Konteksti

Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke , roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature. (vir slike: sanje.si) Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljud...

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj. Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa , ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč ; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to . vir slike: emka.si In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman....

Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo   http://outsider.si/   V umetnosti obstaja nekakšen estetski ozir, skozi katerega lahko v delo strmiš dolgo časa, pa ne moreš biti prepričan, da boš zagledal pravo stvar. Spoznanje, da si na sledi nečemu velikemu, te vase sprejme šele post festum takšnemu strmenju in temu čudenju. A ko se enkrat zgodi, se skoraj utopiš v grozi lastnega obupa, sledeč žalosti očitne površne pozornosti, ki si jo namenil točno temu delu, takšnemu avtorju. Moral bi biti boljši in poslušati bolj natančno. A vseeno škode pravzaprav ni. Prava stvar je tu, strmenje in čudenje prav tako. In avtor je Avtor. V tem primeru Stefan Zweig s svojim izjemnim delom, Včerajšnji svet . vir slike: bukla.si Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da...