vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči , Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice . In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šab
Med policami, pred zaslonom.