Konteksti

Ker sem pred kratkim prebral čudovito Če ubiješ oponašalca , je seveda povsem jasno, da se je potrebno lotiti tudi Pojdi, postavi stražarja. Gre za drugo knjigo Harper Lee, ki je izšla lansko leto, v prevodu pa je ravnokar izšla. Okoli te šviga kar nekaj zanimivosti. Prav gotovo je svojevrsten fenomen v tem, da je poskrbela za izjemno zanimanje. Naročila, prodaja in odzivi so šli v nebo. A najbrž predvsem na račun imena Harper Lee in njenega Oponašalca, ki je res izjemna knjiga. Zelo zanimiv pa je tudi razmislek, kako takšno delo sploh brati: po eni strani jo lahko vidimo kot vsebinsko nadaljevanje zgodbe iz Oponašalca, ker se vse skupaj dogaja dvajset let kasneje; po drugi strani pa je seveda jasno, da gre za delo, ki je bilo napisano pred Oponašalcem in je osnutek tega velikega dela. Tej slednji v prid govorita vsaj dva dejstva: prvi je ta, da je kar nekaj pasusov Stražarja malodane identičnih tistim iz Oponašalca in če bi nekdo želel pisati nadaljevanje zgodbe, bi najbrž (če odmisl...

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija , ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja . Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84 , pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali . vir slike: emka.si Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi ...

Tole čtivo je do sedaj mirno šlo mimo mene. Nihče v mojem dosedajšnjem obračanju listov ni izpostavil tega dela, prav tako očitno ob kakem prispevku v časopisju nisem bil dovolj pozoren. Tudi v šoli se ne spomnim, da bi ga omenili. Kar je zanimivo, še posebej to slednje. Ker gre za knjigo, za katero bi pričakoval, da gre vštric z marsikaterim elementom učnega načrta in pride prav v marsikateri fazi poučevanja, izgradnje osebe in odraščanja. Nadvse zanimivo, tudi zaradi tega, ker bi človek lahko pomislil na pomanjkanje prevoda v slovenščino, in to prav tako hitro tudi opustil, saj je prvi prevod omenjenega listosuka nastal že pred več kot 50 leti. No, nič ne de. Kot je za revolucijo čisto vseeno, kakšno je vreme, je tudi za dobro knjigo čisto vnemar, kdaj jo prebereš. Ali pa nemara celo bolje, da si pustiš nekaj let izkušenj, da fina knjiga pristane v bolje grajeno okolje in tudi sama več ponudi bralcu. Kakor koli že, končno sem tudi jaz prečital To Kill a Mockingbird , Če ubiješ opona...

Pred kratkim smo na police dobili še en prevod Johna Greena, ki je, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi pri nas povsem upravičeno zaslovel s svojim mladinskim pisanjem, še posebno z romanom Krive so zvezde . A slednji je pravzaprav zaenkrat zadnji roman, ki ga je objavil in tako v slovenskih prevodih v zadnjih letih tako lahko beremo njegova starejša dela, izbor pa nima kakega posebnega kronološkega reda. Po Zvezdah smo dobili Kdo si, Aljaska? , ki je bil njegov prvi roman, nato Lažna mesta , ki ga je izdal 2008, sedaj pa lahko beremo še Katherine, Katherine, v originalu An abundance of Katherines , roman, ki ga je izdal po Aljaski in pred Lažnimi mesti. In kot pri vseh delih, ki so Zvezdam sledili v prevodih, je potrebno tudi tu vedeti, da ne bomo brali Krive so zvezde. Kdor bo v Katherine, Katherine iskal to, bo zelo razočaran. Gre preprosto za delo, ki ga je napisal na poti svoje sedaj že kar bleščeče kariere, v kateri je sedaj postavljen prav gotovo kot eden od najboljših mla...