28. januar 2016

Dobra znamenja: apokalipsa za vsakdanjo rabo

Zapis je bil predhodno objavljen na spletni strani Outsiderja - revije, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ 


Čudež kot izraz hrepenenja po tistem, kar je onstran časovne premice mojega in tvojega dosega. Nekaj, kar je kategorično nedosegljivo in tisto, o čemer lahko pišemo le pesmi. O takšnem čudežu je najbrž pisal tudi Leonard Cohen v pesmi Waiting for the miracle, izdani na The Future pred skoraj natanko 23 leti. Nesmrtnost pesmi boža čutila nemara prav zaradi večnosti uporabljenega izraza za iskanje ljubezni, obsojeno na omejitve življenja pesnika tukaj in zdaj. O tem izrazu je v pogovoru z Martinom Rowsonom za Index on Censorship na spregovoril tudi Neil Gaiman, ko je dejal, da ''kjer je pošast, tam je čudež.'' In natanko zato, ker so to Gaimanove besede, torej besede avtorja, ki je doma v fantazijski literaturi, je potrebno v njih iskati odgovor na vprašanje moči, ki jo prinaša omenjeni žanr. Pošasti, troli, škrati, demoni in bogovi niso nič pošastnega, trolastega, škratastega in božjega. Z njimi razpiramo prostor upodobitve nečesa, česar omejitve fizično prisotnega ne zmorejo. Fantazijski žanr nam za prikaz resnic tega sveta ponudi roko za sprehod do meja domišljije. Tam, kjer imajo pesniki svojo tragedijo, tam imajo fantazijski pisatelji pošasti.

vir slike: ebesede.si

Neil Gaiman si tu zasluži posebno mesto. Že pred časom je v španoviji s Terryem Pratchettom, ki ga prav tako ni potrebno predstavljati, napisal knjigo, ki nesporno spada v železni kanon kultnih del fantastičnega žanra. Delo nosi naslov Dobra znamenja. Kje drugje torej iskati odgovor na silovito moč, ki jo prinašajo orodja fantazijske literature, kot tu. Vprašam in iskrico debate hkrati utapljam v morju retorične samoumevnosti, ki se je nenadoma pojavilo. Dobra znamenja je roman, ki skuša kratkočasiti in z zelo domiselnimi dovtipi bralca nemalokrat nasmejati, obenem pa se ukvarja z najbolj resno temo, ki si jo lahko zamislimo. Z apokalipso. Z armageddonom. S koncem sveta. Navkljub paradoksalni poziciji, v katero lahko zaidemo, ko skušamo skupaj misliti ta dva namena, jima je to odlično uspelo. A napak bi trdili, ko bi dejali, da je karkoli tega glavno, kar najdemo v Dobrih znamenjih. Prav gotovo. Po drugi strani se mi pa zdi natanko preiskovanje bistva Dobrih znamenj tisto, ki nam bo pomagalo na poti iskanja narave tovrstnega branja.

Prava reč, resnična milina in resnično zlo, ob katerem ti je zastalo srce, sta se nahajala v človeškem umu.

