Konteksti

Zapis je bil predhodno objavljen na spletni strani  Outsiderja - revije, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo  http://outsider.si/   Čudež kot izraz hrepenenja po tistem, kar je onstran časovne premice mojega in tvojega dosega. Nekaj, kar je kategorično nedosegljivo in tisto, o čemer lahko pišemo le pesmi. O takšnem čudežu je najbrž pisal tudi Leonard Cohen v pesmi Waiting for the miracle, izdani na The Future pred skoraj natanko 23 leti. Nesmrtnost pesmi boža čutila nemara prav zaradi večnosti uporabljenega izraza za iskanje ljubezni, obsojeno na omejitve življenja pesnika tukaj in zdaj. O tem izrazu je v pogovoru z Martinom Rowsonom za Index on Censorship na spregovoril tudi Neil Gaiman , ko je dejal, da ''kjer je pošast, tam je čudež.'' In natanko zato, ker so to Gaimanove besede, torej besede avtorja, ki je doma v fantazijski literaturi, je potrebno v njih iskati odgovor na vprašanje moči, ki jo prinaša omenjeni ža

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Krečani, vselej lažnivci, hudobne zveri, leni trebuhi. Tako se glasi eden od ohranjenih fragmentov Epimenidove Teogonije. Gre za najbrž enega najbolj slavnih rekov tega filozofa iz daljnega 6. stoletja pred našim štetjem, ki mu pripisujejo mitsko sedeminpetdesetletno spanje in preroške sposobnosti. Nanj sem se spomnil, ker Epimenida prav te besede kasneje povezali s paradoksom lažnivca. Paradoksi so, ne da bi bil njih poznavalec, zanesljivo ena zanimivejših plati logike. Dejstvo, ki je te besede neizbrisno povezalo z paradoksom lažnivca je ta, da je Epimenid sam prihajal iz Knososa. Ki je seveda na Kreti. Ves paradoks tiči v tem, da je nekdo, ki prihaja s Krete, izjavil, da so Krečani vselej lažnivci. Ko se vprašamo po tem, ali je njegova izjava resnica ali laž, pridemo v zagato: če je resnica, potem njegova izjava ne sme držati; če rečemo, da je laž, potem – vsaj v površnem branju – izjava drži in je resnica. A res le v površnem branju, saj iz tega, da je njegova izjava lažna, lah