28. maj 2014

2666: kaj bi pa vi napisali?

Kaj bi pa vi napisali, če bi vedeli, da bo to zadnja stvar, ki jo boste napisali? Kako bi naredili piko na i svoji literarni dediščini? Bi se ukvarjali s tem, da bi gledali nazaj, naredili nekakšen literarni cv svojemu življenju? Bi se raje ozrli v čas, ko vaših spominov ne bo več in bo – če seveda bo – tam spomin na vas? Bi se zahvalili tistim, ki jim nekaj dolgujete, da ste prišli od tja, kjer ste? Bi prazne liste raje popisali z opisovanjem svojega videnja stanja, v katerem smo? Bi nemara rajši izkoristili prostor, da bralcem in bodočim rodovom zapustite tisto, kar menite, da jim bo pomagalo k boljšemu jutri? Bi se trudili napisati kratko zgodbo? Takšno, ki jo bodo lahko prebrali vsi? Ali bi raje napisali nekoliko daljšo, da bi imeli dovolj prostora za vse, kar želite povedati? Bi uporabili malo oseb in razvijali njihove karakterje? Bi raje uporabili več oseb in bistvo knjige premaknili v osvetlitev neke širše ideje, ki posameznika presega? Imate takšno idejo? Kakšna je ta ideja? Jo želite zamaskirati do bralčeve onemoglosti ali bi jo raje narisali, da bi bila hitreje doumljiva? Znate risati? Kaj je v resnici v vas, če vas vrženost v situacijo prisili v premislek o zadnji stvari, ki jo boste napisali? Kaj bi napisali, če bi vedeli, da ne boste napisali ničesar drugega več?

Roberto Bolaño se je s tem vprašanji skoraj zagotovo, vsaj na daleč, srečal. Od tam 2666. In o tej knjigi imam sila mešane občutke. Po eni strani me je namučila, kot že dolgo nobeno drugo branje, a po drugi me je začarala z mnogimi tako mojstrsko napisanimi razmišljanji, zaradi katerih sem se spomnil na to, zakaj je branje kot tako sploh smiselno. Priznam, bil sem kar nekajkrat že na tem, da zadevo odložim, mogoče vsaj toliko, da naredim malo premora s čim bolj… bolj logičnim, nekaotičnim, jasnim, svetlim… Pa me je zopet postrgalo tja nekam v globoke vode bralne hipnoze, zaradi katere je vredno brati in najbrž edino vredno tudi pisati literaturo. Prav tako je knjiga napisana z nekim apokaliptičnim tonom, ki bi si ga drznil primerjati s kakim Krvavim poldnevnikom (v resnici bi bilo zanimivo prešteti in primerjati, v kateri knjigi umre več ljudi, a takole na prvi pogled je Krvavi poldnevnik še vedno prvi), zato je sila resna knjiga. A v tej resnosti močno pretirava in če neko čtivo v svoji dolžini, ki gre preko vseh povprečnih meja, v tem nastopu pretirava, sam kot bralec pogosto dobim občutek, da prerašča v cinizem. Brezmejni cinizem, ki ima kar nekaj lastnosti. Tudi hecnost. Štorija je na trenutke zelo hecna. In to se zdi pri branju 2666 zelo narobe. Se zdi. Nimam najboljše razlage, zakaj. Kot tudi ne znam pojasniti tega, zakaj imam občutek, da gre za izjemno in monumentalno delo; delo z ogromno globine, spoštovanjem do bralskega in pisateljskega poklica. 2666 je marsikaj.



Bolaño je za 2666 napisal 5 knjig, ki jih je nameraval izdati posebej. Ker je želel na ta način zagotoviti nekoliko lažje finančne razmere svojim dedičem. Založbe so vseeno naredile malo po svoje. Cankarjeva založba je 2666 izdala v dveh zvezkih: v prvem se nahajajo prve tri knjige, v drugem pa zadnji dve. Knjige so med sabo povezane, a ne na življenje in smrt. Zlahka bi jih čital tudi posebej. Če bi lahko sodil vsako posebej, bi rekel, da mi je katera mnogo bolj všeč kot kaka druga. Najmanj berljiva je tretja, daleč najboljša zadnja. A ne gre tako. 2666 je celota. In kaj je storil Bolaño? Vsekakor ni izbral kratke zgodbe, skupni seštevek števila strani (če odmislimo nekoliko večji format, ki ga imajo Moderni klasiki) je okoli 1000. Tudi ni izbral le nekaj oseb, okoli katerih bi gradil zgodbo. Velik ne. 2666 je v resnici preplavljena z ljudmi, osebami, pomembnimi in mimobežnimi. Avtor nikoli ne skopari z podrobnim opisovanjem, tudi najbolj obstranskih likov ne izpusti. In občasno je silovitost vsega tega dodajanja oseb tako huda, da je bralec skoraj že na robu obupa. A po drugi strani brez tega zgodba ne bi učinkovala tako brezosebna in brezčasna. Kar se zdi paradoksalno. A le tako, da je izpostavil ogromno ljudi, je ustvaril občutek, da se zgodba o tem, dogaja na nek način vsem. Torej spada pod kategorijo nad posameznikom in osebo. Vseeno pa je nekaj oseb pred ostalimi.

Avtor je izpostavil nekaj bolj pomembnih in tako se prva knjiga odvija okoli štirih literarnih kritikov, ki jih druži preučevanje Archimboldija, nemškega pisatelja 20. stoletja. Fiktivnega pisatelja. Razmišljanja in dogodki štirih kritikov tvorijo jedro prve knjige. Tudi v Mehiki, kjer so se znašli, ker so dobili namige, da naj bi tam Archimboldi živel. Zgodi se jim marsikaj, zelo zanimiv je predvsem odnos med njimi samimi. Nato je o Archimboldiju za lep čas konec. Vmes se zgodijo tri knjige: sprva o Amalfitanu, ki se ukvarja s filozofijo, tudi v Santa Teresi, kjer so bili tudi kritiki. Naslednja knjiga se ukvarja z novinarjem, ki iz Združenih držav pride v Santa Tereso, da bi poročal o boksarskem dvoboju, a mu pozornost pritegnejo predvsem hudi in številni umori žensk, ki se dogajajo v Santa Teresi. Pomembnost umorov v 2666 tako počasi narašča in četrta knjiga se ukvarja skorajda le s tem: seznamom in opisovanjem umrlih žensk, pri čemer se je Bolaño potrudil in v trupla, ki jih je popisoval predvsem forenzično, vdihnil življenje in - če je šlo – dodal ime in življenje. Zadnja knjiga nas vrne k Archimboldiju in gre v resnici za njegovo biografijo, opis njegovega življenja, začinjen z Bolañovim super pisanjem o pisateljih, bralcih, knjigah, življenju, smrti, politiki, vojni, nacizmu, komunizmu, Benetkah, in še mnogem drugem. Vsake toliko vtakne kako zanimivo v tekst, pozorni bralec ne bo spregledal niti kratke omembe ekspresionističnega pesnika Rainerja Marie, v vlogi skladiščnika založbe niti zanimivega slogovnega poklona Jamesu Joyceu.

2666 je knjiga o vsem in ničemer hkrati. Težko najdem tisto osnovno jedro, ki bi lahko kričalo ven iz vseh teh mnogih prebranih strani. Mogoče takole: v prvih štirih knjigah je v ospredju marsikaj, vendar sem veliko premišljeval o iskanju. Od iskanja, ki ga motivira nek skupen, prek iskanja, ki ga motivira višji smoter in osebne travme, do čisto konkretnega iskanja, ki preprečuje zlo. Žal so vsa ta iskanja zgrešila končno katarzo: kritiki so ostali brez pisatelja, filozofa še vedno preganjajo glasovi, novinar ne gre v zgodbo, za katero čuti nujo in tudi mnogi umori ostanejo nepojasnjeni ter nekaznovani. Zadnja knjiga pa je nekako drugačna. V knjigi o Archimboldiju se nekatere vezi s poprejšnjimi vsebinami povežejo, tudi občutek je manj kaotičen. Predvsem pa se Hans/Archimboldi zdi vse prej kot iščoči, nesamozavestni pisun. Zdi se kot nekdo, ki ve, kam gre in ve, katere bodice sršijo v vsakem kontekstu, v katerem se znajde, da se jim ogne in preživi. V tem lahko iščemo barvito simboliko marsičesa, tudi tega na primer, kako so vsi poprejšnji akterji iz prejšnjih štirih knjig, pravzaprav iskali archimboldija. Nalašč z malo. Ker iščejo idejo, odrešitev in izpopolnitev. Ker Archimboldi na koncu prav to je: naslikan in predstavljen kot nekdo, ki ga je vredno iskati. Za razliko od vsega poprej.

Torej ne, težišče 2666, navkljub prvotnemu občutku, se mi ne zdi v nepojasnjenih umorih v Santa Teresi (Ciudad Juárez). Lahko pa se motim. Ko bo bralec prišel do konca 2666, naj poizkusi sam odkriti to težišče, to skrivnost sveta. Naloga bo vse prej kot lahka.

