Konteksti

 [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] V tej številki Knjižničarskih novic lahko predstavim izjemno dobrodošel prispevek šolskemu knjižničarstvu, ki z zelo zgovornim naslovom – Posodobitve pouka v gimnazijski praksi – Knjižnično informacijsko znanje ( Posodobitve pouka v gimnazijski praksi: Knjižnično informacijsko znanje, uredila mag. Majda Steinbuch, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2010 ) – že na prvi pogled razveseljuje. Pravzaprav zborniku, ki se na 300 straneh razpiše o teoriji in praksi knjižničarskih vsebin v šolski knjižnici, delam krivico, saj ne gre zgolj prispevek šolskemu knjižničarstvu. Šolske knjižnice se, kot vemo, poleg vseh svojih posebnosti, od ostalih ločijo po še bolj izraziti odgovornosti. Po mojem prepričanju so namreč prav knjižničarji v osnovnih in srednjih šolah tisti, ki bodo poskrbeli za varen, premišljen in navdihujoč prvi korak med knjižnimi policami . In s tem pripravljajo teren vsem ostalim knjižnicam. Seveda pa pri tem ne

(…) Dokazi, ki se dandanašnji gibljejo med ljudmi, ohranjajo svojo vrednost; celo pridobivajo na jasnosti in nezapleteni moči na podlagi zavrnitve dogmatičnih predpostavk. Um je tako zaprt znotraj svojega lastnega svojskega ozemlja – organizacijo smotrov ali ciljev, ki je obenem organizacija narave; in, kot praktična zmožnost, brez omejevanja samega sebe na slednjo, je utemeljen v razširjanju prejšnje {organizacije smotrov ali ciljev} in s tem naše lastne eksistence, onkraj meja izkustva in življenja. Če se ozremo k analogiji narave živih bitij v tem svetu, glede tega, do česar se mora um ravnati kot do načela, potem noben organ, nobena zmožnost, nobena strast, nič na sploh ni nekoristno, in da nič ni odveč, nič neproporcionalno do svoje rabe, nič neprimerno za svoj cilj; temveč, da je vse, nasprotno, popolnoma v sozvočju s svojo usmeritvijo v življenju – potem bomo našli človeka, ki je sam končni cilj tega reda, in hkrati edina žival, za katero se zdi, da se iz tega reda izrašča. K