Prvenec Jonasa Jonassona je izjemna knjiga. Tako trdijo vsi, na katere je moje oko naletelo v vsakodnevnih spletnih druženjih. Ne vem, če so ga vsi ti tudi prebrali, a to v resnici sploh ni pomembno. Mnenje imaš lahko o marsičem, česar se ne dotakneš. Pa tudi to ni pomembno. Bistveno je, v mojem primeru, da gre tu za knjigo, o kateri je nasploh težko pridobiti negativno mnenje. In sedaj, ko zadnje strani, bolje zadnje povedi epiloga Stoletnika, gledam v rit, kako polzijo dol po goltancu, čakajoč na mentalno prebavo, tudi sam opažam, da bom o Stoletniku stežka povedal kaj slabega. Zato bi takšni poizkusi bile bučke in slednjih se nikakor ne lotim, če imam občutek, da bodo obtičale nekje v neizrekljivih vicah, očiščujoče svojih grehov slabih misli in čakajoče na vstop nazaj v raj dobre volje. Ker natanko tu zdaj sem. Ko so zadnje povedi izginile po bralnem goltancu in se moram od Alana, Stoletnika, počasi posloviti. (vir slike: emka.si) In zakaj je knjiga ta...
Med policami, pred zaslonom.