Konteksti

Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem , v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA . Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega dož

Dobre kriminalke so nekaj, k čemur se radi vračamo tudi tisti, ki ne prisegamo zgolj na žanrsko čtivo. Nekaj zadovoljujočega je na vsakokratnem povratku nazaj h klasičnim zgodbam o tem, kdo je storil to ali ono in skupaj z drugimi stran za stranjo razreševati uganko morilca. Še posebno prijetno je to takrat, ko imaš avtorja, ki ti ustreza, ali neko serijo, kjer ti vse štima, kot je potrebno. In tisti, ki veste, o čem pišem, najbrž poznate občutek tega zadovoljstva, ko izveste, da je na police prišel nov izdelek, ki je narejen po meri vašega vnaprej zagotovljenega dobrega počutja. Četudi le za kratek odmor med ostalimi čtivi ali kakimi nespodobnimi zaviralci branja. In takšne serije imajo kar nekaj tako vnaprej dobljenih zadovoljnih bralcev. Med tiste, ki jih takole Galbraith in detektiv Strike držita v pesti, najbrž sodim tudi jaz. Pred kratkim sem veselo zagrizel v relativno debelo zadnjo slovensko izdajo Strikovih dogodivščin , ki sliši na ime Po poti zla. Ta je tretja po vrsti in