Konteksti

Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky ); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed. vir slike: mladinska.com Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – pre

Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja. (vir slike: emka.si) A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega z