30. avgust 2013

Popek sveta: postava bralca

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Venka Andonovskega, v prevodu Sonje Dolžan. In kakšna je zgodba?

(vir slike: emka.si)

Predvsem, zgodba ni ena. Zgodb je več, začne se kot ena, prelije se v drugo, nadaljuje kot tretja in četrta, bis pa ponudi povezavo za nazaj. Mogoče pa zgodba je ena. Le avtor se povsem suvereno in subtilno preciznostjo loti svojih idej na mnogo različnih načinov. In pri tem se ne zmoti. Popek sveta je nedvomno moderno delo, ki vključuje mnogo različnih slogov, prehodov, ponovitev motivov skozi različne like, različne časovne okvire in različna sporočila. Tako nekako, kot bi vzeli kako Rafellovo fresko in jo nadaljevali skozi Picassojevo alegorijo na platnu, na koncu pa povedali, da jo je narisal Kandinski. In presunljivo je, da zadeva pije vodo. Noro dobro branje, ki privlači od prve strani dalje.

Prednjačita dve glavni zgodbi, ki jima je Venko namenil tudi največ prostora. Kdo bo užitek našel v prvi?

Užitek bodo našli vsi tisti, ki na tihem čakate, da bo Umberto Eco napisal nadaljevanje Imena rože. Brez vsake šale. To je to. Dogaja se mnogo let nazaj v srednjem veku, spoznamo Konstantina Filozofa (Cirila), ki v marsičem spominja na Ecovega Williama iz Baskervilla. Kot prišlek k velikemu logotetu in mu pomaga razrešiti skrivnost.

Užitek bodo našli vsi tisti, ki išče sodobno apologijo pisavi in branju. Venko s pomočjo naravnost čarobnih povedi bralcu ponudi zrenje v to, kaj on razume pod branje in pisanje.

Užitek bodo našli vsi , ki iščejo literaturo o dvorskih intrigah, zavisti, povzpetništvu in laži.

In užitek bodo našli tisti, ki za temi lažmi iščejo nekaj več, kar bi jih pojasnilo. Zgodba o Konstantinu in njegovi epizodi iskanja pomena skrivnostnemu zapisu v logotetovi kamri je predvsem primer tega, kar je Tomaž Akvinski odgovarjal tistim, ki so njegovemu sholastičnemu nauku o Bogu vpraševali po tem, zakaj slednji dovoljuje zlo. Zlo dovoljuje z namenom ustvarjati večje dobro. To Dobro, sicer moralno dvomljivega okusa, ob zaključku te zgodbe postane jasno. In z njim tudi zlo. Pod črto: hudič se skriva v nezlomljivi ljubezni, ki se vidi le takrat, ko si neizpodbitno postavljen na mesto, od koder ti je namenjeno, da jo vidiš. In ko je enkrat to mesto zabrisano, z njim izgine tudi vse tisto, kar se od tam vidi.

To je geslo te zgodbe. Postava bralca. Bralec je nedvoumno postavljen tja, da vidi. Kako se zgodba prične, zaplete in zaključi. In zapre okno zato, da takoj odpre naslednjega. Zunanjost je ista, pogled nekoliko drugačen. Zgodba povsem druga. In kdo bo užitek našel v tej?

Uživali bodo tisti, ki imajo raje zgodbe, ki niso osrediščene toliko na posamezen dogodek, marveč na življenjsko pot ene osebe. V resnici so v tej zgodbi natančno popisane zgodbe večih oseb, a vse se giblje okoli Jana Ludvika.

Uživali bodo tisti, ki radi berejo o srednješolskih eskapadah, ki smo jih počeli zaradi ljubezni do deklet, ki nas niso marale.

Uživali bodo tisti, ki iščejo zgodbo o nekomu, ki je uperil orožje umetnosti v boju proti režimu in ideologiji, ki skuša umetnost podvreči pravilom političnih strank.

