Konteksti

vir slike: sodobnost.com Med novostmi, ki so v zadnjem času dospele iz založbe KUD Sodobnost International, mi je najbolj v oči padla knjiga s pomenljivim naslovom Stvari, ki padejo z neba . Selja Ahava je za roman leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. In ta je zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku. Delo, ki je izjemno zanimivo v mnogih smereh, tako po vsebinski plati, kot predvsem v zgradbi. Razgibano, s polno domišljije, izzivalnih gledišč in neverjetno lahkoto, s katerimi v bralcu vzbudi premislek o prav tako neverjetnih situacijah, v katerih se lahko znajde. V tem ga nato premika korak dlje, ko ga povpraša o tem, kaj naj s tem stori. Kako naj se s temi neverjetnimi situacijami sooči in kje najti smisel. In ali takšen sploh obstaja. Odlično čtivo, ki sem ga z užitkom prebral. Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način izgubi

vir slike: emka si Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje . Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčal