Konteksti

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik , ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje , mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zao

To, da se avtor ali avtorica pod svoje lastno delo podpiše z nekim imenom, ki ni tisti, pod katerim ga ali jo poznajo drugi, ni nekaj novega. Prav tako je povsem jasno, da se za takšno odločitvijo skriva več možnih razlogov. Lahko gre za nekoga, ki ima pred očmi višji vsebinski cilj, ki ga nikakor ne želi podvreči kontekstualnemu okvirju svojega imena, najsibo ta znan ali pa neznan; lahko gre za nekoga, ki bi z uporabo svojega imena lahko škodil samemu sebi ali komu svojih bližnjih; lahko gre za marsikaj - tudi za to, da je nekdo svoje ime že posvetil enemu svetu in sklepa, da ga nihče pravzaprav ne vidi v katerem od svetov, ki so zunaj. Ta sklep niti ni tako iz trte zvit, če dobro pomislimo. Boji se, da bo fascinacija nad uspehom, ki ga je doživel ali doživela v tem svojem svetu enostavno premočno zacementirala njegovo ali njeno mesto v njem. Onkraj te fascinacije tega avtorja ali avtorice ni. Preprosto ne obstaja. Zato, si predstavljam, je takšnemu avtorju ali takšni avtorici lahko

Letos nekoliko kasneje, a vendar: moje čtivo poletnega branja 2014. Čeprav vem, da smo že krepko v poletju in da marsikdo že ve kaj bo bral v tem obdobju, ko mu že folklora prišepetava litanije upravičenosti te aktivnosti. Moje branje bodo letos sestavljale zvečine krajše knjige, iz povsem objektivnih razlogov. Vseeno pa mislim, da bo šlo za sila fine knjige. Najprej je tu Klic kukavice , v katerem se J. K. Rowling spopade z izzivom žanrskega pisanja in stopi v svet napete kriminalke. Vsekakor tu veljajo drugačna pravila, kot v fantaziji, a kritike so knjigi naklonjene, zato tole zagotovo ne bo brca v temo. V kupčku je tudi Slovo od Berlina Christoperja Isherwooda . Preprosto zato, ker imam z zbirko Moderni klasiki zelo dober odnos. Vedno znova mi ponudi nekaj več od običajnih romanov in nekaj mi pravi, da tokrat ne bo nič drugače. Sicer pa gre za zgodbe, ki so postavljene v Berlin v začetku 1930ih, ki je v tistem času (baje) ponujal dekadenco in vznikajoči nacizem v isti sapi