tag:blogger.com,1999:blog-67567794845011401572024-03-13T11:03:03.022+01:00KontekstiMed policami, pred zaslonom.Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.comBlogger257125tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-84631297970853669212020-10-28T21:11:00.001+01:002020-10-28T21:11:23.022+01:00Sara in pozabljeni trg: o poti do novega dne<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhGBexCJXc0YyAsaEyaRHH_CZ_QwQIdxMJ6YMjQIi2E3DZXglDXuXqIIf-RytYpxQthFAuS2Qtde7b5tksDYrUHp5cmmOc13LaTEF_HWw6Isd0lFzS-CokGNtMJadfZXHI7hzllJgLwZJU/s610/sara.jpg" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="800" data-original-width="562" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhGBexCJXc0YyAsaEyaRHH_CZ_QwQIdxMJ6YMjQIi2E3DZXglDXuXqIIf-RytYpxQthFAuS2Qtde7b5tksDYrUHp5cmmOc13LaTEF_HWw6Isd0lFzS-CokGNtMJadfZXHI7hzllJgLwZJU/s610/sara.jpg" width="280" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: sodobnost.com</td></tr>
</tbody></table>Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom <b>Sara in pozabljeni trg</b>. Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu <b>Dušanke Zabukovec </b>izdali v založbi <b>KUD Sodobnost International</b>. Vzdolž postavljanja <b>Zorana Penevskega</b> ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce.<br /><br />Sara in pozabljeni trg je pripoved <b>o svetu dvanajstletnega dekleta</b>. O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. <b>Nič v tej pripovedi ni običajno, vse spominja na zajčjo lukno, ki pelje v prostranosti besedne pokrajine, ki jo slika mešanica spominov in tesnobe, želja in groze.</b> A onkraj teh barvitih in neravnovesnih podob se skriva <b>genialno zakrita žalost zaradi smrti in ločitve.</b> In tu, skozi razpoke teh pošasti, nesmislov, besednih iger in ugank, dograjenih fantomov in pošasti, se v boju dekleta s samim seboj kažejo <b>hrepenenja po svobodi</b>, ki jo potrebuje. Svobodo od navezanosti. Od tiste babičine <i>sladkobe majhnih stvari</i>, ki ne zmorejo premagati grenkobe velikih. Sara in pozabljeni trg je <b>zgodba o novem jutru</b>. In o <span><a name='more'></a></span><b>radikalni odločitvi pozabe</b>.<br /><blockquote><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;">"Ojej, tole pa ne bo šlo zlahka."<br />"Nikoli ne gre. Veš, koliko časa pri svoji pameti potrebujem, da najdem Kristino? Kar mislim si, kako težko bo šele tebi ..."</span></blockquote><br />Zgodba se prične s Saro, ki se z očetom v avtu prebija skozi gnečo. Ko obstaneta, se Sara odloči, da pot nadaljuje sama. Iščoča trg, pri čemer ji nihče ne pomaga. A vendarle ga najde. Tam jo pričaka Bertold oziroma Berti, rdeči ptič kardinal. Z njegovo pomočjo se odpravi na iskanje babice Kristine, h kateri je bila ves čas namenjena. Niti bralec, niti Sara se ne zavedata, kakšna čarobna pot je pred njima. Mogoče ve Berti, to skrivnostno bitje, ki spominja na okornega Vergila, ki pelje bralca na pot skozi temačen gozd na začetku slavne trilogije. In kakšna je ta pot! Ustavita se v vseh prostorih, ki obkrožajo trg. Odideta v trgovino, slaščičarno, starinarnico Popravljalnico otroštva, kjer najdeta sled za babico, ki je v njej iskala nekaj, s čimer bi popravila otroštvo svojega sina - Sarinega očeta (avtomobilček, s katerim bi bil posihdob tudi boljši voznik). Odideta tudi v Muzej pisalnih strojev, kjer na pisalnih strojih sledi nenevadni zgodbi, za katere se zdi, da jopišejo kar sami. Pa v Prodajalnico prepariranih ptic, Kraljestvo belih senc, trgovino s starimi rečmi in Valujoči butik, kjer je babica kupila gugalnik. In v prodajalno očal, kjer so njena očala ter prodajalno porcelanastih skodelic in figur, v prodajalno tehnične opreme, na koncu pa se znajdeta… na sredini trga. <br /><br />Na teh postajah in v teh prodajalnicah kakopak niso nenavdani le predmeti in prostori, toliko bolj so nenavadni predvsem prodajalci, lastniki, vsi, ki jih srečata. Ali tisti, ki se ne pustijo srečati. Začenši z njima samima, saj Berti, kljub temu, da je temno rdeč kardinal, zase misli, da je maček. Tu je tudi Nikifor iz Popravljalnice otroštva, ki ve, da malenkosti lahko pomenijo vse, pa Vodobradec, ki govori le z besedami na p; pa Gumbookec, ki v trgovini že nešteto let čaka na svojo ljubezen, kot opomnik, kako te lahko nekaj tako lepega hkrati tudi popolnoma izsesa. Vsi ti liki seveda dodajajo svoj delček k izgradnji iskanja izginule babice. Tu pa niso le liki, vrhunec vsega je v resnici zgodba v zgodbi, na katero Sara naleti v Muzeju pisalnih strojev. <br /><blockquote><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;">"Smem pogledati to zgodbo?"<br />"Ti kar, tako ali tako mi samo mažejo stroje." </span></blockquote><div><br /></div>Zgodba nosi naslov <i>Deklicam vstop prepovedan</i>. V njej deklico lovi zlobna kraljica Mondevila in o srečanju s fantom Zvezdanom-z- <i>Povej mi, kaj ima luknjo v glavi in s škrbastimi zobmi utira pot</i>-uganko. Naleti na kraljico, ki jo pelje, kot pravi, k izbiri življenja, kjer so na tehtnici njene sanje, njen sanjski svet, njene želje. in čeprav se odloči za življenje brez sanj, ji iztek zgodbe pove, da se sanjam ne bo nikoli mogla odpovedati in da je bolj kot to pomembna zrelost, ki deklicam preprečuje dostop do življenja. Tu se skriva pomembno sporočilo zgodbe: sanje so pravzaprav življenja neodtujljivi del. S čimer me pravzaprav zopet močno spominja na Cankarjevo otroško hrepenenje, le da ga Penevski pelje nekoliko dlje.<br /><br />Na sredi trga sta se tako Sara in Berti znašla po tem, ko sta vse pregledala, preiskala, obiskala in prebrala zgodbo o izbiri življenja. A na sredini trga je Vilademon, kraljica Mondevila, ki je prišla iz zgodbe naravnost pred Saro. Kot bi zgodbe ne bilo. Ali kot bi bila Sara le del nje. Eno in drugo. Obenem. Vilademon Sari začne pojasnjevati stvari, ki jih je Sara videla in doživela. Pojasni tudi sebe, saj Vilademon obstaja zato, da ljudi spomni na 2 vrsti pozabe: sprva na preprosto, vsakodnevno pozabo; druga je večja, pomembnejša - pozaba vsega. Opustitev vsega za seboj. Pozaba, v kateri vidiš le svojo prihodnost. Veš vse, hkrati pa si usmerjen le v svojo prihodnost. Vilademon je tu zaradi Sare. Pomaga pri tistem, česar si Sara najbolj želi: pozabiti. Sara je bila tista, ki je pred dvema letoma doživela travmatično izkušnjo, ko je našla babico mrtvo na gugalniku. Babico, s katero sta imeli posebno tesen odnos. <br /><blockquote><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;">"In zdaj odpri oči."</span></blockquote><br />Prodajalne in čudaške sobice, ki obkrožajo trg, so fragmenti, ki skupaj tvorijo sežetek Sarinih travmatičnih spominov in pravzaprav na vse dni poprej, ki jih je doživljala z babico. Tudi doživetja ločitve svojih staršev. Skupaj tvorijo zelo trden monolit spomina, sanjskega sveta, ki sta ga z babico zgradili v skupnih druženjih. In na koncu je tu nekje pismo, v katerem babica Sari skuša olajšati spoznanje o ločitvih mame in očeta. Kot tudi svojo ločitev od Sare. Smrt na nek način skozi vse to pomeni radikalno prekinitev, babičina smrt je konec pripovedovanja. Tega se takole na koncu zave tudi Sara sama. In še posebno, ker je šla skozi izbiro življenja, zrasla in spoznala pomen pozabe, ki ni preprost zamah z roko, temveč gre za pustiti biti v najstrožjem pomenu, je tudi za Saro konec pripovedi le začetek novega jutra. Semanji dan te njene poslednje epizode iskanja babice na trgu počasi sklepa svoje konce v krog, ki bo lahko zvesto pozabljen in pospravljen le v trenutku, ko bo popolnoma sklenjen. <br /><blockquote><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;">"Čudovito sva se igrali skupaj in uživali. Zelo te imam rada, moja draga mala Sara. Da se me boš spominjala, imaš tu kratko pesem o ptici, ki jo imaš tako rada ..."</span></blockquote><br />Od samega začetka, prvega koraka v samostojno iskanje trga in premika k želji po lastnem reševanju težav. In v prostorih pozabljenega trga. Ki v resnici sploh še ni pozabljen. Šele po dolgi poti, polni čudaškosti, usod, temačnih zgodb, neverjetnih doživetij in neverjetnih bitij, ki krojijo usodo Sarinih epizod, se skozi samo sebe lahko odmakne od sveta babice. In stvari se lahko sklenejo. Šele, ko obiščeta vse fragmente, ki smrtonosno omejujo življenje mladega dekleta, jo lahko z znanjem preteklosti in neko modrostjo, ki je prišla skozi te faze, tudi pozabljeni vrt lahko pozabljeni. Trik vsega tega je, da je pozaba napor. Da je nov dan odločitev. Odločitev o svobodi od vsega, kar veže na preteklost in ne izpusti. <br /><br />Tako kot je bila Aljaska v <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2014/11/kdo-si-aljaska-o-vprasanjih-in-odgovorih.html" target="_blank"><i>tisti Greenovi knjigi</i></a> tam (tudi) zato, da se Miles nauči pustiti biti. In tako kot je pošast Conorja v Nessovi <i><a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2013/10/sedem-minut-cez-polnoc-boj-s-svojim.html" target="_blank">Sedem minut čez polnoč</a> </i>prepuščala v odločitev, kako je natanko to pomembno za življenje, za katerega se mora odločiti sam. Sara in pozabljeni trg je odlično branje, ki navduši in preseneti. <br /><div><br /></div><div><span style="font-size: x-large;">★★★★★</span></div><div><br /></div><div><br /></div><div>Obišči tudi:</div><div><br /></div><a href="https://www.sodobnost.com/izdelek/sara-in-pozabljeni-trg/" target="_blank">Sodobnost </a><br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/53496695-sara-in-pozabljeni-trg" target="_blank">Goodreads</a> <div><a href="https://www.bralnaznacka.si/assets/Uploads/Penevski-Sara-OK.pdf" target="_blank">Bralna značka</a></div><div><a href="https://www.laguna.rs/a1247_autor_zoran_penevski_laguna.html" target="_blank">o avtorju</a></div><div><br /></div><div>Recenzijski izvod je priskrbela založba KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo,</div>Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-57222770773457918862020-10-24T20:02:00.001+02:002020-10-24T20:05:22.509+02:00Mrtve duše: o strašnem črvu Pavla Ivanoviča Čičikova in o črvu drugih<br /><table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjXVRZd0pWZC3WGqdiIu49zP8P3xYxjjp5xMhRyqnL1jXyUg0uIlB-pZjT_THHbHz9mceerQVE1-A8CNTs3745fwZziSq_Ymj7S_G3CCPcKsgsaE_9_3gPWZbih67bT58hT3c66o8LOsTo/s2048/mrtve.jpg" style="clear: left; margin-bottom: auto; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="611" data-original-width="400" height="342" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjXVRZd0pWZC3WGqdiIu49zP8P3xYxjjp5xMhRyqnL1jXyUg0uIlB-pZjT_THHbHz9mceerQVE1-A8CNTs3745fwZziSq_Ymj7S_G3CCPcKsgsaE_9_3gPWZbih67bT58hT3c66o8LOsTo/w226-h342/mrtve.jpg" width="226" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;"><font size="1">vir slike:goga.si</font></td></tr>
</tbody></table>Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana <b>Nikolaja Gogolja</b>, <i><b>Mrtve duše</b></i>. <b>Založba Goga</b> ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel <b>Drago Bajt. </b><br /><br /><div>Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, nepoznanega, nedotakljivega. <b>Ta roman je zelo blizu, povsem v soseski.</b> <b>V vsakdanjem napuhu, prenarejanju, lepodušništvu, hinavščini, nemorali, goljufiji in diplomatski pokvarjenosti, servirani na vsakdanjem pladnju za zajtrk, kosilo in večerjo. Berilo, ki že v 19. stoletju neprekosljivo prikaže genezo, moč in posledice hudourniškega in stremuškega nasilja, ki ga družba kolektivno stori z lažnimi novicami. </b>Mnogo pred hladno in nekontrolirano resničnostjo, ki jo živimo <span></span>danes. Gogoljeve Mrtve duše so žive, danes nemara še bolj, kot so bile takrat, ko so nastale. Dasiravno si lahko že toliko let zastavljamo isto <span><a name='more'></a></span>vprašanje, ki se poraja po branju takšne vrhunske proze: <i>ali živimo v resničnosti, ki bi lahko ustrezno ravnala po vseh metaforah, ki jih sreča. Ali je to čas za metafore? Je sploh kdaj bil? </i><br /><br /><blockquote><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;"><i>Vse v človeku se hitro spreminja; še ozreš se ne, pa je že zrasel v tebi strašen črv, ki je oblastno poskral vase življenjske sokove.</i></span></blockquote><br /><br />Mrtve duše so izšle leta 1842. Gogolj opisuje Pavla Ivanoviča Čičikova, ki s svojima kočijažem in slugo pride v mesto, v katerem ob različnih priložnostih spoznava in prijateljuje z različnimi pomembneži, bogataši, posestniki, plemiči. V tem prijateljevanju je izjemno uspešen in v trenutku navduši sogovornike, jih takorekoč z retorično močjo pripelje natanko tja, kjer jih potrebuje. A pri vsem tem mu pomaga predvsem to, da njegovi sogovorniki v resnici bore malo vedo o njem. V svoji veri in hotenju po prikazu svojih diplomatskih spretnosti, ki se ves čas uspešno preliva z upom po uspešnem in dobičkonostnem sodelovanju z neznanim prišlekom, pravzaprav noben sogovornik nikdar ne pride do njega samega. Do Čičikova, kakršen je, na sebi. Čičikov pa na nek hudomušen način spominja na malo miško iz Zverjasca, ki ustvarja fikcijo, v katerem mu uspe na svoj cilj pripeljati skorajda čisto vse. A ne čisto. <br /><br />Čičikova torej spremljamo pri diplomatskem, vljudnostnem, gostoljubnostnem rokohitrstvu, polnem dobrikanj in komplimentov, ki sta ga vzajemno deležna oba, tako Čičikov kot njegov vsakokratni sogovornik. Obišče Manilova, bogato Korobočkino, tudi Sobakjeviča. Vmes je tudi epizoda, ki z nekaj akcije poskrbi za napetost pri igri dame z Nozdrjovim. Pri večini teh obiskov Čičikov relativno hitro razkrije namen srečanja. Za majhen denar namreč odkupuje mrtve duše. To so kmetje, ki so de facto mrtvi, de iure, takole na papirju, v uradnih zaznamkih, pa še vedno prebivajo. In po začetni nejevolji pomembnežev jih uspe prepričati v prodajo teh mrtvih duš, s čimer vsaj takole na prvi pogled prodajalce prav z ničemer ne spravi v slabši položaj.<br /><br /><blockquote><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;"><i>"Sramota, mamica, sramota! To je res sramota! Kaj pa govorite, dobro premislite! Le kdo jih bo kupil? Za kaj jih bo pa imel?"</i></span></blockquote><br />Čičikov je lik, ki ga v bralnem smislu odlikuje še ena lastnost. Ne le, da ga vsi ti mestni veljaki ne (s)poznajo in si težko ustvarijo pravilno podobo prišleka, prav takšna neznanka je tudi nam. Bralec si o njem dolgo ne more ustvariti nobene zagotove podobe. Ne ve, ali gre za pozitiven lik, za katerega bi bili navijači, ali pa je le pokvarjen slepar, ki si zasluži čimprejšnje razkritje in malodane hipno obsodbo. To je vsaj mojemu branju dodalo neke vrste izjemno dodano vrednost. Še eno od plasti romana, s katerim se lahko pogovarjamo še dolgo, ko smo ga zaprli. To, zakaj pri tem trgovanju z mrtvimi dušami pravzaprav sploh gre, Gogolj razkrije nekoliko naprej. V slovenskem prevodu, če bi potrebovali natančno referenco, na strani 314. Čičikov kupuje mrtve duše. Gre za mrtve podložnike, ki so kot taki v lasti določenega posestnika, fevdalca. A kljub temu, da so umrli, so še vedno na revizijskem seznamu in od tam bo tudi Čičikov prejel tudi kompenzacijo in obogatel. Tako rekoč z mrtvimi dušami. Sam Čičikov pa ima namen kupiti te duše za preselitev v vas, ki jo bo poimenoval Čičikova. To počne zaradi potomstva, dediščine, zgodovine in svoje vloge v njej. Načrt pa je - in to nam Gogolj tudi nadrobno obrazloži - skoval v svoji glavi. <br /><br />Tako teče roman izvrstno in predvsem, kot rečeno, zelo hudomušno. Načini, kako je Čičikov videl in Gogolj opisal različne veljaške persone mesta in njihove dialoge, so naravnost genialni. Vsi ti liki, ki jih srečuje, pa so nam skozi to komičnost predstavljeni kot izjemno prazni, neresnični, nepravi. V svojem leporečenju nikdar ne dosežejo zavedanja resničnosti in v tej slepoti so ujetniki lastne nezmožnosti refleksije, ujetniki položaja, ki ga želijo obdržati. Resnično mrtve duše. Zato nekdo tak, kot je Čičikov, <i>človek z načrtom,</i> nima tako težkega dela. Vsled zavedanja lastnega delovanja je vedno vsaj ta korak pred njimi. Njegovi uspehi in skrivnostna skrinja z tisočerimi predali, tako zlagoma potujeta proti svojemu uspehu. Do te mere, da je v mestu Čičikov že ustvaril podobo uspešne, uglajenega in predvsem mogočno bogatega poslovneža, ki je zaradi skrivnostnosti še bolj zaželjen kot sicer. Prelom romana je seveda na poti. Nekega dne Korobočkina zaradi prepričanja, da jo je opreharil, razširi govorice med meščani, s katerimi bi rada škodovala Čičikovu in si oblizala rane svoje lepodušne opeharjenosti. In to ji uspe. Do neslutenih razsežnosti. Novice, da Čičikov vse skupaj počne zato, da bi se dokopal do gubernatorjeve mlade hčere, so preplavile mesto. Še ena s strani avtorja genialno dodana gesta je ta, da se je vmes Čičikov zares zagledal vanjo. A to ne zmanjša povsem fascinantnega popisa učinovite in rušilne moči lažnih novic, ki resničnost rušijo zelo hitro in temeljito. Ta del, vsaj ta del je nujno branje vsem, ki bi radi zgovoren, slikovit in genialen prikaz fenomena fake news. Ki v končni fazi škodijo tudi našemu protagonistu, ker imajo tudi te lažne novice nekaj zrnc resnice in ker je tudi on tudi antagonist te pripovedi.<br /><br /><blockquote><i><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;">Kakšna štorija je to, kakšna štorija so pravzaprav te mrtve duše?</span></i></blockquote><br /><br />Mrtve duše se gibljejo v neki vesčasni sferi in, kot rečeno, skozi počasno odkrivanje mnogih plasti razkrivajo Gogoljeve kritične osi, uperjene na mnogo koncev. Ideja romana se zdi odlično in neprestano prevpraševanje, <i>kdo pravzarav je mrtva duša?</i> Gre za tiste kmete, ki jih je Čičikov v svojem pohlepu kupoval? Seveda gre. A Gogolj s prstom mnogo bolj pokaže na gospostvo. Vsi ti prazni in prenarejanja polni lepoustneži, s katerimi je imel Čičikov opravka, so zelo mrtvi. Izpraznjeni človečnosti, zavezani duhu boja za položaj, nenehnega potrjevanja sebi enakih in prehranjevanja z kreativno močjo lažnih novic. <i>Neresnično bivanje par excellence</i>. Mrtvaški ples. Vrhunec tega plesa pa je najverjetneje srečanje s Pljuškinom, ostarelim in nadvse skopuškim veleposestnikom, za katerega pravzaprav ne ve, ali je moški ali ženska. S tem ideološka praznina gospostva zadobi še androgeno podobo zombijevstva, ki se je v nadaljnjem branju nisem več otresel. V tem propadu, ki ga Gogolj slika z večino časa nedorečeno oznako Čičikova, spornega poslovanja z mrtvimi dušami, kritiko birokracije in tragično praznino mestnih veljakov, se tako le srečanje z gubernatorjevo hčerko kaže kot svetla luč in antiteza vsemu ostalemu. <br /><br /><blockquote><span style="font-family: verdana; font-size: x-large;"><i>Bralcu ni mar, če se bo Čičikov ujezil nanj ali ne, toda avtor se nikakor ne sme prepirati s svojim junakom: še veliko poti in cest bo moral prehoditi z roko v roki z njim ...</i></span></blockquote><br />Mrtve duše so osrednji pojem Mrtvih duš. Povezuje tako Čičikova kot tudi vse tiste, ki mu stojijo na poti doseganja svojega cilja, obenem pa so tudi sredstvo, s katerim želi ta cilj doseči. Mrtve duše kot koncept praznine, neobstoja, neresničnosti, netukajšnjosti. Liki Mrtvih duš v tej izpraznjenosti pogrešajo predvsem človečnost, ki jo je nadomestila gonja za položaj in pomen ter predvsem denar. Gogolj je napisal izvrstno tekočo pripoved, ki je vsaj zavoljo etičnih vprašanj, ki jih odpira pojem mrtvih duš, odlično prispela na zabavo s sodobnostjo. Bralcu ponuja nenehno premikanje od dobrega k zlu, od živega k mrtvemu in od resničnega k lažnemu, ponuja mu prepraševanje vloge in vrednot glavnega lika, mu ponuja izjemen vpogled v prvine praznega leporečja, in pogled na družbeni mis en place sočasne Rusije, obenem pa tudi zvrhan koš hudomušnega avtorjevega koketiranja z bralcem in tudi nekaj svetlobe. O slednji piše tudi Urša Zabukovec v spremni besedi, kjer boste o romanu izvedeli še mnogo več. Mrtve duše so se mi pokazale kot nepredvidljiva literarna mojstrovina. Oziroma pesnitev, kot jo je imenoval Nikolaj Gogolj.<br /><br /><span style="font-size: x-large;"><b>★★★★☆</b></span><br /><br /><br />Obišči tudi:<br /><br /><a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/mrtve-duse-2018.html" target="_blank">Bukla </a><br /><a href="https://www.goga.si/izdelek/mrtve-duse/ " target="_blank">Goga </a><br /><a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6266" target="_blank">Dobre knjige</a> <br /><a href="https://ars.rtvslo.si/2018/01/izbrana-proza-80/" target="_blank">ARS</a> <br /><a href="https://www.domacebranje.com/mrtve-duse/" target="_blank">Domače branje</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/45187820-mrtve-du-e" target="_blank">Goodreads</a> <br /><a href="https://en.wikipedia.org/wiki/Dead_Souls" target="_blank">Wikipedia </a><br /><a href="https://www.theguardian.com/books/2004/oct/30/classics.asbyatt" target="_blank">The Guardian </a><br /><br />Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.</div>Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-2282938693745258262020-07-18T21:54:00.003+02:002020-07-21T10:54:31.239+02:00Confiteor: o modrem karirastem prtičku in drugih naplavinah zgodovine<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiEUsOjqJASzVncEVCoatTf9r5bTV4BL7EEAh3OQnM8x7SUiLTFjlmMTpNIPKbUNUKj0nUIFVuercKf1_n0lXde3K6it8o5tWbfOvjF0o9xA1_wouPlYczYMmAO2o0POX1NRQ4nBOepO2w/s1600/drevo-zelja.jpg" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="600" data-original-width="370" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEg0tEeR1QrZBZmFYzHhesMPnWh1E36DJDegHZ4JunonglWpZWT-YphDV8HRpXuo5EOEbqkUsgkp2JZZ4hKFzL-YzN_S4x1hl8LxYUok6xta0kU2NDnKVAuiWUmAEWAda4828xAiJ4V8Ybg/w246-h400/confiteor.jpg" width="246" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;"><font size="2">vir slike:emka.si</font></td></tr>
</tbody></table>
Drži, da so <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/search/label/Moderni%20klasiki">Moderni klasiki</a> moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj. <div><br />Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel sem ga trikrat in vsakokrat sklenil, da je to delo, ki ga moram zaključiti brez drugih čtiv, s čim manj drugih eksukrzij v svetove palimpsestičnih pokrajin literature. Pa ni šlo zlahka. </div><div><br /></div><div>Petindevetdeseta edicija Klasikov označuje zajetno knjigo, ki je sila neprijazna za to, da jo nosimo s seboj na dnevne migracije. Poleg tega terja zbranega bralca. Mnogo bolj kot marsikatera druga. A nič ne de. Zajetnost bi bila, kar se mene tiče, lahko tudi večja, jaz kot bralec pa sem ubrano preživel teden, dva, <b>v družbi s humanizmom, zgodovino, intimizmom, osebno izpovedjo, glasbo in ljubeznijo</b>. Povsem zaprepaden nad tem, kaj vse lahko knjiga prinese. Zapeljan od dilem in navdušen nad slogom, ki je bil, vsaj zame, nekaj popolnoma novega. Drzen, igriv, kompleksen, bojevniški in vseobsegajoč. Humanizem na steroidih in <b>tok zavesti zgodovinskih travm, ki je ugotovil, da je preveč krivcev za njeno zatečnost</b>. In zato rešitev ne prihaja od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor. Ali, če hočete, od znotraj navzven. </div><div><br /><blockquote><font size="6">In če bo potrebna groza, naj bo ta groza neskončna. In če bo potrebna krutost, naj bo absolutna, kajti zdaj ima besedo zgodovina.</font></blockquote></div><div><br />Zaradi tega ta roman ne more začeti drugače kot s priznanjem krivde. Mea culpa. To je branje <b>Confiteorja</b>. <b>Prevod romana Jaumeja Cabréja iz leta 2011 je opravilla Vesna Velkovrh Bukilica</b>, <b>spremno besedo je spisal Andrej Koritnik</b>. Za izdajo so poskrbeli pri <b>Cankarjevi založbi</b> že leta 2016. Roman, o katerem bi morali govoriti mnogo več.</div><div><br />Confiteor izvablja mnoge načine branja. Najprej in najbolj je to branje življenjske zgodbe Adrie Ardevola. Spremljamo ga od ranega otroštva, ko se je igral v stanovanju, iskal skrivališča, opazoval <span><a name='more'></a></span>očeta pri delu in prisluškoval njegovim pogovorom. Ti so večkrat govorili prav o njem. Starša sta mnogo pogovarjala o načrtih za prihodnost svojega sina in ob tem nemalokrat tudi prepirala. To je tako lahko tudi knjiga o tem, kako lahko odraščaš v nezdravem družinskem okolju, v katerem ti pravo druščino in uteho dajeta le figurici indijanca in kavbojca. Oba sta imela za Adrià zelo konkretne načrte. Po eni liniji mu je bilo namenjeno, da postane vrhunski poliglot, druga ga je usmerjala v koncerrtnega violinista. Zato je Adriàjevo odraščanje zaznamovalo predvsem dogodje, ki je stkalo spomine okoli njegovega učenja najrazličnejših tujih živih ali martvih jezikov ter prigod pri učenju in vadbi violine. Najglasnejši vokal Confiteorja je tako Adria, ki ga s šerifom Carsonom in Črnim orlom, poglavarjem Arapahov, spremljamo preko otroštva, prijateljev, staršev, študija v tujini, potovanj, ljubezni, življenju, predavanj in njegovega ugašanja, utapljanja v kruti bolezni. Mnogo pa predvsem preko Bernata Plensa i Pusoda, njegovega dolgoletnega <i>"zelo dober glasbenik, ki si trmasto prizadeva biti nesrečen literat" </i>najboljšega prijatelja.<br /><br />To je tudi branje o Felixu Ardevolu. Adriàjevemu očetu, poznavalcu jezikov in starih besedil, starinarju, zbiralcu, strastnemu ljubitelju vsega, kar nosi v sebi zgodbe humanističnega sveta, hkrati pa tudi prekupčevalcu, ki brez vesti skuša na takšne in drugačne načine priti do želenega artefakta. Fetišist, ki intimizem poklanja predmetom. Tudi Felixa spremljamo od študijskih let v semenišču, kjer je njegov sošolec tudi Slovenec Drago Gradnik. Spremljamo ga pri srečevanju in spoznavanju ljubezni svojega življenja, zaradi katere se je odpovedal semeniški opravi. Spremljamo ga pri nekaterih podvigih in njegovih željah, kaj pravzaprav želi od svojega sina. Lik, ki je imel na Adrià izjemen vpliv. Felix je kompleksen lik, ki močno stoji v sivi coni, najbrž celo bolj na temni strani. Predvsem pa je pomemben kot vezni člen med Adriàjem in Storionko. Violino.</div><div><br /><blockquote><font size="6">Ko enkrat okusiš umetniško lepoto, se življenje spremeni. Ko enkrat slišiš peti Monteverdijev zbor, se življenje spremeni. Ko enkrat vidiš Vermeerja od blizu, se življenje spremeni; ko enkrat prebereš Prousta, nisi več enak. Ne vem pa, zakaj je tako.</font></blockquote></div><div><br />Zgodba violine, ki jo je izdelal Lorenzo Storioni, je prav tako izjemno pomemben glas Confiteorja. Kot premišljena rdeča nit se skozi mnoga dogajanja vleče zgodba te violine, ki je kot izdelek gromozanske vrednosti seveda pristala v rokah Felixa Ardevola. Ta jo je z izsiljevanjem pod ceno odkupil od bivšega nacista, ki jo je ukradel eni od nizozemskih taboriščnic med vojno. Vojni plen. S krvjo zapacana violina, ki nosi sledove zločinov proti človeštvu. Zgodbo te violine spremljamo od njenega nastanka. Celo od gozda, kjer je zrasel les, iz katerega je Storioni izdelal violine. In beremo o dogodkih njene usode, pridemo do trenutka, ko na Nizozemskem violinistka pride do točno te violine. Zgodba družine, ki je imela v lasti to violino pred nacisti, gre tudi svojo, žalostno pot. Violina pa pristane v stanovanju Ardevolovih. In še naprej piše svojo zgodbo, v kateri se spet, zanimivo, odpirajo priložnosti za zlo, razočaranja in žalost. Po drugi strani pa violina s seboj nosi tudi esencialno komponento Confiteorja: glasbo. Glasbo in način, kako vpliva na like, dogajanje, sem nasproti vsemu drugemu dojemal svetlo. Glasba pomirja duhove zgodovine. Storionka pa je odličen pokaz, kako nič ni zgolj artefakt. In kako težko zlatniki odtehtajo težo dojema vsega, kar se je skozi prah stoletij nabralo na njem, toliko zla, toliko krivde, toliko slabega. Storionka je vzrok marsičemu, marsikateremu confiteor, mea culpa. A vseeno ima tisti popoln zvok, ki ga nezmotljivo in pomirjujoče s seboj nosi že toliko let. Storionka se zdi simptom človekove zgodovine kot dialektike slabega in lepega. Očetova največja napaka, sinova največja krivda, waarom in confiteor v popolno izrezljanem inštrumentu.</div><div><br />Tu so tudi druge zgodbe. Jaume Cabré nas pelje v 13. stoletje, pelje nas v 17. stoletje, pelje nas v čas prve in druge svetovne vojne. Nemočni beremo o dogajanju v Birkenauu, kjer smo neme in beroče priče pošastnim dr. Buddnu, dr. Voigtu. Doktorjem, ki se preizkušajo meje bolečine pri otrokih, najbolj nemočnih in nesmiselnih žrtev človeške neumnosti. Poslušamo njihov vzrajni waarom, ki še dolgo po tem, ko so podlegli in ko je vojne konec odmeva skozi hodnike zgodovinskih zgodb, ki jih pišejo njihovi krvniki, zagotavljajoč, tudi po zaslugi takšnih mojstrsko spisanih apologij, kakršna je Confiteor, da jih ne bomo nikdar več preslišali. Tudi po tem, ko krvnike doseže čas njihove kazni. Kajti jasno je, jasno kot neskončno nebo nad nami, da nekatero zlo nikdar ne bo mogoče kaznovati. Cabré, se zdi, mi skuša povedati prav to. Zlo je mnogo bolj vztrajno kot poskusi, da ga kaznujemo, ko skušamo preprečiti sledeče ponovitve. In tudi ljubezen tega ne vzdrži. Zlo nekatere razpoke zareže pregloboko. Nemara je najboljši prikaz tega prav razmerje, ki ga Adrià živi do in s Saro. Naš Adrià je hrepenel po njeni bližini uročeno, kot se le da, ona pa je s seboj ves čas nosila breme družinskega spomina na holokavst. In, če smo čisto iskreni, je za veliko nejevolje v njunem razmerju poskrbela tudi Adriàjeva mama s tistim prekletim pismom. Njun odnos je bil v mnogih preizkušnjah.</div><div><br /><blockquote><font size="6">Vse tisto razmišljanje o vzroku za obstoj lepote. In kako se je o tem mogoče spraševati v vseh obdobjih človeštva. Pa tudi, kako to, da tega vprašanja ni mogoče razvezati od nerazložljive navzočnosti zla.</font></blockquote></div><div><br />Confiteor vključuje vse te zgodbe, vse te glasove in mnoge podrobnosti. Toliko bolj, vse like, zgodovinske pripovedi, večstoletne pripetije zlije takorekoč v sodobnost. Čas, ki je pomemben za zgodovino, je v formi Confiterja pravzaprav odveč. Slog pisave in strastnega pripovedovanja, pravzaprav srda proti vsem zločincem zgodovine, je presunljivo natančen, a zahteven, neprizanesljiv do bralca. Povedi, ki razkrivajo avtorjevo obsodbo vseh mogočih institucij, pa hkrati nalagajo tudi zasledovanje njegovega osebne razrešitve. Prvi stavki romana razkrijejo intimno raven, na katero se pisec spušča z nami in v teh se najde odkrita sled izpovedi. Adrià je tu zato, da nam pove marsikaj. Zato si je vzel čas in prostor, mnogo strani. Povedal nam bo tisto, o čemer ve veliko, o zgodovini idej, ki gredo z roko v roki z zlom, ki vsled vsega tega humanizma, povezovanja, ljubezni, enotnosti in lepega reže pogačo vseh časov bolj kot karkoli drugega. Na obči ravni, s katero se tako avtor kot Adrià spogledujeta takole z varne distance, a vedno bolj, pravzaprav, kot smo videli, že od teh prvih stavkov tudi na povsem intimni, osebni in najbolj boleči ravni. Adrià piše in izpoveduje lastni Confiteor, mea culpa; Cabré z njim in z vsemi žrtvami zapisanih in nezapisanih krvosesov vprašuje waarom. </div><div><br />Confiteor je čudoviti meisterwerk sodobne literature. Izpovedno zastavljena vseobsegajoča pripoved z neverjetno izzivalnim slogom. Mnogi liki, mnoga obdobja, presečišča usod. Pelje nas v temne hodnike zgodovine, kjer z različnih smeri prisluhnemo mnogim glasovom prelepih violinskih napevov, ljubezni, prijateljstva v dobrem in slabem, iskanju ljubezni in odrekanju božjemu klicu zaradi lepote zemeljskega ali odrešenja pred nasiljem. Roman o ljubezni do časa, zgodovine, jezikov in knjig, umetnosti, slikarstva in vedut, ki jih njegovi liki nosijo v spominu. A navkljub vsemu lepemu je Cabré spisal predvsem ostro pripoved o zlu. Zlu v inkviziciji, v najrazličnejših vojnah, holokavstu, v političnih mahinacijah in zasebnih fetišističnih mahinacijah, v družinskem okolju in starševskem predimenzioniranju otroške prihodnosti, v prikrivanju zločinov in povračilnih ukrepih. Roman, v katerem Cabré obračuna, tako se zdi, z vsemi. Predvsem tudi z Adriàjem in prek svojega glavnega lika s samim seboj. Svoje ime postavlja poleg Hitlerja, Franca, Torquemade, Pol Pota, Idi Amina in še koga. <i>Ali pa njihova poleg svojega</i>. Na tej ravni je popolnoma vseeno. Briljantna knjiga.<br /><br /><font size="6"><b>✭✭✭✭</b><b>✭</b></font><br /><br /><br />Obišči tudi:</div><div><br /><a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/confiteor.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=4318">Dobre knjige </a><br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/confiteor-2267758-pr">Emka</a> <br /><a href="https://anibrimat.wordpress.com/2017/03/30/jaume-cabre-in-njegov-velicastni-confiteor/">KEVD'R </a><br /><a href="https://4d.rtvslo.si/arhiv/sobotno-branje/174470904">Sobotno branje</a> <br /><a href="https://www.theguardian.com/books/2014/nov/15/confessions-jaume-cabre-review-catalan-novelists-first-english-translation">The Guardian </a><br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/34095186-confiteor">Goodreads</a> <br /></div><div><br /></div><div>Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.</div><table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
</tbody></table>Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-53691232747129269222020-06-12T14:06:00.002+02:002020-06-12T14:06:42.271+02:00Mesija s peščenega planeta: trojanski konj, ki to ni<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiEUsOjqJASzVncEVCoatTf9r5bTV4BL7EEAh3OQnM8x7SUiLTFjlmMTpNIPKbUNUKj0nUIFVuercKf1_n0lXde3K6it8o5tWbfOvjF0o9xA1_wouPlYczYMmAO2o0POX1NRQ4nBOepO2w/s1600/drevo-zelja.jpg" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="611" data-original-width="400" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgB7m5y9i8i-ALlli5I5_yxP-4eFwvp8tJDzxuAAbG_XC5g1PR5sBA9W6Uif89CFhpi8kYUlT95jikKwOfDW4iVr9zk8lniq05T12MrJiCBZLQ6tH63WqhF_B5g0P1I1Isi5Pky4_Iywco/s320/mesija.jpeg" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;"><font size="2">vir slike:emka.si</font></td></tr>
</tbody></table>Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/01/pesceni-planet-bojevnik-in-mistik.html">Peščeni planet</a>, je objavil nadaljevanje z naslovom <i>Mesija s peščenega planeta</i>. Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače. <div><br />Po branju <i>Mesije</i> ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po branju Peščenega planeta. Arrakis še vedno dojemam kot simbol. Tisto, kar <b>v luči kvalitetne znanstveno fantastične proze vedno presega trenutno situacijo, beži konkretni opredmetenosti in napotuje na širša obzorja razumevanja družbe in zgodovine</b>. Še vedno v sebi združuje pogovor o klasičnem <b>boju med dobrim in zlim</b>, o pogumu doseganja novih spoznanj in o vedno aktualni <b>nepreseženosti različnih plasti človekove grabežljivosti</b>. Le, da je Mesija za mnogo manj pompozno delo. Delo, v kateri je v ospredju <b>osebnost Paula, njegov razvoj in notranje bitke</b>, prevpraševanje eksistencialnih dilem in umeščanje teh v vladavino, ki jo imata s sestro na domovanju na Arrakisu. V to se vpletajo tako notranji pritiski po ohranjanju vladavine, še vedno so tu tudi bitke tudi z Bene <span><a name='more'></a></span>Gesseritom in poskusi sovražnikov, da ga pahnejo s prestola. <b>Mesijo s peščenega planeta so v prevodu Matjaža Juričaka lani izdali pri založbi Sanje</b>. In zasluži si pozornost. Še vedno gre za <b>političen in akcijski roman</b>, ki pelje v razvoj Paulovega karakterja, več prostora namenja sestri in v ospredje postavlja dojemanje prihodnosti skozi monološko zastavljene samogovore Paula s samim seboj, Chani, Alio in drugimi, ki se največkrat zdijo kot <b>odsevi njemu lastnih podob</b>. Marsikaj podobnega s prvim romanom, a vendarle povsem drugače.</div><div><br /></div><div><font face="helvetica" size="6"></font><blockquote><font face="helvetica" size="6">Vladavina imperatorja Muad'diba je prinesla več zgodovinarjev kot vsa druga obdobja v človeški zgodovini.</font></blockquote></div><div><br />Mesija je precej manj zajeten roman od Peščenega planeta. V zgodbo nas pelje nekaj let po uvodnem dogajanju na Sipini. Paul Muad'dib vlada po zmagi nad Harkonneni, skupaj v simbiozi s svojo nenavadno sestro Alio, ki se je že rodila z modrostjo in zavestjo znanja svoje matere. A stvari so vse prej kot rožnate. Paul je preživel marsikaj na poti do svoje vladavine. Marsičemu se je moral odreči in samo s tem, da si je priboril mesto med starodavnim ljudstvom Fremeni in se izkazal z ježo peščenega črva, je lahko računal na kontinuiteto, s katero je v vojni zmagal in prišel na prestol. Brez melanže, te skrivnostne začimbe, ki je doma na Arrakisu, njenih mističnih moči in poti zavetsti, ki jih odpira, seveda nič od tega ne bi šlo. A ta začimba je hkrati še vedno surovina, ki poganja ekonomsko in politično, torej tudi vojno in informacijsko dogajanje Peščenega planeta. Paul ima, še posebno v tem drugem delu, v ospredju tudi razmislek o Irulan in Chani. O soprogi, ki je princesa in njegova žena ter o fremenski družici, za katero bi storil vse. Paul je vse prej kot moralno nesporna oseba. Nekdo, ki mu nemara ne gre verjeti v vsem in slepo zaupati njegovi poti. In te sivine njegovih misli ga bržkone naredijo prav tisto, kar je na poti do Muad'diba bistveno izgubil. Človeškega. Njegova trnjeva pot z mnogimi izgubami in vojnami, z mnogimi preizkusi, neverjetnimi tostranskimi in onostranskimi doživetji, ki je na delu v izjemnem Peščenem planetu, se tu v marsičem postavi pod teman oblak. Ker stvari nikoli niso premočrtne in enostavne. Tako je zapisal tudi Brian Herbert, avtorjev sin, da je bilo eno najpomembnejših sporočil njegovega očeta, da <i>vlade sprejemajo neverjetno neumne odločitve</i>. In v to pritrjuje tudi roman, ki ga imamo v rokah, ko skozi Bronsa zaslušimo analizo, da je bilo seme pogube pri Paulu Muad'dibu, Usulu, človeku in velikemu vladarju, zasejano že <i>na vrhuncu njegove moči.</i></div><div><br /><blockquote><font face="helvetica" size="6">Kwisatz haderach, tisti, ki je lahko na več krajih hkrati, ta prerok, ta človek, s pomočjo katerega se je bene gesserit nadejal nadzorovati usodo človeštva - ta človek je postal imperator Muad'dib in s hčerjo poraženega imepratorja padišaha sklenil zakonsko zvezo iz koristoljublja.</font></blockquote></div><div><br />Mesija se prične s spletkarjenjem, razkritjem načrtov, kako Muad'diba spraviti s prestola. Zbrani tleilaški plesobraznik Scytale, častitljiva benegesseritska mati, Edric, navigator ceha in princesa Irulan. Povsem na začetku nam je jasno, da so sovražniki vedno zunanji in notranji. Ti ne bodo izbirali sredstev, da pridejo do svojega cilja. V ta namen so se poslužili stvarjenja svojega trojanskega konja v podobi Duncana Idaha, mečevalca, na katerega je bil Paul močno navezan. <i>S pomočjo spominov zastrupiti dušo vladarja</i>, takšen je načrt.</div><div><br />Vladar zaskrbljeno razmišlja o potomcih, prihodnosti in Chani. In medklic: avtor nekje do 50. strani razkrije pravzaprav vse, kar bralec potrebuje, da lahko pravilno umesti Paulove skrbi za prihodnost in trud nasprotnikov, da ga strmoglavi. V to se posebej posrečeno, odlično in izbrano umešča predvsem pogovor, ki ga ima Scytale s starim Farokom (smrtonosnemu zaključki navkljub). Ta pojasni svoje dvome o džihadu in smislu tega, po kar je s svojo samozavestno vizijo prišel Paul. A Farok je sledil svoji veri v fantastično prihodnost v o obliki morja, ki zveni kot nebeška zibelka proti vsemu hudemu, kar so fremeni v puščavi, kjer je vsaka kapljica vode brezmejno pomembna, nepredstavljivo bogastvo. Paul je zmagal zato, ker je obljubil prihodnost. In dobil je spoštovanje s svojim ravnanjem. Ki pa sedaj omračeno s skrbmi in delom, ki ga ima, da zadosti vsem silnicam, ki skušajo njegovo pozicijo vreči z ravnovesja, ki ga je ustvaril - mrak je padel z vizijami o Džingiskanu in Hitlerju, ki ga spominjata nase. In natanko zato je namen zarotnikov, da prisilijo Paula, da v tej temini iz ravnovesja vrže samega sebe. Odtod tudi vsi njegovi dvomi, ko na odprtem, pred vsemi sprejme tleilaško darilo: podobo, telo starega prijatelja Duncana Idaha, ki so ga Tleilaxi poimenovali Hayt. Paul se seveda zaveda, da je sprejel vabo. </div><div><br />V ta pripravek seveda bolj aktivno poseže tudi Alia. Paulovi sestri je Herbert upravičeno namenil več razvoja. V njej je našel presek med uporniškim dekletom in oblast izvršujočim mističnim momentom, ki je opij ljudstvu in živečo vero v ideologijo, ki jo skupaj s svojim bratom postavlja na prestol. Alia je tista, ki se z gholo pogovori in izve za prave namene trojanskega darila. A trik tega konja je najbrž prav v besedah, ki jih je nepredvidljivi Paul od njega slišal, zaradi katerih je pristal na družbo te pogube: <i>Rekel sem mu, da je najtežja naloga na svetu prenašati samega sebe</i>. Takole v in med vrsticami se skrivajo stavki, ki so najbolj trdni temelji razmisleka, zaradi katerih imam takšne knjige rad. Dvom, ki žre močnega Paula, ki je malodane neuničljiv, je mnogo močnejši od njega. Zato mrak, zato temina. In zato dodatna sivina bralca, ki ne ve več, kako močno trojanski je ta konj. Če lahko dodam, iz ozira privlačnosti te niti bi zlahka izpustil tiste niti, s katero predstavlja fanatično benegesseritsko iskanje možnosti ohranitve atreidske piramide potomcev. Na nek način povsem nepotreben del te knjige. Včasih bi bralec v meni raje videl, da bi avtor določene niti manj intenzivno vlekel. A najbrž, vzdolž obsežne serije romanov, ki jih še ne poznam, ta bralec v meni še ne vidi dovolj dobro. Namesta tega bi ta bralec raje bral širšo ekspozicijo razvoja Duncana/Hayta, ki je odlična simbolika človekove spremembe v času in iskanja svojih temeljev.<br /><br /></div><div><blockquote><font face="helvetica" size="6">"Vsega je kriv ta planet", je rekel Scytale. "On postavlja vprašanja."</font></blockquote></div><div><br />A stvari se pričenjajo stekati skupaj. Chani je navkljub intrigam noseča s Paulovim dedičem, zarotniki pa so prestavili v višjo prestavo, Paul pa se samozavestno zanaša na svojo moč presoje trenutka in oblasti nad časom, da bo pretental vizijo. Vizijo, ki mu je po nastopu talivca kamnov in izgubi telesnega vida edinole še preostala. Paul je v svoj uspeh prepričan bolj kot kdajkoli. Vodi ga ljubezen, in z njo napredek v prihodnost; tisto, kar je življenju najbolj inherentnega. Obenem priznava, da je tisto, kar služi posamezniku kot vzvod za pravo, resnično življenje, tule hkrati izjemno neuporabno za vodenje ljudi. <i>Politike ne moreš graditi na ljubezni</i>. In tudi to je na nek način ključ za razumevanje dogodkov na Peščenem planetu. Zgodba o preizkušnjah Paula, ki ga nasprotniki želijo vreči s prestola s pomočjo spletk in uporabo pritlehnih orodij, se v Mesiji počasi zaključuje. Kako spektakularno se zaključi boj s spletkarji, njihovimi gholami in tistimi, ki so Paulu blizu, pa nenazadnje iztek Paula samega s svojimi vizijami, Alio in Chani, ki bo zdaj zdaj rodila Muad'dibovega naslednika, prepuščam bralcu zadnjih strani romana.</div><div><br />Mesija s peščenega planeta je roman, ki sem ga doživljal predvsem kot mračno nadaljevanje. Avtor kljub dejstvu, da je pred tem napisal epsko obširno zgodovino Paulovega vzpona na oblast, ponudi nekaj iztočnic, s katerimi olajša pot tudi novim bralcem. Vseeno pa močno priporočam, da pred tem preberete Peščeni planet. V Mesiji osrednjo zgodbo spletajo Paulove bitke za ljubezen, navezanost na sestro in lastno vladarsko ter ekološko prihodnost planeta, ki mu vlada, venomer zavite v dvom in na tnalu svojih nasprotnikov, ki jih ni malo in so sposobni mnogih mahinacij za dosego svojega. Predvsem je to zgodba o temačni plati vladanja. Mesija je roman o ljubezni, prijateljstvu, tradiciji, a po svoje mnogo bolj o času in sprejemanju odločitev. Še vedno pa močno tudi predvsem razmislek o prihodnosti, za katero nam takšna literatura sporoča, kako močno in odločilno za vse nas so že danes povezane narava, politika, ekonomija, ljubezen, družina in tradicija. Če ne za vse, ki se nas dotika slednje, pa vsekakor nujno branje za ljubitelje Peščenega planeta in žanra.</div><div><br /></div><div><font size="6"><b><span style="font-size: x-large;">✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><span style="font-size: x-large;">✩</span></font></div><div><br /></div><div><br /></div><div>Obišči tudi:</div><div><br /></div><a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/znanstvenofantasticni-roman/mesija-s-pescenega-planeta.html">Bukla</a><div><a href="https://www.sanje.si/mesija-s-pescenega-planeta.html">Sanje</a> <br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/mesija-s-pe%C5%A1%C4%8Denega-planeta-tv-p-9789612740900">Emka</a> <br /><a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=7022">Dobre knjige</a> <br /><a href="https://www.delo.si/kultura/knjiga/frank-herbert-razvoj-zgodbe-s-pescenega-planeta-267408.html">Delo</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/49125254-mesija-s-pe-enega-planeta">Goodreads</a> <br /><a href="https://en.wikipedia.org/wiki/Dune_Messiah">Wikipedia</a> <br /><a href="http://www.sfreviews.net/herbert_dune_messiah.html">SF reviews</a> <br /><a href="https://www.nytimes.com/2006/09/24/books/review/Itzkoff.t.html">NY Times</a> </div><div><br /></div><div>Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.</div>Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-55757976796339157652020-05-22T19:24:00.000+02:002020-05-22T19:29:23.736+02:00Številka 31328: posnemanje pene<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhNZ_V7E9WqYMJ46jQBjMmG1rRfRQraZMwyeQ7KJCw3J2Ei85YbEBl2hQsSBd18xpw44ACBh4xU_nufAV2VFtQo5AkmVBR1B3bXLU2dbP95IHjOqEQCkVieUY1DrC1KyuwHV3LrFQ2OQd4/w201-h320/31328.jpeg" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhNZ_V7E9WqYMJ46jQBjMmG1rRfRQraZMwyeQ7KJCw3J2Ei85YbEBl2hQsSBd18xpw44ACBh4xU_nufAV2VFtQo5AkmVBR1B3bXLU2dbP95IHjOqEQCkVieUY1DrC1KyuwHV3LrFQ2OQd4/w201-h320/31328.jpeg" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;"><span style="font-size: xx-small;">vir slike: emka.si</span></td></tr>
</tbody></table>
O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko.<br />
<br />
<b>V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove <i>Številke 31328</i>.</b> Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sredozemlja z Grčijo in Malo Azijo predmet burnih ozemeljskih teženj, sporov, pokolov in delovnih taborišč. Roman je nekaj let po avtorjevi odrešitvi pričel izhajati po delih, leta 1931 pa prvič kot celota. <br />
<br />
