Konteksti

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki , našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement. vir slike: bukla.si Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nas...

V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira. Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče ...

Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini . vir slike: emka.si In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino? Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena , starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnic...