljam o njem, gre za šablonsko, učbeniško fikcijo o tem, kaj je ljubezen. In spoštoval bom avtorjev nagovor iz opombe, ki jo je predvložil v knjigo, namreč to, da gre za fikcijo in da se nikakor ne smem podvreči razbiranju resničnih dejstev v njej. Zato se popravljam, ne gre za zgodbo o tem, kaj je ljubezen, temveč gre za ljubezensko zgodbo.


(vir slike: mladinska.com)


Na kratko: zgodba pelje v življenje šestnajstletne Hazel, pravzaprav Hazel Grace, ki je pred nekaj leti zbolela za neozdravljivim rakom. Tako jo spremljamo z njenimi starši, ki se s tem dejstvom borita po svoje, z njenimi obiski v terapevtski skupini, predvsem pa s samo seboj. V njeni situaciji dobi presenečenje povsem drug pomen. A srečanje z Gusom je prav to bilo. Od prvega trenutka, ko se ta dva spoznata, lahko beremo njuno zgodbo, polno upiranja, zatiranja čustev, truda, odrekanja, izpolnjevanja želja, dobrih novic in slabih novic. Zgodba, ki se po njunih dogodivščinah, ko sta odpotovala v Amsterdam, kamor si je želela v prvi vrsti Hazel, a je največ zaslug za to imel ravno Gus, kjer sta spoznala avtorja Hazeline najljubše knjige, doživela neljubo razočaranje, se seveda tudi zaključi. To, kako se zaključi, boste prebrali sami. Kar se mene tiče, je Green spretno napravil dvojni konec, v katerem boste nekateri nadvse žalostni, drugi pa srečni. Zopet torej govorimo o zgodbi, kjer bo bralec pomemben del knjige. Napisana je genialno. Pohvale tudi Boštjanu Gorencu Pižami za super prevod. Ob takšnih prevodih posegi po originalu niso potrebni.

Knjiga prevzame na mnogo načinov. Sam sem mogoče najbolj užival v dialogih med Hazel in Gusom. Preudarno in inteligentno dojemanje življenja. Pesniško, a brez meda in mleka. Močno in silovito bralno izkustvo, ki sili k dojemanju življenja. Metaforično. Da, predvsem metaforično. Moč metafor, ki jih producirajo liki v Krive so zvezde, je neverjetna. Predvsem Gus in Hazel, tudi avtor Vladarja vseh bolezni, najljubše Hazeline knjige. Tako neverjetna, da bo verjetno marsikaj do mene prišlo še precej kasneje. Kar je zelo dobro. V resnici se na smrt bojim knjig, ki jim pošljem besede, nazaj pa pridejo praznih pomenov IN brez želje po vračanju nazaj. Ja, metafore. Mogoče mi je najljubša tista s hotelskimi sobami v Amsterdamu. Hazel in Gus sta na obisku v Amsterdamu stanovala v hotelu Filosoof in Hazel je z mamo bila v sobi, ki se imenuje Kierkegaard in Gus nadstropje višje, v sobi Heidegger. Uf, kaj ta simbolika lahko dela v glavi nekoga, ki se je z filozofi, sploh s Heideggerjem ukvarjal lep kos študentskih let. Ona, ki išče odgovor na vprašanje svoje eksistence, zaenkrat še popolnoma v odnosu do višjega principa (Boga, Avtorja...), a ima jasno začrtano kritiko do abstrakcij in s tem jasno vpliva na Njega, ki je vprašanje eksistence zastavil bolj osnovno, ga primarno ločil od božjega in za osnovo postavil tudi pripoznanje svoje biti kot možnosti, ki ima svojo mejo nujno v možnosti nemožnosti, nebiti, smrti. Torej On, ki je na nek način bolj pri Stvari kot Ona (nadstropje nad njo), a je bila prav Ona ena izmed povodov, da je do Njega to razmišljanje prispelo. Super. In super je tudi to, da tega prav gotovo tako ne bodo brali vsi. Kot bo tudi vsak bralec nekoliko drugače videl vlogo Petra van Houtena (avtorja Vladarja vseh bolezni). Hazelina in Gusova izkušnja njunega obiska van Houtena se zdi v precejšnji meri prelomna, ker sem občutil, da je natanko takrat Hazel spoznala, da avtorja ni (več), fikcije je konec in na nek način se za Hazel pričenja življenje. Točno tam, v tistem trenutku. Tam se roman prelomi. 

Vsi, ki bodo posegli po tem čtivu, sem prepričan, bodo prav gotovo deležni izjemne bralne izkušnje. Bolj kot razmišljanje o raku, bo na pladnju razmišljanje o (življenju in) umiranju samem. Prvi je vendarle le stranski produkt drugega. A ne glede na ta del, je v ospredju še vedno zgodba. O Hazel in Gusu ter njuni poti do svobode. Takšne, ki bo osvetlila njuni poti drug do drugega. In, kjer za razliko od marsikje drugje, zgodba ne zvodeni v Hazelino ali Gusovo iskanje samega sebe, temveč preživi v iskanju njune ljubezni. O tem, kje in na kakšen način ta jasnina nastopi, pa vsekakor preberite. Tole je preprosto eno izmed tistih branj, ki se vam mora zgoditi.



O Krive so zvezde tudi na:

Mladinska knjiga
Bukla
Tumblr Krive so zvezde
Lisa, Pižama o prevajanju
Wikipedia
Imdb stran filma, ki prične naslednje leto
JohnGreenBooks
Goodreads
Avtorjeva stran na Facebooku
The New York Times
The Atlantic
NPR  
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...