29. april 2014

Ameriški bogovi: čigava senca si pa ti

Najdlje do sebe spustim čtiva, ki se ne pretvarjajo, da mi podajajo neko impresijo doživetega osebnega dogodka. Ali, bognedaj, resnico nekega zgodovinsko odmevnega dogajanja. Takšna čtiva so kot neprijetni sogovorniki, ki si seveda zaslužijo svojih pet minut in jih lahko tudi s pridom izkoristijo, vendar pa dobri vtisi večkrat obstanejo že pri tistem prvem ti-bom-jaz-zdaj-povedal-kako-je. Zato najdlje spustim prav tiste, ki za svoje literarne izpade porabijo nekaj več ovinkov, se prepustijo toku neusmiljene domišljije in uporabijo nešteto dobrih besed, česar sam pravzaprav nikoli ne vidim kot brezglavo kopičenje avtorskih pol ali, če se le da, erupcijo avtorjevega ega. Čeprav se zavedam, da slednjega ne sme manjkati, verjamem, da gre le za tek na dolge proge. Veliko besed in opisov, pridevnikov in različnih poizkusov, da povemo isto, je tu le zato, da priznamo, da tisto nekaj, kar govori iz tebe v ustvarjanju, ne more biti povedano v hipu in preprosto. Zato naravnost obožujem metafore in fantastiko. Ker to je ustvarjanje. 

Ko takšno ustvarjanje svoje predivo vleče iz mitologije, religije, starodavnosti, ki jih pomeša z novimi pravili in vedno znova nastajajočo folkloro sedanjosti, potem je jasno, da gre za poseben izdelek. Nekaj takšnega, česar se v rokah ne drži prav pogosto. In zato je temu primerna tudi izkušnja branja, kot bo tudi tale podaljšek teiste izkušnje poizkusil podati ustrezen poklon. Naj služi marsičemu, nemara predvsem v to, da v roke vzamete Neila Gaimana in njegove Ameriške bogove.


vir slike: bukla.si

Sprva, Ameriški bogovi so prvovrstna fantastična fikcija, ki uporabi mnogo vzvodov za to, da bralca nikoli v resnici ne pusti na miru glede tega, kje natanko v prostoru in času se nahaja. Če se ta mir zgodi, se zgodi po pomoti. In če se zdi, da se kar koli v tej knjigi zgodi po pomoti, potem ne berete prave knjige. Težko bi zapisal, ali je knjiga zahtevna ali ne. Kot tudi to, komu bi jo najprej priporočil. Pa bi jo. Najraje vsem po vrsti. A žal ne gre tako zlahka. Branje ni enostavno, tudi malo ga ni. Vendarle pa se mi zdi, da je prav v tej kompleksnosti še ena od odlik Ameriških bogov. Prevpraševanje – v končni ali že v začetni fazi – tega, komu sploh povedati in zaupati branje te zgodbe. To vpraševanje je del zgodbe same. In ta prag je redko presežen.

Ameriški bogovi so nesporna Gaimanova mojstrovina, ki v zgodbo poveže bivšega kaznjenca z imenom Shadow, ki ga vrtinec dogodkov ob njegovi izpustitvi iz zapora in spoznanja, kaj se je zgodilo v njegovi odsotnosti z njegovo ženo, prav hitro pretrese in pelje down the rabbit hole; spozna Wednesdaya, gospoda, ki mu ponudi delo in pri tem se zdi, da Shadow nima kaj veliko izbire. Glede na to, kaj se je slednjemu pripetilo glede žene in tudi na to, da je v življenju prispel na točko, da kakih večjih načrtov pravzaprav nima, se zdi ta uvertura čisto v slogu Vita Corleoneja, literarno legitimna. Kot tudi odločitev, ki jo je Shadow sprejel. In nato – če se dotlej kateri od bralcev še vedno drži kakega oprimka pred padcem – sledi potovanje. Potovanje v prostoru in času, potovanje od bizarnosti do očitnih trivialnosti, potovanje od začetkov človeka do njegovega konca in zopet nazaj. Vmes pa Gaimanovi pokloni rokohitrcem, dobrim (in seveda nelegalnim) nategom, bistrojevskim zajtrkom, hitri hrani, loteriji, televiziji in seksu. Vsemu tistemu, kar danes legitimizira sodobnega potrošnika, torej sodobno družbo in sodobnega človeka. V tem vrstnem redu. In vse skupaj zavito v glavno temo Ameriških bogov, bogove v Ameriki. Ameriški bogovi so zgodba o tem, kako imajo stari bogovi vsega poln kufer in napovejo bitko novim bogovom. In vse, kar se v knjigi zgodi, je sosledje sila nekaterih bolj, drugih še bolj bizarnih situacij, v katerih se znajde Shadow, ko skuša med sabo vse povezati v neko sprejemljivo logiko. Kar mu, izjemno dobro, tudi uspe. To, ali do velike vojne pride, kdo jo odnese najbolje in kdo najslabše, je priteg v zanimivo branje, ki ga ne bom jemal nikomur.

V vsej fantastičnosti Ameriških bogov je le en element, ki se iz tega izrašča. Pač Shadow sam. Gaiman ga je napravil podobnega sleherniku, ga oklestil vsega znanja, do katerega lahko dostopajo bogovi v njegovi okolici in ga natanko tako napravil podobnega tistemu, ki Ameriške bogove bere. Nič na Shadowu ni nečloveškega in torej nič tako zelo tujega. Prav zato je Shadow v resnici največja metafora Ameriških bogov. In kot nekdo, s katerim sem, si, je vsak popolnoma na istem, kar se tiče vedenja, kaj se okoli njega dogaja in tu je zato, da nam predstavi zgodbo. Ko tudi Shadowa potopimo v metaforo, pa smo svoj bralski napor potegnili do maksimuma. In to se zgodi konkretno na neki točki Ameriških bogov, kjer se nas usmili tudi Gaiman sam. Nič od tega se dejansko ne more dogajati. Če vam bo lažje, si vse skupaj lahko preprosto predstavljate kot metaforo. Konec koncev so religije že po svoji definiciji metafore: bog je sen, upanje, ženska, posmehljivec, oče, mesto, hiša mnogoterih sob, urar, ki je svoj dragoceni časomer pustil v puščavi, nekdo, ki te ljubi… (str.485). Od tu naprej se zgodba lahko izteče v svoj vrhunec. Ovir ni več. Nesporazumov tudi ne.

Pri Gaimanovem Shadowu se nikoli ne bom mogel znebiti vtisa, da je želel izrisati del tistega, kar se zgodi v Platonovi votlini. Shadow je senca. Senca, ki biva zato, ker pred njim nujno morata bivati dve stvari: tisto, čigar ali česar Shadow je senca in tisto, kar osvetljuje to, česar senca je Shadow. Od preprostosti takšnega opazovanja do logike božjega obstoja vendarle ni daleč. Zato se zdi Shadow močno pomenljiva figura, ki biva na mnogo nivojih. Avtor je marsikaj v knjigi dobro izpeljal.

Ameriški bogovi so premislek. O religijah in tradiciji. O načinu, kako bi lahko izrekali božje. O tem, kako božje posega v vsakdan. O tem, kako mi s svojimi pogledi navzgor, pa tudi naprej in nazaj, ustvarjamo nove bogove in se odločamo tudi o stvareh, za katere je bolje, da se ne bi. A to je sedanjost. In to so vrednote sedanjosti, v katerih ni prostora za vse tisto, kar je veleval način naših prednikov. Svoboda prepričanja navsezadnje pomeni svobodo biti prepričan o napačnem (str. 389). Seveda, Ameriški bogovi so resno čtivo. Naj vas nikar ne zmoti dozdevnost mojih izvajanj. Vse to je res (prosto po bratih Marx).

Mimo te subtilne vsebine, ki kar buči med vrsticami Ameriških bogov, ne smem pozabiti niti tega, da bo Neil Gaiman prava poslastica za vse ljubitelje kompleksnih stavčnih zgradb. Gre res za branje, ki ga ne držimo velikokrat v rokah. In veliko zaslug za to pripisujem tudi Pižami, prevajalcu (vdlančiti je odslej eden mojih najljubših glagolov). Knjiga je prejela kar nekaj nagrad. Nedvomno zasluženo. Naj bo torej brano in slavljeno še naprej, Ameriški bogovi si vse to zaslužijo.





O Ameriških bogovih tudi na:

Emka
Sanje
Bukla
Radio Študent
Joker
Goodreads
Wikipedia
RJ Spindle
Frowl, seznam vseh bogov v knjigi
Frowl, geografija knjige
The Guardian

10. april 2014

Projekt Rosie: pomembnost nepremišljenih odločitev

Projekt Rosie (Graeme Simsion) je ena tistih knjig, ki navkljub lahkotnemu branju in trivialni zasnovi romantične komedije, pozornemu bralcu ponudijo veliko več. V marsičem tako spominja na lanskoletno branje Ob tebi, ki se je hočeš nočeš relativno hitro sprevrglo v navijanje za lep konec zgodbe. A ko zapreš knjigo, je ostalina vseeno pomenljiva. Za kaj je šlo to pot?


(vir slike: bukla.si)


Projekt Rosie je izjemno kratkočasna in prijetna zgodba z dovolj inteligence, da bo nekajdnevno zatočišče ponudila tudi nekoliko zahtevnejšemu bralcu, ki bi si želel oddiha od kake (vendarle velikokrat le navzven) resnejše literature. Gre za zgodbo izrednega profesorja genetike v srednjih letih, ki se odloči, da bo do potankosti racionaliziral svojo pot do bodoče neveste. To napravi tako, da sestavi vprašalnik, ki mu služi kot nekakšen filter, ki bo vnaprej precedil vse tiste neprimerne kandidatke, s kateri bi zgolj zapravil koristen čas. Seveda ima pri realizaciji iskanja na takšen način ogromne težave, pa ne toliko zato, ker bi ne dobil kandidatk za izpolnjevanje vprašalnikov (bil je vseeno v dobrih letih, dobro situiran, izjemno inteligenten in v dobri telesni formi, torej kot nekakšno utelešenje kakega grškega boga), temveč predvsem zato, ker je hitro odkril, da vprašalnik ni realno zastavljen. Ob naknadnih modifikacijah naleti na Rosie, ki mu življenje obrne na glavo. Predvsem zato, ker v resnici niti približno ne ustreza njegovim zahtevam, vseeno pa mu premakne življenjske cilje nekam povsem drugam. Zgodba se nato odvija predvsem v smer njunega iznajdljivega iskanja njenega očeta, skupnih dogodivščin in načinov, kako se njuni zgodbi križata. Vse z vedno bolj očitnim končnim vprašanjem, ali se bosta njuni zgodbi ob koncu uspešno prekrižali ali ne. Tega ne izdam, čeprav to niti ni najbolj zanimivo. Najbolj zanimivo v tej zgodbi je dejstvo, da ima naš profesor Aspergerjev sindrom, pri čemer je sam zares našel sebe zgolj v kontekstu simptomov in se naučil živeti z njimi. To je tisto več, ta situacija, kar tej zgodbi za vedno jemlje trivialnost. Vendarle gre še za marsikaj več.