V knjigi najdemo torej zgodbo o koncu sveta. In kot se za takšno zgodbo spodobi, v njej nastopajo angeli, demoni, antikrist, čarovnice, lovci na čarovnice in štirje jezdeci apokalipse. In ja, seveda tudi običajni ljudje. Spremljamo predvsem tisto, kar se dogaja Azirephalu in Crowleyu. Prvi je angel, ki je na zemlji zato, da skuša ljudem pomagati na poti dobrega; Crowley pa naj bi počel ravno nasprotno, torej kot padli angel je odposlanec pekla, ki naj bi se predvsem trudil ljudi speljati na kriva pota. Ta dva sta na svetu že zelo dolgo in skozi knjigo spoznamo, da sta doživela že marsikaj, se spoprijateljila in se v resnici sveta kar navadila. Nekako jima je zlezel pod krila, če lahko temu tako rečemo. Azirephala spoznamo predvsem kot navdušenega bibliofila, lastnika prodajalne knjig v Sohu, ki že dolga stoletja zbira redke knjige, še posebno tiste, ki se ukvarjajo s prerokbami in koncem sveta; Crowley po drugi strani je nekoliko bolj prebrisan, navdušen skrbnik svojega stanovanja in rastlin v njem, še bolj pa kot lastnik starodobnega Bentleya, od katerega se vse do konca noče ločiti. V njuno življenje tako precej nepričakovano trešči novica o tem, da se je pognalo kolesje, ki neizogibno pelje do konca sveta. Na svet pride antikrist, ki ga morata podtakniti človeškim staršem in zanj poskrbeti, da bo ob koncu sveta prevzel svojo uničujočo vlogo. Po enajstih letih pa se zares prične. V zgodbi pomembno vlogo nosijo tudi drugi in razburljivo akcijsko dogajanje na koncu vse glavne osebe pripelje na en kraj, kjer se znajdejo tako enajstletni Adam, tako imenovani Antikrist, s svojo prijateljsko druščino, Vojna, Glad, Onesnaženje in Smrt (oziroma štirje apokaliptični jezdeci), Metatron kot božji glas, Belcebub kot princ pekla, Anathema in Newton (slednji je kot lovec na čarovnice prišel do prve, za katero je bil mnenja, da je prav to), Shadwell (tudi lovec na čarovnice) in jasno naša Azirephale in Crowley. A strah je povsem odveč. Do konca sveta ne pride, ker se je takemu dogodku uprl tisti, ki bi moral pri tem odigrati ključno vlogo, Adam. Isti Adam, ki ''je menil, da na tem svetu ni jabolka, zaradi katerega se ne bi bilo vredno znajti v težavah''.

In s to zadnjo povedjo se kaže tudi razprtje tega, kar sem višje omenjal kot glavno temo Dobrih znamenj. Knjiga svoje temeljno netivo jemlje v krščanskem izročilu, ki se zgošča okoli ene najbolj temeljnih del svetovne kulture, Biblije. In tam je konec sveta nekaj, o čemer praktično ne bi smeli dvomiti. Ker je tako zapisano. Ker naj bi onkraj našega sveta obstajale sile, ki s svojim načrtom ne bodo ničesar prepuščale naključju. In ker je svet, kakršnega poznamo, nekako postal pravšnji za svoj konec. Avtorja potrebujeta natanko orodja tega, česar ni, nemogočo literaturo, fantazijsko pisanje, za to, da vse to kar najbolj slikovito predstavita. A ta konflikt, ki nam je predočen, ko Azirephale in Crowley dojameta, da se konec sveta zares približuje, je le navidezni. Tu se konča vsaka misel na krščansko indoktrinacijo. Pravi konflikt zgodbe se skriva v tem, kakšen razmislek ponuja možnost nemožnosti, v katerega nas dejstvo totalnega uničenja vodi. V tem avtorja pravzaprav izjemno spretno prikažeta nebesna in peklenska bitja kot enake onstrance, ki ne premorejo etičnih odločitev, temveč vse usmerjajo k izpolnjevanju načrta, za katerega obstoj niti sami ne vedo. Torej jih predstavita kot enako slabe fante. Na drugi strani imamo Azirephala in Crowleya, ki sta se v toku zgodovine malodane izenačila z ljudmi, predvsem pa Adama, ki bi moral kot Satanov sin na zemlji poskrbeti za uničenje sveta, pa tega noče storiti. Adam se je odločil, da konca sveta noče. Pravi konflikt je torej v soočenju nadnaravnih bitij, ki si prizadevajo za izpolnitev zapisanega in tuzemcev, ki so se odločili, da si še vedno zaslužijo sonca jutrišnjega dne. 

In če bi si radi predstavljali prihodnost, si zamislite dečka in njegovega psa in prijatelje. In poletje, ki se nikdar ne konča.

Na ta način Pratchett in Gaiman spretno fokus zgodbe odpeljeta proč od konca sveta. Dobra znamenja bistva konca sveta ne vidijo v koncu sveta. Izogneta se tudi lepodušništvu, poanto konca sveta pa s tem, v brk smejoča vsem časovnim koordinatam, prestavljata v vsakdan. Pojasnita vlogo, ki jo do sveta, religije, etike, vojne in prijateljstva nosi onstranstvo. In, da bi lahko kaj takšnega storila, potrebujeta orodja fantazije. Ali drugače, potrebujeta pošasti, da prideta do čudeža. Skozi štiri jezdece apokalipse do nas pripeljeta vse, kar je bistveno napačnega v našem tukaj in zdaj. Apokalipsa je tule povsem za vsakdanjo rabo.

