Konteksti

Se zgodi, popolnoma nenamerno, ali pač, če smo v dotiku kakega okazionalističnega bitja, ki tiho čmi tam nekje v senci in preži na vsak naš korak in izteg roke, da nam pokaže, kako to v resnici lahko sploh storimo, da se storijo naključja. Bralne paralele, ki jih previdnost morda tudi takšnega bitja, vrže v naš obraz. Mehanika je pač lahko tudi takšna. Problem je bolj v tem, da na takšne mehanike pomislimo zgolj poredko in da takšne možnosti povečini obstjajo le v kakih svežnjih skup zvezanih listov, ki nosijo vsebine kake takšne teorije. Malokdo v resnici verjame vanje. Zgolj včasih, ko situacija tako nanese, da podvomimo v paradigmo tega, kar živimo. Spomnimo se geste déjà vu v Matrici. Svobodna volja je lahko tudi iluzija, seveda. Tudi naključja so lahko. In tako z njimi tudi naključne bralne paralele. Zakaj tako? Med kupom neprebranega materiala, sem za Silosom v branje potegnil Ko zacvetijo lilije. In ker se mi je na trenutke res zdelo, kot da berem ponovno različico i...

Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt. To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna mo...