Konteksti

 [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] V tej številki Knjižničarskih novic lahko predstavim izjemno dobrodošel prispevek šolskemu knjižničarstvu, ki z zelo zgovornim naslovom – Posodobitve pouka v gimnazijski praksi – Knjižnično informacijsko znanje ( Posodobitve pouka v gimnazijski praksi: Knjižnično informacijsko znanje, uredila mag. Majda Steinbuch, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2010 ) – že na prvi pogled razveseljuje. Pravzaprav zborniku, ki se na 300 straneh razpiše o teoriji in praksi knjižničarskih vsebin v šolski knjižnici, delam krivico, saj ne gre zgolj prispevek šolskemu knjižničarstvu. Šolske knjižnice se, kot vemo, poleg vseh svojih posebnosti, od ostalih ločijo po še bolj izraziti odgovornosti. Po mojem prepričanju so namreč prav knjižničarji v osnovnih in srednjih šolah tisti, ki bodo poskrbeli za varen, premišljen in navdihujoč prvi korak med knjižnimi policami . In s tem pripravljajo teren vsem ostalim knjižnicam. Seveda pa pri tem...

(…) Dokazi, ki se dandanašnji gibljejo med ljudmi, ohranjajo svojo vrednost; celo pridobivajo na jasnosti in nezapleteni moči na podlagi zavrnitve dogmatičnih predpostavk. Um je tako zaprt znotraj svojega lastnega svojskega ozemlja – organizacijo smotrov ali ciljev, ki je obenem organizacija narave; in, kot praktična zmožnost, brez omejevanja samega sebe na slednjo, je utemeljen v razširjanju prejšnje {organizacije smotrov ali ciljev} in s tem naše lastne eksistence, onkraj meja izkustva in življenja. Če se ozremo k analogiji narave živih bitij v tem svetu, glede tega, do česar se mora um ravnati kot do načela, potem noben organ, nobena zmožnost, nobena strast, nič na sploh ni nekoristno, in da nič ni odveč, nič neproporcionalno do svoje rabe, nič neprimerno za svoj cilj; temveč, da je vse, nasprotno, popolnoma v sozvočju s svojo usmeritvijo v življenju – potem bomo našli človeka, ki je sam končni cilj tega reda, in hkrati edina žival, za katero se zdi, da se iz tega reda izrašča. K...

Zafonovo delo Senca vetra je stilsko nedoločljivo. V osnovi bi ga formalno lahko opisal kot darkerski Pulp fiction v knjižni obliki. V toku cele knjige sem se bojeval z idejo, da vsebino popredalčkam v nek znani okvir in se do nje tako tudi obnašam. Ko mi je naposled le uspelo, da sem s to neumnostjo prenehal, sem začel v knjigi dejansko tudi uživati. Zgodba je vse prej kot preprosta. Gre za zgodbo v zgodbi pravzaprav. Okvirna zgodba pripoveduje o mladem fantiču, ki ga oče v delčku svoje vzgoje in iniciacije v zrelo kulturno družbo v Barceloni popelje na pokopališče knjig, kjer ta fantič, Daniel, dobi priložnost v rejništvo izbrati si knjigo. In tu se vse začne. Naključje, če je v tej knjigi sploh kaj naključje, da je izbral to knjigo, je bilo verjetno prvo in edino na 600 straneh dotičnega čtiva. Izbral si je knjigo Senca vetra avtorja Juliana Caraxa. Daniel knjigo prebira, pomaga v očetovi knjigarni, odrašča skozi najstniške peripatije in se začenja vpletati v raziskavo avto...

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Navkljub načelni strokovni usmerjenosti rubrike Povabilo k branju, sem mnenja, da pravzaprav strokovne informacije same po sebi nimajo moči, da bi vlekle k napredku. Zaradi tega sem z veseljem v svojem zadnjem prispevku predstavljal prozo naših uporabnikov, ki razmišlja o nas, našem delu in poslanstvu ( Nekaj literarnih pogledov na knjižnice, Knjižničarske novice št. 5, 2010 ). Poleg tega smo z eno nogo še vedno v poletju, ki povečini uživa status počitka, odmora in priložnosti za »poletno branje«. Zato mi je tudi v veselje, da predstavljam slovenski prevod knjige o knjižničnem mucu, imenovanem Dewey ( Vicky Myron, Bret Witter: Dewey, Maček iz mestne knjižnice, Ljubljana:Modrijan, 2010, prevod Marjeta Gostinčar Cerar ). Knjige o Deweyu sam nisem srečal po naključju. Pravzaprav bi bilo nemogoče, da bi jo zgrešil. Doma namreč gostim mačka, ki je na las podoben Deweyu, tako da je bil dovolj le hiter pogled na naslovnico...

Pravkar zaključil z drugo knjigo iz serije Millenium, izpod peresa kontroverznega švedskega pisatelja Stiega Larssona. Prvemu delu je naslov Dekle z zmajskim tatujem, drugemu pa Dekle, ki se je igralo z ognjem. V bistvu sta si knjigi v marsičem izredno različni. Noč in dan. Če ne bi nastopali isti osebki, bi prav tako kupil zgodbo in v njej vseeno užival. A po drugi strani so ravno predzgodbe tiste, ki drugemu delu dajo potrebno globino, da je vse skupaj toliko bolj razumljivo. Drugače razumljivo. Dekle z zmajskim tatujem je pravzaprav precej klasična detektivska kriminalna zgodba, ki si vzame dovolj časa, da razvije popolnoma temačno atmosfero in močne like. Temu dodano vrednost v objem meče tudi dogajanje, ki je večinoma postavljeno v odročno švedsko mestece, ki ob branju zares deluje kot Grumova Goga. In potem imamo tu Mikaela Blomquista in Lisbeth Salander. Moški pol in ženski pol, tolikokrat prisoten v mnogih kriminalnih delih. Čeprav v Millenuim knjigah to ni to. Mikael ni Jame...

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Za namen predstavitve naslednje knjige si bomo spočetka izposodili vprašanje, ki ga je v recenziji (sicer prve izdaje) zastavil David Newton , sodelavec uredništva revije World Patent Information: Knjižnice in knjižničarji so običajno prikazani kot dolgočasni, kaj bi torej lahko pričakovali od knjige, ki jo je napisal knjižničar in govori o knjižnicah? To vprašanje je v pravem kontekstu in brez ciničnih podtonov lahko celo na mestu, a nanj bom odgovoril na koncu, kajti sledeča predstavitev bo svoja vodila vzela z drugega zornega kota kot običajno. Gre za delo Godfreyja Oswalda (Oswald Godfrey je knjižničar, ki je delal na mnogih področjih, sedaj pa svojo kariero razširja tudi na področje pisateljevanja. Več informacij o avtorju je dostopnih na njegovi spletni strani: http://www.lwrw.info/bio.htm . Na tej domeni boste našli tudi druge zanimive informacije o obeh izdajah knjige Library World Records , vključno z razli...