Konteksti

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Knjižnice, kot sem na tem mestu že nekajkrat omenil, niso zaprti konceptualni prostori, o katerih se ne bi pisalo. V strokovnem smislu obstaja dovolj organizacij in akademskih pogovorov, ki bibliotekarski stroki nudijo dober teoretični okvir za motrenje svoje dejavnosti. Slednji tako nudi priložnosti za strokovni razvoj, optimizacijo delovanja, izboljševanje orodij za delo in ohranjanje učinkovitega stika z uporabniki. Po drugi strani so bile knjižnice in ljudje, ki so in delajo v njih, večkrat tudi navdih ponujajoči fenomeni, ki so s svojim poslanstvom, zakladi in skrivnostmi vabile različne žanre umetnosti, da o njih pripovedujejo najrazličnejše zgodbe . In zato se bomo danes na kratko ustavili ob teh slednjih. V slovenskem jeziku smo v zadnjem obdobju na police dobili tri izredno zanimive monografije , ki na svojevrsten način prispevajo tako h kulturni zavesti literarne produkcije v slovenskem jeziku (ne glede na t

O Umbertu Ecu bi lahko razpredali na tisoč in en način, pa bi bilo še vedno dovolj materiala, ki bi bil neizrečen. V resnici sem bil vedno fasciniran nad takšnimi sodobnimi sprehajajočimi se enciklopedijami, iz katerih je kar buhtelo vse tisto, kar imajo za deliti z nami. Umberto Eco je zaslužen za to, da obstaja knjiga, ki sem jo prebral vsaj desetkrat in jo verjetno vsaj še nekajkrat ponovno preberem. Prav tako je zaslužen, da sem tu, kjer sem in da opravljam delo, ki ga opravljam. In da ga opravljam z nadvse spoštovalno distanco do veličine poslanstva, ki ga prinaša morala tega dela samega. Bistveno je, da je imel Eco v mojem življenju, odkar znam brati, izjemno spoštovano pozicijo. In jo še vedno ima. ( vir slike: pogledi.si) Dasiravno o njegovem delu Vrtinec seznamov nimam prida hvale, s katero bi pospremil njega vračilo na knjižnično polico. Zakaj ne? Mogoče je problem v meni: pričakovanja so vedno pomembna stvar, brez predsodkov, s kateri se spopadeš z vsako situacijo v živl

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Knjigo bi najlažje opisali kot priročnik za »naredi-tečaj« izobraževanje . Zbirka založnika Chandos, ki se ukvarja s strokovnimi bibliotekarskimi vprašanji in aktualno problematiko redkokdaj razočara. Gre za, vsaj po mojem mnenju, eno najboljših strokovnih zbirk sodobnega časa in v resnici sem nadvse vesel, da dela iz te zbirke relativno pogosto najdejo svoj prostor v mojih rokah. Vedno se potrudijo z izdajo, ki je sposobna uvida v katero izmed perečih problematik sodobnega dela v knjižnici. In le nekoliko bolj poglobljeno branje ponudi tudi marsikatere presežke, zaradi česar v resnici nimam slabih besed o diskurzu, ki je na voljo. Opravila, vezana na uporabnike, so upravičeno skoraj vedno na prvem mestu najpomembnejših nalog vsake knjižnice . Zanimiv se zdi razmislek, kako težko nalogo si da vsak, ki želi na enem mestu predstaviti najpomembnejše naloge v odnosu knjižničarjev do svojih uporabnikov, kaj vse to obsega

Pisatelj Talhar Ben Jelloun je izjemen avtor. Čeprav je moje poznavanje njegovih del zelo omejeno, v bistvu sem predhodno prebral le njegovo delo Ta slepeča odsotnost svetlobe ( v Mladini so zapisali nekaj o tem delu). No, vsekakor lahko za slednje trdim, da je zagotovo eno najboljših del, ki sem jih uspel v življenju prečitati. Gre za neprekosljivo zmes poezije in proze, kjer so tesnobna občutja in boleče preizkušnje tako dobro ubesedene, da te preprosto posrkajo vase in ti ne dovolijo kaj prida predaha. Gre za ekstremno delo, ki meji na tisto, kar lahko sploh prebereš in prebaviš. Nekakšen korelat temu, kar mu je uspelo napisati, bi bil v filmskem svetu prav gotovo Biutiful . Pač nekaj, kar spustiš k sebi, ti je na koncu malodane žal, da si tako storil, vseeno pa veš, da ti je dalo ogromno. Umetnost vsekakor ni namenjena temu, da bi sproščala ali spravljala v dobro voljo. Gre za tragično bistvo umetnosti, za katerega se zdi, da v nekaterih delih vendarle rado prebiva. Vedno bolj p