Preskoči na glavno vsebino

Pogovori s prijatelji: ko zapremo oči

vir slike: bukla.si
Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno. Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne vodijo je velike zgodbe. Odnosov ne obvladujejo zaveze, ki bi jim bilo treba slediti, ne na telesni ne na inteligenčni ravni. In zato sem v teh vrsticah našel odličen primer tega, čemur bi rekel sodobni nihilistični pogled na svet, ki išče brezno podlage, da bo zgradilo vrednote, ki jih niti sam še ne pozna. Našel sem tudi iskrive, cinične, humorne, ošiljene ter inteligentne dialoge, včasih le prepise sporočil z zaslona, ki so odličen primer zadržane, previdne in hkrati dovolj drzne komunikacije sodobnega časa. Sally Rooney v Pogovorih s prijatelji ponuja vpogled v pravzaprav brezciljno epizodo življenja mlade pesnice, ki se preblizu dotakne življenja drugih, nemeneč se za posledice in prizadetost, ki jo povzroči predvsem sami sebi, bralcu pa ponudi uvid v svoje razmišljanje in čas, ki ima tudi v tem romanu tako čudovito ciklično strukturo, da se ves nihilistični prizvok ne zdi čisto nič napačen. Roman Sally Rooney Pogovori s prijatelji so v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izdali pri založbi Sanje.

Rada sem igrala to vlogo – vlogo nasmehljanega dekleta, ki se vsega spomni. Bobbi mi je rekla, da po njenem mnenju niti nimam 'prave osebnosti', ampak to je mišljeno kot kompliment, je še rekla.

Pogovori s prijatelji bi lahko bila zgodba o štirih glavnih likih. Frances, Bobbi, Melissa in Nick. Lahko bi bila tudi zgodba le o Frances in Bobbi. Pa ni ne eno in ne drugo. Gre predvsem za Frances. Vse dogajanje spremljamo z njene perspektive. Sally je imela dovolj priložnosti, da poveča
kompleksnost in poglobi strukturo Pogovorov s tem, da bi predstavila tudi gledišča ostalih treh, pa se za to ni odločila. Torej je tu pravzaprav le Frances, njen svet, njeni strahovi, želje, potrebe, zahteve, bolečine, njen pogled. In gre vse prej kot za enostavno dekle. Biseksualna enaindvajsetletnica, ki pridno študira, ima ločena starša, zapitega očeta in mater, ki skuša držati nekaj malega kontrole. Oče ji daje preživnino, Frances pravi žepnino. Je pa predvsem pesnica. Piše pesmi, opravlja prakso pri agenciji in sodeluje pri performansih, na katerih bere svojo poezijo. Pri tem ji družbo dela najboljša prijateljica Bobbi, ki je hkrati njeno bivše dekle. Bobbi je čisto drugačna. Ekscentrična, nikakor ne vase zaprta študentka, ki se burno navdušuje nad iskrivimi političnimi debatami, kjerkoli za to pač dobi priložnost. Je glasna, navdušena nad anarhizmom in prevzema pobudo v njuni dvojini, kadarkoli se ji to zdi potrebno. Zdi se, da je odličen komplement zadržani in razmišljujoči Frances. Bobbi odlično na odru izvaja tisto, kar Frances v zavetju svojih misli napiše.

Nato spoznata Melisso. Ta je nekaj let starejša fotografinja, ki mladima študentkama predstavlja vstop v pomembnejšo družbo. Ob njej se počutita drugače, seveda. Drugačno življenje od njunega. Melissa je fotografinja in piše reportaže, prispevke. Sedaj o Frances in Bobbi. Povabi ju na svoj dom, na pogovor, sproščeno druženje, kar Bobbi seveda pograbi, z njo pa tudi Frances. Tam spoznata še Nicka. Ki je privlačen igralec, deset let starejši od Frances, Melissin mož. In tako, kot je Melissa očarana predvsem nad Bobbi, je Nick predvsem očaran nad Frances. Zaplet seveda sledi, napovedujoč neko klasično tragedijo, ker je tudi Frances očarana nad Nickom.

Hotela sem mu reči: ne, hotela sem, da mi rečeš, da ponoči sanjaš o meni.

A večer se nadaljuje v naslednje srečanje. Četverica se dobi na večerji, nato tudi na naslednjem nastopu Frances in Bobbi. Povezanost med Nickom in Frances je vedno večja. Pogovori med njima se preselijo v belo prostorje spletne pošte, na družbena omrežja, orodja neposrednega sporočanja. Ob tem sledimo njeni misli: Bil je prvi človek po Bobbi, ob katerem sem res uživala v pogovoru, z enako iracionalnim in čutnim užitkom, kot sem uživala ob kavi ali glasni glasbi. Frances je bitje besed. V teh najde vse, od utehe do prepada in nazaj do utehe. Večkrat se ob branju zdi, da bi bilo povsem dovolj, če bi ostalo le pri tem oddaljenem spletnem pogovoru. Nisem zamerila; pomislila sem celo, kako smešno bi to lahko opisala v mejlu. A ne ostane tam. Transgresija glavnega lika Pogovorov se zgodi natanko v trenutku, ko ta prestopi mejo spletne komunikacije. Ko fizični svet poda ponudbo, za katero Frances ne vidi prav nobenega razloga, da je ne bi sprejela.

In prične se razmerje med Nickom in Frances. To ostane dolgo dobro skrito. Pred Melisso, pred Bobby, pred vsemi ostalimi, ki se vpletejo v Pogovore. Tudi ko se Frances in Bobbi odzoveta na povabilo za počitniški obisk v Franciji, kjer sta Nick in Melissa z nekaj drugimi prijatelji. Veliko je pogovorov, tudi med Frances in Nick, a tragično pri vsem tem je to, da tudi sama opazita, kako slabo se pravzaprav poznata. A nič ne de. Frances do Nicka čuti neizmerno privlačnost, ki presega telo. Pri zatajevanju moralnih zapor, če so kdaj tu bile, ji nekoliko pomagata tudi Bobbi in kakopak predvsem Nick sam. Ob koncu obiska v Franciji pa tudi Bobbi izve za to epizodo. Tu se knjiga tudi prelomi. Prelomi se odnos med Bobbi in Frances, spremeni se odnos med Frances in Nickom, tudi Frances sama se spremeni. Tudi v knjigi se tu prične drugi del. Ta del zaznamuje bolečina, veselje, pobot, srečevanje z resnico, navduševanje nad drugačnim pisanjem in vračanje. Razočaranje in obenem iskanje varnosti, ki jo potrebuje Frances, v očeh bralca sicer samozavestna, a vseeno zelo zelo krhka študentka v svojih zgodnjih dvajsetih. Z Melisso, ki izve; z materjo, ki jo pusti plavati brez nasveta in z Bobbi, ki postane lik v njenem proznem delu. Pa tudi z lastnim telesom, ki jo pričenja opozarjati na svet zunaj njenih misli. In z Nickom. Dokler je tu. In dokler se ne zazdi, da je bilo vse skupaj le dolg ovinek, ki ga je Frances opravila na poti do Bobbi, torej do same sebe.

Kaj pa je prijatelj? sva rekli šaljivo. Kaj pa je pogovor?

Pogovore s prijatelji bi takole čez palec prehitro ovrgel. A se mi zdi, da gre za mnogo več. Če moti nedovršenost nekega odnosa in slaba utemeljenost razmerij, brezciljnost in zgolj ukvarjanje z mimobežnostmi, kot prihajajo naproti, se zdi, da so to neke osnovne poteze ozračja, ki ga je Sally Rooney želela prikazati. Vse tisto, kar se dogaja v po eni strani popolnoma nezreli enaindajsetletnici in po drugi v zreli avtorski duši, ki hlepi po besedah in izkustvu, iz njenega lika napravi čudno solipsistično ogledalo, ki v vsem okoli sebe išče poti do teh izkustev, pri čemer je to, kar je prav in kaj narobe, popolnoma drugotno. Ta nihilizem odnosov, v katerem se sesuvajo vsa njena razmerja, vabijo predvsem vprašanje, kaj je vzrok in kaj posledica. Vse se zdi, da se gradi iz teh odnosov. Sally Rooney svoje like v odnose ne pošilja z neko hierarhijo vrednot, temveč se ta vsakokrat postavi skoraj nanovo. Zato je v zgodbi veliko bolečega, a tudi veselega. Ta kompleksnost, zakrita v povsem nenaporno branje je nekaj, nad čimer sem navdušen.

Tisto, kar se v Pogovorih lahko bere kot zgolj zgodba o razmerju mlade študentke s starejšim poročenim moškim, je mnogo bolj zgodba o tem, kaj o tem razmišlja ona sama, kako doživlja bolečine in kaj se zdi njej pomembno, kaj je in bo iz tega odnosa zgradila v sebi. Tu so besede, varnost zapisanega, varnost humorja, tudi sarkazma in flirta skozi sodobno komunikacijo čisto vse. Komunikacija je vse. Vse so pogovori. Ljubezen, hrepenenje, jeza, obžalovanje in bolečina, moč in razočaranje, vsa iskanja, ki so reducirana na samoto ekrana in zavesti Frances, njenem zapiku v ustvarjalnosti in moči, ki jo črpa iz ekscentričnosti svoje najbližje prijateljice. Roman o njeni hoji po robu. Zgodba, za katero se zdi, da nikdar ne prestopi bregov njenih misli. Z drugimi besedami. Marsikaj v Pogovorih je onkraj dobrega in zla, marsikaj ostaja na neki močno predhodni ontološki ravni. Ali še drugače: roman o tem, kaj je pomembno, ko zapremo oči. Zelo zelo zanimivo branje.

Zaprla sem oči. Stvari in ljudje so se gibali okoli mene in se umeščali v neznane, nepregledne hierarhije, sodelovali v sistemih, o katerih nisem in nikoli ne bom vedela nič.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Sanje

Dobre knjige
RtvSlo
Delo
Literarna lekarna
Goodreads

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

  1. Seveda ima zapitega očeta in mater, ne pa zapitega očeta in mati. Popravite, prosim ...

    OdgovoriIzbriši

Objava komentarja

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je