Nihče se ni zmenil zanje. Morebiti sploh niso videli ničesar. Morebiti so videli, kar jim je um zaukazal, naj vidijo, saj človeški možgani niso opremljeni za opazovanje Vojne, Gladu, Onesnaženja in Smrti, če ti nočejo biti opaženi, in so v tem postali tako dobri, da jim jih pogosto uspe prezreti tudi, ko mrgolijo vse okoli njih.

Spor med dobrim in zlim tako ni nekaj, kar bi bilo v domeni boja med nebesi in peklom. Tule priporočam tudi branje Erle F. Haraldsdόttir (Religion in Good Omens). Mitologije, ki slikovito peljejo mlade in stare k mišljenju, da je vse v prevladi peklenščkov ali angelov, zgrešijo osnovno noto etike, ki vsaj v temeljni potezi vsebujejo tudi vprašanje svobodne volje. V tem, kako Antikrist Dobrih znamenj lahko (p)ostane človek - bržkone po naključju - je mnogo komičnega. A v tem, da brez ideološke indoktrinacije nekdo zares šele lahko postane nosilec pomembnih in pravih odločitev, prav nič. Zato so Dobra znamenja toliko bolj resna, kot se zdi. Literatura tukaj izkorišča moč izrabe domišljije do samih ekstremov. Najprej, ko za osnovo vzame starodavne mite in nato, ko piše o bitjih, ki v našem vidnem polju ne obstajajo, hkrati pa ne zapusti tega istega polja in vanj s pomočjo omenjenih razpre povsem vsakdanja vprašanja. Fantazijska literatura, v temelju popolnoma outsiderska, počne natanko to. Dovoli si čisto vse in diskurze odpira s pomočjo povsem nekonvencionalnih sredstev. Pratchett in Gaiman sta le tako lahko temo, ki grozljivo zapira vsakršno načrtovanje, spremenila v prostor možnosti. Brez pošasti včasih res ne gre.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Sanje
Emka
Dobre knjige
Joker
Goodreads
BBC
NY Times
Guardian

20. januar 2016

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu.

In za mano je branje, ki se prav tako ukvarja z obrazom. Nadvse rahločutno in pošteno napisana zgodba o sprejemanju drugačnega, ki ima pomenljive preostanke predvsem v vsem tistem, ki se zrcali v pogledu na to drugačnost. Ti preostanki so tisto, o čemer govori Čudo. Želja po sprejemanju, pomilovanje, zloba, pokroviteljstvo, zaščita ali oportunizem, vse to je lahko preostanek tega, kaj se dogaja, ko nekdo vstopi v odnos z dečkom, ki ima zelo zoprno bolezen, zaradi katere je na tem svetu pristal praktično brez obraza kakršnega smo vajeni.


vir slike:ocean-si.com


Eno večjih bralnih presenečenj zadnjega časa je prišlo izpod tipkovnice avtorice R. J. Palacio (njeno pravo ime je Raquel Jaramillo). Mladinski roman Čudo, ki pa pravzaprav sploh ni presenečenje, saj glas o tem prvencu že nekaj časa odmeva povsod. In ker sem velik ljubitelj mladinskih romanov, ki so takšni samo na prvi pogled, sem se ga seveda z veseljem lotil. Izjemno in z norim občutkom za empatijo spisano delo, ki ga je potrebno v roke potisniti tako najstnikom kot tudi njihovim staršem in učiteljem.

Premolknila je samo za milijoninko sekunde, ampak znal sem točno določiti trenutek, ko me je zagledala. Kakor sem povedal: zdaj sem se tega že navadil.

