Konteksti

Kako hudo se lahko življenje pravzaprav zaplete? Kje so vse tiste neizrečenosti, ki kraljujejo na tronu sedanjosti, v resnici pa molče v polsnu bolščijo v preteklo in čakajo na svojo priložnost? In kaj sploh je pomembno, ko spregovorimo o življenju tega tukaj in zdaj? Stvari so lahko sila preproste in marsikaj bi lahko razrešili brez hude krvi, brez nesporazumov, brez žalosti in brez solz. A poglejmo pristnosti v brk, temu nikdar ni tako. Vedno bodo nesporazumi, vedno nekdo nekje ostaja žalosten na račun sreče nekoga drugega. Vedno se nekdo joče, da lahko nekdo drug smeje razpira nevednost vsakdana. In stvari nikdar niso preproste. Vsaj takrat, ko so vpleteni ljudje, ta krhka bitja, ki so nadvse zmuzljiva glede tega, kako bodo drugim pokazali svoje obraze, a vedno znova propadejo v tem, da izberejo tistega, ki ne bo bolel nikogar. In pogosto najbolj boli tistega, ki ga nosi. Vse te neizrekljivosti in napetosti, ki lahko vladajo našim življenjem, je izvrstno na papir prenesla Tina

Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In

O tej knjigi nisem vedel ničesar. Tudi pričakovati nisem vedel kaj. Ni je bilo na nobenem seznamu. A po drugi strani na srečo vse to ne predstavlja nujnega pogoja za to (niti zadostnega v resnici), da bi rekli, da je knjiga super in da jo je fino vzeti v roke. O Pitonu na kolesu, knjigi novinarja in urednika Boštjana Isteniča, pa lahko povem prav slednje: ob branju sem se povsem nepričakovano zabaval, doživljal lepe predstave tega, kam lahko seže absurdnost vsakodnevnih situacij, si zamišljal, kako bi se vse skupaj lahko prav v tem trenutku dogajalo nekje blizu mene in se z veseljem prepustil prijetnemu občutku klasičnega happy enda. Piton na kolesu je zgodba, ki jo doživljam predvsem kot nepretenciozno situacijsko komedijo, ki se ne trudi prodajati večnih resnic, a v svoji preprostosti deluje kot sveže, predvsem pa zelo berljivo. In imam občutek, da je pri pisanju tudi avtor predvsem užival. vir slike: ocean-si.com Za kaj gre? Gre za veliko stvari. In precej oseb. Za eno mesto i

Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh c