Konteksti

Pred dnevi, ko sem obračal zadnje strani Kristalnega časa, sem bržkone po naključju pred oči dobil skenogram iz zapuščine Lojzeta Kovačiča, na katerem se nahaja tipkopis z mnogimi avtorjevimi rokopisnimi korekturami. Delo v NUK ima ta privilegij, da vsake toliko predse prejmem kak podoben biser, za katerega sicer sploh vedel ne bi. Pomembno pa je zato, ker je vsebina tega lista, ki niti cel ni zapolnjen, povsem sovpadala z razmislekom, ki ga je Kovačič ponudil v tem monumentalnem delu Kristalni čas. Takšnega dela namreč nihče nima priložnosti brati prav pogosto. Napiše pa ga redkokdo. In v veselje mi je, da sem se ga končno lotil, v vzpodbudo temu pa je bila ponovna izdaja romana, ki ga je pred tedni oskrbela Beletrina . A nazaj k skenogramu. Ta ima naslov Nadaljevanje stoletij. Priznam, da Kovačičevega dela ne poznam dovolj, da bi lahko umeščal njegove zapuščinske predmete kamorkoli, in tega niti ne bom poizkušal. Bo pa to, tako kot vedno, zapis o vtisih branja. Z vsemi pritiklinami

Nekatere knjige se zdijo prav tako hladne, kot je hladna okolica, v kateri živijo njeni junaki. Čutiš zmrzal na njenih straneh in začaran opazuješ ivje, ki čmi tam na robu besedila. Vanj si se zagledal, ko te je odpeljala tja daleč na sever. Sever Evrope in sever srca. In nato bereš, razmišljaš, sanjariš, se odpelješ tja daleč skupaj z junakinjami, ki skozi generacije iščejo pot do ljubezni, miru in nekakšno tiho zapovedano, v to isto ivje zamrznjeno ravnovesje, ki se zdi pravilno. Saj malokrat veš, kako je prav. Redkokdaj. In še to kasneje, kot bi bilo treba. Tudi toplina pride kasneje, mnogo kasneje. Leta, desetletja kasneje. Potrebuje svoj čas. Včasih tudi prostor, ampak tokrat ne, tokrat potrebuje le čas. In nekaj besed več, kot jim je bilo namenjeno. Ogromno praznega prostora. Pravi kraterji mišljenja, v katerega mečeš smisle tebi poznanega, da junakinjam do roba pomagaš k sreči, a se zdi, da je melanholija prevelika. Kar nekaj časa je ležala na tistem delu police, ki je namenjen