Najprej, zgodba je zanimiva kot vpogled v življenje nekoga, ki svet dojema nekoliko drugače. Aspergerjev sindrom je tu lahko dojet kot simbol za širši dojemanje drugačnosti. Naš Don(ald) ima izjemno zanimiv način življenja, ki ga je v toku svojega morja smislov in pomenov spravil v Organiziranost. Z veliko začetnico. Če ste kdaj imeli občutek, da ste obsedeni s kontrolo nad situacijami ali da imate v svoji okolici nekoga, ki je takšen, potem boste v Donu našli osebo, ki ima vsako sekundo svojega življenja do potankosti razdelano. Poleg tega si pri prvih srečanjih z ljudmi pomaga s števili, predvsem leti in indeksom telesne mase. Vsak dan v tednu si pripravi točno določeno jed in na potovanje se odpravi s popolnoma znanstvenim pristopom nekoga, ki ne bo izgubil niti stotinke časa z nekoristnimi opravki. Ja, v resnici branje triumfira na karakterju glavnega junaka, njegovi dialogi so izjemno duhoviti in inteligentni, njegovo razmišljanje prav tako. Kot bralec ga vzljubiš in ja, priraste ti k srcu. Njegova drugačnost so trije podporni stebri zgodbe Projekt Rosie.

Ta drugačnost je, na podoben način, kot vse skupaj funkcionira v Ob tebi, tista, ki diktira posebnost njune (ljubezenske, kakšne pa) zgodbe. Rosie je deluje kot moderna Rdeča kapica (še celo lase ima rdeče). V svojih dejanjih nosi motiv uporne deklice, ki bo zavila s poti, ko bo srečala volka, čeprav ji marsikaj pred tem svari. A ona vztraja na svojem. V resnici se zdi njena vloga precej ključna, tudi ko malo skrenemo z glavne interpretacije. Če je Don tisti, ki narekuje tempo in občutek zgodbe, je zgradba romana povsem v Rosie. Avtor v njene odločitve v resnici položi odločitev o poteku in izteku zgodbe in s tem odločitev, v kakšen žanr bo knjiga padla. Tule bi postal le za hip: v resnici bi upal trditi, da bi zgodba celo bolje funkcionirala v nekem drugem žanru. Vseeno, Rosie se zdi kot karakter, ki ima vse niti v svojih rokah, čeprav ni popolnoma v ospredju. Je edina spremenljivka v zgodbi, čeprav celotno štorijo izvemo iz ust Dona. Njene odločitve so tiste, ki štejejo.

In ta štorija je v svojem temelju zelo zdrava. Ker odpira tisto neprijetno debato o tem, kaj je bolj pomembno: da nekoga v prijateljstvo ali v ljubezen zvlečemo na način, ki bo ustrezal naši želji, ali pa bo način dajanja drugega in drugačnega tisti, ki bo resnični causa sui temu, kar vse prevečkrat pravimo resnično prijateljstvo in resnična ljubezen. Kaj bomo storili, ko nas nekdo neskončno pritegne s svojo osebnostjo, vendarle pa nas nekaj na njem moti? Kako se odzvati neizrekljivi želji po nekom, če se ti zdi, da je čisto vse, kar ta nekdo stori, v totalnem nasprotju s tem, v kar si verjel do sedaj? Je prav spremeniti drugega? Je potrebno spremeniti sebe? Karkoli od tega?

Zaradi teh vprašanj, ki jih odpira, knjiga po eni strani močno prerašča osnovno žanrsko usmeritev; po drugi pa so tu zato, da ob relativno lahkotnem čtivu, ki ga bo marsikdo zmagal v dnevu ali dveh, poskrbijo za šepet vesti, ki bo sporočala, kaj je pomembno in kaj ne. To so prava vprašanja. Z Aspergerjevim sindromom in brez njega.

To je Projekt Rosie. Če bo bralec želel, bo v knjigi našel veliko več, kot je tam na prvi pogled. Od našega Dona, njegove Rosie, prijateljev, študentov in drugih vsakdanjosti, ki lahko nastopajo v romantični komediji do razmisleka o drugačnosti, prilagajanju, vlogi intelekta in impulzov ter pomembnosti nepremišljenih odločitev. V končni fazi predvsem to. Pomembnost nepremišljenih odločitev.

Mimo vsega tega pa popolnoma nedolžna in nezahtevna zabava, ki ne bo pustila na cedilu.