Roman Iliasovo izpoved prične s spoznanjem, kaj se bo zgodilo. O tem, koga vse bodo poslali v delovno taborišče. Vse tiste, ki bodo delali. Zastonj delovna sila, delavci z minimalnimi, ničnimi stroški. Mednje je spadal tudi zdrav 18-letnik. Tudi on hitro pristane v ječi. In od tam nekje pa vse do konca knjige sem imel občutek, da se iz ječe, temne, plesnive, potne in bolne ni rešil, pa čeprav je vmes veliko poti tudi zunaj in dogajanje pravzaprav ves čas spremlja neko premikanje. Občutek, da je nedaleč od tu mrtvašnica <a href="https://www.blogger.com/#"><i>Hiše Marije Pomočnice</i></a>, pripeta na vse besede in strahove, nikdar ne pojenjajoča svoje grenke slutnje o skorajšnjem koncu.<br />
<br />
<a name='more'></a>Neskončna tesnoba, ki se množi ponoči, ko je toliko bolj temno. Takrat enkrat tudi izvemo, kaj pomeni posnemanje pene. Grozljivo desetkanje, ki se zdi povsem arbitrarna odločitev preštevanja predstojnih stražarjev, ki pelje potovanje zgodbe v še bolj temno črnino noči, na robu katere ostajajo le otroci, ki zjutraj priletijo k rešetkam ječe in zaman iščejo svojega očeta. Čisto zares, to je zgodba o tem, kako tanka je lahko meja med življenjem in smrtjo. In da obstajajo tudi trenutki, v katerih te meje pravzaprav ni. Razčlovečenje, o katerem smo brali v <a href="https://www.blogger.com/#"><i>Deklini zgodbi</i></a>, kjer ljudje za smotre, ki jim nikdar ne bi sami pritrdili, postanejo zgolj orodje, je v <i>Številka 31328</i> zgodba, ki se še bolj druži s <i>To slepečo odsotnostjo svetlobe</i>.<br />
<div>
<br />
<blockquote>
<span style="font-size: x-large;">Delovno taborišče smo. "Amele taburu". Taborišča vojaških ujetnikov so bila ločena. Oni so živeli lažje. Mi nismo nič drugega, kot suženjski tabor.</span></blockquote>
<br />
Potem se prične hoja. Ilias piše o izčrpanosti, borbi za čevelj, kos oblačila. Piše o sebi kot o sužnju, ki v največji pripeki z enim obuvalom, lačen in žejen ne sme piti. In zdi se, da je neskočnost tega potovanja premosorazmerna z občutkom tesnobe, ki ga čutimo ob branju. Bolj, ko se hoja in izčrpavanje ujetnikov, njihove muke in pričevanje neprestanega posiljevanja deklet nadaljuje brez konca, bolj tesno nam je. Mesto Pergamon, domovanje pergamenta, je končno prišlo. A pot se kmalu nadaljuje. Do Kirkağaçuja. Tam se je pričelo upanje. Po vsem tem smo že tukaj povsem na istem, kot pri Sosičevem<i> <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/12/kruh-prah-kako-dalec-je-treba-da.html" target="_blank">Kruh, prah</a></i>, kjer smo spraševali, kaj vse imenuje vojna in kako daleč se je treba peljati, da lahko zapišeš mir.<br />
<br />
Delovni tabor je pomenil suženjsko delovno silo, ki prebivalcem pomaga pri različnih obrtniških opravilih. Eden od njih postane tudi privatni učitelj klavirja. Ščepec kulture, ki v barbarsko zgodbo vnese drobce razsvetljenja, ki ga umetnost prinese v temne kotičke smrti. A tudi to pride do konca. Preživetje utira nove poti, iz dneva v dan in iz trenutka v trenutek. Presenetljivo je, kako besede ženejo naprej. Jaz, ki vem, da je odrešenje prišlo in oni tam na poti, ki tega še ne vedo. Zanje je drugače. Zanje je tu nekje prišlo največje upanje doslej. Prišle so številke. <br />
<br />
<blockquote>
<span style="font-size: x-large;">"Kaj je to?"</span><br />
<div>
<span style="font-size: x-large;">"To? Naše številke," začudeno odvrne eden od njih. "Jih vi nimate?"</span></div>
<div>
<span style="font-size: x-large;">"Ne, mi jih nimamo."</span></div>
</blockquote>
<br />
Številke so pomenile nekaj. Ne nič. Številke so pomenile sistem, vključenost, pripadanje, oznako, zabeleženje, kodo, identifikacijo, serijsko številko, etiketo, značko, referenco, črtno kodo, zapordedje, različico, točko na zemljevidu družbe. Številke so pomenile življenje. Številke so pomenile vsaj načelno nevseenost. Številke so preživetje. Čeprav se vsakdan v delovnem taborišču, prežet z bolečino in naphan s hrepenenjem po svobodi, še vedno trdno zasidran v medprostorju življenja in smrti, ni kaj prida spremenil. Dasiravno ves čas odmeva tisti "<i>Čez en mesec"</i>. <br />
<br />
Tu tudi groza pričaka svoj zenit. V soteski Kirtik-Dere, kjer so umorili 40 000 ljudi iz Smirne in Manise. In te strašne nečednosti so morali sedaj Ilias in tovarišija zakriti, da jih kako pomembno oko na poti po naključju ne uzre. Tu zastane dih in kri zaledeni v žilah. Človeško postane tuje. Od tu naprej se zdi, navkljub popotovanju, ki ga zgodba uprizarja v in med vrsticami in gre proti koncu tudi navzgor, da prav nič več ne more povrniti lepote v veselje in hrepenenje. Nekatere rane se najbrž nikdar ne zacelijo. Podobe, ki jih je podobni maniri podal že Zahar Prilepin v <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/03/samostan-ljubezen-v-casu-solovetske.html">Samostanu</a>. Tudi zaključek romana ni povsem tak, kot bi ga pričakoval. A mi daje smer: Osvaldovo sonce iz Ibsnovih <i>Strahov</i>. <br />
<div style="line-height: 1;">
<br /></div>
<div style="line-height: 1;">
</div>
<blockquote>
<div style="line-height: 1;">
<span style="font-size: x-large;">"Številka 31328," reče tajnik, in mi potisne kositrno ploščico.</span></div>
<div style="line-height: 1;">
<span style="font-size: x-large;">Stisnem jo v pesti. Sreča! Kakšna sreča!</span></div>
</blockquote>
<br />
To je torej potovanje Iliasa Venezisa v Številka 31328. Njegovi spomini, njegov dolg zgodovini. Ali obratno: zgodovina, ki je iskala pesnika ali slikarja ali pisatelja, da vse to zapiše. Roman je v kratki in pravzaprav minimalistični , povsem realistični formi, v kateri se prepletajo dialogi med sojetniki in nadzorniki, poln vsebine o zlu, vrednotah, prijateljstvu, strahu, tesnobi, smrti, krvi, lakoti, umorih in boleznih, po drugi pa jo preveva tudi upanje, hrepenenje in želja po preživetju. Številka 31328 je vse prej kot prijazna knjiga. Lahko je politična, lahko je tudi zgodovinska. Vsekakor knjiga o posamezniku, ki bo gradila. Knjiga o tem, kako grozljivo je lahko premikanje meja med stoičnim prenašanjem udarcev usode in ohranjanjem plamena življenja v tej srhljivi epizodi 20. stoletja. Življenje, ki to ni. V pasijonskem potovanju zgodbe, ki močno prerašča platnice svojega knjižnega bloka 111. edicije Modernih klasikov.<br />
<br />
<span style="font-size: x-large;"><b> ✭✭✭✭</b>✩ </span><br />
<br />
<br />
Obišči tudi: <br />
<br />
<a href="https://www.blogger.com/#">Bukla</a> <br />
<a href="https://www.blogger.com/#">Emka</a> <br />
<a href="https://www.blogger.com/#">ARS</a> <br />
<a href="https://www.blogger.com/#">Goodreads</a> <br />
<a href="https://www.blogger.com/#">Wikipedia</a> <br />
<a href="https://www.blogger.com/#">Greek genocide</a> <br />
<a href="https://www.blogger.com/#">Helleniccomserve</a> <br />
<br />
<br />
Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
<!--more-->Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-34881439966651140802020-04-15T17:03:00.001+02:002020-04-15T17:19:38.967+02:00Drevo želja: pripoved starega hrasta<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiEUsOjqJASzVncEVCoatTf9r5bTV4BL7EEAh3OQnM8x7SUiLTFjlmMTpNIPKbUNUKj0nUIFVuercKf1_n0lXde3K6it8o5tWbfOvjF0o9xA1_wouPlYczYMmAO2o0POX1NRQ4nBOepO2w/s1600/drevo-zelja.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="518" data-original-width="400" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiEUsOjqJASzVncEVCoatTf9r5bTV4BL7EEAh3OQnM8x7SUiLTFjlmMTpNIPKbUNUKj0nUIFVuercKf1_n0lXde3K6it8o5tWbfOvjF0o9xA1_wouPlYczYMmAO2o0POX1NRQ4nBOepO2w/s320/drevo-zelja.jpg" width="247" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike:zalozba-chiara.si</td></tr>
</tbody></table>
Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri <i>Malemu princu</i>. Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: <i>»Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.«</i> Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. <b>Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate <i>Drevo želja</i>.</b> In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah. <br />
<br />
Drevo želja je razmeroma kratka knjiga, pripoved, ki jo prvoosebno slišimo od starega hrasta, ki je doživelo marsikaj, sedaj pa mu grozi bridek konec, ker se je lastnica odločila, da ga ne potrebuje več. To je <b>pripoved o tem, kako je postalo drevo želja</b>. Pripoved o pomembnem hrastu, <b>o simpatiji, o toleranci, o prostoru, ki ga oblikujejo odnosi, ne pa stvari in bitja, ki te odnose tvorijo.</b> O tem, <b>kako lahko času odmerimo pomen</b>, ki mu pritiče, ali pa ga podvržemo vatlom trenutnega navdiha in potrebe. In tudi o tem, da se<b> stvari lahko spremenijo, ko se spremenijo odnosi</b>. Mirno in povsem <br />
<a name='more'></a>spokojno branje, ki me je v marsičem spremljalo z občutkom, ki sem ga pred leti našel v prav tako izjemni zbirki <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/02/sredi-noci-kam-vse-pelje-nocni-premislek.html">Toona Tellegna Sredi noči</a>. Predvsem v tisti tenki in krhki, a izjemno močni premisi, da dajmo, prisluhnimo živalim ali drevesom, nemara njim uspe, da nam povejo kaj o nas samih. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Kako natanko to počnemo? Na nas je, da to vemo, na vas, da to odkrijete. Tudi narava namreč obožuje dobre skrivnosti. </span></blockquote>
<br />
A seveda, ni tako preprosto. Katherine Applegate je bila tista, ki se je povzpela na hrast in z njega videla stvari nekoliko drugače, kot jih večkrat vidimo sami. Tako je spregovorilo drevo. Hrast, rdeči hrast. In ime mu je, tako kot vsem tovrstnim hrastom, Rdeči. Ta se je v svoji ne-ravno-redkobesednosti odločil, da pove svojo zgodbo. Nastala je zgodba o tem, kako so ljudje v njem našli zapik za svoje želje. Želje, najbolj skrite od vseh in tiste, ki jih vsak dan spominjajo na to, da živijo v času, ko želje pač so potrebne. K Rdečemu prihajajo in obešajo listke, na katere so zapisali svoje želje, na njegove veje. In tako je tudi ta hrast postalo drevo želja. Marsikoga spoznaš dodobra šele takrat, ko poznaš njegove želje, hrepenenja in upanja. To slednje je čudovito ogrodje celotne pripovedi knjige. <br />
<br />
A Rdeči ni le drevo želja. Je tudi le drevo. Takšno, ki prijateljuje s pticami in mnogimi drugimi nevidnimi živimi bitji. Katherine se povzpenja še nekoliko višje na svoj hrast, v svoji pripovedi gre pogumno v fantastične poti, ki jo opredeljuje ne toliko to hrastovanje samo, temveč bolj razpol, ki bo vedno ločil človeško od tega hrastovega. Čisto preprosto napisano: <i>»Narava je zapletena. In ljudje …, no, oprostite, ampak večina vas ni zelo pozornih.«</i> Ta preprosti stavek je v zgodbi zato, da razloči, in hkrati jasno pove, kje je težava. Pridobila je tudi našo, tvojo in mojo pozornost. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Korenine znajo biti neugnane. Moje so raziskovale zemljo pod obema hišama, delale piruete okoli njune vodovodne napeljave, pritrjevale so njune temelje. </span></blockquote>
<br />
Sedaj lahko začne z zgodbo, zaradi katere je tu. O deklici Samar, ki se je skupaj s starši priselila v sosesko. Samar, ki je napisala svojo željo in jo privezala na najnižjo vejo Rdečega. Rada bi imela prijatelja. Pojavi se tudi Stephen, pojavijo pa se tudi tisti, ki Samar in njene družine ne želijo v svoji soseski. Tako se zgodba hrasta, ki je videlo marsikaj in dodobra spoznalo ljudi skozi njihove želje, zelo hitro prelevi v zgodbo o nestrpnosti, šikaniranju, zasmehovanju in vandalizmu. O človeškem strahu pred tujim in nepoznanim. In v ta nemir se pripelje tudi lik Francesce, ženske, ki je lastnica zemlje, hiš in tudi Rdečega, ki se je odločila, da po mnogih letih zaključi s sentimentalnimi čustvi do velikega drevesa in ga poseka. Zdi se, da je zgodba dosegla svoj žalostni vrh. <br />
<br />
A Rdeči povsem mirno in brez vsakršne nepotrebne patetike stoično prenese udarce, ki mu jih namenja okolica, vključno z grozečim posekom, zaskrbljen pa je zaradi Samar in njene družine. Odpira poti v spomine in z zvestimi živalskimi prijatelji (v prvi vrsti je tu seveda vrana Bongo) takole spletkari, da reši, kar se rešiti da. Pri čemer je, jasno, naporno, če si le nekdo, ki je star, moder in pri miru in moraš biti tiho, ker so taka pravila. Razen, seveda, če pravilo prekršiš. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Če bi bila tole pravljica, bi vam rekel, da je bil tisti dan želja nekaj čarobnega. Da se je svet spremenil in smo vsi živeli srečno do konca svojih dni. </span></blockquote>
<br />
Drevo želja je najprej elegantna mladinska knjiga o prijateljstvu, strpnosti, spoštovanju in koreninah. Na miren in nevsiljiv način bralca posrka vase. Na manj kot dvesto kratkih straneh pa počasi in takole v stopnjah nadgrajuje svojo vsebino. Na začetku svoje moči črpa v spretni menjavi gledišča, kjer nam prestavi našega sogovornika, Rdečega hrasta z občutkom hobitskega pogovora z Enti v Gospodarju prstanov. Takoj za tem se knjiga prelevi v problemsko zastavljeno branje o povsem sodobni tragiki nesprejemanja in strahu pred drugačnim in neznanim. Te niti Katherine Applegate do konca ne pretrga. Pač pa jo dopolni s hrastovo zgodbo o željah, ki so jih mnogo let obiskovalci privezovali na njegove liste in na hrepenenja, ki jih odsihmal Rdeči pozna. Zato živi, da vzbuja upanje. <br />
<br />
Lik Rdečega nas v svoji hrastovi daljni zgodovinski modrosti uči empatije. In to pravzaprav tako močno, da je tudi boj za lasten obstoj na drugem mestu. S tem je piska šla seveda onkraj verjetja, a to pretiravanje ni bilo odveč. Natanko tu se skriva zaklad te knjige: branje o spoštovanja vrednemu drevesu, ki se mu bliža posek, je branje o posluhu naravi in letom, ki jih šteje in jih zaradi naše nepozornosti nikdar ne bomo mogli v celoti dojeti, in to se spremeni v dojemanje drevesa kot človekovega toposa upanja in želja kot conatusa malih in velikih. V tem pogledu je drevo želja le ogledalo svojih obiskovalcev, ki čaka, da se ti v njem zagledajo. Biser, vam rečem.<br />
<br />
Drevo želja mi bo ostala v spominu kot knjiga, napisana tako plemenito, kot bi ravnokar zlezla z drevesa, ki je povedalo njeno zgodbo. <br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><br />
<br />
<br />
Obišči tudi: <br />
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/otrosko-in-mladinsko/od-13-let-dalje/mladinsko-leposlovje/drevo-zelja.html">Bukla</a> <br />
<a href="https://www.ocean-si.com/prodaja/odrasli/item/drevo-%C5%BEelja.html">Ocean</a> <br />
<a href="http://gospodicnaknjiga.si/2019/09/drevo-zelja.html/">Gospodična knjiga</a> <br />
<a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6978">Dobre knjige</a> <br />
<a href="https://www.anjakurent.com/preberi-in-poglej/drevo-zelja">Anja Kurent</a> <br />
<a href="https://www.literarnalekarna.com/otr/drevo-zelja">Literarna lekarna</a> <br />
<a href="http://www.prisofiji.si/prva-izbira-pri-sofiji-drevo-zelja/">Pri Sofiji</a> <br />
<a href="https://samyinbookworld.wordpress.com/2019/11/18/recenzija-drevo-zelja-katherine-applegate/">Sammy in Book World</a> <br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/48850613-drevo-elja">Goodreads</a>Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-48997975553606195862020-02-17T12:10:00.000+01:002020-02-17T12:10:25.587+01:00Izginotja na Mesečini (Zrcalka #2): zhudozhudni zhaſſi<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEh7VcyvBbz8DvgN4oaSege3ES_Oau-GECB-pJlYAOQICTqaAl_7rpR_X_k0xw-9xduYXTCMy_gLtlZ_dxEUsuULI6gC7aStTEP0qMuSWa51e8ySfBkWTKiv_fotboR0vhpm-qF79FWDP-U/s1600/izginotja-na-mesecini.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; float: left; margin-bottom: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" data-original-height="800" data-original-width="519" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEh7VcyvBbz8DvgN4oaSege3ES_Oau-GECB-pJlYAOQICTqaAl_7rpR_X_k0xw-9xduYXTCMy_gLtlZ_dxEUsuULI6gC7aStTEP0qMuSWa51e8ySfBkWTKiv_fotboR0vhpm-qF79FWDP-U/s400/izginotja-na-mesecini.jpg" width="258" /></a></div>
Ta čudoviti svet fantazijskih potovanj, ki prinaša vedno nove podobe človeških posegov v domišljijo, kjer se na domač in nekoliko manj čudovit način zopet prepletejo znana brezna in pokvarjenosti človeškega duha nasproti katerim je mnogokrat postavljeno dobro in svetlo. Fantazijski romani morajo poskrbeti le za osnovni klik, ki bralca zagrabi in potem, ko ga imajo, mu lahko ponudijo vse, kar mu ponudi tudi ostala literatura. Po tem, ko sem se tudi sam sprijaznil, da se ne bom na zalogo upiral (nekaj slabih izkušenj je vsekakor bilo), mi je sedaj jasno, da bi zamudil preveč. To velja tudi za čtivo, ki sem ga že nekaj časa nazaj prebral, <b>nadaljevanje serije Zrcalka</b>. Pri založbi <b>Sanje</b> so že v starem letu izdali <b>Izginotja na Mesečini avtorice Christelle Dabos</b>, ponovno <b>v prevodu Žive Čebulj</b>.<br /><br />Osnovni klik je že mimo. Mene je Dabos z <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/04/zimska-zarocenca-zrcalka-1-ofelija.html#more">Zimskima zaročencema</a> že dobila na svojo stran, najbrž še bolj v strukturnem kot v vsebinskem oziru, če se ju lahko sploh loči. Zato sem se z veseljem lotil tudi te, saj me je zanimalo, kako se bo Ofelija spoprijela z novimi izzivi, ki jih na Oblakovem prav nikdar ne zmanjka. <b>Popolnoma se prilega prvemu delu serije</b>. Še vedno gre za <b>izkušnjo vrženosti bralca v popolnoma domišljijski svet, ki ne prizanaša s fizičnim in mentalnim nasiljem obenem pa ga odlikuje izjemna barvita struktura značajev, vezi, sposobnosti, hierarhije in arhitekturnih predstav dežele,</b> ki jo je piska ubesedila v prvi knjigi. <b>Možni svetovi se ne izčrpajo</b>, tu so zato, da razburkajo domišljijo in opozarjajo na neskočno moč, kam vse lahko pelje, hkrati pa vsakokrat znova prizemlji s karakternimi odtenki svojih akterjev. Izginotja na Mesečini niso samosvoja zgodba. So nadaljevanje Zimskih zaročencev in še vedno <b>pot mladega dekleta v boju s kolesjem političnih intrig, njenega preživetja v smrtonosni družbi.</b> A vstopi kriminalka. Izginotja na Mesečini je <i>pravzaprav krimič</i>.<br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">“<i>Podpripovedovalka sem</i>,” je slovesno izjavila pred svojim šalom. “<i>Lepo se bom posvetila svojemu delu in poskušala preživeti. Za začetek bo to kar dober zalogaj.</i>”</span></blockquote>
<br />Ta žanrski crossover zgodbo pobere tam, kjer jo je prejšnji del zapustil. Spomnimo. Mlado dekle Ofelija živi svoje mirno življenje na Animi v času, ko zemlje ni več. Ofelija je braljka, kar pomeni, da ima sposobnost, da prebere zgodovino vsakega predmeta, ki se ga dotakne brez svojih braljskih rokavic. Poleg tega zna tudi prehajati skozi zrcala (odtod, kakopak, Zrcalka). To sta dve zmožnosti, ki močno razširjata dojemanje realnosti v zgodbi, saj je z njima avtorica glavni junakinji (in tudi nam) poklonila drugačno, vsaj minimalno obvladovanje zakonitosti časa in prostora. Predvsem tista braljska komponenta je kriva, da je pristala na Oblakovem, saj so se družinske starešine dogovorile, da jo poročijo s Thornom, namrgodenim, hladnim, redkobesednim uradnikom v hladni deželi, popolnoma drugačni od njene Anime. V prvi knjigi se nam Oblakovo počasi odstira kot neprijazen prostor poln razprtij in intrig različnih klanov, kjer povzpetneži ne štedijo z grožnjami in nasiljem. Ofelija se je kljub vsem tem grozljivostim dobro znašla, njen lik je najmočnejši prav povsem na koncu, ko se odpravlja k Faruku, sedečemu na prestolu Oblakovega<br /><br />Po prvem srečanju s Farukom Ofelija dobi službo dvorne pripovedovalke. To pomeni, da bo Faruku in zbranim dvorjanom pripovedovala zgodbe. Nekakšni dvorni standup nastop, s katerim bo zagotovila kulturni program glavnim v mestu. Pri tem ji ne gre ravno najbolje, a Faruk ima njene pripovedi rad, predvsem pa je sklenila, da mu bo skozi te zgodbe skušala tudi dopovedati nekatere reči, ki mu jih sicer ne more. Tako pridobi tudi bivališče in si vsaj do neke mere uredi status, medtem pa tudi nadaljuje gradnjo odnosa s Thornom in nadalje spoznava dogajanja na Polu, njene prebivalce in klane. Tu je Nihilistka Galla, pa Splet z Arhibaldom, kasneje spoznamo Nevidne in njihovo Vladislavo, v osrednjih vlogah pa poleg Faruka, ki je duh družine in Ofelije z družino, ki so z Anime, nosijo Fatamorgane s svojimi slepili in Thorn, ki je potomec Zmajev (te je v prejšnjem delu v pogubo pahnil prav Nihilist) in Kronistov ter Berenilde, ki je pravzaprav edina še živeča predstavnica Zmajev. Vsi ti - in niso edini - imajo svoje izjemne lastnosti. Thorn je tako obdarjen z neverjetno močjo kot tudi z izjemnim spominom. Po poroki z Ofelijo bi prejel tudi njene moči, braljske in zrcalske. In takšen je tudi načrt, kajti v ozadju je vendarle predmet. Farukova knjiga, ki je nihče še ni razvozlal, tega pa si želi Thorn iz osebnih dostojanstvenih razlogov, s svojo kombinacijo moči Kronista in braljskim dotikom. A še pred tem pridejo izginotja.<br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">“<i>V zhudozhudnih zhaſſih živimo, da veš. Danes se svet lepo vrti, jutri pa se , tresk, razleti kakor krožnik! Seveda, imeli smo zadosti časa, da smo se temu privadili. Oboki visijo nad praznino, družinski duhovi žive na veke vekov, raznih moči je vsepovsod v obilici, to se nam danes zdijo vsakdanje reči. V resnici pa vsi skupaj živimo v zhudozhudnih zhaſſih.</i>”</span></blockquote>
<br />Na oboku medtem, ko se Ofelija bori za vsakdanje preživetje in izmenjaje pozornost posveča svojemu zaročencu, pripovedovalski karieri za Faruka, skrivnosti njegove knjige in braljskim spretnostim, začnejo izginjati prebivalci. Spričo pomembnosti izginulih in nenavadnosti nerazrešenih vprašanj, ki jih vse to zastavlja, to dvigne mnogo prahu med že tako napetim ozračjem. Tudi Berenilde, ki je vmes Faruku povila otroka, družina, ki je prišla na buren obisk k Ofeliji in njeno srečanje s Thornovo mater, ni prevladalo občutij te skrivnostnosti. Faruk Ofeliji naroči, da takole po vzoru detektivk razreši izginotja. Kako in koliko ji bo to uspelo in kje ter kako v to formulo vstopi Thorn, ta vprašanja prelijejo vse skupaj v napeto in razburljivo branje, ki je uspelo v že tako nepredvidljivo okolje vpeti povsem spodobno kriminalko, vnašajoč dodatnega suspenza v odlično nastavljeno okolje spletk in intrig. Branje steče hitro, malodane prehitro,marsikaj se razjasni, v ozadju pa migota lučka skrivnosti Farukove knjige in njegove preteklosti, tesno zvezane z usodo sveta, v katerem se vse odvija. Christelle je ujelatudi formulo za pričakovanje naslednjega dela.<br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Zakaj? Kaj se je zgodilo?<br />Odpreti mora vrata.<br />Stopi do vrat.<br />Jih odpre.<br />Praznina.<br />Na drugi strani vrat, tam, kamor je odšel Bog, je samo še nebo, kamor seže pogled. Nebo brez zemlje. Raztrgan svet.<br />Tu se spomin konča.</span></blockquote>
