Konteksti

V resnici nisem verjel, da se bo še kdaj, a pripetilo se je, da sem se ponovno polotil branja glasbene biografije. A to pot je vseeno drugače. Ta knjiga mi je bila baje namenjena že pred tisto prej. Tako mi je bilo rečeno. A ne glede na vse, če bi se trenutki poravnali vsaj približno na enak način, kot so se sicer, bi to knjigo vsekakor kupil in jo prebral. Poravnali pišem zato, ker sem do nakupa prišel po naključju, med nepričakovanim nekajminutnim čakanjem na neke mimobežne nakupe lepše polovice, ko z otrokom pač zatočišča poiščeš v najbližji knjigarni. Tam sem brskal in odkril biografsko knjigo o Metallici. Navzlic slabim izkušnjam, ki jih v spominu še vedno tenstam tisto skrpucalo, ki naj bi zajelo življenjsko zgodbo Leonarda Cohena (mimogrede, letos v slovenskem jeziku pride, vsaj po kritikih sodeč, precej boljša), sem plačal enajst evrov in se je lotil. vir slike:  musicroom.com Avtor relativno debelušne pripovedi je Joel McIver in gre za posodobljeno različico knjige z i

Branje Samogovorov je kot prisluškovanje intimnemu pogovoru, ki ga imata vernica in duhovnik v spovednici. Oziroma vernik in duhovnik v spovednici. V tem konkretnem primeru oba. Hkrati. In to potegne za sabo nekaj tudi neprimernih pritiklin. Na čase se zazdi, da vdiraš v prostor, ki ti ni namenjen. Da ne bi smel prisluškovati tega, kaj imata oba povedati. Da to, kar govorita, ni namenjeno tebi. A vendarle mora biti. Samogovori so zapisani in pred nami so, da jih beremo, o njih premišljujemo in jih priporočam v branje tudi drugim. Poleg tega imajo ti Samogovori vsaj eno pomembno anomalijo, ki jih iz zgornjega opisa neusmiljeno izrašča. Otroka. Ta, se zdi, da je povsem iz drugega filma. Da strukturno ne sodi zraven. Da bi roman vsekakor bolje funkcioniral brez otroka. Pa ne, v resnici to sploh ne drži. (vir slike: emka.si) Samogovori imajo, kot je verjetno že jasno, predvsem nekoliko neobičajno zgradbo. A najprej o zgodbi. Ta se suka okoli zadnjih dni življenja avtoprevozni

Sveta knjiga volkodlaka je na vso moč intrigantna knjiga. Delo, ki prav gotovo ni za vsake oči in glavo. Napisana je zelo neposredno in ukvarja se z resnimi temami, a bralcu ob branju izzove tudi mnogo zabave. Napisan za publiko, ki ima seveda odprto glavo za izven serijske načine pripovedi, hkrati pa mora ostati ekstremno resen v refleksiji tega, kar zgodba poklanja. Če ste kdaj želeli imeti pripravljen odgovor na vprašanje, kaj priporočiti nekomu, ki je navdušen nad Bulgakovom , bi Pelevin ne bil napačen odgovor. (vir: emka.si) Sveta knjiga volkodlaka je pripoved o tem, kako lisica po imenu A Huli, doma iz Azije, precejšnje starosti (merjene v tisoč letih), živi v postsovjetski Moskvi in išče svojo ataraksijo. Svoj notranji mir. Nirvano, tudi lahko rečete. Sicer pa živi zanimivo življenje med ljudmi, kolesari in kar nekaj časa nameni temu, čemur sama pravi ''nravno izpopolnjevanje''. To izpopolnjevanje pa poteka tako, da je A Huli v resnici dekle na poziv.

Prvo januarsko pisanje je lahko pričeti z žanrskim čtivom, ki skoraj že preverjeno pomeni zadovoljstvo. V roke sem vzel zadnji prevod Adler-Olsna , Danca, ki slovi po franšizi peripatij, ki se dogodijo Oddelku Q v Københavnu. Jussi Adler-Olsen pripada sodobni struji najboljših skandinavskih pisateljev kriminalk, ki zna postreči z neverjetnimi zapleti, dobrim pripovedovanjem, vzdrževanjem suspenza in opremljanjem svojih zgoodb z inteligentnim okostjem, kar nato uspešno in večkrat bralca potegne v grizenje nohtov do zadnjega. Še posebno, ker se s svojimi idejami, kako povedati zgodbo in s črnino, ki zarašča njegove antagoniste, pelje na vlaku v prepadnost najbolj zlobnih kotičkov človekove duše. Tako seveda mimogrede navrže še to ali ono spoznanje, kako bolna je lahko duša pokvarjenega človeka in kako subtilna je lahko pamet istega, da to prikrije, hkrati pa lahko počne natanko to, zaradi česar se je znašel v krimiču Adler-Olsna. Zlo. (vir slike: emka.si) Slika, ki jo Izginotje nas