In predvsem bodo uživali tisti, ki bodo prebrali predhodno zgodbo o Konstantinu, Lestvičniku in Pripovedovalcu. Ker bodo našli veliko injiciranih detajlov, ki so bili na delu že tam in sedaj so tu. Čeprav gre za popolnoma drugo zgodbo, z drugim krajem in povsem drugim časovnim okvirom, bo branje zares zanimivo. Zato je užitek predvsem postava bralca. Jan Ludvik je človek, ki s svojo zgodbo, tokrat pisano močno osebno, v prvi osebi (Konstantina kot glavnega akterja prve zgodbe spoznamo iz druge roke), nas popelje v pot od nič do središča sveta. V njegovo lastno iskanje in najdbo tega središča. Tako je to predvsem življenjska izpoved romantika, ki svoj obstoj bistveno veže na obstoj in bližino tega središča, zraven pa pripoveduje zgodbo o prostoru in času, kjer se vse to dogaja. In ko skoraj dobesedno poje to središče, se zdi nadaljevanje povsem irelevantno. Tudi ta zgodba se zdi nekaj noro dobrega. Branje za sladokusce.

Nikar ne pozabite, da je okvir teh dveh zgodb več kot le eden. Roman je sestavljen iz več enot, povsem samostojnih, a povezanih. Predvsem se v branju, kot sem zapisal, zaveš pomembnosti sebe kot bralca, ki s svojim branjem ustvarjaš sintezo teh zgodb, v kateri je Venko Andonovski tudi sam sebe relativiziral kot avtorja in se enkrat vmes celo vstavil v eno od zgodb kot lik. Postava bralca je malo kdaj bila tako pomembna kot tu. Venko se v pisanju mnogo ukvarja z metabesedilom. Iskanje zgodbe, iskanje likov, iskanje avtorjev, pravih tekstov. A ne ponuja kakih lahkih rešitev. Mogoče je zgolj to ukvarjanje s sicer povsem pozitivno fascinacijo nad zgradbo romana Popek sveta tisto, ki nevede nekoliko zabriše ideje, ki jih je v zgodbi želel povedati. A vseeno. Kdor bo v roke vzel Popek sveta, mu bo hitro jasno, kaj ima pred sabo: unikaten izdelek, kjer resnično lahko sebe najdeš kot bralca v pravem pomenu besede. Torej v pomenu (so)avtorja. Eno zmagovitih izkušenj mojega avgusta 2013.

Popek sveta je lahko davno zapisana skrivnost, skrbno varovana, zapisana v pisavi, ki jo lahko razvozlajo le redki. Neka objektivna zunanja realnost stvari, ki je lahko predmet mita. Lahko pa je tudi nekaj zelo osebnega in krhkega, kar deluje od znotraj. Imanentna nujnost bivanja. Središče sveta, kot je bilo rečeno. (Popek sveta ali omphalós je drugi izraz za središče sveta, kakor so stari Grki poimenovali Delfe, nas uči Wikipedija). Postava bralca razkrije, da je meja med tema dvema opcijama v resnici del teh dveh opcij. Meja je vključena. Venko Andonovski pa absolutni mojster pripovedovanja in konstruiranja.

In ja, roman je opremljen z izčrpno spremno besedo prevajalke. Ne izpustite ga. Kontekst bo v užitek. Kot je tudi le literatura čisti užitek.

Andonovski je za Popek sveta dobil kar nekaj nagrad, tudi Balkaniko (2001). Po knjigi je narejen tudi film Obrnjeno, našel sem ga na YT:




O Popku sveta pri nas ni veliko napisanega, lahko si pogledate knjigo na Emka, svoje vtise pa delite na Goodreads, vmes pa se ustavite še na pisateljevi spletni strani.

12. avgust 2013

Trgovinica za samomore ali kako se knjiga prikrade v sanje

Nemalokrat se mi dogodi, da sanjam zgodbe, ki jih berem. Kar je po svoje nekoliko čudno, saj običajno poslušam kar precej mnenj, da se v sanje prikradejo bolj zadeve, ki jih doživimo na vizualnem področju, torej, da jih vidimo. Ker naj bi se sanje dogajale v slikah in slike se nato povežejo v svojo zgodbo, ki nam svoj film plete ponoči v glavi. Freud k temu doda še željo in zaključi, da so sanje prav zato kraljevska pot do nezavednega. Ker so neposreden prikaz tega, česa te je strah, kaj si želiš, o čem premišljuješ. In pri tem sanje kurijo gradivo, ki ga skozi oči dobijo možgani. Žal sem o tem premalo podkovan in zato bom raje utihnil že na tem mestu. Dejstvo je, da poznam malo ljudi, ki bi sanjalo knjige. Lahko gre za slab vzorec. Ali pa je v resnici nekaj na tem.




(vir slike: mladinska.com)


Kakorkoli že, zgodilo se mi je nekaj dni nazaj, ko sem zaključil sila zanimivo kratko branje z naslovom Trgovinica za samomore (Jean Teulé), da sem o tej knjigi sanjal. Pa ne sanjal sebe v zgodbi, temveč pogovor o zgodbi. Tule, ker je ravno pravšnji prostor, podajam rekonstrukcijo, po svojem najboljšem spominu

Bilo je hladno. Pozno poletje ali začetek jeseni. Veliko je bilo rumene barve in počasi se je večerilo. Hodil sem po mestu, taval od stavbe do stavbe, hiše so bile popolnoma običajne v svoji nezanimivosti. Nekatere so se nagibale nekoliko bolj, kot je običajno in s kake stavbe je zevala luknja, pričala verjetno o zidaku, ki je svoj čas bival tam med ostalo rumeno. Ulica, v katero sem zavil, je bila polna kavarn. V eno od teh vstopim, naročim kavo in se usedem. Mizico poleg moje sta zasedli dve dami, recimo jima Bela in Črna, ki sta že s seboj prinesli prijeten pogovor o knjigi. Prisluškovati sem pričel nekje vmes …
Bela: »Veš kaj? Tega pa ne verjamem. Meni ni bila nič posebnega.«
Črna: »Ja. Vsekakor, povsem noro se mi zdi, kako je avtor svojo idejo o svetu, trgovanju, tradiciji, življenju in smrti, ljubezni, tudi odraščanju, prikazal v tej kratki knjigi. Malo je takšnih. Pa še te se povsem izgubijo v poplavi smešno neumnih knjig, ki jih čisto preveč.«
Bela: »In kaj je tako norega na njej? Način pripovedovanja spominja na puščavo, vse skupaj se dogaja venomer na istem kraju, poleg tega je bizarna… sploh je nisem mogla dokončati.«
Črna: »Vidiš, točno to je problem. Trgovinica za samomore je kratka, odrezava, bizarna, črna, na trenutke smešna, zraven pa tudi domiselna zgodba, polna futurizma, ki išče ideje, prisotne že od nekdaj, avtor pa pripoved zaključi s tako silovitim preobratom, da ti je lahko žal zanj.«
Bela: »To je knjiga o smrti in sprijaznjenostjo s človekovim nagibanjem k končanju svojega življenja.«
Črna: »Drži.«
Bela: »Še več, to je knjiga o tem, kako je lahko služba, v kateri častiš človekovo odločitev za smrt, stvar družinske tradicije.«
Črna: »Drži.«

Tu nekje sem se odločil, da zadeva postaja zanimiva. V resnici vem, da ni lepo vleči na ušesa.

Bela: »Bizarnost je dosežena, ko sprevidiš, da avtor družini Kravaš, ki že več rodov vodi trgovinico s pripomočki za samomore, ne pokloni maske, s katero bi vsaj malo omilil njihovo strahoto.«
Črna: »Ne vem, če te razumem … kakšne maske?«
Bela: »Ja, zadeva je takšna. Če bi Kravaši vsaj v privatnem življenju živeli normalno življenje in bili nad smrtjo, končanjem življenja, poveličevanjem žalosti in slabih novic, navdušeni le za pultom svoje prodajalne, potem bi bila zadeva zame sprejemljiva. Pa ne. Kravaši nimajo maske. Oni takšni so.«
Črna: »Aha, razumem. Imaš prav. Vendarle niso vsi takšni, mali Alan je drugačen.«
Bela: »Saj to. V družini imajo malega sončka, ki je svetla luč v njihovi temnici, pa se zgolj in samo trudijo, da bi ga uničili in ugasnili še to, kar je lepega v njihovi družini, tradiciji in trgovinici. Tega enostavno nisem prenesla. Nikoli ne odprem več te knjige.«
Črna: »To je zato, ker nisi prebrala do konca. V resnici te bo šele po koncu vse skupaj vrglo na rit.«
Bela: »Eh, težko verjamem.«
Črna: »Ja glej, ne bom ti uničila branja in užitka, ampak nekaj idej, ki jih dojameš na koncu branja, je res genialnih.«
Bela: Na primer?
Črna: »Ja, to, da je Alanova vloga v vsej zgodbi precej bolj pomembna, kot se zdi. Čeprav se ti zdi, da je svetla luč v temnici Kravaševih, temu sama ne bi rekla tako. Nekje je nekaj onkraj dobrega in zlega. Nekaj, kar prerašča enostaven govor o tem, da je nekaj plus in drugo minus.«
Bela: »Zakaj?«
Črna: »Težko povem. Preberi do konca.«
Bela: »Ne bom. Dovolj je teh nesmislov.«

Stavki so zveneli vedno bolj medlo in tiho. Težko sem sledil in pojemajoče besede so počasi nadomestile izjemno brezvezen zvok, ki je še najbolj spominjal na tuljenje siren v rešilnem avtomobilu, ki so – kot da so – na baterije in potrebujejo zamenjavo …

Črna: »V tej knjigi je zelo malo nesmislov. Zgodba je napisana povsem črno-belo. Vedno veš, kje se nahajaš in zakaj je ta Kravaš storil to, oni Kravaš pa nekaj drugega. Ker je bizarnost trgovinice za samomore tako velika, bralec svojo začudenost nad Kravaši rešuje tako, da se smeji. Sama pa sem, tako kot mnogi pred mano verjetno, brala predvsem za to, da vidim, kaj bo pri v zgodbi zvozil Alan in če mu bo uspelo.«
Bela: »In?«
Črna: »Ja, Jean Teulé je postregel z nenevadno zabavo. Alan je v resnici nekaj, kar je izven konteksta. Do konca. In čez.«
Bela: »Torej mi ne boš povedala, kaj se zgodi z Alanom?«
Črna: »No prav, če že siliš, Alan na koncu …«

Takrat enkrat je bil zvok imitacije siren premočan in navkljub temu, da je del mene neustavljivo pogledoval ven iz kavarne, iščoč rešilno vozilo, ki naj bi se pripeljalo mimo, se je v hipu vse razblinilo in oči so motno vzdignile svoja nočna senčila. Buden.

Ne ravno čisto tako, ampak po najboljšem spominu. Kakorkoli že, Trgovinica za samomore je izvrstna knjižica, roman za sodobne dni. V njej se srečamo z zanimivo verzijo Addamsovih, ki se preživljajo s tem, da tržijo pripomočke in storitve za izvedbo samomora. Vseeno pa ima ta zaprta množica družine Kravaš med svojimi vrstami belo ovčico, ki jim dela probleme. Ja, vse skupaj je izvrsten primer konsistentnega črnega humorja, s katerim boste sodobno krizo duha in morale lažje prebrodili, čeprav vsaj za dan ali dva (knjigo boste hitro prebrali). Nemara jo tudi sanjate.

Patrice Leconte je režiral animirano adaptacijo:



O Trgovinici za samomore tudi:

Bukla
Mladina
Dnevnik
Mladinska knjiga
Špehšpilja
Goodreads
Wikipedia
Savidge Reads
My Overstuffed Bookshelf




08. avgust 2013

Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku: utrgancija, ki je godila

Povsem zrel sem bil za eno knjižno utrgancijo. Ne verjamem namreč tistim, ki trdijo, da lahko berejo le resne knjige, knjige, od ''katerih nekaj odneseš'', od filmov gledajo le Tarkovskega in se v pogovoru nikoli ne poslužijo kakih neumnih tem, ki so tam le zato, da skrajšajo čas. Če vam uspe živeti resno življenje in se ukvarjati z resnimi problemi le na resen način, potem seveda kapo dol. Jaz vem, da tega ne zmorem. Brez sproščenih umojebov, ki so tu zato, da zabavajo in ponudijo ciničen, smešen, neškodljiv in hkrati popolnoma nekoristen način preživljanja časa, bi sam postal tak ljubek umojeb. Potem pa si zamislite, kako bi bilo, če bi se na svetu sprehajalo preveč takšnih ljubkih… aja,… ne, slaba primera. My bad. Kakorkoli že, knjiga z zgornjim naslovom spada v kategorijo popolnoma nekoristnega branja, ki pa močno zabava. 