✭✭✭✭


Knjiga ima svoj trailer na Youtube:




O Projektu Rosie tudi na:

Textpublishing.com.au

03. april 2014

Beatli: tja, kjer sem bil

Nekaj močno privlačnega je na literaturi, ki ima svoj glavni motiv v opisovanju otroštva. Pa nisem popolnoma prepričan, če vem zakaj. Mimo tega, da hodim v NLB po odgovor, vseeno poizkusim v nekaj taktih. Problem, ki ga vidim, je ta, da se mi zdi, da ga ni človeka, ki bi prednosti in vrednosti otroštva spoznal še v času, ko je bil sam del tega procesa. To lahko drži vodo. Ko gremo preko teh težavnih let svojevrstne borbe za obstanek – in prav zato borbe, katere konec si želimo kar najhitreje – pa se z nekakšnim patetičnim spominom vračamo nazaj v leta, ko (zopet si izposojam vrstice Tribusona) spomini niso bili potrebni. In temu rečemo nostalgija. Sam temu ne bi prehitro dajal preveč veselih predznakov, kajti prav rado se dogodi tudi, da se med tem spominjanjem vršijo tudi filmi, ki nas ne navdajajo s pretirano radostjo. A moč teh spominov nas vleče prav tja. In nemara prav zato radi beremo čtivo, ki nas bo peljalo tja. Tja, kjer smo bili tudi sami. S pomembnim dostavkom, da je naravnost nujno, da tam nismo več. Prav distanca od odraščanja je tisti pozitivni pogoj možnosti za privlačnost branja o odraščanju. A ko je ta pogoj izpolnjen, smo že zmagali. Ker smo v svoji popolnoma egoistični vsakodnevni zahtevi po uživanju glavni mojstri podrejanja izbire situacij, ki nas bodo peljale čim bližje tja, kamor želimo. In v tem primeru je to tja, kjer smo bili. V odraščanje, v zgodbo o odraščanju.

Če mi je Tribuson ponudil dovolj, da sem v branju njegove Zgodovine pornografije našel tisto neodtegljivost užitkarjenja v obračanju strani, ni bilo pri Christensenu popolnoma nič drugače. Mnogo vzporednic bi lahko naštel med obema romanoma. Oba sta več kot odlična časovna epopeja nerazdružljivih kolegov, ki bijejo bitke svojega časa. Vsak od njih na svoj način in vseeno je njihov boj zgolj in izključno njihov. Skupen. Odraščanje je, vsaj za veliko nas, obdobje vzponov in padcev; obdobje prvih ljubezni in zakonov, ki nam jih postavljajo starši; obdobje prvih prekršitev teh zakonov. Upora in iskanja. In prijateljev. Pojem prijatelja je v odraščanju nekaj povsem drugega kot kasneje. Pa niti ne bom preizkušal napetost te ponjave, ker se ob miselnih kolobocijah iskanja obrazložitve te trditve zagotovo strga. Pač drugače je. In skoraj žerjavico bi držal v roki, da bi mi pritrdili. Vse to boste našli v obeh, tako Tribusonu kot Christensenu. In še mnogo več.

(vir slike: emka.si)

Nemara bi šel še dlje: skoraj prepričan sem, da je predvsem fino branje teh dveh romanov v zaporedni vezavi. Zakaj? Zato ker oba opisujeta zelo podobne dogodivščine, le, da je interesantno prav to, da sta geografsko vezana na popolnoma različno okolje. Tribuson je pisal o prijateljstvu in odraščanju v Jugoslaviji, Christensen v povsem drugem okolju.

Roman Beatli je izjemno berljiv in sproščen, na čase napet in melanholičen, a nekako domač v svoji preprostosti. Ukvarja se z najstniškimi leti Kima, Seba, Ola in Gunnarja. Prijatelji, ki skupaj doživijo vse, kar ste v takšni ali malo predelani različici doživeli tudi vi. Rdeča nit te knjige so The Beatles. Seveda. Njihova glasba je nekakšno spiritualno vezivo, ki četverico veže v neprebojnost, do katere ne seže praktično nič. Roman je sicer pravi špeh, zaključi se tam nekje pri 630. strani in ena od konstant so The Beatles. Junaki romana so se z njimi poistovetili, pravzaprav celotno zgodbo slišimo iz ust Paula, oziroma Kima. Vsako poglavje v knjigi se imenuje po enem izmed albumov, ki so ga izdali The Beatles. In ti albumi, ki jih malikovalsko poslušajo v zasebnosti domače sobe tistega od prijateljev, ki je imel gramofon in dobil ploščo, so nekaj, kar z njimi ne umre.



Beatli so zelo razgiban roman, ki nima nekega specifičnega cilja. Čeprav je v romanu in njegovih glavnih osebah (in ne le v omenjenih štirih) skoraj vedno prisoten nek cilj. Tako boste brali o otroštvu na Norveškem od začetkov šestdesetih do srede sedemdesetih let. Brali boste o tem, kako so hodili ribarit, kako so se ga prvič napili, kako so se v šoli spoprijemali s profesorji in kakšno vlogo so odigrali njihovi starši (predvsem to bo nekaj posebnega za tiste, ki ste prej prebrali Zgodovino pornografije, kjer je so bili starši v vlogi nečesa povsem drugačnega). Brali boste o tem, kako nujno se je bilo takrat v tistem okolju postaviti na neko stran. V Jugoslaviji seveda ni bilo dileme, katera stran je prava; na Norveškem je bilo opcij seveda veliko več. Kar je seveda tudi, iz tega političnega branja izhajajoče, je to, da se v nekaterih momentih čisto legitimno zazdi, da si, vsaj nekateri, Beatli želijo socializma bolj kot česarkoli drugega. To je bil eden od norih vrhuncev te knjige: junaki Beatlov, ki želijo biti junaki Zgodovine pornografije. A seveda to ni vse. Pozorno branje bo razkrilo tudi odnos, ki so ga ta hipijevska leta s svojim vplivom imela na dojemanje cerkvene avtoritete. Uporov, ki so jih zganjali v knjigi, sicer ni bilo prav veliko. Tistih pravih uporov (semkaj pač ne štejem borbo proti striženju las). Eden tistih pravih uporov je bilo zoperstavljanje lokalnemu fajmoštru. Zvestoba sebi proti laži, ki je eden od Beatlov ni zmogel, je eskalirala na posebno močen način. Nekaj sto strani kasneje sicer prav ta junak sam od sebe najde Boga (ne povem, kako hitro ga zopet izgubi) in natanko zato je ta upor res upor. Več ne izdam, knjiga je preveč zanimiva, da bi jo komurkoli želel priskutiti.

Kakorkoli že, žal tudi o tej knjigi nimam slabega. Zgodba pije vodo; njihova zgodba drži. Na spletu lahko preberete, da obstajata še dve nadaljevanji, seveda ostaja upanje na prevod (v norveščini sem žal nekoliko slab). Vzemite jo v roke in plavajte s tistimi, ki so živeli za Beatle, Rolling Stonese, Jima Morissona in ostale. Z Beatli boste doživeli marsikaj. Ko se bo zazdelo, da spremljate zgolj melodramo primestne otročadi, ki jih tarejo predvsem problemi prvega sveta, bo hitro prišel kak zasuk, ki bo napravil žanrski premik v kriminalko, pustolovščino ali vam postregel s prvovrstno eksistencialistično monodramo. Tega, kje se vse skupaj konča, vam seveda ne zapišem.

Ja, nekaj zelo močno privlačnega je na literaturi, ki opisuje otroštvo. Tribuson ali Christensen ne bosta razočarala. Oba sta odlično tlakovala pot do tja, kjer sem bil.



Po knjigi Larsa Saabye Christensena bodo letos zavrteli tudi film, informacije so na Imdb, napovednik pa tule:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...