Čudo ni roman, ki bi se osnoval okoli kakega posebnega dogodka, temveč je ta razpotegnjen na celotni roman. Ta roman se, kot rečeno, najprej zdi, da govori o Augustu, Auggiu, ki na pragu svojega najstniškega življenja vstopa v peti razred osnovne šole. Prvič. Prvič bo šel v šolo, prvič bo srečal sošolce, prvič bo doživljal radosti in neprijetnosti, ki se lahko dogajajo vsem, ki se šolajo na predmetni stopnji. Tudi vam. A to ni še niti začetek. Auggie ima že od rojstva eno tistih zoprnih in nadvse neprijetnih bolezni, ki mu onemogočajo normalno vključevanje v družbo. Nak, tudi to ni dovolj. Auggie ima celo kombinacijo bolezni in njegov obraz je svetlobna leta oddaljen od običajnega vključevanja v družbo. Zato je bil do petega razreda doma. Učila ga je mama. Nato so se odločili, da poizkusi v šoli. Tam naleti na odzive, ki ga v resnici niti niso presenetili, a vseeno prizadeli. Otroci so počeli reči na način, kot jih dobro znajo. In otroci, sošolci, vrstniki v šoli znajo biti zelo kruti. Knjiga, po drugi strani, ni. To krutost je uspešno zajezila v relativno sprejemljive popise dogajanja in čustvovanja, ob katerih pa je popolnoma jasno, kaj je prav in kaj ne. Auggie spoznava prijatelje, prave in malo manj prave, človeški odnosi, čeprav gre za zelo zelo mlade ljudi, znajo tudi presenetiti. In Auggie se prebije skozi prve mesece v šoli, roman pa zelo dobro prikaže tudi odnose znotraj njegove družine, odlično, v resnici še bolje kot v šoli, so prikazani odnosi v družini, ki je z Augiejevo boleznijo živela že toliko let do sedaj. Tu je odlična predvsem pripoved sestre Olivie (Vie), ki s svojim glasom povsem jasno pokaže, kako zapostavljeno se občasno lahko počuti sestra nekoga, kot je Auggie.

Čudo je knjiga preizkušenj, takšnih, v katerih se najbrž nikdar ne boste znašli sami, a Auggie in druščina, o kateri beremo, pričarajo izkušnjo, ki ni iz teoretskih učbenikov, temveč pokažejo vso moč, ki jo zgodbe lahko nesejo v glavo tistega, ki bere. Auggie in njegova družina doživljajo vzpone in padce, pri čemer daleč najbolj izstopa dogodek, ki ga je Auggie doživel v šoli v naravi, Via pa – in tule je povsem jasno pozitivno sporočilo celotne knjige, da to ni knjiga o Auggiu – v šolski predstavi. To, kako se je vse skupaj odvilo, pa preberite sami. Ponavljam, če bi sestavljal seznam 100 knjig, ki jih morate prebrati v življenju, bi bilo Čudo med prvih deset. Zagotovo.

Želim si, da bi bila vsak dan noč čarovnic. Vsi bi lahko stalno nosili maske. Potem bi se lahko sprehajali in se resnično spoznali, preden bi videli, kakšni smo pod maskami.

Čudo ni premočrten roman, ki bi zgodbo linearno vlekel od začetka do konca z enega gledišča, po možnosti iz neke varne piščeve razdalje. Omenjene zgodbe sicer potekajo po naravni poti, a pripovedovane so skozi oči različnih junakov: od Auggia samega, njegove sestre Vie, prijatelja Jacka, prijateljice Summer in tako naprej. Tako na kopico situacij dobimo različne poglede, ki na koncu skupaj stkejo sliko zgodbe, ki nam jo je želela avtorica predstaviti. In to, kar je želela prikazati, se zdi, je bila prav močno raznobarvna paleta čustev in emocij, do katerih te lahko pripelje soočenje z nečim neznanim. Z nečim takšnim, za kar veš, da bo v vsakem primeru nate imelo vpliv. Situacija, ki ne bo pustila nevtralnih odločitev. Teren se nagiba, ti pa brez pravega oprijema. In tudi takšno je življenje, ki turbulentno in večkrat od zunanjih nagibov inhibirano odločanje spremlja otroke na pragu mladosti. Prav ali narobe se tu zdi zgrešen poudarek, toliko bolj se pravilna smer zdi moč pozicije bralca, ki reflektirano lahko poveže vsa razmišljanja in jih poveže v širši kontekst, refleksijo, ki presega instant sodbe in vzdigne razmišljanje o življenju, obnašanju, strahu in enakosti na nivo, ki ga vsakodnevni spopadi z drugačnostjo brez časa za premislek tudi odmikajo proč. To je prava presežna moč literature, ki svojo vrednost podeseteri, ko je govora o problemskih temah, ki jih morajo razmisliti predvsem mladi. Avtorica je to dosegla tudi z povsem enakovrednimi dnevniškimi zapisi, v katerih pa – kar je v bistvu najbolj fascinantno – ni predstavnikov odraslih. Ker so dostikrat prav otroci z različnimi pogledi, čustvi in željami tisti, ki so preslišani. V tej knjigi temu res ni tako.