Zato tudi ne vem, komu bi jo priporočil. 2666 je resno in zoprno, a hkrati tudi hecno in strastno branje, ob katerem sem tudi sam izgubljal živce in užival v polnosti. Čeprav sem se večkrat zalotil pri misli, da pravzaprav berem zapiske, ki morajo še prestati urednikovanje in izločanje tega, kar ne sodi v roman, se je Bolaño izkazal kot vrhunski pisatelj. Verjamem pa tudi, da tisti, ki boste 2666 pregrizli, tega ne boste obžalovali. 2666 in njegov monstruozni stil je zasnovan tako, da v glavah odzvanja naprej. In prav je, da ima zadnji klic močan odmev.


✭✭✭✭✩


Tudi na:

Airbeletrina 
Bukla
Emka 
Radio Študent 
Prispevek na Radio Slovenija 
Complete review
Wikipedia
Goodreads 1.-3. knjiga
Goodreads 4.-5. knjiga
NY Times
The Guardian

06. maj 2014

Sibirska vzgoja: o redu stvari

Če se prav spomnim, so bili ponedeljki. Dolgi ponedeljki na fakulteti, podprti z mnogo preveč popitih kav, ob katerih smo velikokrat rešili svet. Ob teh ponedeljkih smo se s sošolci v popoldanskih urah, ki so se običajno potegnile v večerne, praviloma zadržali na izjemnih predavanjih profesorja Božoviča. Ni bilo želje po izpuščanju predavanj, čeprav smo bili izjemno nevedni glede praktično vsega, kar nam je želel pojasniti. Verjamem, da mu ni bilo lahko. Predaval je noro težke stvari. In tam sem se tako prvič srečal s Spinozo. O njegovi misli bi se dalo razpredati na več načinov in ob mnogih priložnostih. Vendar pa sem o njegovem sistemu, s katerim je pojasnjeval in izpeljeval vse tisto kar nas obdaja, vključno z nami, dobil veliko prijetnih spominov. A če bi moral danes z eno besedo opisati Spinozo in sistem, ki ga je izpeljal v svoji Etiki, bi to ne bila substanca, ne atributi, ne afekcije. Bil bi to red. Neuničljivost matematičnega reda in nujnosti, ki iz tega sledi.


(vir slike: bukla.si)


Red, počiščen vseh vnanjih pritiklin in svoboda, ki črpa svoj konatus v spoznanju nujnosti. Zato je bilo branje Sibirske vzgoje še nekoliko bolj zanimivo. Prvenec Nikolaja Lilina smo v slovenskem prevodu dobili lansko leto. Gre za nekaj manj kot petsto strani v resnici napetega branja, ki ponuja vpogled v življenje skupnosti, predvsem drugačne od te, ki smo je običajno vajeni in ki nam v tej navajenosti daje skupno streho. Sibirska vzgoja je sila razburljivo čtivo, ki je razburljiva zaradi drugačnosti. Kar je povsem logično. Običajno so romani zanimivi predvsem zato, ker te sicer peljejo tja, kamor še nisi šel, pa vendarle ciljajo na to, da te z glavnim ali katerim od drugih junakov nekako speljejo v proces posvojitve. Junaka ali junakinjo posvojiš. In z njim potuješ, piješ kavo in odkrivaš svetove. Sibirska vzgoja s tem nima prav nič skupnega. Sibirska vzgoja ne bo ponudila oseb, s katerim bi se zlahka strinjali. Pa najsibo to zaradi morale, ki jo prinašajo, ali zaradi morale, ki jo odnašajo. Junaki Sibirske vzgoje vam ne bodo všeč. Pika. A zgodbe, ki jih pripoveduje Nikolaj Lilin, vam bodo.

Sibirska vzgoja je bila in je še, pravzaprav nekoliko kontroverzna zadeva. Razvpitost te knjige je prisotna že od samega začetka. Zaradi tega, ker je izdana kot avtobiografski roman, obenem pa se dotika tem zgodovine in politične geografije, ki naj ne bi bila čisto takšna, kot jo je prikazal avtor. In spet se znajdemo pri tem, da se cel kup pogovorov o knjigi ukvarja z vsem, razen o knjigi ne. Priznam, da je problem, če se knjigo označi kot avtobiografija (te pač svojo vrednost črpajo predvsem iz neke vrste avtentičnem pogledu na preteklost), obenem pa vsebina ne govori v skladu s paradigmo zgodovinske in drugih ved. Dovolj bo, če za uvid v to, za kaj gre, preberete recenzijo Sibirske vzgoje Irwina Welsha (bolj znanega kot avtorja Trainspottinga) s komentarji, ki jih najdete na dnu strani. Sam se skušam od tega vsekakor čim bolj ograditi, ker v resnici ne vem, kako bi lahko kdo spisal pogled na svoje otroštvo brez imaginarnega mišmaša, v katerem se dolga leta pražijo spomini. In zato ne vidim problema v tem, da je avtobiografski roman lahko prepreden z doživetji, ki so lastni le avtorju. Redkokdaj namreč berem romane zato, da bi se učil zgodovine; velikokrat pač zato, ker me zanima, kako je avtor zgodovino uspel ujeti v svoje besede. Eh, verjetno ne bi bilo tako problematično, če ne bi bila vsebina Sibirske vzgoje tako trda, neupogljiva, stroga, surova, nasilna in brezkompromisna.

V knjigi je Lilin opisal doživetja, ki so zaznamovale njegovo otroštvo in vzgojo med Urkami. Gre za družbo, ki prebiva na področju Pridnestrja, pokrajine, ki je del Moldavije. Pridnestrje si že nekaj let trudi pridobiti tudi uradno priznano neodvisnost, ki so jo razglasili že v začetku 90ih let 20. stoletja. In Urke? To so hudodelci, trdno zaprta družba ljudi, ki se preživlja s takšnimi ali drugačnimi hudodelstvi, zločini. V tem duhu seveda tudi živijo in vzgajajo svoje otroke. Osrednji del, celica njihove družbe, se vseeno ne zdi hudodelstvo kot tako. Tudi ne nasilje. Ta celica je spoštovanje rituala, po katerem živijo. Ne glede na to, kako neprijazno in nasilno se čuti njihovo preživljanje življenj, srce te družbe bije v taktu močne (sicer hudodelske) etike, brez katere bi se vse skupaj seveda sesulo. Odtod lahko v njej najdemo tudi pravičnost, ki sledi konceptu pravilne najdenosti znotraj sistema (če se ne motim, je tudi Platon pred leti šel v to smer) in izpolnjevanje svoje naloge. Vsak v družbi Urk ima točno določeno vlogo, kot sin, hči, oče, svetnik, prijatelj, čuvaj itn. Priučitev te vloge in spoštovanje svoje pozicije ter pozicije drugega v družbi je elementarnega pomena, bralni Watsoni. To je tisto, čemur Lilin reče sibirska vzgoja. Spoznanje nujnosti umestitve v verigo družbe, kjer je potrebno natančno slediti redu tega, kar te obdaja. Vse skupaj je treba dojeti v obratu: ne gre za to, da bi bila nad tabo le Družba (in Bog), temveč, da brez teh dveh tebe ni. Si zgolj takrat, ko si del rituala. Ta te določa. Nekaj strogega je v sistemu Urk. Nekaj Spinozovega. Branje Sibirske vzgoje je v tem pogledu fascinantno.

In to branje poteka hitro. Če ste vajeni bolj strukturiranih romanov, ki delujejo spočetka kot majhna potka, ki pripelje do glavne ceste in se na koncu počasi izteče nazaj v kako stransko stezo, potem bo tu res nekoliko drugače. Tu se zdi, da ta majhna potka traja dolgo in da uporablja veliko ovinkov, tudi stranpoti, s katerih se vrne nazaj, glavne ceste pa ni. In res ne. V resnici gre za skupek zgodb, avtorjevih portretov iz otroštva, kjer je sicer veliko dogajanja, a se zdi, da mu je bolj pomembno, da pojasni to in ono ozadje. Nemara vendarle izstopata zgodbi iz zapora in o iskanju posiljevalcev prijateljice. A nič ne de. Knjiga je zelo berljiva. Neprijetnosti ob neprijetnih dejanjih glavnega junaka in drugih hitro preidejo v bralne prijetnosti. Kar je včasih lahko tudi neprijetno.

A vendarle, fine knjige morajo tudi malo zmotiti.


✭✭✭✭✩



Lani je luč sveta ugledal tudi film Educazione siberiana http://www.imdb.com/title/tt1697064/ , z angleškim naslovom Deadly Code, z Johnom Malkovichem:




Pojdi tudi na:

Mladina
Bukla
Emka
Joker
National post
The Guardian 
Goodreads
RBTH
Lilin je na Twitterju 
Avtorjevo spletno mesto
O Spinozi na Stanford Encyclopedia of Philosophy
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...