Konteksti

Časokljun , tisto kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42 in pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli, odlično opravlja svoj posel. Vsepovsod najdemo različne sezname reči in pametovanja, ki prinašajo smisel in pomen pojmu sodobne kulture bivanja in družbenega napredka. Načrtovanje petletnih strategij je povsem zastarela stvar, hipno spreminjanje skoraj vsega, terja vsakoletno mučno odbiranje grdih kamenčkov iz najlepšega prodja. Tiskano obrekovanopisje, spletni seznami in televizijska, radijska občila, so polna ločevanja odpadkov in z veseljem nam ponujajo končne resnice o tem, kaj je času primerno in kaj ne. Paradigme tega, kaj je potrebno zavreči in kaj ohraniti v spominu, so v takšnih oblačilih mnoge v svoji unikatnosti. In hkrati edine v mnoštvu tistih, ki se motijo. Časokljun bo pošiljal še naprej in čeprav bo dvom o njegovi verodostojnosti na mestu, bo vsakdo – ko bo v roke dobil takšno darilo ...

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku , ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine. vir slike: emka.si Analfabetki je ime Nombeko in pr...

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju ? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene? vir: emka.si Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo ...