Konteksti

Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi ...

V rokah sem Sviloprejko imel že julija, pa sem jo hranil za dopust, ki sem ga imel mesec dni kasneje. Ker sem bil prepričan, da si je vredno prihraniti to branje za okoliščine, ki me ne bodo motile z drugimi vsiljivci. Imel sem načrt. V tem času sem naletel seveda na kopico drugih knjig, ki jih je potrebno prebrati. Kaj potrebno, nujno. Mesec dni mine, največja vročina letos rekordno toplega poletja počasi že izgublja svojo udarniško moč, jaz pa končno pred vrati težko pričakovanega oddiha. In pakiramo, vkup mečemo vse tisto, kar potrebujemo, kar mislimo, da bomo potrebovali, a kmalu to vse nadomesti zgolj najnujnejše. Med pripravljenimi rečmi je svoj prostor našlo tudi nekaj knjig. A med tistimi, ki so odšle z nami, Sviloprejke ni bilo. Ne nalašč. Preprosto izpustil sem jo, povsem nevede in nenačrtovano. In ko premišljujem, kako pomemben je časovno prostorski kontekst pri mnogih rečeh, ki jih počnemo, najbrž enako velja za branje. Najljubši kotiček, mir, leže, sede, v stoji, ali pa ne...

Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga ...