Konteksti

vir slike: emka.si Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki . Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb , ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori , zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje. Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila, ki

vir slike: emka.si Moje branje Dekline zgodbe ima podoben pedigre kot branje Lainščkove knjige Ki jo je megla prinesla . Kar pomeni, da sem ob prvi izdaji pri nas bil v drugih svetovih, drugih časih in z drugimi obveznostmi, zato je šlo mimo mene. Margaret Atwood je s prevodom Dekline zgodbe k nam prišla še pred (1990) Lainščkovo prvo izdajo in takrat sem bil v resnici še premajhnen za takšna branja. A k sreči je pred kratkim tudi na zaslone prispela istoimenska serija, ki je narejena po natanko tej literarni predlogi, kar je najbrž botrovalo tudi ponovni izdaji slovenskega prevoda, ki je luč sveta ugledala v pomembni zbirki Roman pri Mladinski knjigi, v prevodu Miriam Drev. In prav je tako. Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako ze

vir slike:miszalozba.com Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm , ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik , so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu , ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slo