Konteksti

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] V rubriki Povabilo k branju se z veseljem lotevamo tudi beril, ki nas popeljejo nekoliko izven našega osnovnega interesnega polja. Gre namreč za izvrsten način, kako lahko možgane napasemo na sosednjem travniku, za katerega se večkrat izkaže, da v resnici sploh ni tako strogo ločen od našega. Prav tako pa imam vse pogosteje občutek, da se znanost opravil s knjigami in informacijami nasploh, vedno bolj povezuje z drugimi, navidezno ločenimi področji. (vir slike: bookdepository.co.uk) Zato to pot predlagam, da v roke vzamete knjigo profesorja ekonomije, Leonarda Dudleyja , z naslovom Informacijske revolucije v zgodovini Zahoda ( Leonard Dudley: Information Revolutions in the History of the West, Cheltenham, UK, Northampton, MA, USA: Edward Elgar Publishing, 2008 ). Gre namreč za avtorja, ki se v prvi vrsti ukvarja z ekonomsko zgodovino . Tako imamo tudi pri tem delu prerez več kot tisoč let zgodovine s težiščem v e...

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Ko sem pred časom izvedel, da se v izdajo pripravlja nov prevod Alberta Manguela , sem v hipu pred seboj zagledal kalejdoskop izvrstno oblikovanih idej, zakladnico znanja in neskončne poti navdušenja, po katerih lahko pelje pisana beseda. Vesel sem bil kot majhen otrok. Dela tega avtorja so vnaprej dobljena bitka in nadvse me veseli, da smo v slovenski jezik dobili tudi, izvorno pred petimi leti izdano, Knjižnico ponoči (Alberto Manguel, Knjižnica ponoči, Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011). (vir slike: emka.si) Knjiga je – podobno recimo kot njegova Zgodovina branja – zares izvrstnem preplet marsičesa. Za Alberta se zdi, da se je preprosto usedel na sredo svojega knjižnega kabineta, zaprl oči, in se prepustil, da njegovo intimno razmerje s knjigami in knjižnicami, malodane freudovsko prosto asociira skozenj. In zato bi se lahko marsikomu zazdelo, da gre za avtorjevo prenapihnjeno dokazovanje svojega neskončneg...

Kar nekaj časa je že od tega, kar sem zadnjič doživel tisti občutek, ko požreš knjigo na eks. Tisti občutek, ki ga lahko doživiš le ob knjigah, ki te, jaz temu pravim, zaklenejo. Za tistih nekaj momentov, ur ali dni si njihov in tudi čas, ko nimaš časa zanje, te priklenejo nase, premišljuješ le o tem, kdaj boš našel čas zanje.   Vir slike: pogledi.si Na žalost sem sam največkrat to doživel le ob kriminalkah, ki sem jih nato ravno tako hitro tudi pozabil. Bojim se, da bo tako tudi z Benjaminovim delom Sedem. V osnovi gre za kriminalni roman, ki ima cel kup prijetnih prvin, med katerimi prednjači ravno to, da praktično preko vseh svojih 300 strani ne izgubi fokusa, niti ritma ne. Drži te do konca, dovolj je skrivnostna in dovolj preobratov vsebuje, da je zanimiv do konca. Problem je mogoče le v tem, da Sedem večkrat pade v klišeje, ki so preveč očitni, da ne bi zmotili. Podrobnosti vsekakor zadržim zase, ker bi s tem marsikomu pokvaril veselje do branja, a avtor je delo v resnic...