Konteksti

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje. In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankar

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj , da svoje junake pošlje na to potovanje.  Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem? (vir slike: mladinska.com) Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski maniri.

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti ob