Konteksti

vir slike: bukla.si Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige Bolanove 2666 in z občudovanjem čislam Monterrosa , ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa  kakšne Ana María Shua in njenega bogastva mikropripovedi, takisto Andrés Neuman . Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo Antonia Di Benedetta z naslovom Zama , svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica , ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo. Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja nenavadno bralno izkušnjo . Lahko bi jo označil kot kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo odreza

vir slike: emka.si Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: " Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih ." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón . Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig . Roman, ki sem ga že dolgo čakal.  Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig. Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi . Roman je pra