Konteksti

Najdlje do sebe spustim čtiva, ki se ne pretvarjajo, da mi podajajo neko impresijo doživetega osebnega dogodka. Ali, bognedaj, resnico nekega zgodovinsko odmevnega dogajanja. Takšna čtiva so kot neprijetni sogovorniki, ki si seveda zaslužijo svojih pet minut in jih lahko tudi s pridom izkoristijo, vendar pa dobri vtisi večkrat obstanejo že pri tistem prvem ti-bom-jaz-zdaj-povedal-kako-je. Zato najdlje spustim prav tiste, ki za svoje literarne izpade porabijo nekaj več ovinkov, se prepustijo toku neusmiljene domišljije in uporabijo nešteto dobrih besed, česar sam pravzaprav nikoli ne vidim kot brezglavo kopičenje avtorskih pol ali, če se le da, erupcijo avtorjevega ega. Čeprav se zavedam, da slednjega ne sme manjkati, verjamem, da gre le za tek na dolge proge. Veliko besed in opisov, pridevnikov in različnih poizkusov, da povemo isto, je tu le zato, da priznamo, da tisto nekaj, kar govori iz tebe v ustvarjanju, ne more biti povedano v hipu in preprosto. Zato naravnost obožujem metafore

Projekt Rosie  (Graeme Simsion) je ena tistih knjig, ki navkljub lahkotnemu branju in trivialni zasnovi romantične komedije, pozornemu bralcu ponudijo veliko več. V marsičem tako spominja na lanskoletno branje Ob tebi , ki se je hočeš nočeš relativno hitro sprevrglo v navijanje za lep konec zgodbe. A ko zapreš knjigo, je ostalina vseeno pomenljiva. Za kaj je šlo to pot? (vir slike: bukla.si) Projekt Rosie je izjemno kratkočasna in prijetna zgodba z dovolj inteligence, da bo nekajdnevno zatočišče ponudila tudi nekoliko zahtevnejšemu bralcu, ki bi si želel oddiha od kake (vendarle velikokrat le navzven) resnejše literature. Gre za zgodbo izrednega profesorja genetike v srednjih letih, ki se odloči, da bo do potankosti racionaliziral svojo pot do bodoče neveste. To napravi tako, da sestavi vprašalnik, ki mu služi kot nekakšen filter, ki bo vnaprej precedil vse tiste neprimerne kandidatke, s kateri bi zgolj zapravil koristen čas. Seveda ima pri realizaciji iskanja na takšen nač

Nekaj močno privlačnega je na literaturi, ki ima svoj glavni motiv v opisovanju otroštva. Pa nisem popolnoma prepričan, če vem zakaj. Mimo tega, da hodim v NLB po odgovor, vseeno poizkusim v nekaj taktih. Problem, ki ga vidim, je ta, da se mi zdi, da ga ni človeka, ki bi prednosti in vrednosti otroštva spoznal še v času, ko je bil sam del tega procesa. To lahko drži vodo. Ko gremo preko teh težavnih let svojevrstne borbe za obstanek – in prav zato borbe, katere konec si želimo kar najhitreje – pa se z nekakšnim patetičnim spominom vračamo nazaj v leta, ko (zopet si izposojam vrstice Tribusona) spomini niso bili potrebni. In temu rečemo nostalgija. Sam temu ne bi prehitro dajal preveč veselih predznakov, kajti prav rado se dogodi tudi, da se med tem spominjanjem vršijo tudi filmi, ki nas ne navdajajo s pretirano radostjo. A moč teh spominov nas vleče prav tja. In nemara prav zato radi beremo čtivo, ki nas bo peljalo tja. Tja, kjer smo bili tudi sami. S pomembnim dostavkom, da je naravno