(vir slike: bukla.si)

O tem delu sem dobil že nekaj vprašanj. Marsikoga je spodbodel nekoliko neumen naslov, ki ne pove ničesar, a vseeno zadeva v trenutku naslova postane ''mogoče zanimiva'' (mimogrede, odgovor na to, kaj je najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku, je zapisan dokaj zgodaj v knjigi). Vendarle sem se zalotil, da težko povem nekaj konsistentnih afirmativnih stavkov o zgodbi v knjigi. Zato mogoče pristop na kontra način. Po poti negacije. Pa se vprašajmo, kaj ta knjiga ni?


1. Ta knjiga ni namenjena preresnemu bralcu, ki bi v stavkih iskal alegorije življenja in višji smoter

2. Ta knjiga ni nekaj, kar bi povprečna mati – če si lahko zamislimo kaj takšnega – priporočila v branje svojemu otroku.

3. Ta knjiga nima junaka, ki bi bil izrazit protagonist in bi imel kvečjemu kako moralno dilemo ali dve, s katero bi se soočal in bi mi kot bralci z zavzetostjo stopali z njim po poti težkih odločitev do zadnje strani.

4. Ta knjiga nima le ene rdeče niti in junak nima premočrtne poti za dosego cilja, za katerega zgolj mi, bralci, mislimo, da je cilj. Način pripovedi ni primer tega, kako bi lahko vnaprej uganili potek zgodbe.

5. Zastranitve v tej knjigi niso zastranitve, temveč so večkrat glavna zgodba, pri čemer, na žalost na račun tempa branja, to dojamemo šele kasneje.

6. Knjiga nima zgodbe, ki bi hotela le na trenutke spominjati na misije Roberta Langdona, ki rešuje svet pred kako starodavno sekto, knjiga se zdi kot neposredna kritika tovrstnih šiferskih zgodb, čeprav je bila napisana že 2001, takrat pa so bili zunaj le Angeli in Demoni. Mogoče je zato danes še boljše branje in še mnogo bolje karikira uspešne hibride med Poirotom in Indiano Jonesom.

7. Glavni junak zgodbe ni mešanica Jezusa, Schwarzeneggerja, Einsteina in še kakega drugega dobrega moža, ki bi imel v ozadju kvečjemu kako žalostno zgodbo iz preteklosti, s katero bi lahko opravičeval svoja nespametna dejanja in nas silil v sočutje z njimi. Glavni junak je precejšnje nasprotje vsega tega. In predvsem ve, kaj hoče (nekje na 15. strani, če greste od zadaj proti začetku knjige, boste v drugem ali tretjem odstavku to zlahka prebrali).

8. Zgodba nima nič proti zanemarjanju družine, lažem, lenobi, drogiranju, ponovnemu drogiranju, zapravljanju tujega denarja in izkoriščanju neprijetnih situacij ter nesreče drugih sebi v prid.

9. Zgodba ni dolgočasna in tudi ni napisana tako, da bi ji težko sledil.

10. Zgodba se zdi, da nima posebno dobre ali revolucionarne ideje, ki je ne bi prebrali že kje prej, vendarle pa so forma, jezik in način razmišljanja junaka tako zelo neposredni in boemski ter na čase tudi zelo smešni, da te to sploh ne moti. 

11. Čeprav je oglaševan kot triler, zgodbe nisem dojel kot takšne. Ima elemente, daleč pa je stran od tega, da bi šlo za tipični žanr.

12. Konca romana ne pričakuješ. Sploh.


Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku bo marsikoga navdušila. Problem je le v tem, da se resnično zdi, da se je avtor veliko bolj ukvarjal s stilom pisanja, ki se trudi opisovati vsakodnevno življenje boema, pri čemer je uspel prikazati pravi mali priročnik vsega, kar so nas učili, da se ne sme početi, kot pa z razvojem zgodbe, ki se le v obrisih prikazuje kot jasna, a ima z izpeljavo nekaj težav. Se pa velikokrat zalotim, upravičeno ali ne, racionalno ali ne, kako z zanimanjem spremljam predvsem zgodbe o načinu življenja, ki mi je popolnoma nedostopen in ga – po pravici povedano – niti ne bi želel živeti – sem tudi v Rogljičku precej užival. Nikakor ne gre za roman, ki bi ga želel sam napisati, ga je pa nekdo drug. Pablo Tusset.

Tale utrgancija je neizmerno godila.


O Tussetovem prvencu tudi na:

Bukla
Goodreads
BlogCritics
Grove Atlantic
Variety
Publishers Weekly 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...