Konteksti

vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo . Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva

vir slike: modrijan.si Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost . Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu , najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni , kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.« V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri