Konteksti

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Prav danes, ko se začenjajo Slovenski dnevi knjige, lahko zopet pišem o izjemnem branju, ki sem ga z veseljem bral v zadnjem tednu. Zgodba, ki je večplastna in pomaga razumeti svet. Zgodba, ki v sebi skriva svetove, v resnici čisto blizu nas, pa se jih vseeno ne moremo tako zlahka dotakniti, ker v njih vlada neko tenkočutje, do katerega se je treba še prebiti. To je zgodba, ki me je spomnila na tisto, kar je nekoč zapisal Freud v svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo , ko je pisal o fobijah otrok. O strahu pred temo in strahu pred samoto, o tem, kako se prva lahko obdrži celo življenje, obema pa je skupno pogrešanje ljubljene osebe. Pisal je, kako je nekega otroka, ki ga je bilo v temi strah, slišal klicati v sosednjo sobo: "Teta, pogovarjaj se vendar z menoj, strah me je." "Ampak kaj boš imel od tega? Saj me ne vidiš." Temu je sledil otrokov odgovor: "Če kdo govori je svetleje" (slovenski prevod na str. 382). Odkar sem prvič prebral ta del kultne Freu