<br />Christelle Dabos se v drugem delu Zrcalke več kot uspešno giblje v vsebinsko bogatem in scenografsko barvitem svetu, v katerega nas je vpeljala pred letom dni. Ideja, kako predstaviti mlado dekle, ki se mora sunkovito, gibko in hitro prilagajati udarcem usode, nad katerimi nima toliko vpliva, se nadaljuje tudi tu. Še za nekaj stopenj močneje, nepredvidljivo in nevarno. Ozračje in svet, v katerem mora Ofelija živeti in bojevati svoje bitke, je potenciram preplet v odsevu sodobne družbe, kjer padec ne sme trajati predolgo, ker sicer sledi stampedo vseh, ki ti privoščijo propad. Junakinja išče poti do oprijemljivih zapikov, a teh je vedno manj, piska pa Ofelijo ohranja točno tako, kot je bila v začetku prve knjige. Kar je izjemen napor in ena ključnih točk sprejetja serije. Če želi prikazati boj mladega dekleta proti zlobnemu svetu, katerega največja zloba je v potezah njegovih prebivalcev in arhitekture začasnosti, je njeno največje delo prav v <i>stalnosti</i>. V prikazu tega stati inu obstati malega, nemočnega in osovraženega junaka. Kajti velikokrat se zgodi, da ima prav ta nekaj, česar si vsi želijo. Zgodba male in nerodne Ofelije, ki si pravzaprav ničesar, kar jo je privedlo do sem, kjer je sedaj, ni želela, je prav to. <i>Zgodba o stalnosti in zanesljivosti zdravega in bojevitega boja za prav</i>, ki jo uteleša Ofelija, je klasični pogon fabule, ki jo večidel sestavljajo slepila in začasnosti. <br /><br />Izginotja na Mesečini so obvezno in slastno branje za vse, ki so prebrali prvi del Zrcalke. Še vedno le na videz nekje šalasto spominja na knjižno panoramo Harryja Potterja. Dabos ohranja odlično strukturo sveta, ki mu vladajo začasne strukture slepil in bleščečega videza, obenem v ospredje še vedno potiska družbo, kjer politične bitke in družinski spori ne poznajo prav nikakršnih meja. A Izginotja v nič več ne uvajajo, temveč gredo v globino. Z mnogo akcije in skrivnostnih spominjanj. Knjiga močno poglobi vse tisto, kar sta Zimska zaročenca nastavila in dogajanje spretno začini z žanrskim crossoverjem, ki bo prikoval bralca za knjigo.Tudi za ljubitelje Igre prestolov in še vedno za ljubitelje <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2017/11/izruvana-o-taksni-in-drugacni-magiji.html">Izruvane</a>. Grozljiva družba torej, s smrtonostnimi sposobnostmi in škodoželjno grabežljivo naravo, odslikava slabega, povzpetnega, začasnega in kičastega, a polnega intrig in diplomatskih igric. Na drugi strani pa močno dekle, ki stiji za lastnim preživetjem in ki v osamljenosti teh bojev ohranja svoja dejanja na strani dobrega. Junakinja, ki se sedaj že zna konkretno postaviti zase. A trik čarobnosti branja niti ni v tej pravljični dobri-slabi strukturi, temveč, kot že tolikokrat doslej, premikanje v tistem vmes. <br /><br />Ogledalo, skozi katerega gremo še vedno lahko tudi sami.<br /><br /><br /><b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><div>
<span style="font-size: x-large;"><b><br /></b></span><br />Obišči tudi:<div>
<br /></div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/fantazijski-roman/izginotja-na-mesecini.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.sanje.si/zrcalka-izginotja-na-mesecini.html">Sanje</a><br /><a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=7067">Dobre knjige</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/49005680-izginotja-na-mese-ini">Goodreads</a> <br /><a href="http://www.eurolitnetwork.com/rivetingreviews-lizzy-siddal-reviews-the-missing-of-clairdelune-by-christelle-dabos/">European Literature Network</a> <br /><a href="https://geeklyinc.com/the-missing-of-clairdelune-review/">Geeklynic</a> <br /><a href="http://www.themirrorvisitor.com/">Spletna stran serije Zrcalka</a> <div>
<br /></div>
<div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-3441250911750336232020-01-10T07:39:00.000+01:002020-01-10T16:34:29.873+01:00Cona: zadnji čik pred koncem sveta<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEi56xwithxUp3OhU3fe6ES_7FCZkhb0vm_lPZlB4Z_NvevU7jMVCmfGiLqa8Ru2mII8t3dSUB1uKnJSWfs47tAbLuivZ57jN9E4P0dMr-rk6xeOAEzuP9mP_3XAlRQDazTSsnHanaAgJBc/s1600/cona.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="800" data-original-width="561" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEi56xwithxUp3OhU3fe6ES_7FCZkhb0vm_lPZlB4Z_NvevU7jMVCmfGiLqa8Ru2mII8t3dSUB1uKnJSWfs47tAbLuivZ57jN9E4P0dMr-rk6xeOAEzuP9mP_3XAlRQDazTSsnHanaAgJBc/s320/cona.jpg" width="224" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: bukla.si</td></tr>
</tbody></table>
Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena<i> Roots</i>. V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo <a href="https://www.youtube.com/watch?v=loFDn94oZJ0">Marleyjeve pesmi </a><i><a href="https://www.youtube.com/watch?v=syw75H4-5Qk">War</a></i>, v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je govoril Haile Selassie I., Ras Tafari, leta 1963; in Bob Marley trinajst let kasneje priključil svoji izjemni dediščini. <br />
<br />
V zadnjih tednih sem večkrat zopet pomislil na to pesem. Zaradi branja, kakopak. Pred časom sem namreč obrnil zadnji list romana <b>Mathiasa Enarda Cona.</b> Jeseni ga je izdala <b>Mladinska knjiga v prevodu Suzane Koncut</b>. <b>Presunljivo in izzivalno branje, ki skozi zahtevno strukturo toka avtorjeve zavesti pelje v mogoče in nemogoče realnosti spominov, trenutnih impresij, vdirajočih travm in nepopravljivih posledic, ki jih za življenje človeka pusti zlo. Skozi trpke izpovedi življenjske zgodbe in kulturnega spomina, ki ga skozi osebnosti našega pripovedovalca spremljamo na njegovi poti v Rim, izvemo kaj je videl, kaj je povzročal, kako je trpel, kako je drugim povzročal trpljenje, koga je ljubil, kdo je ljubil njega in zakaj ga je nehal ljubiti. Izvemo, kaj je Cona in kako daleč tako v časovnem kot tudi v zemljepisnem pogledu seže ta brutalni vzgib človeka, da se bojuje in povzroča žalost.</b> Obsežno branje, ki ga zaznamujeta slog in forma. <b>Brez pik, s stavki, ki peljejo v neskončnost.</b> Kot boj, o katerem piše. <b>To je knjiga o vojni. </b><br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">… in vlak se nenadoma požene glavo nagnem nazaj in gremo samo še petsto kilometrov do konca sveta </span></blockquote>
<br />
Roman poteka tako, kot gre vožnja z vlakom od Milana do Rima. Vožnja, v katero je bil prisiljen po tem, ko je <br />
<a name='more'></a>zamudil letalo. Sedaj sedi in se pelje, gleda ven, opazuje sopotnike in razmišlja o vsem, kar je doživel. Francis Servain Mirković, francoski agent, po materi Hrvat, ki se je kot desničarski borec boril v Balkanski vojni. Sedaj s kovčkom pomembnih dokumentov, s katerimi si bo nemara vsaj malo olajšal vest potuje, da jih prepusti drugim. Enard bralca sipa z vtisi, ki jih zavest s spomini in zaznavo Francis doživlja v svoji glavi. To je zavest, ki je doživela marsikaj, prebrala marsikaj in bila vpletena v marsikaj. <br />
<br />
Spominja se Egipta, svoje Marianne, Kaira in Aleksandrije. Ne potrebuje dolgo, da prvič omeni cono, v družbi libanonskih, egiptovskih in savdskih poslovnežev. Spominja se branja Mest prepuščena toku in Harmena Gerbensa, ki je tam živel po koncu druge svetovne vojne, v kateri je bil v SS. Njegova zgodba je ena izmed tistih, ki jo Francis sedaj v kovčku nese v Vatikan. Zaupa nam tudi, da je prevzel identiteto Yvana Deroya. Kot Yvan bo predal dokumente, preden bo odšel k Aleksandri, svoji slikarki. A še prej pot do tja. In z njo spomini na Hrvaško vojno, na dolge noči s prijateljem Andrijo. In na to, kako sta se odločila obiskati četniško stran, ker imajo tam odlične prašiče, ki sta si jih v lakoti poželela. Dve leti je bil z Andrijo priča vsem grdim in brutalnim dotikom gnusob vojne, v kateri pa je povsem sokriv sodeloval tudi sam v boju za neodvisno Hrvaško, deset let preden je zasedel sedež na tem vlaku, kjer se sedaj spominja Andrije, kako počiva v zemlji. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">… - tudi jaz bi se tako rad odločil, tako rad bi imel na voljo Ahilovo izbiro, namesto da puščam, da me v temi nosi od kleti do kleti, od zavetja do zavetja, od cone do cone, do tega vlaka, ki se vleče po neskončni ravni črti Padske nižine, med Reggio in Modeno s tisoči imen v kovčku … </span></blockquote>
<br />
Francisova oz. Yvanova zgodba vključi tudi bejrutsko pripoved bojevnice Intisar, ki je izgubila svojega ljubljenega. Njeno žalost, tesnobo in grozo, nepopolnost, ki odsihmal prebiva z njo. In njnega nadrejenega, ki skozi to utelešeno žalostno situacijo v egoistični meseni blaznosti in v času grozljivega strahu pred smrtjo, ki je vsem živim ukradlo telo, skuša še prej to storiti njej. Pa takoj zatem nazaj, nekam drugam v Sredozemlje. V Egipt, na Hrvaško. K Andriji in Tuđmanu. Pa dlje v preteklost, h Gavrilu Principu, vmes ga na vlaku sopotnik zaradi brade spomni na Hemingwaya. Spregovori nam tudi o svojem obveščevalnem delu, o dosjejih in delu <i>glavnega arhivista tretjega reda v alžirskem peklu</i>. Pripoved nam predoči zavest v njeni brutalni neposrednosti, ogrodje zgodbe je malodane tako neprekinjen tok asociacij na ljubezni, želje, tesnobo in travme vseh grozljivosti, ki jih je doživel Francis sam ali ga je o njih podučila zgodovina. Rdeča nit je vojna. Vojna povsod, vojna kadarkoli. <i>Vojna na vzhodu, vojna na zahodu, vojna na severu in vojna na jugu</i>. Enard, ki mi takole sporoča isto, kar mi je preko dvajset let nazaj sporočal Max Cavalera, ki mu je to v reggae stilu nekaj prej govoril Bob Marley, ki je pozorno prisluhnil Haileju Selassiju. Neverjetno, kako včasih delujejo vozlišča spominov in asociacij. Ne le pri avtorju in njegovemu strahotno kontaminiranemu pripovedovalcu, tudi pri nas, ki beremo. <br />
<br />
Tako se Francis hitro približuje Rimu, vedoč, da <i>nekatere ljubezni, obljube so močnejše od smrti.</i> V svoj tok pripovedi neprestano vključuje Iliado, vsepovsod je Sredozemlje in vsepovsod je nasilje. V Rimu je konec sveta, konec njegove poti, grmada za Francisa Servaina Mirkovića. In neznanec, ki mu pred tem ponudi <i>zadnji čik</i>. Pripoved tako povsem v mimohodu s prihodom vlaka na peron pride do svojega zaključka. To je velika zgodba o ljudeh, ki sestavljajo kulturno in zgodovinsko, politično in vsakodnevno krajino bivanja posameznika, ki je zamenjal življenje ali dve ali tri. Nekoga, ki je videl in izvedel dovolj, da si želi novih svetov. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">… tudi on je videl vojno videl je vojno in slepeče sonce prerezanih vratov, mirno čaka na konec sveta, če bi si upal, če bi si upal, bi kakor smešen fantek splezal na njegove rame, prosil bi ga, naj me nese čez reke, trikrat trojno zavite reke in druge Skamandre zasute s trupli, prosil bi ga, naj bo moj zadnji vlak, moje zadnje letalo moje zadnje orožje zadnja iskra nasilja ki švigne iz mene … </span></blockquote>
<br />
Francis ali Yvan, obveščevalni agent v coni ali hrvaški vojščak, blizu Stéphanie, Marianne ali Saške, prijatelj Andrije, popisovalec zgodbe holandskega SS oficirja, bralec zgodovine prve, druge svetovne vojne in še vseh drugih vojn, ki tu so, v poklonu Joycu ali Lowryju ali Iliadi, popotnik, ki bo nekemu času naredil konec. Enard je v Coni z njim kot izrazito neprijetnim, čudaškim, temačnim likom v romanu zastavil zgodbo o veliki katastrofi, ki se pred očmi bralca odvije v Sredozemskem prostorju in dolgem času, ki skorajda ne omejujeta koordinat protagonistovih asociacij. To je knjiga o uničevalni sili vojne, nasilja, iz katere železne neustavljivosti se izraščajo misli o ljubezni in bolečina, ki jo vse to, kar prepir in boj puščata na posamezniku. V neskončnem toku asociacij, spominov in informacij. Roman, ki me je v isti sapi spomnil na delo <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2015/10/vojna-in-vojna-literarni-slasher-ki-ne.html">Lászla Krasznahorkaija</a> in na <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2013/05/krvavi-poldnevnik-medvedi-ki-plesejo.html">Cormaca McCarthyja</a>. Branje Enarda, tako kot branje omenjenih dveh, ne pušča počitka. Silovito pelje vlak, silovito pelje pripoved. <br />
<br />
V <i>The Guardian</i> je Nicholas Lezard v <a href="https://www.theguardian.com/books/2014/sep/10/zone-mathias-enard-review-nicholas-lezard">komentarju na Cono</a> zapisal končno sodbo, ki svetovalno podčrta Enardovo delo s <i>če si se namenil napisati zgodbo o nasilju človeštva, bo morala izgledati nekako takole</i>. In tem besedam po branju pritrjujem. Naj bosta brata Cavalera, Bob Marley, Iliada, Hobbesovo naravno stanje, Conradovo Srce teme ali povsem dobesedno branje Heraklita, Cona pred oči prikliče marsikaj in vzbudi mnoga občutja, ponudi temačno vzdušje, izpušča odgovore, povleče v turbulentno mešanico empatije, gnusa, groze, norosti in stavi na vsebinsko neizmerno bogato epsko delo skozi premišljeno formalno strukturo nezaključenega obilja misli. Še ena odlična knjiga, ki se je pridružila zbirki Roman. <br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><br />
<br />
<br />
Obišči tudi:<br />
<br /><a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/cona.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/cona-p-9789610154372">Emka</a><br /><a href="http://vrabecanarhist.eu/gabriela-babnik-mathias-enard-ocena/">Vrabec anarhist</a> <br /><a href="https://www.mladina.si/179104/mathias-enard/">Mladina</a> <br /><a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2019/11/mathias-enard-cona/">Radio Prvi</a> <br /><a href="https://4d.rtvslo.si/arhiv/sobotno-branje/174656578">Sobotno branje</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/8519058-zone">Goodreads</a> <br /><a href="https://www.theguardian.com/books/2014/sep/10/zone-mathias-enard-review-nicholas-lezard">The Guardian</a> <br /><a href="https://lareviewofbooks.org/article/war-zone-mathias-enards-zone/">LA review of books</a> <br /><a href="https://dannysbyrne.wordpress.com/2011/07/04/zone-by-matthias-enard/">Danny Bryne blog</a> <div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-64229705928819786882019-12-17T21:22:00.000+01:002019-12-17T21:22:55.795+01:00Hagard: v nič<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgnU2c7RGUKCWHdy_CXgwBpgj07lCIJZvWnrHycmb7d6G1EHew9IA50qlgJu62JgKrXX66KehCHvRKEXB2Luq9RQRioJDSfkLBspPc6LjGcTyqh5SVcNdTJAzAz63xw1oEOm1yazKMvSmQ/s1600/hagard.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="956" data-original-width="600" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgnU2c7RGUKCWHdy_CXgwBpgj07lCIJZvWnrHycmb7d6G1EHew9IA50qlgJu62JgKrXX66KehCHvRKEXB2Luq9RQRioJDSfkLBspPc6LjGcTyqh5SVcNdTJAzAz63xw1oEOm1yazKMvSmQ/s320/hagard.jpg" width="200" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: sodobnost.com</td></tr>
</tbody></table>
V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem <b>romanu Lukasa Bärfussa, Hagard</b>. Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri <b>KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. </b>Prav pri Sodobnosti so me letos že nekajkrat zelo navdušili z objavami zelo intrigantnih del. Bärfussa velja brati.<br />
<br />
Hagard je v resnici nekakšna miniaturka, žanrsko precej <b>neulovljivo branje, ki je prepredeno z izjemno iskrivimi premisleki o sodobnem svetu in vlogi posameznika v njem</b>, vsake toliko pa se takole mimogrede oglasi tudi izpovedajoči avtor, ki se pojavi v medprostorju zgodbe in bralca, kot bi želel le na kratko spomniti, da gre za pripoved, ki jo govori tako, kot se je odločil. (Tule me je spomnil na <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2015/02/hhhh-o-zgodbi-in-njenem-nastajanju.html">Bineta v HHhH</a>). Pripoveduje o uspešnem poslovnežu, ki ga je nekoč nekje splet povsem naključnih dogodkov in pogledov prisilil k povsem <b>iracionalnemu opuščanju dolžnosti, navad, odločitev, zavez, da je pričel serijo povsem nepremišljenega sledenja skrivnostni ženski</b>, o kateri ni vedel ničesar, a je na to brezciljno pot vseeno odšel. Zato je to <b>homagge strogosti sodobnega skrolanja po zaslonih in nesmiselnemu klikajočemu vohljanju po bojah informacijske krajine</b>, v katerem sodobni umeščenci v sistem pomenov in smislov sledijo trenutni iracionalni inerciji lastnih strahov, zavisti in želja, ne da bi vedeli prav točno, kam želijo priti. In tudi knjiga o tem,<b> kakšne ostaline lastnega obupa vse to pušča ob poti.</b><br />
<br />
<a name='more'></a><br />
<br />
Hagard pripoveduje o Phillipu. Ta je nepremičninski trgovec, ki mu gre dobro in v svojem poslu je uspešen. Z velikim zadovoljstvom razmišlja o projektih, s katerimi se ukvarja, pravzaprav mu gre tako dobro, da prizna bralcu, da je v tem trenutku pripravljen na sestanek, čeprav tega posla v resnici niti ne potrebuje. Ampak, ker se je ponudila priložnost, jo zagrabi. A sestanka ni, stranka zamuja. On pa se zagleda v žensko postavo, ki je ne vidi povsem v celoti, a mu je mogoče ravno zato dovolj zanimiva, da v njem vzbudi željo po razkritju skrivnosti. Resnica v tistem klasičnem razkritju skrivnosti ga v trenutku postavi med dilemo o tem, ali naj tej skrivnosti sledi, ali naj pusti, da odide mimo. In seveda se hitro odloči za prvo. Loti se igre. Saj res, kaj pa se lahko pripeti? Mnogo, v resnici. K temu nas že od prvih vrstic pelje tudi avtor, ko pravi:<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Že predolgo poskušam razumeti Phillipovo zgodbo. Želel bi spoznati skrivnost, ki se skriva v njej. Že tolikokrat mi je spodletelo in nisem mogel razkriti uganke tistih slik, ki so me prizadele, slike okrutnosti in komike, kakor v vsaki zgodbi, v kateri se poželenje sooči s smrtjo.</span></blockquote>
<br />
Tako Phillip vstane in ženski sledi. V njenih gibih in pojavi najde namige, namenjene točno njemu in zato gre za njo v množico. Zakaj natančno je to storil, tega seveda niti avtor ne ve. Avtor je radikalno le prehod za prihod pripovedi, kakršna pač pride izpod njegovega peresa. Phillipov vzgib je vzgib slehrnika, ki v sotočjih informacijskih kanalov plitkih in povsem nepomembnih novic klikne na nekaj, kar meni, da mora dognati, dasiravno do tja nikdar ne pride. A Phillip gre naprej za žensko, sledi jo ob vodi, sledi ji, ko gleda, kako ji nagajajo sunki vetra, opazuje jo v slepeči protisvetlobi, ki mu še naprej onemogoča, da bi skrivnosti njene pojave prišel do dna. Sledi in vmes logiko svojih odločitev uporabi za merjenje njenih, kakopak bi drugače sploh lahko. Sledi ji do trgovine, kjer prevzame paket, tudi to seveda potrebuje dodatne sklepe in odločitve. Seveda je tačas verjetno brez sledu izginil tudi sram in moralno prevpraševanje lastnega početja. In sledi sledi naprej. Spominja na Jordanovega Jonathana, ki je v <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2017/10/utopljeni-detektiv-carovnija-bachovih.html">Utopljenem detektivu</a> podlegel skrivnostnosti Bachovih suit.<br />
<br />
Phillip gre za njo tudi na vlak, s svojo trmo preseneti tudi avtorja. Počasi pušča svoje dnevne običajnosti daleč za seboj. Z njimi recimo tudi novice o katastrofalni letalski nesreči, nekaj, kar bi ga v duhu sočloveškosti tega bolano odtujenega sveta najbrž morala zanimati. Zabredel je, a obrnil se ne bo. Sledi ji kot se Modianov glas v <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2016/02/nocna-nezgoda-igra-spomina.html">Nočni nezgodi</a> detektivsko spominja, kako preiskuje Pariz, da najde tisto žensko, se z njo pogovori in najde mir. Naš Phillip gre za žensko do stanovanjske zgradbe, kjer ostane zunaj in nadaljuje s tem, da vse to umešča v njemu znane pomene, čeprav je ne pozna, ne ve ničesar o njej, še videl je ni v celoti. Resnica ostaja nedosegljiva, vedno bolj pravzaprav. A zdi se tudi, da on to ve, in da mu je za to vedno manj tudi mar.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Ta svet tam zunaj se bo spet oglasil, kaj kmalu, s polno močjo. Vsako minuto, ko se mu je odpovedal, bo drago plačal.</span></blockquote>
<br />
Zgodba prehaja v vedno večje bizarnosti, saj Phillip naslednjega dne nadaljuje pregon. In vedno večje težave ima, brez denarja, brez telefona, ki mu je skoraj zmanjkalo baterije in kaj kmalu tudi brez čevlja. A želja, strast, obsesija, nezadržna sila, ki ga je zapeljala na to pot, ne popušča. Vseena mu je stopnja pohabe, v katero ta lik sodobnosti propada. V njem žari poguba. Strastno, do zadnjega. Pripoved pa ravno tako z naraščujočo napetostjo hitrega dogajanja in suspenzom najboljših trilerjev bralca goni naprej z željo izvedeti, ali mu bo uspelo, ali ne. “<i>Dešifriral boš njen obraz. Raztolmačil ga boš. In ko tolmačiš, potem ne vidiš več</i>.” Svet, v katerega je Phillip dospel, nima skorajda ničesar več skupnega z običajnim svetom, kjer psihološke procese dopolnjujejo fizično zaznavne okoljščine in obratno. To je svet čudežne dežele, kjer se je protagonist priklikal do stanja, v katerem komajda prepozna samega sebe. Tudi mi smo vedno bolj del te kaotične mešanice izgubljenih vtisov njegovega časa, spominov in asociacij. Začutimo, da išče smisel. Ob tem momentu se ustavim tudi sam. Naj pot tega, kako se zgodba zaključi, ostane za tiste, ki bodo prebrali to intrigantno in kratko Bärfussovo delo iz 2017.<br />
<br />
Hagard, ki je delirij, zbeganost, je kratek roman, ki ga doživljam kot hitro in nespametno, iracionalno bežanje k iskanju odgovora na neznano vprašanje. Na vprašanje, ki se predrugači vsakokrat, ko dobimo nanj vsaj delni odgovor. Trik neskončnosti tega iskanja pa je pravzaprav v tem, da je odgovor bolj odvisen od spraševalca kot od tega, kar naj bi odgovorilo. In do tega v Hagardu na nek način pride tudi avtor. Doživljam ga kot roman, ki postaja esej o sodobnem času, v katerem Bärfuss spretno govori o svojem liku kot nečem, kar se trudi razumeti, a je neuspešen, tako kot bi govoril o tem, kako je v propad namenjen vsakršen poskus razumeti iracionalne odločitve protagonistov informacijske sodobnosti. A to je le osnova. Hagard končno doživljam predvsem kot zgodbo, ki govori o tem, kako lahko slehernik takole v roku dneva ali dveh iz nekoga, ki ima smisel, pomen in vsebino, preideš skozi moralno razvrednotenje in psihopatsko zalezovanje, neobčutljivost na resnične tragedije, ki se sočasno dogajajo v svetu, v takorekoč pozabo. <i>V nič.</i> V nekaj, kar nihče ne pozna, kar nima stika s svetom in kar nima ničesar. Kjer ostane le še iskanje smisla, kolikor je to iskanje še smiselno. Zato Hagard berem kot ostro kritiko tega, kar je. In to je zanimivo, barvito branje tragičnega, lačnega in žejnega, bosega in neizpolnjenega, nepovezanega in osamljenega sveta.<br />
<div>
<br />
<br /></div>
<div>
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span></div>
<div>
<br /></div>
<div>
<br />
<br /></div>
<div>
Obišči tudi:</div>
<div>
<br /></div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/otrosko-in-mladinsko/od-9-do-12-let/romani/hagard.html">Bukla</a> <br />
<a href="https://www.sodobnost.com/izdelek/hagard/">Sodobnost </a><br />
<a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/hagard-p-9789617047424">Emka</a> <br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/48424759-hagard">Hagard</a> na Goodreads <br />
<a href="https://www.dialoginternational.com/dialog_international/2019/08/review-lukas-b%C3%A4rfuss-hagard.html">Dialog international</a> <br />
<a href="http://www.litrix.de/en/buecher.cfm?publicationId=1967">litrix</a><br />
<div>
<br />
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbela založba KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-36861557006629295702019-12-05T18:35:00.000+01:002019-12-05T18:35:58.540+01:00Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri): raje izmišljije in blodenja<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEi5RMOxrD49J-s8TJI7Y21N_nrSPjYuSTCXqS53-Ymy3u079zY0Eb1JPGgW3LAKFLT00L4KhHEPKWAEbFn43nLa6RYUTQWIDO99_RDj_-1yWogeoitnu91q-jzkZ4gxciTuSmAGJkvuvFI/s1600/ne-sprasujte-za-pot.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="801" data-original-width="563" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEi5RMOxrD49J-s8TJI7Y21N_nrSPjYuSTCXqS53-Ymy3u079zY0Eb1JPGgW3LAKFLT00L4KhHEPKWAEbFn43nLa6RYUTQWIDO99_RDj_-1yWogeoitnu91q-jzkZ4gxciTuSmAGJkvuvFI/s320/ne-sprasujte-za-pot.jpg" width="224" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: bukla.si</td></tr>
</tbody></table>
Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže <a href="https://apparatus.si/jure-gregorcic/">gostil Jureta Gregorčiča</a>, s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis, ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom <b>Ne sprašujte za pot</b>, z ljubkovalnim podnaslovom <b>Blodnik po Istri</b>. Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje.<br />
<br />
Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besedilo, ki se <b>v srcu spogleduje s pravcatim potopisom</b>, a si ne dela utvar, da je vsako takšno delo le objektiven trip down memory lane, temveč je ponosno vzklil iz oseb, ki so ga napisale, <b>odlično obtežen z njihovimi osebnimi pogledi, spomini, željami, napotki, znanji in občutki</b>. Blodnik je zato vse prej kot potopis ali vodnik. Je <b>pot zapisov, ki bi prej lahko živeli tudi na kakem blogu</b>, ali kot nekoliko <b>sproščen komentar različnih situacij sodobne Istre</b>, <b>njenih prebivalcev, krajev, šegavosti in napotil za dopustovanje</b>. Tisto, kar je v drugih besedilih razlog, da nad njimi viham nos, je tule odličen element. Na prvem mestu je prav to, da so ga pisale tri: <b><a href="https://kon-teksti.blogspot.com/search?q=agata+toma%C5%BEi%C4%8D">Agata Tomažič</a>, Tamara Langus in Teja Kleč.</b> Pa tudi brez <b>Milanke Fabjančič</b>, ki je besedila <br />
<a name='more'></a>ozaljšala z ilustracijami in karikaturami, ne bi Blodnik bil to kar je. Nemara prav to, kar potrebujemo: <b>manj faktov, več doživetij, manj vodenja več blodenja, manj dokumentov in več interpretacije.</b> Nekaj več humorne distance do dogajanja, ker je prav humor lahko tudi dober kompas do resnice. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">... blodnik ni vodnik in vas ne vodi, blodnik vas poskuša napeljati, da bi tudi sami blodili. Samo v duhu ali zares.</span></blockquote>
<br />
Blodenje po blodniku razkrije razgiban pejsaž treh avtoric, ki so iz sproščenega izletnikovanja naredile knjigo. Jedro branja pelje v trodelno strukturo geografske razdelitve krajev, ki so jih obiskale: zahodna obala, zaledje in vzhodni blok. K tem trem so posebej pripele tudi poglavji Reka in Bakar. Seveda je, kot se za vsako bibliografijo – torej tudi za popis Istra-živanja – spodobi, vsaj enako pomembno tudi metabesedilo. Ta že takoj na začetku razkrije karte. Vnaprejšnje zavračanje odgovornosti za napačno rabo, ki razkrije sodoben strah pred nerazumevanjem funkcije besedila. Avtoricam je jasno, kaj so napisale, ni pa jim jasno, ali je tudi nam. Še preden se branje pravzaprav začne, je potopis končan. Začne se blodenje. <br />
<br />
Pričnejo na zahodni obali. Tam je Umag, mesto, za katerega vsi vemo, da je ob morju in smo nanj bolj ali manj navezani z otroškimi spomini na turistični vlakec, sedaj pa greš tja s točno določenimi namenom, recimo na koncert. In Červarju, ki mu napovedujejo preporod na ruševinah starih in pozabljenih infrastruktur, ki dihajo na nostalgijo. In kjer so pozabljene punčke iz cunj. Ali se greš v Ribarici 2 Mladinin konzum. Tu so spomini na počitniške kolonije v Poreču, pravzaprav meni zelo ljuba kratka zgodba o otroškem veselju, pomenu počitniškega druženja v koloniji za vse mogoče socializacije in inicializacije v družbo, ki tam, kjer bi se morala zgodba o uspehu poletnega odraščevalnega projekta nadaljevati, zaključek zgodbe trpko zaokroži vse to veselje z neizpodbitnim koncem vsled politične intervencije. V bistvu vrhunsko. Blodnik pa se nadaljuje v Vrsarju, Rovinju, vam odsvetuje izlet v Limski fjord in priporoča Crveni otok, nato pa pelje v imaginarij Jovank na Brionih, kjer ostajajo tudi s sila zabavnim, a ostrim intervjujem s Kokijem, slavnim papagajem mojstra Plečnika, ki je tod ustvaril svojo zadnjo umetnino, paviljon. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Pa ni Istra kar tako, ljudje!</span></blockquote>
<br />
Žalosti polna, a tragikomična v montipajtonovskem duhu polna je stvarnost pogovorov počitniških prikolic (tistih, o katerih sem že na začetku), ki razkriva usodo teh hiš na kolesih, ki nestrpno pričakujejo svoje lastnike, ki se, če se, vrnejo ponje vsako sezono. Žalostna seveda, ker spominja na milje zavetišč, kjer prebivalci upajo na to, da pride ponovno čas tudi zanje. In nato odidemo v zaledje. Tam najdemo tudi poklon <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2016/04/figa-vsi-modusi-odhajanja.html">Vojnovićevi Figi</a>, odličnemu romanu, ki se dogaja tudi v Momjanu. Pa filmski roadtrip v Marušićih in obisk kraške jame Baredine, kjer Tamara pohvalno poskrbi tudi za nagovor k trajnemu ohranjanju naravnih virov. Pa o sežiganju čarovnic v Svetem Lovreču, ki mu takole publicistično sledi kviz za ugotavljanje zrelosti za sežig na grmadi. Eden od vrhuncev Blodnika je zagotovo tudi In memoriam sovi, ki je šla v večna lovišča vsled naleta v avtomobil ekipe. Prav tako obisk Motovuna, našli boste tudi omembo Rabljeve freske. <br />
<br />
Vsem tem pohajkovanjem, spominom, dogodkom in reminiscencam na kulturo, umetnost in folkloro, ki se mešajo s popisi tega, kar je, ali kakor se kaže, da je, tako seveda sledi še vzhodni blok, kjer avtorice nadaljujejo z nespremenjenim ritmom. Tako tudi naprej na Reki in v Bakarju, kjer preberem meni eno najljubših enovrstičnic knjige, ki se glasi <i>Resničnost je, jasno, bizarnejša od naših izmišljij in blodenj</i>. Nato branje nekako kar malo žalostno, v skladu z vsakim prijetnim potovanjem ali – če smo že tu – blodenjem, ki se mora končati, spet načrtno pride do tekstov o tekstih, avtoricah in njihovem doživljanju poti in pisanju. Tik pred koncem pa se prelevi tudi v navodila za blodenje v vzporednem svetu družbenih omrežij. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Turkizno morje plivka ob obalo, pravkar razvito živo zeleno listje z vej pozdravlja življenje. <i>Če obstaja raj, potem je tak.</i> Ampak kdor verjame v obstoj raja, ne sme preveč gledati okoli sebe.</span></blockquote>
<br />
To slednje na nek način doda tisto piko na i tudi temu, kaj je v tej knjigi odločujoče finega. Mnogi obrazi. Blodnik po Istri razkriva eklektično naravo prehajanja žanrov, preoblek in funkcionalnosti besedil. Knjigo so napisale tri avtorice, ki v tekst tako kot na potovanje vsaka prinaša svojo pritljago in jo izkoristi na svoj način; pri tekstih je tudi jasno označeno, katera je napisala kateri del, kar skupaj z relativno kratkimi besedili spominja na obliko skupka spletnih blogov. V knjigi najdemo potopise njihovih izletov v Istro, ki so jo prejadrale podolgem in počez, kot so križ naredile tudi čez objektivno reportažo, kajti brez tega, kar ta mesta prinašajo s spomini v otroštvo, prebrane knjige, pogledane filme in obkroženost s popkulturo in kako se vse to preplete z politično zgodovino, ikonami bivše skupne države ter druge preteklosti, se zdi, da sodobni popotniški dnevnik ne pije vode. Iskrenost vseh občutij, ki seveda potrebuje tudi domišljijo, zato postreže z domiselnimi avtorskimi prijemi preko intervjujev, priročniških nasvetov, kolumnističnih tekstov, hommagev kultnim rubrikam v revijah ali le vodniškim oz. turističnim nasvetom, ki so tu seveda načrtno reducirani na nivo le še enega žanra. Lahko je tudi vodič za branje vodičev, napisan sproščeno in zabavno.<br />
<br />
Na koncu koncev je branje Blodnika neprestano premikanje od resnice k fikciji, vse do bridkega poraza prve, ker je ta, spomnimo, <i>mnogo bolj bizarna od izmišljij in blodenja.</i><br />
<br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><br />
<br />
<br />
Obišči tudi:<br />
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/ne-sprasujte-za-pot.html">Bukla</a><br />
<a href="https://blodnik.si/">Blodnik</a><br />
<a href="https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/agata-tomazic-tamara-langus-teja-klec-ne-sprasujte-za-pot-blodnik-po-istri/506715">RtvSlo</a><br />
<a href="https://www.dnevnik.si/1042910448">Dnevnik</a><br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/48234496-ne-spra-ujte-za-pot-blodnik-po-istri">Goodreads</a><br />
<br />
<br />
Recenzijski izvod so priskrbele avtorice. Konteksti se zahvaljujejo.Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-16884705446436830942019-11-10T17:43:00.002+01:002019-11-10T17:43:42.850+01:00Odposlanec: igra s kartami<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiMWdzJWy6vGtmDPxZIqnw_DkWUk1EP2FPAsGrndJ2f_JbTzTPUh_w0FzAqAT4eu7lsLYjE7icC3KuDUTybQ1QzNf6dmO5jbXDbSCJEepy8IGIlabBDaJMSOaODz8sx-4a2INU5Wg-m4rE/s1600/odposlanec.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="800" data-original-width="496" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiMWdzJWy6vGtmDPxZIqnw_DkWUk1EP2FPAsGrndJ2f_JbTzTPUh_w0FzAqAT4eu7lsLYjE7icC3KuDUTybQ1QzNf6dmO5jbXDbSCJEepy8IGIlabBDaJMSOaODz8sx-4a2INU5Wg-m4rE/s320/odposlanec.jpg" width="197" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: bukla.si</td></tr>
</tbody></table>
Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v <b>Zusakovem Odposlancu</b>. Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi <i>Kradljivki knjig</i>, je tule napisal nadvse <b>pozitivno knjigo</b>. Skozi lik glavnega junaka najdemo <b>turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki</b>, ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je <b>knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi</b>. Tudi knjiga <b>o življenju drugih</b>. O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, <b>o tem, kaj in kako je potrebno storiti</b>. Zgodba, ki je napisana kot intriganten triler, le da to ni. <b>Knjiga o dobrem, prijateljstvu, ljubezni, pogumu, neznanem in odločitvah</b>. Odposlanec Markusa Zusaka je izšel pri <b>založbi Sanje</b> <b>v prevodu Alenke Ropret</b>. In vsekakor ne bo prvič, da knjigo, ki pobira nagrade za mladinski roman, zlahka priporočam tudi vsem ostalim. <br /><br />Najprej je to knjiga o življenju, ki ni usmerjeno h kakemu specifično določenemu cilju. Glavni lik, središčna točka zgodbe, okoli katere se čisto vse suka, je Ed Kennedy. Gre za mladega junaka, ki to nalašč ni. Mladi ja, junak nikakor. Zgodba je tista, ki ga bo takšnega šele naredila. Ed je taksist brez kakih večjih in širokopoteznih načrtov v življenju. Kot se opiše sam: <i>Taksist. Lokalni parazit. </i><a name='more'></a><i>Temeljni kamen povprečnosti. Seksualni nesposobnež. Beden kvartopirec.</i> Njegovo vsakodnevje je usmerjeno predvsem v službo in druženje z dekletom Audrey ter prijateljema Marvom in Ritchijem ob kartah. Audrey je nekoliko posebna, saj do Ed čuti veliko več kot recimo ona do njega nazaj. Gre za situacijo pričakovanja nekega dogodka, ki bo to sivino nekoliko premešal, jo mogoče tudi zamajal ali celo za vedno spremenil. Spokojnost te nedoločene sivine, ki so sicer v zgodbi spoznamo šele kasneje, je prav klicala po tem dogodku. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-size: x-large;">Počutim se, kot bi bil izbran. <i>Ampak izbran za kaj?</i> se vprašam.<br /> Odgovor je precej preprost: Da mi je mar. </span></blockquote>
<div>
<br /></div>
In ta je prišel. Ed se je znašel v banki v trenutku, ko je toisto banko prišel nekdo oropat. In tu se zgodba pravzaprav šele prične. In naključje ali ne (sedajle, takole na koncu branja je seveda jasno, da ne) je želelo, da je bil prav Ed tisti, ki ga je situacija naredila junaka, saj je preprečil pobeg roparja. Tako filmsko, junaško. S pomočjo Marvovega obupnega avtomobila. Do tule spoznamo, da bomo knjigo brali skozi oči Eda, ki je kot lokalna zguba vse prej kot zanesljivi pripovedovalec, a je s svojo prizemljenostjo in tudi zabavnimi, ciničnimi vložki ter druženje s psom na kavi zelo sproščen, kar naredi izkušnjo branja hitro in nekolikanj celo preveč hecno, vsaj glede na resnost dogajanja, ki smo mu priča (streljanje v avto recimo). A zgodilo se je. Ed je dobil nekaj minut slave, kar pa se zdi, da ne bo prida spremenilo sivine njegove siceršnje stvarnosti. <br /><br />A seveda se je motil. To je bil le začetek. Sedaj se začne igra s kartami. <i>Hiša iz kart,</i> ki bo naredila obrise njegovega življenja, vanje pa zarisala neizbrisne posledice aktivnega posega v družbo, iz drugih napravila bližnje in nam približala Zusakove želje po boljšem svetu. Trenutek, ko Ed postane Odposlanec. Nekdo, ki nekaj sporoča. Eda je doletelo, da je nekega dne med pošto našel tudi kuverto, v kateri je bil karov as. Na tem asu pa so bili zapisani trije naslovi in tri časovne oznake. Nekdo je želel, da Ed pride ob točno določenem času na točno določen kraj. In glede na vse, kar je razmišljal, tudi o sebi in svojem življenju, pravzaprav ni videl nič slabega v tem, da to stori. Na prvem naslovu je spoznal družino, ki je trpela v prijemu pijanega očeta, ki si je s silo jemal ženo, ko se je zvečer vračal primerno podprt z alkoholom. Ed ve, da to ni v redu. Ne ve pa, kaj natanko mu je storiti. Odide na drugi naslov. Priletna gospa, ki živi v svoji preteklosti in potrebuje le nekoga, da ji nekoliko prežene osamljenost in čakanje na svojega Jimmyja, ki ga že 60 let ni več na svetu. <div>
<br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-size: x-large;">Včasih so ljudje lepi.<br /> Ne po videzu.<br /> Ne po tem, kar rečejo.<br /> Preprosto po tem, kar so. </span></blockquote>
<div>
<br /></div>
Temu sledi tretji naslov in na njem Sophie, bosonoga tekačica z ambicioznim očetom. Počasi mu uspehi pri razreševanju situacij, o katerih ne dobi nobenih navodil, vlijejo poguma in veselja do teh opravil. Sedaj se vrne tudi na prvega, opravila z nasilnežem, ki ga je treba ustaviti. Kot nekakšen <i>Deus ex machina</i> se od nekod pojavi revolver v njegovem nabiralniku, s katerim se bo lažje soočil z neprijetnim gospodom. Z njim se sooči, opravi. Nam pa v spominu bolj kot drugo ostane to, kako se je v trenutku obrnil tudi na nas bralce, izstopil iz zgodbe in nas vprašal tisto, kar smo se najbrž tudi že sami. Samo, da bo zagotovo, da takšno vprašanje ne bo šlo mimo nas. In če nam doslej ni bilo jasno, nam zdaj to je: vprašanje – <i>Kaj pa bi vi storili?</i> – prvič eksplicitno vrženo v naš obraz pokaže, da čisto zares ta zgodba nima nobene vrednosti brez neke osnovne bralčeve introspekcije v svoj etični sistem. <br /><br />Karovemu asu sledi križev as in temu pikov as. Vedno težje je dojeti, kaj pravzaprav navodila na kartah želijo od njega. Vedno večjega detektiva mora igrati Ed. A v bistvu ga to ne moti, kvečjemu dodatno motivira. Poleg teh izzivov pa so spremembe tudi vsebinske, saj se naloge vedno dotikajo njega samega. Tako je na pikovem asu namig, ki ga pelje natanko do njegovih treh najboljših prijateljev. Zadeva torej postaja vedno bolj osebna. Ali ne? Ali ni osebna vedno znova bila? Ali ni tako, da je drugi lahko takole prosto po Levinasu tudi bližnji? Kje se torej nehajo neznanci in začnejo pomembni, ljubi, znani. Vedno bolj, ko o tem začnemo razmišljati, vedno težje je najti razločevalno črto. Bodisi osebno nikdar ne postane ali pa je vedno osebno. In to se mi zdi ena poglavitnih premis Zusakove ideje tega romana:<i> mreža pomenov, v katero je pri Edu vpeto vse, česar se dotakne in o čemer premišljuje, definira njegove bližnje tako, kot ga za vsakogar od nas</i>. In v resnici, tako kot pri Edu, pri nikomur drugemu ni nekaj blazno oddaljenega razmišljati o tem, koliko korakov daleč so vsi tisti, ki jim danes pravimo neznanci, koliko malo je potrebnega, da postane prav vse vpeto v sleherno mrežo pomenov. Nekaj kozmopolitskega je v tem, kamor pelje formula Zusakovega romana. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-size: x-large;">Jaz sploh nisem odposlanec. Sporočilo sem. </span></blockquote>
<br />Zato nikogar pravzaprav ne bi smelo presenetiti, da vse skupaj pelje k srcu, k Edu samemu. V zaključku sledijo obrati, ki na hiter in pogumen način vključijo tako bančnega roparja z začetka knjige kot tudi Zusaka samega kot avtorja zgodbe o igri kart z Edom Kennedyjem. Tako se vse skupaj poveže z začetkom zgodbe in smislom pisanja. Zgodba je pravzaprav variacija na podobno temo, ki smo jo sledili v filmu Daj naprej. Ideja, ki jo skuša avtor uveljaviti, se zdi v osnovi zelo preprosta: <i>vsakdo, tudi zguba, kakršen je Ed, lahko spremeni svet na bolje.</i> Če nato bistvene točke knjige dojamemo s te perspektive, je tudi vprašanje vira tistega dogodka, o katerem smo govorili na začetku, povsem zlahka dojeto kot orodje prikaza dolgočasnega in neambicioznega sveta, ki nikoli ni tak. Tak je lahko zgolj mehurčku nekega lika. Tistega v knjigi, ali pa tistega, ki jo bere. Zusak želi doseči stanje v katerem bi ta dva lika brala njegovo idejo o boljšem svetu ne glede na to, da ta svet ne obljublja velikih zgodb ali ga ne obvladujejo ambicije po takšnih zgodbah. Nemara, da je natanko ta ideja tista velika zgodba sodobnosti. <br /><br />Zusakov Odposlanec je tako izredno berljiv roman, ki s svojim prvoosebnim pripovedovalcem in njegovim neambicioznim in obenem simpatičnim načinom gledanja sveta pelje na pot spreminjanja sveta. Zgodba, ki jo sicer spremlja nekaj prehitrih ovinkov, kavbojsko robinhudovstvo, občasna naivnost ravnanja in relativno predvidljiv zaključek, se mi zdi, je vendarle upravičeno prejemala nagrade. Roman je skrivnostno zasnovana zgodba mladinskega junaka, ki še ni čisto odrasel in ne ve ravno najbolje, kaj bi počel v življenju poleg tega, da se največ zaupa prav svojemu psu Vratarju, igra karte in ljubi dekle, ki mu ljubezni ne vrača. In takšnega najde skrivnostni načrtovalec, ki ga v seriji poglavij pelje od različno problematičnih situacij, s katerimi se soočajo ljudje. In to serijo zapelje do Eda samega. Skozi to branje, začinjeno s suspenzom, humorjem, sproščenostjo, pogumom, iskanjem rešitev zunaj cone udobja in soočanjem s čudaškimi situaciji smo priča prenosu povsem objektivnega robinhudovstva k osebni introspekciji, v kateri je Ed odkril, da bistveno pravzaprav ni to, da je on Odposlanec s sporočilom, temveč sporočilo samo. In s tem je glavni lik takole skozi nekakšno samozavedanje postal sam to, kar je počel, postal je glavni lik. S tem pa je na prvo mesto branja Odposlanca dokončno ustoličil idejo zunaj zgodbe tudi za nas. To idejo Zusak vidi v kozmopolitskem in filantropskem duhu iskanja možnosti za boljše življenje. V njem stavi na to, da si bomo skozi to njegovo igro s kartami tako kot njegov glavni lik tudi mi vsi, ki smo ga spremljali, postavili vprašanje, kdaj vse to postane intimno. Kdaj bo dovolj osebno tudi za nas. </div>
<div>
<br /></div>
<div>
Ker branje zgodbe v resnici nikdar ni le branje zgodbe. <br /><br /><br /> <b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><br /><br /><br />Obišči tudi: <br /><br /><a href="https://www.bukla.si/knjigarna/otrosko-in-mladinsko/od-13-let-dalje/mladinsko-leposlovje/odposlanec.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.sanje.si/odposlanec.html">Sanje</a> <br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/odposlanec-trda-%28subvencija%29-p-9789612746186">Emka</a> <br /><a href="https://en.wikipedia.org/wiki/The_Messenger_(Zusak_novel)">Wikipedia</a> <br /><a href="https://www.theguardian.com/childrens-books-site/2015/mar/16/review-markus-zusak-i-am-the-messenger">The Guardian</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/48116088">Goodreads</a> <br /><a href="https://theresasmithwrites.com/2018/12/21/book-review-the-messenger-by-markus-zusak/">Theresa Smith writes</a> <div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-87202334013895295912019-10-21T22:07:00.002+02:002019-10-21T22:07:34.273+02:00Grad Gripsholm: sprehod namesto trobent<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhQC9_wx2ixkJ4bKi2k1V22rVoUrggLVNOsHv6_AQu8lXSw_Il81gh28Y57MOtOmS6xuf8JnsTLoa7psP8OQx0ngWZUAgIIHn6Cw88ycUzQ87GbflT8efEwUpyDwYGaidvWvkZc62O_a78/s1600/Gripsholm.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="1200" data-original-width="787" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhQC9_wx2ixkJ4bKi2k1V22rVoUrggLVNOsHv6_AQu8lXSw_Il81gh28Y57MOtOmS6xuf8JnsTLoa7psP8OQx0ngWZUAgIIHn6Cw88ycUzQ87GbflT8efEwUpyDwYGaidvWvkZc62O_a78/s400/Gripsholm.jpg" width="261" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: miszalozba.com</td></tr>
</tbody></table>
Knjige kot zapis <i>misli nekega časa</i>, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, <i>ker so prve</i>, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, <i>ker so zadnje</i>. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše <i>revolucije mišljenja</i>, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, <i>ker so jih napisali točno določeni ljudje</i>. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na <i>točno določen kraj ob točno določenem trenutku</i>, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv <i>čas, v katerem so nastale</i>. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, <b>Kurta Tucholskyja </b>z naslovom <b>Grad Gripsholm, poletna zgodba</b>. V <b>prevodu Tine Štrancar</b> je izšlo pri <b>založbi Miš</b>. <br /><br />Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da <a href="https://en.wikipedia.org/wiki/Kurt_Tucholsky">so 1933 njegove knjige gorele</a>. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2014/08/slovo-od-berlina-ko-zgodbo-pove.html">Isherwoodovo delo Slovo od Berlina</a>, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za <b>izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika <a name='more'></a>prihajajočega norega nemškega nacionalizma z iskrico revolucionarnega disidentstva</b>, s katero je mogoče želel prepričati predvsem samega sebe, da bodo tudi majhni akti upora proti sistemu kmalu nujni. <br /><br />Citat Theodorja Storma na samem začetku, v katerem je Tucholsky sporočil <i>Lahko trobiva na trobento,/ da še v daljavi odmeva;/ vendar tiste majske dni,/ ko drozg prepeva in primula cveti,/ raje tiho ob potoku greva.</i> pravzaprav položi preprogo celotni idejni platformi romanu. Tiho podleganje, nemoč, tihi upor, iskanje sreče mimo bojev z mlini na veter, iskanje trenutka miru, ki je v dvojini in tam ostaja. Grad Gripsholm je zgodba o počitnicah, ki sta jih na istoimenskem gradu na Švedskem preživela Tucholsky in njegova princesa. Princesa je večino časa princesa, tako jo kliče Tucholsky. Lydia, tako je ime njej, Tucholskyja kliče Peter. Ali pa <i>Daddy</i>. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Ja, ljubezenska zgodba ... Dragi mojster, kako ste si pa to zamislili? Ljubezen v današnjih časih? Morda ljubite Vi? Kdo pa danes še ljubi? Potem bi že raje napisal poletno zgodbo.</span></blockquote>
<br />A prične se še v Berlinu. Tam beremo kratko korespondenčno serijo, v kateri se pisatelj Tucholsky dopisuje z založnikom Ernstom Rowohltom, v kateri je najpomembnejše prav to, da je založnik pisatelja napotil k svojim željam po ljubezenski zgodbi, ki jih trg – in predvsem založnik – v resnici želi. Tucholsky mu odgovori, da razmišlja o poletni zgodbi, a v isti sapi bralcu zatrjuje, da na počitnicah, kamor se odpravlja, ne misli delati, temveč gledati drevesa. Kar seveda razumemo kot dejstvo, da tovrstnega pisanja prekaljeni avtor, politični satirik in kolumnist, ki ima nekaj del že za sabo, ne jemlje kot resnega dela. In hkrati je jasno, da <i>poletno zgodbo že beremo</i>. Tucholsky odhaja na počitnice, z vlakom v Skandinavijo. In to je njegova poletna zgodba. <br /><br />Tja odide s svojo Lydio. Princeso. O kateri ima samo najlepše besede. Ko opisuje svojo izbranko, izbira besede tako, kot jesenski veter izbira liste, ki jih bo privzdignil nežno in jih z največjo skrbnostjo ter ljubezensko občutljivostjo položi nazaj na mesta, za katera meni, da točno tem listom pritičejo. Lydia je vir čudenja, občudovanja, čustvovanja in Tucholsky je vanjo do ušes zaljubljen. O njej nima slabih besed. Ona po drugi strani ni nikakršno nebogljeno bitje, ima svoj prav in svojemu izbrancu se takole v pogovoru brez težav zoperstavi. Govori <i>misingščino</i>, dolnjo nemščino, ki zveni sicer robato, a Tucholsky jo z odprtimi rokami sprejema natanko zato, ker je to večkrat izbira prav njegove princese. Tudi v misingščini vidi sožitje vseh mogočih nasprotij, tako kot to lahko vidijo le tisti, ki jih slepi tragična ljubezen. Bralec bo ravno v tej ljubezni do neke neknjižne oblike jezika videl upor pred nacionalno čistostjo, na to so odlično poleti pokazali tudi v <a href="https://www.nytimes.com/2019/07/05/books/review/castle-gripsholm-kurt-tucholsky.html">The New York Times Book Review</a>. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Prav nič ne vem o stilu tega gradu - vem le to: če bi si dal kdaj postaviti grad, bi si postavil prav takšnega.</span></blockquote>
<br />V nekaj deset straneh prispeta na Švedsko in do gradu Gripsholm, kjer se odločita za prenočišče. Pride drugo poglavje, v tiho in nedolžno sproščeno poletno zgodbo vdirajoča zgodba o otrocih, ki prebivajo v dekliški koloniji. Pasusi o nedolžnih otrokih, ki doživljajo pravo mučeniško nadlegovanje s strani njihove gardedame, njihove vzgojiteljice, predstojnice dekliške kolonije, v to brezskrbno preživljanje počitnic zarežejo z vso grobostjo, ki jo žalost premore. <br /><br />Med dopustom ju obišče tudi Tucholskyjev prijatelj Karlchen, prijatelj z nekoliko čudaškimi komunikacijskimi veščinami. Še posebno navdušen je nad alkoholom in dekleti, a to sploh ni pomembno. Povsem sklada se z vso harmonijo prijetnega in umirjenega počitnikovanja na deželi, ki sta si ga zamislila Peter in princesa. Predvsem za to, ker je Tucholsky navdušen nad njima obema, oba sta mu, dasiravno na povsem različnih nivojih, izjemno draga. Tudi, ko se spustita v debato v dolnji nemščini, ki jo oba očitno obvladata. Medtem v to spokojnost še vedno vdira le zgodba temnega dekliškega doma in njihove sadistične ravnateljice. In seveda nanese tudi na to, da se z eno od deklet tudi srečajo. Princesa se nemudoma odloči, da bodo ubogi Lisi, ki je hlipajoča iskala utehe, seveda pomagali. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Naju je bilo strah čustev? Včasih, strah naju je bilo njihove oblike. Vsak je lahko za kratek čas srečen. In glede kratke sreče: saj si sreče vendar ne moremo predstavljati drugačne kot kratke.</span></blockquote>
<br />Nato pride tudi Lydiina prijateljica Sybille, ljubkovalno Billie. Tudi ta se jima pridruži na počitnicah in tudi ti trije se odlično ujamejo. Sproščenost, s katero se lotevajo pogovorov, odkritost, poštenost in iskrivost druženja je še vedno uglašena točno tako, kot se za poletno zgodbo spodobi. Reševanje tiste uboge deklice preide na naslednjo raven, kot tudi razmerje med Lydio, Billie in Tucholskyjem za kratek čas preide na drugačno raven, iskrivo, erotično, a predvsem lepo in še vedno tako mirno, da bralec niti za hip ne pomisli, da se ne bi skladalo z večkrat omenjeno poletnostjo pripovedi. Vendarle, vsega lepega je konec. Poletja, dopusta, potovanja in tudi zgodba dobi svoj epilog. Odlično, skozi simbole v napitnici <i>Martje Flor</i>, frizijske kmečke hčere iz tridesetletne vojne. <br /><br />Grad Gripsholm nima posebno razburljivega in napetega dogajanja. Gre za povsem sproščeno popisovanje počitnic mladega para, ki sta drug nad drugim dovolj navdušena, da ju pri vsakdanjih opravilih nič ne zmoti tako silovito, da ne bi tega zmogla vplesti v del svoje sreče. Tu so potovanja, pogovori, kupovanje gumbov, nekaj popivanja, telovadbe in spet pogovori. Iz tega dogajanja se izraščajo predvsem začetna pisemska korespondenca, obiska dveh prijateljev in zgroženost nad grozno ravnateljico dekliške kolonije, kar pa vse v svoj širok in prijazen objem sprejme Tucholskyjevo in Lydiino srečno poletno dopustniško razpoloženje. Skozi to pripovedno ravnino pa takole v majhnih, a dovolj izstopajočih gestah vidimo, kako je nagovoril položaj pisatelja, ki mu založnik prigovarja, naj piše po meri volje kupcev (korespondenca); kako je z navdušenjem nad misignščino in uporom izkrivljeni ravnateljici izrazil odpor do nacionalizma in tiranije, ki prihajata, in kako je z reševalno akcijo v upor priključil tudi iskro osebne revolucije. A bolj kot karkoli drugega mi bo v spominu ostala mirna zgodba o poletju na Švedskem, sproščeno prijazna. Takšna, ki je ne zmoti nič, niti prijatelji, niti zlo. Zgodba, ki je že v izbranem citatu na začetku pred glasnimi in pompoznimi agitacijami zapisanih trobentastih parol mnogo raje stavila na tihi sprehod ob potoku. Takšna zgodba, ki se že spočetka zdi, da ji je namenjeno le poletje, le duh teh počitnic. Z besedami Tucholskyja: <i>Vsak je lahko za kratek čas srečen</i>. Knjiga, ki je res zanimiva predvsem zaradi časa, v katerem je nastala. <br /><br /><br /><b><span style="font-size: x-large;">✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><span style="font-size: x-large;">✩</span><br /> <br /><br />Obišči tudi:<div>
<br /></div>
<div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/grad-gripsholm.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.miszalozba.com/knjige/grad-gripsholm/">Miš</a> <br /><a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6808">Dobre knjige</a> <br /><a href="https://www.delo.si/kultura/knjiga/lezala-sva-na-travniku-in-bingljala-z-duso-217873.html">Delo</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/47716445-grad-gripsholm">Goodreads</a><br /><a href="https://www.moneymuseum.com/en/archive/kurt-tucholsk-538?slbox=true">Money museum</a> <br /><a href="https://www.nytimes.com/2019/07/05/books/review/castle-gripsholm-kurt-tucholsky.html">New York Times</a> <br /><a href="https://www.nyjournalofbooks.com/book-review/castle-gripsholm">New York Journal of book</a> <br /><a href="http://www.complete-review.com/reviews/deutsch/tucholskyk.htm">The Complete review</a></div>
<div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo. </div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-28408024418458610062019-10-05T20:44:00.000+02:002019-12-30T07:19:14.620+01:00Pogovori s prijatelji: ko zapremo oči<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEisX-73fDDH6oTviup3gvMJqiFQekErkRxq5-lYwjGNz9tICHtRzIvhZ3NnmiIZxYDjpDKI3HzK2_xtIzO8DjcsMxJJsmckJzRcvtV9Lfafn4d0sFlbX2ioO7nLP_BFS9EEs091D4zj6hI/s1600/pogovori-s-prijatelji.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="799" data-original-width="493" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEisX-73fDDH6oTviup3gvMJqiFQekErkRxq5-lYwjGNz9tICHtRzIvhZ3NnmiIZxYDjpDKI3HzK2_xtIzO8DjcsMxJJsmckJzRcvtV9Lfafn4d0sFlbX2ioO7nLP_BFS9EEs091D4zj6hI/s400/pogovori-s-prijatelji.jpg" width="246" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: bukla.si</td></tr>
</tbody></table>
Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A <b>branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno</b>. Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v <b>druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne vodijo je velike zgodbe.</b> <b>Odnosov ne obvladujejo zaveze, ki bi jim bilo treba slediti, ne na telesni ne na inteligenčni ravni.</b> In zato sem v teh vrsticah našel odličen primer tega, čemur bi rekel sodobni nihilistični pogled na svet, ki išče brezno podlage, da bo zgradilo vrednote, ki jih niti sam še ne pozna. Našel sem tudi <b>iskrive, cinične, humorne, ošiljene ter inteligentne dialoge,</b> včasih le prepise sporočil z zaslona, ki so odličen primer zadržane, previdne in hkrati dovolj drzne komunikacije sodobnega časa. Sally Rooney v <b>Pogovorih s prijatelji</b> ponuja vpogled v pravzaprav brezciljno <b>epizodo življenja mlade pesnice, ki se preblizu dotakne življenja drugih, nemeneč se za posledice in prizadetost, ki jo povzroči predvsem sami sebi, bralcu pa ponudi uvid v svoje razmišljanje in čas</b>, ki ima tudi v tem romanu tako čudovito ciklično strukturo, da se ves nihilistični prizvok ne zdi čisto nič napačen. <b>Roman Sally Rooney <i>Pogovori s prijatelji</i> so v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izdali pri založbi Sanje.</b><br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Rada sem igrala to vlogo – vlogo nasmehljanega dekleta, ki se vsega spomni. Bobbi mi je rekla, da po njenem mnenju niti nimam 'prave osebnosti', ampak to je mišljeno kot kompliment, je še rekla.</span></blockquote>
<br />
Pogovori s prijatelji bi lahko bila zgodba o štirih glavnih likih. Frances, Bobbi, Melissa in Nick. Lahko bi bila tudi zgodba le o Frances in Bobbi. Pa ni ne eno in ne drugo. Gre predvsem za Frances. Vse dogajanje spremljamo z njene perspektive. Sally je imela dovolj priložnosti, da poveča <br />
<a name='more'></a>kompleksnost in poglobi strukturo Pogovorov s tem, da bi predstavila tudi gledišča ostalih treh, pa se za to ni odločila. Torej je tu pravzaprav le Frances, njen svet, njeni strahovi, želje, potrebe, zahteve, bolečine, njen pogled. In gre vse prej kot za enostavno dekle. Biseksualna enaindvajsetletnica, ki pridno študira, ima ločena starša, zapitega očeta in mater, ki skuša držati nekaj malega kontrole. Oče ji daje preživnino, Frances pravi žepnino. Je pa predvsem pesnica. Piše pesmi, opravlja prakso pri agenciji in sodeluje pri performansih, na katerih bere svojo poezijo. Pri tem ji družbo dela najboljša prijateljica Bobbi, ki je hkrati njeno bivše dekle. Bobbi je čisto drugačna. Ekscentrična, nikakor ne vase zaprta študentka, ki se burno navdušuje nad iskrivimi političnimi debatami, kjerkoli za to pač dobi priložnost. Je glasna, navdušena nad anarhizmom in prevzema pobudo v njuni dvojini, kadarkoli se ji to zdi potrebno. Zdi se, da je odličen komplement zadržani in razmišljujoči Frances. Bobbi odlično na odru izvaja tisto, kar Frances v zavetju svojih misli napiše.<br />
<br />
Nato spoznata Melisso. Ta je nekaj let starejša fotografinja, ki mladima študentkama predstavlja vstop v pomembnejšo družbo. Ob njej se počutita drugače, seveda. Drugačno življenje od njunega. Melissa je fotografinja in piše reportaže, prispevke. Sedaj o Frances in Bobbi. Povabi ju na svoj dom, na pogovor, sproščeno druženje, kar Bobbi seveda pograbi, z njo pa tudi Frances. Tam spoznata še Nicka. Ki je privlačen igralec, deset let starejši od Frances, Melissin mož. In tako, kot je Melissa očarana predvsem nad Bobbi, je Nick predvsem očaran nad Frances. Zaplet seveda sledi, napovedujoč neko klasično tragedijo, ker je tudi Frances očarana nad Nickom. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Hotela sem mu reči: ne, hotela sem, da mi rečeš, da ponoči sanjaš o meni.</span></blockquote>
<br />
A večer se nadaljuje v naslednje srečanje. Četverica se dobi na večerji, nato tudi na naslednjem nastopu Frances in Bobbi. Povezanost med Nickom in Frances je vedno večja. Pogovori med njima se preselijo v belo prostorje spletne pošte, na družbena omrežja, orodja neposrednega sporočanja. Ob tem sledimo njeni misli: <i>Bil je prvi človek po Bobbi, ob katerem sem res uživala v pogovoru, z enako iracionalnim in čutnim užitkom, kot sem uživala ob kavi ali glasni glasbi</i>. Frances je bitje besed. V teh najde vse, od utehe do prepada in nazaj do utehe. Večkrat se ob branju zdi, da bi bilo povsem dovolj, če bi ostalo le pri tem oddaljenem spletnem pogovoru. <i>Nisem zamerila; pomislila sem celo, kako smešno bi to lahko opisala v mejlu.</i> A ne ostane tam. Transgresija glavnega lika Pogovorov se zgodi natanko v trenutku, ko ta prestopi mejo spletne komunikacije. Ko fizični svet poda ponudbo, za katero Frances ne vidi prav nobenega razloga, da je ne bi sprejela. <br />
<br />
In prične se razmerje med Nickom in Frances. To ostane dolgo dobro skrito. Pred Melisso, pred Bobby, pred vsemi ostalimi, ki se vpletejo v Pogovore. Tudi ko se Frances in Bobbi odzoveta na povabilo za počitniški obisk v Franciji, kjer sta Nick in Melissa z nekaj drugimi prijatelji. Veliko je pogovorov, tudi med Frances in Nick, a tragično pri vsem tem je to, da tudi sama opazita, kako slabo se pravzaprav poznata. A nič ne de. Frances do Nicka čuti neizmerno privlačnost, ki presega telo. Pri zatajevanju moralnih zapor, če so kdaj tu bile, ji nekoliko pomagata tudi Bobbi in kakopak predvsem Nick sam. Ob koncu obiska v Franciji pa tudi Bobbi izve za to epizodo. Tu se knjiga tudi prelomi. Prelomi se odnos med Bobbi in Frances, spremeni se odnos med Frances in Nickom, tudi Frances sama se spremeni. Tudi v knjigi se tu prične drugi del. Ta del zaznamuje bolečina, veselje, pobot, srečevanje z resnico, navduševanje nad drugačnim pisanjem in vračanje. Razočaranje in obenem iskanje varnosti, ki jo potrebuje Frances, v očeh bralca sicer samozavestna, a vseeno zelo zelo krhka študentka v svojih zgodnjih dvajsetih. Z Melisso, ki izve; z materjo, ki jo pusti plavati brez nasveta in z Bobbi, ki postane lik v njenem proznem delu. Pa tudi z lastnim telesom, ki jo pričenja opozarjati na svet zunaj njenih misli. In z Nickom. Dokler je tu. In dokler se ne zazdi, da je bilo vse skupaj le dolg ovinek, ki ga je Frances opravila na poti do Bobbi, torej do same sebe.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Kaj pa <i>je</i> prijatelj? sva rekli šaljivo. Kaj pa <i>je</i> pogovor?</span></blockquote>
<br />
Pogovore s prijatelji bi takole čez palec prehitro ovrgel. A se mi zdi, da gre za mnogo več. Če moti nedovršenost nekega odnosa in slaba utemeljenost razmerij, brezciljnost in zgolj ukvarjanje z mimobežnostmi, kot prihajajo naproti, se zdi, da so to neke osnovne poteze ozračja, ki ga je Sally Rooney želela prikazati. Vse tisto, kar se dogaja v po eni strani popolnoma nezreli enaindajsetletnici in po drugi v zreli avtorski duši, ki hlepi po besedah in izkustvu, iz njenega lika napravi čudno solipsistično ogledalo, ki v vsem okoli sebe išče poti do teh izkustev, pri čemer je to, kar je prav in kaj narobe, popolnoma drugotno. Ta nihilizem odnosov, v katerem se sesuvajo vsa njena razmerja, vabijo predvsem vprašanje, kaj je vzrok in kaj posledica. Vse se zdi, da se gradi iz teh odnosov. Sally Rooney svoje like v odnose ne pošilja z neko hierarhijo vrednot, temveč se ta vsakokrat postavi skoraj nanovo. Zato je v zgodbi veliko bolečega, a tudi veselega. Ta kompleksnost, zakrita v povsem nenaporno branje je nekaj, nad čimer sem navdušen. <br />
<br />
Tisto, kar se v Pogovorih lahko bere kot zgolj zgodba o razmerju mlade študentke s starejšim poročenim moškim, je mnogo bolj zgodba o tem, kaj o tem razmišlja ona sama, kako doživlja bolečine in kaj se zdi njej pomembno, kaj je in bo iz tega odnosa zgradila v sebi. Tu so besede, varnost zapisanega, varnost humorja, tudi sarkazma in flirta skozi sodobno komunikacijo čisto vse. Komunikacija je vse. Vse so pogovori. Ljubezen, hrepenenje, jeza, obžalovanje in bolečina, moč in razočaranje, vsa iskanja, ki so reducirana na samoto ekrana in zavesti Frances, njenem zapiku v ustvarjalnosti in moči, ki jo črpa iz ekscentričnosti svoje najbližje prijateljice. Roman o njeni hoji po robu. Zgodba, za katero se zdi, da nikdar ne prestopi bregov njenih misli. Z drugimi besedami. Marsikaj v Pogovorih je onkraj dobrega in zla, marsikaj ostaja na neki močno predhodni ontološki ravni. Ali še drugače: roman o tem, kaj je pomembno, ko zapremo oči. Zelo zelo zanimivo branje.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Zaprla sem oči. Stvari in ljudje so se gibali okoli mene in se umeščali v neznane, nepregledne hierarhije, sodelovali v sistemih, o katerih nisem in nikoli ne bom vedela nič.</span></blockquote>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Obišči tudi:</div>
<br />
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/pogovori-s-prijatelji.html">Bukla</a> <br />
<a href="https://www.sanje.si/pogovori-s-prijatelji.html">Sanje</a> <br />
<br />
<a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6806">Dobre knjige</a><br />
<a href="https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/literarna-zvezda-sally-rooney-prva-velika-milenijska-avtorica-zdaj-se-v-slovenscini/497498">RtvSlo</a><br />
<a href="https://www.delo.si/kultura/knjiga/knjiga-za-pogovore-s-prijatelji-229714.html">Delo</a><br />
<a href="https://www.literarnalekarna.com/knjige-za-odrasle/pogovori-s-prijatelji">Literarna lekarna</a><br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/47563834-pogovori-s-prijatelji">Goodreads</a><br />
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-8998297139997937072019-09-21T18:04:00.000+02:002019-09-21T18:04:20.922+02:00O koncu žalosti: o smrti, ki je nasprotje nepravega<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEir-RJ_lef_jFwb472XLqWULiaR9rtyI_-OOkFYFo-IgzRz7A65K-bGY5bg0MX9zJ4qSTLuR2c3ngYAfaRcs_4IWkr3-olq6Rv_V1BDVw5cLK3w_Bod-WfgkcXoXTohtbB5Fy9BSQW-nkE/s1600/ob-koncu-zalosti.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="800" data-original-width="543" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEir-RJ_lef_jFwb472XLqWULiaR9rtyI_-OOkFYFo-IgzRz7A65K-bGY5bg0MX9zJ4qSTLuR2c3ngYAfaRcs_4IWkr3-olq6Rv_V1BDVw5cLK3w_Bod-WfgkcXoXTohtbB5Fy9BSQW-nkE/s400/ob-koncu-zalosti.jpg" width="271" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: bukla.si</td></tr>
</tbody></table>
Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je <b>Benedict Wells</b> povedal v <a href="https://www.theguardian.com/books/2018/mar/20/benedict-wells-the-end-of-loneliness-interview">intervjuju za The Guardian</a>, ko je dejal: "<i>To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati.</i>" In v mislih ima svojo uspešnico <b>O koncu žalosti</b>. Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne izčrpa popolnoma. In šele takrat se zgodba lahko zaključi, pripoved utihne, bralstvo pa z večnim vračanjem k pogovoru o avtorjevi zgodbi, k branju vseh teh vrstic pritrjujejo njeni povednosti, polnosti in vrnejo krog ustvarjanja na začetek, le rahlo zavedajoč se, da so se v vsem tem čisto vsi in čisto mimobežno dotaknili izjemne ustvarjalne sile besede. O koncu žalosti je takšna knjiga, ki bralca popolnoma razoroži s čistino svoje ustvarjalnosti, gre pravzaprav za genialen roman. In to, da je bil napisan tudi v duhu avtorefleksije, avtoterapije, potrjuje Wells tudi sam, ko gornjim besedam takoj doda: "<i>Sedaj se počutim absolutno svobodnega</i>."<br /><br /><b>O koncu žalosti je kakopak polna žalosti. Slabih odločitev, melanholičnega razmisleka, svetoboljnega hrepenenja, samoizpraševanja, igre usode, podirajočih kart življenja in trpkih premislekov. A hkrati je to izjemno večplasten roman, v katerem so glavne niti tako spretno prepletene, da niti ene ne moremo osamiti in jo predstaviti kot glavno: roman o družinski usodi, ljubezenski roman, roman o samoti, </b><a name='more'></a><b>roman o preživetju vezi med brati in sestro, roman o pisanju, roman o času. Veliko vsebine, bogat roman s povsem nenasilno komunikacijo, ki je napisan v stilu izjemnega občutka za pripovedovanje.</b> Odlično spisano, za kar ima zasluge tudi <b>prevajalka Neža Božič</b>. O koncu žalosti so pred nekaj meseci izdali <b>v zbirki Roman </b>pri <b>Mladinski knjigi</b>. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Zdelo se je namreč, da so družine, ki jim usoda prizanese, in druge, ki privlačijo nesrečo, in tisto noč sem se spraševal, ali je tudi moja takšna.</span></blockquote>
<br />Pripovedovalec romana je Jules Moreau, ki ga spremljamo v različnih obdobjih njegovega življenja. V njem je obkrožen s svojim bratom Martyjem in sestro Liz. In spočetka tudi s karizmatično mamo ter zadržanim očetom. Popisuje življenje, ki ga živijo skupaj in ki ne izstopa od tega, kar bi lahko opazili tudi drugje. Mama prepeva pesmi, obožuje glasbo; oče, ki ima francoske korenine, fotografira. V poglavjih, ki jih Wells opremi z letnicami, nimamo težav z geografsko in časovno dimnezijo pripovedi. In tako zelo hitro po tej uvodni sliki sledi zgodba o tem, kako so trije otroci postali sirote, kako sta njihova starša imela nesrečo z avtom in o tem, kako so dva brata in sestra pristali v internatu. Hitro beremo dalje, spremljamo Julesa ob njegovem doživljanju katastrofalne travme, ki jo je nadomestila izkušnja preselitve v revno stavbo, polno neznanih otrok s povsem svojimi pravili. Jules, ki si je tako moral zgraditi življenje na novo. Brat in sestra sta bila večja, kar pomeni, da sta bivala drugje kot Jules. Poleg tega, kar je jasno, sta svojo kompenzacijo naredila na popolnoma drugačen način kot on. Marty je bil geek, nemara genij. Nekdo, ki se je učil, bil vedno starejši, kot so mu kazala leta in si je tako zgradil renome s svojo pridnostjo, dasiravno je bil skozi ekonomsko naziranje sveta in racionalno računanje vsega, kar je, pravzaprav vedno zelo hladen človek. Uspešen, dobro situiran, pripravljen pomagati, a brez čustev in skorajda brez življenja, takšnega nam slika Jules.<br /><br />Liz je bila povsem drugačna. Liz nastopa, izstopa, prestopa meje. Preizkuša, kako daleč lahko gre znotraj začrtanih meja avtoritet svojega življenja, da še vedno preživi. Liz je kipeče življenje brez meja, ki si ne priznava svojih let, ne išče ustalitve, njena cona udobja je le udobje samo, tudi na račun življenja samega, ki je vredno le toliko, koliko ustreza tej coni nasebnega bogastva. In nekje vmes je Jules. Ni izstopal, v šoli je spadal med obstrance, zapoznelčke, kot se je imenoval sam. V internatu spozna Alvo. Dekle ga s svojo prijaznostjo in zanimivostjo očara, postaneta nerazdružna prijatelja. Ki dolgo ne prestopita te meje. Vmes skupaj doživljata najstništvo, vmes ji Jules pusti prebrati svoje zgodbe. Do večera, za katerega se odločita, da bo zanjo skuhal večerjo in ki je nato ni bilo. Kot tudi Alve ne. Pripoved prvega dela romana zaključi družinski izlet bratov in sestre v Francijo, v dom svojega očeta.<br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Vame strmi brezno.<br />In jaz strmim vanj.</span></blockquote>
<br />Drugi del nas vrže mnogo let naprej. Jules je v bolnici po nesreči z motorjem. Izvemo, da ima otroke. Ženo. Ne, te, nima več. In ponovno je začel pisati. Sedaj tudi v zgodbi o tem, kaj se je vse pripetilo od tistega izleta v Francijo pred mnogimi leti. Beremo o Julesovi službi v Hamburgu, o njegovih pogovorih z bratom in sestro. In o tem, kako je pomislil na Alvo, ji pisal in se z njo sestal. A usoda se ne zmeni za to, da ji je Jules želel izpovedati naklonjenost do nje, ki korači onkraj prijateljstva in se ga drži za goltanec že od otroštva v internatu. Usoda je namenila, da je Alva poročena s slovitim pisateljem Romanovom, s katerim živi v Švici, v odročni vasici na samem. Za povrh vsemu pa je ta pisatelj precej starejši od njiju in tudi um mu počasi načenja bolezen. To Jules spozna, ko ga povabita na obisk, in ta se pri njiju zadrži precej dolgo. Tam znova postane pisatelj, kakršen je nekoč že bil. In tako tam nekje v višavah nad Luzernom nekaj časa prebiva čudna druščina z Alvo, ki se je poročila s svojim pisateljskim herojem, Jules, ki na novo odkriva avtorske tendence in sloviti, a počasi drseč v pozabo avtor Romanov, ki ga vedno tesneje objema dementna bolezen. A stvari se zasukajo. Romanov napravi samomor, Alva in Jules pa sta skupaj. S čudnim dogovorom, ki ga je sklenil s pokojnim Romanovom. Pripoved, če bi jo Wells zaključil tule, pri tem, kako sta si ustvarila družino in bila srečna, bi bila sicer nevarno melodramatična in mejila na pocukrano zaključevanje trpke zgodbe. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Verjamem pa lahko le tistemu, kar čutim.</span></blockquote>
<br />A Wells je ni zaključil tule. Kajti sicer Jules ne bi pristal na motorju in zavoljo tega v bolnišnici. Knjiga ima od tu do konca še mnogo vzmeti, ki vas bodo potisnile v globoko empatijo do glavnega junaka. Jules je tragični junak romana. Nekdo, ki ga usoda premetava sem in tja po meandrih krutosti življenja. Nekdo, ki je vedno bolj obkrožen z grenkimi spomini na vse tisto, kar je doživel. Nekdo, ki se sprašuje o tem, da časa kot takšnega sploh ni in da je minljivost tista, ki doživljenje hkrati pogojuje in nevzdržno ropa zavest prijetnega. Da obstaja neka prvinska žalost, nekakšen eksistencial v privezovanju niča na svoja pleča, ki bo tu le toliko časa, kolikor ga bomo gledali s tesnobo. O tem, razmišlja, ko nekje blizu konca pripovedi Wells v njegove misli zapiše <i>smrt je nasprotje nepravega</i>. Jules je tragični junak, ki ga je smrt obkrožila velikokrat, a zdi se, da le toliko, kolikor je potreboval, da je spoznal življenje.<br /><br />O koncu žalosti je knjiga, ki ima iztek v življenju. Ne zakriva si pogleda pred kruto stvarnostjo in resnostjo predirnih solz, ki spremljajo premetavanje v vlaku svojih odločitev. Je knjiga, ki ima iztek v neki k naravni harmoniji, ki s stabilno cikličnostjo izmeri in dopolni življenje tako, kot je treba. Vmes so postaje, na koncu cilja v resnici ni. Wells je briljantno spisal težko zgodbo, se znebil bremena in napisal knjigo, ki jo je moral. Brezno je najbrž vsaj malo nehalo strmeti vanj, navdih je naredil svoje. S presenetljivo lahkoto beremo roman o življenju sirote, njegovega brata, sestre, otroške ljubezni in prijateljskih navez, ki so pod preizkušnjo minljivosti, spominov, želja in neizpolnjenih hrepenenj krmarijo po mestih, službah, ljubeznih. In smrtih. Ki jo skupaj z glavnim junakom beremo kot nasprotje nepravega. In ki ga po vseh teh preizkušnjah pelje v spoznanje cikličnosti doživljanja, takšnega, ki ima minljivost lahko v svojem imanentnem bistvu. To je roman, ki me je prikoval pred platnice in me ni izpustil. In čeprav je od branja minilo že več tednov, se zdi, kot da sem ga ravnokar zaprl. Sedaj skozi željo po izkušnji te izjemne sile ustvarjalnosti in odlične ideje predlagam, da ga odprete tudi sami.<div>
<br /><div>
<br /></div>
<div>
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b></div>
<div>
<br /></div>
<div>
<br /></div>
<div>
Obišči tudi:</div>
<div>
<br /></div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/ob-koncu-zalosti.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/o-koncu-%C5%BEalosti-p-9789610152033">Emka</a> <br /><a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6542">Dobre knjige</a> <br /><a href="https://www.dobrezgodbe.com/beremo/neza-bozic-roman-o-koncu-zalosti-je-kontemplacija-zivljenja">Dobre zgodbe</a> <br /><a href="http://hermioninblog.blogspot.com/2019/08/benedict-wells-o-koncu-zalosti.html">Hermionin literarni blog</a> <br /><a href="https://ars.rtvslo.si/2019/06/razgledi-in-razmisleki-208/">ARS</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/46354044-o-koncu-alosti">Goodreads</a> <br /><a href="https://www.benedictwells.de/">Avtorjeva spletna stran</a> <br /><a href="https://www.theguardian.com/books/2018/mar/20/benedict-wells-the-end-of-loneliness-interview">Intervju v The Guardian</a> </div>
<div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-63655201045490111482019-08-29T09:38:00.003+02:002019-08-29T20:20:47.152+02:00Čas koz: o gradnji skupnosti<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgJYY6AdIPwI9u_psLpWd5Mye-IbEXfDLSCyRmyYyQFsaJpf7fmo2UsM0dz6oXwIgMVK9kcuZNE1VteQpcXSFXLjiLx4YfEdfAUHXjUglrMFssMMBn4FUTxyVZtJVFz5W1OyckO_zqlBI0/s1600/cas-koz.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="800" data-original-width="499" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgJYY6AdIPwI9u_psLpWd5Mye-IbEXfDLSCyRmyYyQFsaJpf7fmo2UsM0dz6oXwIgMVK9kcuZNE1VteQpcXSFXLjiLx4YfEdfAUHXjUglrMFssMMBn4FUTxyVZtJVFz5W1OyckO_zqlBI0/s400/cas-koz.jpg" width="248" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: bukla.si</td></tr>
</tbody></table>
Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige <i>Venka Andonovskega</i>, <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2013/08/popek-sveta-postava-bralca.html">Popek sveta</a>. Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. <b>Luan Starova</b> si kot <b>»sinteza balkanskih kultur«</b> z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko <b>Moderni klasiki</b>. Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov<b> Cankarjeve založbe</b>, da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je poskrbel <b>Aleš Mustar</b>. <br /><br /><b>Zgodovinsko, biografsko in spominsko, dokumentarno spisana zgodba o otroštvu v sila zapletenem času; o zelo prijetnem, berljivem in navdušujočem, vendarle zelo analitično prikazani družbi; o odnosu državnega aparata do ljudstva, vplivu politik na vsakdanje življenje, osnovne življenjske potrebe in predvsem o pogledu na odraščanje, kjer se v otroških očeh išče vzornike, očete, figure, ki nekaj pomenijo, zglede.</b> Knjiga o dveh takšnih zgledih in dveh očetih. Roman, ki v slikanje obdobja, ki je po drugi svetovni vojni z mnogimi napetostmi gradilo novo družbo, mestoma bizarno in satirično pripoved pelje tudi v mitske razsežnosti. Odlično kratko branje<b> o odraščanju v času koz</b>. In v teh kozah je marsikaj brezčasnega. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">»Koze, na trgu je na tisoče ljudi in koz!« </span></blockquote>
<br />Čas koz se začne s pogledom na trdnjavo Kale. Spoštljivo portretiranje neuničljive trdne točke življenja, ki omogoča jasen pogled in kot sidrišče zgodovine kljubuje spremembam. Ta pogled predstavi prvoosebnega pripovedovalca, ki se spominja dne, ko so v mesto prišle koze. Prišlo je mnogo koz, spremljale so mnogo ljudi. To <a name='more'></a>je bil čas, ko so se vaščani s hribov bili primorani priseliti se v mesto, ker so iz njih, skupaj še z mnogimi drugimi, vladajoči skušali ustvariti nov delavski razred. To je bil čas po drugi svetovni vojni, ko se je marsikaj postavljalo na novo, s takšnimi in drugačnimi poizkusi ustvarjanja novih priložnosti za boljše življenje. In v tem komunitarističnem duhu, v katerem je bilo govora o skupnem dobrem, precej manj pa o posameznikovi poti do sreče, je bilo marsikaj v tem, kako bodo vladajoči na čelu s Titom, in spočetka še v njegovem zavezništvu s Stalinom, preračunali in načrtovali učinkovito in dobro delujočo družbo za gradnjo države in novih priložnosti. Tako je prišlo tudi do tega, da so te vaščane preselili v mesta in, kot pravi roman, jih želeli »vključiti v prostovoljne delovne zadruge«. To je bil del novo nastajajočega delavskega razreda. Na nek način velja za Čas koz podobno, kot sem zapisal pri <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/10/strahopetci-danny-smiricky-in-njegova.html">Strahopetcih</a>: roman o <i>začetku</i> nove dobe. <br /><br />In tu so bile koze teh prišlekov. Prišle so z njimi. Koze niso z njimi zaradi lepšega. Koze niso z njimi zato, ker jih preprosto niso imeli kje pustiti. Koze tudi niso z njimi, ker bi bili njihovi ljubljenčki. Ne, ne. Koze so pravzaprav še najmanj le koze. Koze so njive zaveznice, njihovi družinski člani; koze so vir njihove hrane v trenutkih, ko ničesar drugega ni na voljo. Koze so simbol preživetja in koze so nekaj, kar je treba spoštovati mnogo bolj kot kar koli drugega. To so ljudje, ki so uspeli s kozami stkati odnos in do njih razvili spoštovanje najvišjega formata. Koze so družinski člani. Kjer koli so ti ljudje, tam bodo njihove koze. Koze so, takole prosto po Kantu, transcendentalni pogoj možnosti preživetja. Tiste, praktično brez katerih življenja ni. Koze so tako res še najmanj koze. In te so prišle z njimi, z vsem občudovanjem in zaprepadenostjo opazovalcev. Med njimi tudi našega pripovedovalca. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Ko so ljudje vse bolj verjeli, da jih bodo rešile koze, ne pa revolucionarne spremembe, so ti prekleti časi očeta obsedali drugače, globlje. Z mamo je delil njeno bolečino, ker nista mogla prehraniti družine, je pa od nje pričakoval, da bo razumela srž problema, in je iskal morebitne poti k izhodu. </span></blockquote>
<br />Glede na to, kako pripoveduje, je sedaj jasno, da gre za nekoga, ki se spominja teh dogodkov kot nečesa, kar se je zgodilo precej nazaj. Tako zdaj gleda na vse skupaj s precejšnjo distanco in tudi o politiki in zgodovini lahko marsikje postavi navednice, ki bi jih takrat seveda ne upal. Torej gre za pripovedovalca, ki je prisostvoval dogajanju, nanj tudi vplival, hkrati pa je z vsem tudi osebno kontaminiran. A vsaj to slednje se omili s časovno in najbrž tudi geografsko distanco, ki mu omogoča kritičen, dokumentaren, simpatičen in tudi spoštljiv ter navezan odnos do dogajanja. Prevladuje občutek himničnosti, kajti ves čas sem imel občutek, da pripoveduje o nečem velikem, mitskem, legendarnem. Vsekakor odlično. <br /><br />In ta naš pripovedovalec odlično krmari med opisom svoje družine, v kateri sta poveljevala ustrežljiva in prisebna mama, ki bi za svoje otroke naredila vse, ter nekoliko zamaknjeni oče, izjemno učen mož, ki je ves čas tičal v knjigah in opazoval dogajanje na cesti ter ga skušal reflektirati v skladu z trenutno politiko, nemara še bolj pa ga opazovati sub specie aeternitatis, z vidika širšega konteksta zgodovine in modrosti. Njegov oče je book smart; načitan in moder gospod, ki pa ima vseeno v teh težkih časih gradnje naroda in družbe tudi pomembno posvetno nalogo, da poskrbi za svojo družino. Pripoveduje pa tudi o Čangi. To je tisti drugi oče. Čanga je vodja kozarjev, tistih prišlekov, ki so s kozami prišli iz podeželja. Nekdo, ki ve, nekdo, ki ga drugi poslušajo. Človek z avtoriteto, človek s kozli, h katerim vsi ostali vodijo svoje koze. Čanga je street smart, človek izkušenj in neskončne navezanosti na koze. Pripoved sledi temu, kako sta se spoznala, kako se je Čanga pri očetu naučil pisati, kako sta imela dolge pogovore o kozah, raziskovala njihovo vlogo skozi zgodovino in pomen, ki ga nosijo. Čanga je nato vse to pripovedoval in bral svojim ljudem. Vrhunec pripoved in spominov je najbrž prav trenutek, ko si tudi pripovedovalčeva družina omisli prvo kozo. Ko tudi oni, ki so iz mesta in ki so odraščali ob knjigah, z akademskim očetom, v resnici postanejo kozarji. Šlo je za nekakšen quid pro quo, kajti tako kot je Čanga željan pil iz potoka znanja, za katerega se je opismenil, tako je tudi pripovedovalčeva družina pridobila izkušnjo, ki jih je za vedno zaznamovala, izkušnjo kozarstva. In po namigu starejšega brata, ki je odhajal v politiko, je kozica dobila ime Stalinka. Ta umeščenost v vrtinec vzpona politične zgodovine, ki je drugačna od kulturne zgodovine in pomena človeka kot takega, me je spomnila na zgodbo Fuguija v <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2017/01/ziveti-zgodba-starca-in-njegovega-vola.html">Živeti</a> <i>Yu Hua</i>. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Naslednjega dne, ob zori, je nek kozarski fant, ko se je spuščal po oddaljeni stezici, opazil, da iz nekega presahlega izvira teče belkasta tekočina. Ko je ugotovil, da gre za mleko, je zavpil drugim kozarjem:<br /> »S hriba teče kozje mleko! Mlekoooo naših koz!« </span></blockquote>
<span style="font-size: x-large;"><br /></span>A čas, ko so koze povsem nemoteno v privilegiranem položaju bivale med ljudmi, je prihajal k bridkemu koncu. To, da so koze s svojo nadčloveško simboliko zadostnega pogoja za preživetje s prestola najpomembnejšega bivanjskega momenta vrgle državni aparat, ki bi v novo nastajajoči družbi moral biti edini in nedvomni vladar govorice o poti do sreče, pač ni šlo. Pozivi h koncu koz so prišli. Začne se s popisom koz (kjer Stalinka seveda politično korektno dobi ime Slobodanka) in nato z glasom po radiu, ki je napovedoval smrt kozam. Parole o izključevanju, ki jih je bilo seveda takrat dovolj, so zdaj vključile tudi koze. Gonja proti kozam je bila neizbežna. A tu v glavni kader pripovedi stopi Čanga. Najprej kot aktivist, ki išče odgovore, tudi kot revolucionar in disident, državni sovražnik … in naposled kot kozar, ki se je pred očmi vseh spremenil v mitološko bitje, ki zgodbi zada pečat neskončnosti s svojim skrivnostnim izginotjem in z njim konča čas koz. Prav tam, kjer se je pripoved začela, v trdnjavi Kale. <br /><br />Luan Starova me je prevzel s preprostim, spoštovalnim, satiričnim, grozljivim in hkrati humornim tonom, s katerim slika spomine na leta izgradnje družbe, delavskega razreda in komunitaristične politike vodstva pred in po prelomu Tita s Stalinom. V tem izjemno kratkem romanu, na katerega ozadju se slika preprosto ljudstvo, ki je s kozami vred prispelo s podeželja, da se asimilira v novo državno tvorbo na način, kot to želi gospostvo. A koze so tu še najmanj koze, saj so predstavljene predvsem kot metafora preživetja in upanja v času smrti, pomanjkanja in lakote. In kot take so postale tudi grožnja vladajoči strukturi, ki jim napove pregon. Na to ozadje se pripnejo spomini na otroštvo, na očeta za knjigami, na mater, ki hrani, na brata, ki se loti politike in na Čanga, živečo legendo, ki kot vodja kozarjev poskrbi za vse. Tudi za upanje. Knjiga o strahu, sreči, navezanosti, ljubezni, preživetju, žrtvah in zgodovini gradnje ljudstva. O ljudeh kot orodjih. Knjiga o nastanku skupnosti in knjiga o neuspehu sestavljanja skupnosti. Knjiga o skupnem dobrem in knjiga o dobrem za nekatere. Izvrstno branje. <br /><br /> <br /><b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><br /> <br /><br />Obišči tudi: <br /><br /><a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/cas-koz.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/%C4%8Das-koz-%28subvencija%29-p-9789612823528">Emka</a> <br /><a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6746">Dobre knjige</a> <br /><a href="https://www.youtube.com/watch?v=PHCNfxlspzs">Predstavitev knjige v Konzorciju</a> <br /><a href="https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-8ZERV4LS">O kozah in ljudeh</a>, članek v Slavistični reviji <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/45279442-as-koz">Goodreads</a> <br /><br />Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-60244156289917015042019-08-21T16:39:00.000+02:002019-08-21T16:39:20.680+02:00Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjVysm76Aeb9pLuwyHnCxUTYnMcHtUq9yRypIgwgTbtB5z4iQ7MXdYrOMBNszuCSnuRrXvdtrlVIVXn1Aiv6oKNI1ysIEDIrPni8EBp93pgBJssQGrZG_BGELp43s4ublo8f79_FriKBK0/s1600/sodisce.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="1200" data-original-width="782" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjVysm76Aeb9pLuwyHnCxUTYnMcHtUq9yRypIgwgTbtB5z4iQ7MXdYrOMBNszuCSnuRrXvdtrlVIVXn1Aiv6oKNI1ysIEDIrPni8EBp93pgBJssQGrZG_BGELp43s4ublo8f79_FriKBK0/s400/sodisce.jpg" width="260" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: miszalozba.com</td></tr>
</tbody></table>
Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/07/zivi-pesek-maja-in-njenih-trinajst.html">Živem pesku</a>, kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/08/353-clen-kazenskega-zakonika-tisoc.html">Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko</a> o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo <b>globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti</b> na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo <b>Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš</b>. Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/06/prezivetje-v-gozdu-in-zunaj-gozda.html">Preživetje</a>, v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branja za mlade. Tule se je lotil pisanja za starejšo publiko. Napisal je <b>relativno kompleksen roman, ki v središče jemlje zgodbo o razvoju prijateljstva med dvema pravnikom</b>a, ki sta si karakterno povsem različna in imata povsem drugačna ozadja, vseeno pa ohranjata tesno prijateljstvo; in primer streljanja v Jurkloštru, za katerega pravzaprav vemo, kdo ni kriv, a za zgodbo je pomembno predvsem to, da se v primeru, ki se leta in leta vleče na sodiščih na nasprotnih bregovih znajdeta prav naša glavna junaka, prijatelja in njuna okolica. A tu je tudi <b>zgodba o politiki, gospodarstvu, korupciji, poznanstvih, družini, preteklosti in izgradnji naše družbe na temeljih oportunizma, denarja in zvez</b>, ki gredo tudi onkraj meja Slovenije. Zato si branje zasluži pozornost: opozarja na <b>gnilobo družbe</b>, trhle vezi, ki z denarjem podprto začasnostjo za prihodnost ne pomeni nič dobrega, v glavi pa zapušča premislek o <b>propadu vrednot</b>, ki ima rešitev zgolj v pokončnih posameznikih, dasiravno so ti preveč osamljeni. Marsikaj v Sodišču me je spomnilo na <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/02/pogodba-neusahljivo-zlo.html">Pogodbo Mojce Širok</a>.<br /><br />Roman se razteza na spodobnih 430 straneh, na katerih je Igor Karlovšek uspel povezati nekaj različnih elementov v realistično interpretacijo dogodkov, ki imajo osnovo, navdih, v povsem resničnem primeru, s katerim se je avtor kot odvetnik srečal sam. Poleg tega primera, ki je osnovni primer krivice, ki se lahko posamezniku zgodi v kolesju funkcioniranja sodne in izvršilne veje oblasti, pa nam avtro skozi zgodbo sporoča tudi videnje vpliva politike na potek vsakdanjega <a name='more'></a>življenja družbe ter - kar je za zgodbo še bolj pomembno - vpliv tega na posameznika, ki se trudi ostati zvest svojim moralnim vrednotam. Iz tega in tudi končnega občutka drame, ki se odvija v razdobju kar nekaj let, veje velik nihilizem z občasnimi lučkami upanja, ki vedno bolj ugašajo, a ostajajo. Kot bi vendarle nekdo pustil priprta vrata, ker jih ne želi zapreti, dokler v sobi ne bo reda. Občutek imam, da je v Sodišču torej mnogo avtobiografskega. Bodisi spomini na primere, bodisi na prijatelje, na družino, avtorjevo mnenje o dogodkih iz polpretekle zgodovine in obstoječem sistemu, tudi o sodnikih in družbi, v kateri živimo. A to nemara sploh ni pomembno. Najbrž je nekaj podobnega takorekoč v literaturi vedno prisotnega.<br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Stopil je k oknu in pogledal skozi priprte žaluzije na ulico. Obstal je in opazoval mimoidoče. Zdelo se je , da jih vodijo nevidne nitke, zvezane na okorne prste velikanov visoko nad vsemi. Tako kot njega. Neodvisnost je bila zgolj utvara.</span></blockquote>
<br />Zgodba najprej poskrbi za dogodek, v katerem je prišlo do nočnega streljanja pred lokalom Trinjastica v Jurkloštru. V tem streljanju je za razvoj zgodbe najbolj pomembno pravzaprav to, da sta kot največja stranska žrtev postala pravzaprav nedolžna Peter Prah in Drago Horvat, ki sta bila na napačnem kraju ob napačnem času, povsem primerna, da postaneta del zgodbe, ki je vključevala Kalašnikovko in resen kriminalni obračun. A tega nihče pravzaprav še ne ve. Na prizorišču pa spoznamo Mateja Žigarta, magistra pravnih znanosti, ambicioznega mladega vodja celjskega tožilstva, ki pride z dežurno preiskovalno sodnico k ogledu in odprtju primera, ki se že spočetka zdi zahteven. Zgodba nato predstavi Domna Dimca. Uspešnega in poštenega, razmišljujočega in umirjenega, s tragedijo zaznamovanega odvetnika, doktorja prava, ki ima svojo advokaturo. In ki je Matejev najboljši prijatelj. Z Matejem imata razvit kompleksen odnos, v katerem predstavljata dva pola, v katerem je Domen umirjen, manj ambiciozen in precej manj oportunističen od svojega prijatelja na tožilstvu, ki je obseden z nadzorom, ima občutek večvrednosti, kompetitiven in na življenje gleda s položaja boja za moči, oblasti in denarja. A vseeno v romanu, vsaj spočetka, nikakor ne uživa statusa kakega antijunaka. Bolj kot to se zdi, da gre za notranjo karakterno bitko med glavnima junakoma romana, nekaj časa sem se nagibal tudi k ideji, da je Igor želel predstaviti dva karakterna nasprotja, ki sta na delu v vsakem aktivnem odvetniku, ki je kot del elitne profesionalne skupnosti pravnikov obkrožen z avtoriteto in avtonomijo, seveda pa tudi z profesionalno etiko. A mimo tega, gre za dva zanimiva lika, za katera si je avtor vzel dovolj prostora, da ju predstavi bralcem.<br /><br />Domen je nasploh lik, ki ga avtor najbolj postavlja v ospredje.Velik pravni strokovnjak, uspešen v svojih primerih in natančen bralec zakonov, ki v primerih opazi stvari, ki jih drugi ne. No, roko na srce, vse to je tudi Matej. A slednji sledi drugačni morali in ne le na sodišču, tudi v privatnem življenju marsikje z Domnom tudi tekmuje. Matej in Domen sta velika prijatelja, a, vsaj z Matejevega gledišča, tudi velika rivala. Poleg tega njun odnos, še posebno na Domnov del, vpliva tudi dejstvo, da je sin staroste slovenske politike in ekonomije, ki je oz. je bil izjemno vpliven in bogat človek. Pripadnik stare garde, ki si je z vplivom izborila vse, kar je želela. In tako širi ta vpliv tudi na moč družine, pri ravnanju do svojih sinov, žene in kopičenju premoženja. Trik knjige je seveda v tem, da avtor tudi na primeru starega Dimca želi pokazati, kako imun je Domen do moralno spornih načinov zmagovanja bitk. Domen na bogastva in izrabljanja moči, kakor tudi na politiko kot pot do tega bogastva in oblasti, globoko prezira in večkrat odide proč. Matej je tisti, ki po igri tenisa pove Domnu za primer v Jurkloštru in Domen je tisti, ki bo prevzel obrambo Petra Praha. Matej in Domen, prijatelja, rivala, dva, ki sta si zaupna in se spoštujeta, bosta stala drug proti drugemu v sodni dvorani v primeru, za katerega se zdi, da je vse jasno in Matej že gladko računa na zmago.<br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">"Razumem modernejša stališča glede dejanskega stanja, ampak sodišče mora, kadar ni jasno, kaj se je zgodilo, nekje potegniti črto. ..."</span></blockquote>