Septembrska maksima gospoda Browna: ko moraš izbirati, ali boš ravnal pravilno ali prijazno, izberi prijazno.

Ta zgodba je torej predvsem načelna zgodba o tem, kako sprejemati drugačnost. Ali jo sprejemati? Ali jo skušati podvreči vatlom lastne istosti? Jo narediti enako temu, kar je za nas sprejemljivo? Jo vseeno sprejeti takšno kot je, čeprav nas mogoče moti? Bi bilo sploh prav, da jo sprejemamo na način, da nas ne bi več motila? Bi potem sploh še bila drugačnost? Kaj si ob vsem tem želi nekdo, ki glede te drugačnosti ne more narediti ničesar? Ali je prav, da sploh gledam nase ob tem, kako bom doživljal to drugačnost? In kaj bo moja okolica naredila glede tega, kako bom reagiral na to drugačnost? Kje v vsej tej zgodbi vstopim jaz? Je jaz v resnici sploh še dovoljen? Številna vprašanja, ki nimajo enoznačnih odgovorov. Iz njih pa z močnim srcem bije razmislek, ki ga moramo prevzeti tudi nase: če imam pred seboj dečka brez obraza, nekoga, ki je drugačen, a za sebe povsem enakih misli o meni, kje se odbojnost drugačnosti preneha. Na dečku brez obraza ali na meni, ki s svojim obrazom kažem, kaj mi on pomeni? Odgovor, se mi zdi, počiva prav nekje v nenehni poti vpraševanja po vseh tistih vprašanjih, ki so bila zapisana zgoraj. In v odgovarjanju nanje odraščamo. Glede teh vprašanj smo še kako otroci tudi sami. Zato je tudi Čudo eno tistih knjig, ki uspešno in neprisiljeno nagovarja prav vse.

Čudo je čudovito branje. Napisano v spretno prekrivajočih se dnevniških zapisih, tako da čisto prehitro mine. Na trenutke trpko in žalostno branje, a vsekakor polno majhnih, a zelo pomembnih zmag, ki niso omejene na izkušnje med platnicami, temveč rastejo tudi v življenje izven knjig. Če se bo zazdelo, da je to knjiga o dečku brez obraza, je na nek način to res, a hkrati je to tudi knjiga o obrazih brez ljudi. Pa o strahu, neznanemu, o družbi, o enakosti, o različnosti, o odraščanju, o prijateljstvu, o zaščitništvu, zapostavljanju, označevanju, o hudem in o prijetnem. O Vojni zvezd. In o prijaznosti. Zares je nekaj posebnega. Obvezno branje.


✭✭✭✭







Obišči tudi:

Ocean
Bukla
Dobre knjige
Koridor-ku
Siol
Goodreads
Avtoričina spletna stran
The Guardian
NPR

12. januar 2016

Dekle na vlaku: alkohol, laži in luknje v spominu

Krečani, vselej lažnivci, hudobne zveri, leni trebuhi. Tako se glasi eden od ohranjenih fragmentov Epimenidove Teogonije. Gre za najbrž enega najbolj slavnih rekov tega filozofa iz daljnega 6. stoletja pred našim štetjem, ki mu pripisujejo mitsko sedeminpetdesetletno spanje in preroške sposobnosti. Nanj sem se spomnil, ker Epimenida prav te besede kasneje povezali s paradoksom lažnivca. Paradoksi so, ne da bi bil njih poznavalec, zanesljivo ena zanimivejših plati logike. Dejstvo, ki je te besede neizbrisno povezalo z paradoksom lažnivca je ta, da je Epimenid sam prihajal iz Knososa. Ki je seveda na Kreti. Ves paradoks tiči v tem, da je nekdo, ki prihaja s Krete, izjavil, da so Krečani vselej lažnivci. Ko se vprašamo po tem, ali je njegova izjava resnica ali laž, pridemo v zagato: če je resnica, potem njegova izjava ne sme držati; če rečemo, da je laž, potem – vsaj v površnem branju – izjava drži in je resnica. A res le v površnem branju, saj iz tega, da je njegova izjava lažna, lahko izhaja tudi sklep, da je vsaj nekdo s Krete takšen, ki govori resnico. Ker je ta vsaj-nekdo tisto nesprotje, ki demantira ''vselej''. Gre za zelo zanimivo zgodbo in evolucijo argumenta, s katerim pa niti Epimenid iz Knososa nima praktično ničesar več niti jaz je ne poznam dovolj dobro. 


vir slike: emka.si

Me je pa knjiga Dekle na vlaku spomnila nanj. In na paradoks lažnivca. Ta knjiga ima namreč na platnici slogan Kaj pa, če je vse laž? Pozicija tega slogana ali motta knjige je namreč natanko tako nemogoča, kot tista v omenjenem paradoksu. Imamo izjavo o vsebini knjige, ki namiguje na lažnost njenih trditev in dejstvo, da je tudi ta izjava del knjige same. Pravzaprav njen portalni del. Zato ves ta uvod. Če je torej vse tisto v knjigi lažno, potem sta ne le zgodba sama in njena konsistenca pod vprašanjem, temveč je lažna tudi izjava sama. S temi splošnostmi zna biti križ. A vendarle ni tako hudo. Izjava je, konec koncev, vprašanje. In jasno je, da noče biti cinična, kot je nemara želel biti Epimenid, temveč želi zgolj pripraviti bralca na to, da gre za vsebino, v kateri se bo težko nedvomno postaviti na stališče kogarkoli od nastopajočih. Ker ima vsak od njih seje seme dvoma na svoj status v knjigi.

Moralo je biti povezano s soboto zvečer. Očitno sem nekaj naredila. Očitno sem zagrešila nekaj grozljivega in to potlačila.

Ta uvod v branje Dekle na vlaku je takšen namenoma. Paula Hawkins je napisala in izdala zanimivo delo, ki ima nekaj pomanjkljivosti in nekaj zelo dobrih plati. Ena izmed teh slednjih je po mojem mnenju prav ta, da gre za delo, v katerem kar nekaj časa nikomur ne gre zaupati preveč. In to je motor, ki pelje naprej bralca do prav zadnje strani. Še več, ta premičnost temelja, v kateri se težko identificiramo z nekom, za katerega ne vemo, ali je na dobri ali temni strani, je najbrž največja odlika Dekleta na vlaku. Kar je po eni strani dobro in po drugi nekoliko manj.

Roman je mešanica kriminalke in drame, v kateri glavno vlogo zavzamejo skorajda dnevniški zapiski treh žensk, katerih življenja so prepletena. Nekatera bolj nekatera manj. Glavno pripovedovalsko stališče zavzema Rachel, ki je naslovno, dekle na vlaku. Rachel je nesrečno dekle, ki pravzaprav ne ve čisto najbolje, kako se soočiti z vsemi preizkušnjami, ki jih ima v življenju. V knjigi so te nekako reducirane na izgubo službe in moža Toma. Kar ni nič narobe, saj je iz vsega povedanega jasno, da bi se ne glede na tipologijo problemov, Rachel vedno zatekla k alkoholom. Poleg Rachel in Toma v tej zgodbi nastopa tudi Anna, Tomova sedajšnja žena, obsedenka z vsem, kar spada v sliko popolnosti njenega življenja. Tudi Anno v nekaj poglavjih prevzame pripovedovalsko krmilo. Tu sta tudi Scott in Megan. Par, ki živi v isti ulici kot Tom in Ann in ki je pomembno vlogo odigral v dnevni rutini Racheline vožnje z vlakom. V ta nastavek nastopi zaplet v katerem se Megan znajde med pogrešanimi. Rachel pa je istega večera, ko je slednja izginila, bila v nevarni bližini natanko te ulice, v kateri živijo tako njen bivši mož s sedanjo ženo in otrokom, kot tudi Scott in Megan, ki ju je dolgo opazovala le z vlaka. Stvari se torej nenavadno zapletejo, saj se Rachel ne spomni ničesar tistega pijanega večera, Megan je izginila, sama pa se z vlaka spomni, da je videla nekaj, kar bi lahko pripomoglo k temu, da jo najdejo. A jasno, na policiji je ne jemljejo resno v tem, kar bi želela ona - jo pa jemljejo resno, ko seštejejo njeno zgodovino, njen problem z alkoholom in zadrževanje v okolici hiše njenega bivšega moža. V težavah je. Ki so še vedno le potencirane težave, ki jih je v nastalo situacijo prinesla s seboj. In rešuje jih po svoje. Slabo. Vmes izve, da Megan ni le pogrešana, temveč celo mrtva. In tako do konca spremljamo njeno reševanje svojega življenja, svoje vesti, manka spomina na usodno noč, kar pa vse sovpada z reševanjem primera Meganinega izginotja in smrti.

