Konteksti

vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim . Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca . Oba dela v središče postav

vir slike: emka.si V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva . In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo