Konteksti

Dolgo sem se otepal Murakamija. Ne vem prav gotovo, ali je šlo za namenoma provocirano gesto zanikanja,s katero nisem želel brati tistega, kar bere mainstream, ali pa sem enostavno imel dovolj drugega v kotličku, česar nisem smel pustiti na ognju, ker bi zagotovo povzročil beden sprimek na dnu, ki ga še dolgo ne bi zdrgnil proč. Pa je prišel trenutek. Časa je dovolj, hujše majske obveznosti v službi so tudi mimo, lahko grem torej na to potovanje. In potovanje je to bilo. Nekaj več kot štirinajst dni sem hodil po pokrajini Harukija Murakamija, slavnega japonskega pisatelja, ki je osvojil tako veliko število bralcev. Ja, tudi sam sem navdušen. Tole je bilo vsekakor nekaj posebnega. Kdor želi na to potovanje, naj za popotnico vzame odprtega duha, pripravljenega na čarobno fantazijo. In ne čudi se, če boš vmes in na koncu na nebu iskal dve luni. Eno večjo in eno manjšo poleg nje. (vir slike: svetknjige.si) 1Q84 je mojstrovina žlahtne kovine. Dragulj sodobnega romana. Ni brez napak,

Občutek imam, da poletno branje ne obstaja več. No, mogoče je strogost te obsodbe malce prestroga. Lahko zapišem, da bi pričakoval veliko več izrečenega na to temo. Prvič, junij se bo hitro prelomil v drugo polovico in poletje je v bistvu že tu. Drugič, vedno sem imel občutek, da obstaja nekaj, čemur so vsi, tako knjižničarji kot tudi založniki in knjigarji, rekli poletno branje. Nekaj, kar bereš poleti. Takrat, ko imaš čas, ker ga sicer nimaš. Poletje je včasih veljalo za takšno medobdobje med dvema delovnima obdobjema prej in kasneje. Pred poletjem je bilo treba postoriti še zadnje stvari in po poletju je bilo potrebno zopet poprijeti za delo. To poletno obdobje se tako zdi, kot da ni bilo zaresno obdobje. Da je bil le kratek izlet v čas, ki je zunaj pravil zaresnega življenja. In odtod, se zdi, je tudi prišlo tisto poletno branje. Branje, ki je tu le za čas, ki ni namenjen resnemu življenju. Branje, ki se lahko dogaja le takrat, ko se ne dogaja nič pravega. Dejavnost, ki ne bo proi

Martin Page je psevdonim, s katerim se je avtor podpisal pod roman Kako sem postal neumen . Založba Sanje ga je izdala že skoraj daljnega leta 2008. Sam ga nisem odkril po kakšni posebni poti, temveč mi ga je priporočila uporabnica v knjižnici, kjer delam. To slednje se, glede na okolico kjer delam, za čuda sploh ne zgodi pogosto. Vsekakor pri kakemu od teh priporočil z veseljem zastrižem z ušesi in mu sledim. (vir slike: mladina.si) Kako sem postal neumen je roman, ki mi ne deluje kot roman. Če bi bil prisiljen napisati, zakaj, bi se verjetno potrudil tudi v smeri literarne teorije. A izobrazbe v tej smeri nimam in bi takšen podvig od mene terjal nekaj izobraževanja. Na srečo nimam nikogar, ki bi me silil v takšno pisanje in zato mi tega ni potrebno početi. Vseeno lahko zapišem, da mi ne deluje kot roman. Ker v resnici nima kake posebne zgodbe, nima niti osnovnega mnoštva protagonistov z razdelanimi osebnostmi in dogajanje nima kakih hudih zapletov. A to še ne pomeni, da ni rom