Ne znam povedati, ali v resnici ne verjame, da bo prišla domov, ker so mu dogodki zadnjih dni izpili vso vero, ki jo je prej še imel, ali ker resnično ve, da ne bo nikoli prišla domov.

Knjiga želi biti kriminalka, triler, a ji ta cilj konstantno polzi s strani. Njen najbolj pozitiven del je pravzaprav v zmedi, ki jo glavna junakinja ustvarja s svojo neprepričljivostjo in nezanesljivostjo, ki si jo v svojih dnevniških zapisih privošči. Nanjo se ne da zanesti. Ob njej imamo tudi Scotta in Megan, ki vsak na svoj način prav tako nikakor ne delujeta kot osebi, ki bi ju lahko posvojili. In nato imamo tu še Anno, ki nas v žaru popisovanja svoje želje po popolnem življenju spravlja v dvom natanko zaradi tega, ker ne vemo, kako daleč je v tej želji pripravljena iti. A kljub temu, da Dekle z vlaka lahko beremo tudi s pozicije Megan in Anne, doprinos prve v knjigi prihaja prezgodaj, drugo pa slišimo premalo. Zato ta knjiga odlično deluje le kot profil ženske, ki je postavljena pred krizo svoje umeščenosti v družbo. Rachel nastopa kot ženska, ki si zna postaviti cilje, čeprav kratkoročne; kot ženska, ki zna razmisliti (veliko njenih zapisov ne beremo sredi akcije, temveč ko reflektira dogajanje za nazaj); a tudi kot ženska, ki je šibka in se oklepa preteklosti ter pogumno dreza v osje gnezdo, ne da bi vedela, da lahko s tem največjo škodo napravi prav sebi. A poudarjam, ne pozabite, Rachel je daleč stran od verodostojne pripovedovalke. Dekle na vlaku je zanimivo čtivo in branje dobro potegne v njen vrtinec življenja, ki ga tragično zaznamuje tako umor, še bolj pa zlagano življenje skoraj vseh vpletenih oseb, ki nastopajo v njem.

...in že dremam, zaspala bom, potem pa - pok, tla se naglo dvignejo proti meni in s tesnobo v grlu me vrže pokonci. Videla sem. Videla sem.

In v vsem tem tiči razlog, da boste po vsej verjetnosti v Dekletu na vlaku uživali. Poseben čar je tudi v tem, da se lotite knjige nekaj mesecev po prvem vsesplošnem navdušenju (čeprav večkrat tudi sam k temu dodam svojih 5 centov). Gonilo te knjige je v lahkotno in bestsellersko literaturo preoblečen nihilizem. Vprašanje, kaj pa če je vse laž? je nadvse točno. To je namreč knjiga, ki jo boste požrli v ugibanju, kdo je tisti, ki v zgodbi največ prikriva. In kdo pravzaprav ne prikriva ničesar. Prosto po Epimenidu: kdo je vselej lažnivec, kdo hudobna zver in kdo leni trebuh. Zmajevali boste z glavo ob lahkotnosti uničevanja etičnih obljub in prikimavali, ko se vam bo ob vsem dogajanju utrnil preblisk, da gre pravzaprav za simptome gnile vsakdanjosti. Bolj kot za reševanje uganke izginotja in trupla gre tu za reševanje resnice, ki leži onkraj tega izginotja in trupla. Marsikaj je laž, vse pač ne more biti.


✭✭



Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...