<br />Tako sledimo pravzaprav zgodbi, ki predstavlja, kako se primer odvija pred sodiščem. Sledimo vsem postopkom, vsem izvedencem, vsem pričam, načinu, kako razmišljata oba zagovornika, načinom, kako razmišljajo sodniki pri svojem delu. Vmes se vzporedno odvija tudi zgodba o življenju predvsem Domna, njegovemu osebnemu boju, njegove tragedije, zaradi katere je ostal brez družine, kako je spoznal Majo, kako je spremenila njegovo življenje in kako se sooča z despotskim in oblastnim očetom pri urejanju družinskih zadev, premoženjskih problemov iz preteklosti in njegovega koruptivnega obnašanja, s katerim želi takole na stari način zagotoviti dobro preteklost svojemu drugemu sinu, sicer lastniku podjetja, ki propada. Sodišče je naklonjeno tožbi, mnogo manj Domnovi obrambi, a ta vztraja tudi naprej na naslednjih stopnjah. To, kako se odvije ta del zgodbe, si preberite v tem zanimivem romanu. A elementi prikaza delovanja sodišča, dojemanja primera s strani sodnikov, so le delček kritičnega prikaza, s katerim se avtor loti bralca. Kaže tudi razpade na osebnem področju, saj zdržema z razvojem primera na sodišču propada tako njegov odnos z očetom kot tudi, kar je za roman najhujše, tudi z Matejem, ko se le ta v povsem nepovratni gesti odloči, <i>da bo postal lik, ki ga je Domen doslej poznal le v svojem očetu</i>. In nekako nihilističen občutek, ki preveva končno sodbo branja in spominja na tistega v Pogodbi, težko premagajo Domnove iskrice truda za boljši jutri, ki skorajda ne preseže njegovega lika in ostaja osamljen med vsemi osrednjimi, ki v Sodišču nastopajo. A vseeno, veseli me teza, da te družina in prijatelji ne morejo tako močno kontaminirati, da bi zaradi tega ne mogel slediti idealom boljše družbe.<br /><br />Igor Karlovšek je v Sodišču na nek način obračunal z družbo, ki ga obkroža. Kritično je uprl os peresa v delovanje sodišč in močne posameznike, ki s svojimi lovkami zlahka usmerjajo delovanje družbe v prid sebi in svojim bližnjim. V preteklosti in danes. Osrednja nit zgodbe sledi procesu proti osumljenima v strelskem obračunu, ki se tako stereotipno vleče mnogo let po različnih sodiščih, popolnoma brezplodno. V to nit pa je smelo vpletel življenjski zgodbi dveh popolnoma nasprotnih pravnikov in njuno prijateljstvo, ki se povsem enako znajde na poti povsem enake brezplodnosti. Roman torej vidim kot zanimivo avtorjevo branje situacije družbe, v kateri živimo. V dokaj črnobelem slikanju glavnih junakov je sila dobro branje predvsem stranskih likov, tako Maje, Tanje kot tudi Petra Praha in Janeza Dimca. Tako v sežetku beremo kompleksno sestavljen roman o prijateljstvu, nečimrnosti, oblasti, žalosti, moči, politiki, korupciji, tudi nepokvarjenosti in, seveda, o delovanju sodišč in odvetnikov. O kolateralnih žrtvah. Roman, ki je bolj temen kot svetel. Na več ravneh torej zelo kritičen do družbe, ki nas obkroža. A na srečo tudi o tem, kako je nekje <i>potrebno potegniti črto</i>. <div>
<br /></div>
<div>
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span></div>
<div>
<br /></div>
<div>
<br /></div>
<div>
Obišči tudi:</div>
<div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/sodisce-mis-2019.html">Bukla</a></div>
<div>
<a href="https://www.miszalozba.com/knjige/sodisce/">Miš</a></div>
<div>
<a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/sodi%C5%A1%C4%8De-%28subvencija%29-p-9789612723392">Emka</a></div>
<div>
<a href="https://ars.rtvslo.si/2019/07/igor-karlovsek-sodisce/">Ars</a></div>
<div>
<a href="https://www.delo.si/nedelo/napeta-zgodba-po-cetrstoletnem-resnicnem-sodnem-procesu-185820.html">Delo</a></div>
<div>
<a href="https://revijazarja.si/clanek/ljudje/5cf50c637fe3f/do-zadnje-postaje">Zarja</a></div>
<div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-44478948234737239312019-08-09T12:55:00.000+02:002019-08-09T12:57:19.075+02:00353. člen kazenskega zakonika: tisoč devetsto petdeset dni in nato vsi tisti, ki sledijo<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhri1oHOJz9h1Tuv9Cb4tI0pHjqaEZQSnaB3_4mLNxAiCQybYmslNMr5Tz8SQUOoxFj3nEhyphenhyphenhH75d550RdIf_3IYG7HmE6sE1sX0e0Thho9h8j7rM2Th8QphdaDnJoz13Uj32ix6JI7WWg/s1600/clenkaz.jpeg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="640" data-original-width="400" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhri1oHOJz9h1Tuv9Cb4tI0pHjqaEZQSnaB3_4mLNxAiCQybYmslNMr5Tz8SQUOoxFj3nEhyphenhyphenhH75d550RdIf_3IYG7HmE6sE1sX0e0Thho9h8j7rM2Th8QphdaDnJoz13Uj32ix6JI7WWg/s400/clenkaz.jpeg" width="250" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: emka.si</td></tr>
</tbody></table>
Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami <i>Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around</i> pel v nesmrtni <i>The Ship Song</i>. Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V <b>109. izdaji <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/search/label/Moderni%20klasiki">Modernih klasikov</a></b>, ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. <b>Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se dogaja v dialogu med obtoženim in sodnikom, razkriva zločin in obrazložitev, ne kesanja, premislek, tudi zgodbo o tem, kaj je do tega pripeljalo in sodnikovo končno razsodbo</b>. Tako je toliko bolj to tudi <b>refleksija med zakoni in moralo</b>, nemara še bolj pravilno, da rečemo <b>pravičnostjo</b>. Gre za <b>353. člen kazenskega zakonika</b>, <b>kratki roman, ki ga je napisal Tanguy Viel in v slovenščino preložil Aleš Berger</b>; izdali so ga, tako kot vse Moderne klasike doslej, pri <b>Cankarjevi založbi</b>. Ta knjiga je druga v tem mojem mini ciklu branj, ki se tako ali drugače pomembno dotikajo tudi sodišč.<br />
<br />
Roman se pričenja v slogu, ki nam je znan že od <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/07/uspavanka-strah-lucidnost.html">Uspavanke</a>, ali prejšnjega <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/07/zivi-pesek-maja-in-njenih-trinajst.html">Živega peska</a>. To pomeni, da je v čisto mirnem in poetičnem slogu, ki se nemalokrat prikrade v izpoved Martiala Kermeurja pred sodnikom, naš protagonist že v začetku zapisal, kako sta se nekega dne z Antoinom Lazanecom <br />
<a name='more'></a>usedla v čoln in odpeljala na ribolov. Na odprto morje, kjer so le še galebi. In tam je Lazanec, po uspešnem ulovu jastoga postal žrtev, kajti Kermeur, ki bi ga lahko izvlekel iz morja, kamor ga je zabrisal, se je mirno odpeljal nazaj na obalo, parkiral čoln in na svojem domu mirno počakal na policijo. Spokojnost, ki veje iz Kermeurjevih besed kaže na mir, ki ga je že dolgo tega dosegel s situacijo ter na moralno konsistenco, ki jo je sklenil s svojo odločitvijo. Zato je ne obžaluje. Pač pa žogico podaja nam. Bistveno je, da tudi mi prisostvujemo pogovoru, ki ga bo imel s sodnikom in si ustvarimo svoj premislek, svojo sodbo o tem, kako bi se mi odločili in kako kazen smo pripravljeni sprejeti za svoje dejanje. Kermauerju je glede tega pač bolj ali manj vseeno.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Čoln sem privezal prav tam, od koder sva pred eno uro izplula, na mostiču A, prostor 93. Nikogar, ali skoraj nikogar, ni bilo tisto jutro v pristanišču, in ravnal sem, kot da se ne bi bilo nič zgodilo, zasidral sem čoln, kot bi bil moj, stopil po železni brvi, ki je vodila na kopno, in se na parkirišču usedel v svoj avto. Gotovo je za kakšnim oknom ali zaveso kdo opazoval, kaj se dogaja. Spominjam se, da sem si v avtu dejal, da se tisti trenutek vse s črno tinto vpisuje v oko nekoga drugega.</span></blockquote>
<br />
Sodnik pozorno prisluhne njegovi pripovedi. Viel pa skozi Kermauerjeve besede pripoveduje "navadno zgodbo o slepariji", kot jo ta imenuje. Lazanec se je pojavil v mestu kot nekakšen bogati odrešenik, človek z debelo denarnico, samozavestni podjetnik, gradbinec, človek z vizijo, nekdo, ki ve, kako se reči streže. In pojavil se je z zagotovilom, da bo mestno stavbo, razpadajočo neposeljeno hišo s parkom preuredil, popravil in spravil zopet tja, kjer je potrebno. K njegovi besedi se je priglasil tudi župan Le Goff, ki je Kermauerju zagotovil, da ostaja kot oskrbnik tudi po Lazanecovem prihodu. Lazanec pa je bil, kot povprečni sodobni prevarant, obveščen tudi o tem, da Kermauerja čaka tudi odpravnina od službe, ki jo je moral, skupaj z mnogimi drugimi, pustiti. Tako je Kermauer v to zgodbo vstopal pravzaprav zelo zadovoljen, optimističen glede svoje prihodnosti. In kot takšen si je privoščil tudi sanje o novem čolnu o novem merry fisherju, devet metrov dolgem, ki bi si ga privoščil sedaj torej, ko mu je zagotovljeno, da navkljub prihodu novega investitorja, ne bo potreboval iskati novega stanovanja in uporabiti vso odpravnino za osnovne življenjske zadevščine. In ne pozabimo: tu je tudi Erwan, Kermauerjev sin, desetletnik. Sedaj, ko sedi pred sodnikom, ima njegov sin že sedemnajst let.<br />
<br />
A sleparija je pač sleparija. Pripoved seveda pelje v Lazanecove obljube, detajlno opisovanje njegovih malverzacij. Župan Le Goff je nad prišlekom, ki je kanil na tem mestu postaviti kompleks s kopališkim centrom (dasiravno je šlo za mesto z luko), povsem navdušen. Religiozno navdušen. Martial ohranja nekakšno mešanico racionalne in cinične distance, ki razkriva njegov položaj spijaznjenosti z usodo, ki je peljala natanko tja, kamor je morala. Natanko pred sodnika in nas. Tako pripoveduje o tem, kako je Lazanec prepričal Martiala in še marsikoga drugega v investiranje dvoje odpravnine v nepremičninski posel, ki ga kani narediti. Kot bi pripovedoval o grobu, ki si ga je izkopal sam skozi naivno vero, upanje na boljšo prihodnost za Erwana in Le Goffovo prepričanost v pravo osebo. Da ne omenjam Lazanecovega nastopa. Vse to skupaj je bilo krivo za greh, ki se je imel zgoditi.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Vsa ta zgodba, je vskočil sodnik, je predvsem vaša.<br />Da. Seveda. Moja. Ampak potem mi dovolite, da jo pripovedujem po svoje, da bo kot divja reka, ki včasih zapusti korito, kajti nisem, kot vi, podprt z znanjem in z zakoni, in ko jo pripovedujem po svoje, mi postane nekako mehko pri srcu, kot bi lebdel ali kaj podobnega, mogoče kot da se ne bi nikdar nič zgodilo ...</span></blockquote>
<br />
Od tu naprej je šla zgodba Kermauerjeve usode le še navzdol. Gradbišče je začelo samovati, nič se ni zgodilo. In takšno prihodnost, razrito in uničeno, brez kakršne koli naznake, da se ima zgoditi kaj pomembnega, prihodnjega, zazrto v mnoštvo novih možnosti, ki bi povrnile neverjetno visoko investicijo več kot pol milijona frankov. Tu se začne črnina, obžalovanje, začne se krivda. Krivda pred družino, ki se je med tem zmanjšal zgolj na sina, žena je že odšla. On pa vedno bolj obupano ugotavlja, da je eden od tridesetih, ki je celo premoženje pognal v zrak. In ja, pri vsem tem je bil še nekdo, ki je bil obupan mnogo bolj kot on. Župan namreč, ki je z mestnim denarjem investiral v deset takšnih stanovanj. In ki je v toku teh let prav tako spoznal, da je vse skupaj šlo nepreklicno v nepovrat. To je bilo za Le Goffa preveč. Pa tudi za Erwana, ki je medtem skoraj odrasel. Začel vse skupaj dojemati in kovati lastne povračilne ukrepe. Ti mejijo med uporništvom slabim odločitvam svojega očeta in sovraštvu do Lazaneca, ki je poskrbel za vso godljo, vključno z njegovo. Zato je nekega dne tako simbolično in hkrati precej konkretno Lazanecevega merry fisherja skupaj z drugimi čolni odvezal in jih prepustil neurju na morju. Erwan je pristal v zaporu. Domine v glavi Martiala Kermeuerja so se skoraj popolnoma sesule, a priložnost za končno sodbo, ki jo je izvršil na odprtem morju nekaj mesecev kasneje, je brezsramno pomudil Lazanec sam, ko ga je vehemetno povabil na ribolov. Njegov zadnji.<br />
<br />
Lik sodnika je spočetka zasedal bolj ko ne pasivno vlogo v Vielovem romanu. Nekoga, ki kima in le skromno usmerja pripoved Kermauerjevega zločina. A na koncu ima v zgodbi precej tvorni vpliv. Da ne bom preveč izdal zaključka in presoje sodnika, ki je vplivala na ves preostanek Kermauerjevega življenja, bom zapisal le nekaj obrisov. Najprej je sodnik tu v vlogi nekoga, ki posluša. Kermauerjeva zgodba potrebuje poslušalca, ki bo slišal. Kajti njegova zgodba ni zgodba enega, temveč mnogih tistih, ki so se pustili zapeljati. V tem oziru je sodnik prvi presojevalec Vielovega romana, Kermauerjeve zgodbe. Dvorni preizkuševalec in literarni kritik. A je hkrati del te zgodbe, saj je v vlogi razsojevalca, ki sodi v sistemu pozitivnega prava, ki skrbi, da zakoni veljajo enako za vse. V državi, ki civilizirano ne dopušča, da si vsakdo vzame pravico v svoje roke. Njegova pravica je nad Kermauerjevo pravico. On je veja oblasti. On razsoja, ali je njegova individualna zgodba lahko zagovor mnogih. On utemeljuje Kermauerjevo tolmačenje pravičnosti. Zato potrebuje 353. člen kazenskega zakonika. Bral pa sem ta končni dialog tudi kot Vielovo težnjo, da poenoti vlogo sodnika in našo vlogo, vlogo bralca. Torej nekoga, ki to zgodbo vedno znova prebira, v njej najde jezo in iskrenost, nedojemljivo hrepenenje po izravnavi neke moralne harmonije, torej po legitimizaciji Kermauerjevega zla, ki to v bistvu ni bilo. In zato tudi nam vsem, povsem na koncu, izpiše vsebino tega 353. člena kazenskega zakonika, ki meri na razsodno moč. Sedaj ne le sodnika kot enkratne inštance oblasti, temveč vseh razsodbe zmožnih, ki bodo odprli roman in prisluhnili zgodbi Martiala Kermauerja, v kateri je ubil Antoina Lazaneca.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">In potem je, počasi in razločno, začel glasno brati, kot bi imel pred sabo en cel avditorij ali kot da želi, da se naučim na pamet vsak stavek, in poslušal sem ga takole: 353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo ...</span></blockquote>
<br />
353. člen kazenskega zakonika je izvrsten roman, ki ponuja ponovno branje Sofoklejeve Antigone, ko sooča zapisano pravo in moralno dolžnost posameznika. Spominja kakopak tudi na Camusovega Tujca in z njim na Daoudov <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2016/10/primer-meursault-vem-kaj-ste-zakrivili.html">Primer Meursault</a>. V tem kratkometražnem branju najdete vse, kar potrebujete za odlično dramo. Tudi ta kratka dolžina naj vas ne zavede, sestavljajo jo dolge in bogate, ritmično in simbolno dovršene, s cinizmom obarvane povedi spomina, jeze, tesnobe in obžalovanja. Gre za zgodbo o delavcu v srednjih letih, ki ima ob sebi družino in svoje sanje o lepšem jutri. In nato o obljubljenem mesiji, ki v nekaj potezah izniči vse to in še več, pravzaprav povzroči žalostni stampedo, ki pripelje v brezno težkega zločina. Od tja do nazaj na površje pelje le dobra zgodba. Povedana pred sodnikom, zapisana v knjigi tudi nam. Viel predstavlja kratko etično preizkušnjo vsem nam, ki smo prisluhnili njegovi zgodbi. Tako bi lahko zapisal, da je tole totalna bralna izkušnja, saj v nas trčita dva izjemno pomembna momenta: zgodba, ki se dotika pomembnih vrednot sodobnih slehernikov, zapisana na empatičen in simpatičen način ter vloga bralca, ki je skupaj s sodnikom postavljen na piedestal odločanja o vprašanju upravičenosti zločina, ki se je kuhal dolgih in temnih tisoč devetsto petdeset dni. Vse to je ta izvrstni moderni klasik.<br />
<br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><br />
<br />
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
<iframe allow="accelerometer; autoplay; encrypted-media; gyroscope; picture-in-picture" allowfullscreen="" frameborder="0" height="315" src="https://www.youtube.com/embed/q4VWKbZkIcM" width="560"></iframe></div>
<br />
<br />
Obišči tudi:<br />
<a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/353-%C4%8Dlen-kazenskega-zakonika-%28subvenicja%29-p-9789612823542">Emka</a> <br />
<a href="https://ars.rtvslo.si/2019/02/izbrana-proza-129/">Ars</a> <br />
<a href="https://www.mladina.si/192168/tanguy-viel-353-clen-kazenskega-zakonika/">Mladina</a><br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/45279364-353-len-kazenskega-zakonika">Goodreads</a> <br />
<a href="https://nbmagazine.co.uk/article-353-by-tanguy-viel/">NB</a> <br />
<a href="http://blog.pshares.org/index.php/article-353-by-tanguy-viel/">Plougshares</a> <br />
<a href="https://www.popmatters.com/books-article-353-2635246184.html?rebelltitem=3#rebelltitem3">PopMatters</a> <br />
<br />
Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-433566089484920662019-07-24T21:14:00.000+02:002019-07-24T21:14:11.260+02:00Živi pesek: Maja in njenih trinajst razlogov zakaj <table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEggUAoFr8R_FqyeJU18y9yUogsZt6sOiQQLIsbLVMht04eCIdHFQlzzIpX-D-KXD5Mmdu17cYB0iKpRqfD0N9lUlntBZU7xvIt9XvqxFnnTSbbISacVWEBqxnHDgEGCooW0SMt3FJ_ztu8/s1600/%25C5%25BEivipesek.jpeg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="570" data-original-width="400" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEggUAoFr8R_FqyeJU18y9yUogsZt6sOiQQLIsbLVMht04eCIdHFQlzzIpX-D-KXD5Mmdu17cYB0iKpRqfD0N9lUlntBZU7xvIt9XvqxFnnTSbbISacVWEBqxnHDgEGCooW0SMt3FJ_ztu8/s320/%25C5%25BEivipesek.jpeg" width="224" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: emka.si</td></tr>
</tbody></table>
Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam. <br />
<br />
Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili <b>Živi pesek </b>avtorice <b>Malin Persson Giolito</b>, v prevodu Petre Piber. Gre za <b>izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višjega razreda sodobne švedske mladine, njihovega soočanja z družbenimi problemi in osebnimi težavami, iskanje ljubezni in bogataško razvajenost, ki zabeljeno z izjemno slabim odnosom staršev pripelje do katastrofe epskih razsežnosti</b>. Knjiga vodi v sunkovito in razburljivo potovanje, kjer se prepletajo spomini Maje in dogajanja na sodišču, ki Maji sodi. Kot udeleženki grozljivega zločina, pri katerem je edina ostala živa. <br />
<br />
V celotni knjigi, če sem prav štel, se le na dveh mestih pojavi naslovna besedna zveza živi pesek. In med obema je le nekaj paragrafov besedila. Maja, ki sedaj že nekaj časa sedi na zatožni klopi, se za nas in za predelovanje svojih misli spominja zadnje zabave pri svojem fantu Sebastianu, na večer pred masakrom. Spominja se njegovega vedenja, njegovih odločitev, popolnega moralnega zloma, ki mu je bila priča. Temu <i>In pogreznila sem se naravnost v živi pesek </i>je sledil boj za lastno treznost, varnost, prisebnost, pozornost in prekinitev s tem tokom, ki bi sledil v <i>črno greznico</i> kot je zapisala. A tu ni šlo za rešitev pred zločinom, tu je šlo le še za Majo. Zločina najbrž ni bilo več mogoče preprečiti. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Ljubezen? Ne, ne pogrešam je. Ljubezen ni največja in najčistejša, nikoli ni popolna mešanica, temveč je motna tekočina, ki jo moraš povohati, preden narediš požirek. Kljub temu morda ne opaziš, da je strupena.</span></blockquote>
<br />
Zločin Živega peska je avtorica povsem brez zadržkov popisala na prvi strani romana. Oziroma posledice zločina. Zgodba nas tako na začetku posrka vase s prizori brezdanjega zla, ki je povzročil strelski masaker na srednji šoli, cel kup mrtvih sošolcev in z njimi profesor, nekakšen lik sodobnega <br />
<a name='more'></a>prosvetljenega politično korektnega ideala šolnika za 21. stoletje. V prizoru so trupla sošolcev z imeni in zgodbami, in glas dekleta, ki jih pripoveduje. Glas Maje, ki je bila ena od dveh strelcev, ki je preživela. Od tu naprej je zgodba osredotočena na njeno pripoved. Bolj kot zgodba je v ospredju Maja. Njeni spomini na odraščanje in druženje z najboljšo prijateljico Amando, s katero sta bili skupaj v dobrem in slabem. Njeni spomini na starše, ki so spadali vsaj v višji srednji razred švedske družbe, njeni spomini na mlajšo sestro Lino, do katere po vsem skupaj čuti daleč največ nedotakljivega, največ krivde. Njeni spomini, vedno bolj pomešani z občutki, njeno tesnobno borbo s tem, kako je ravnala, kje je pristala, kako jo zebe v ženskem zaporu, kako se do nje obnašajo njeni odvetniki. Njeno filigransko natančno pripoved o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo.<br />
<br />
Zato v resnici ta linija zgodbe ni nikakršna skrivnost. Maja je bila povprečno odraščajoče dekle, ki se je spogledovala s sošolcem Samirjem, priseljencem iz Sirije, ki si je v novi deželi zgolj s pametjo in predanostjo šoli, ubogljivostjo sistemu počasi prislužil status najboljšega učenca, hkrati pa s pronicljivimi pogovori šarmiral Majo, ki je ob njem začutila mnogo. A tu je Sebastian. Ta je sin najbogatejšega Šveda, ki ima čisto vse, kar bi si lahko v življenju želel. Sebastianovo življenje se suče okoli jaht, denarja, dobrih avtomobilov in zabav. A seveda ima tudi mnogoplastno temno plat. Njegov oče ga pravzaprav na tiho (in pogosto tudi odkrito) povsem zaničuje in zasmehuje. Matere že nekaj časa ni več prisotne, starejši Sebastianov brat, sin, ki je najbrž pobral večino pozitivnih afekcij pri očetu, pa je na študiju v Ameriki. Sebastian je tako vzgojen v okolju, ki ga je z vsemi temu primesmi napojilo z izjemno razrahljanimi moralnimi vrednotami. Pravzaprav razbitimi. A Maja je bila vesela, da je ob njem. On je bil vesel ob njej. Stvari pa so šle navzdol. Ob dogodkih v šoli, na zabavah, s sošolci, poskusom samomora, varanjem enega od njiju in predvsem Sebastianovega očeta, ki je dodal levji delež pri psihotičnih izpadih svojega mlajšega sina, je prišlo do poka. Do trenutka, ko Sebastian, za razliko od Maje, ki se je živega peska rešila, vanj potone. Konec je. Sebastian v glavi sestavi načrt, ubije očeta in se z orožjem odpravi v šolo. To, kako in zakaj je pri tem sodelovala Maja, bom prepustil njeni pripovedi v knjigi.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Kaj pa vsi vi? Kaj pa vi mislite? Vem, kaj ste naredili in kaj še vedno počnete: zapravljate čas in me skušate stlačiti v podobo, kot ste si jo ustvarili o meni. </span></blockquote>
<br />
Napeta in srhljiva pripoved, ki v tem sledi tudi nedavno prebrani <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/07/uspavanka-strah-lucidnost.html">Uspavanki</a>, se zatorej ukvarja predvsem s tem, kako bomo mi predelali, da beremo razmišljanja obdolženke, ki je streljala in ubijala. Zatorej predvsem s tem, da preberemo zakaj je to storila in kako globoko lahko zlezemo v njeno glavo, da ji bomo verjeli in ji v nekem vsesplošnem moralno razsodniškem duhu nemara celo odpustili. In tu, seveda, se skriva odlično pisanje Malin Persson Giolito, bivše odvetnice, ki je svoje pisateljsko delo opravila zelo privlačno. Res, to je knjiga, ki je ne boste odložili, dokler ne obrnete zadnje strani. Ne zdi se mi mladinski roman, tudi ne bere se kot problemsko branje v stilu <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/search/label/John%20Green">Johna Greena</a>. Gre za konkretno dramo, ki terja zrelega bralca. In ta drama na nek način postavlja enako vprašanje, kot ga je <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2015/08/vecerja-kako-bi-pa-vi-ravnali.html">Kochova Večerja</a>: <i>kako bi pa vi ravnali?</i>, hkrati pa vleče vzporednice z Pogovoriti se morava o Kevinu. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;"><i>Vse je nečimrnost.</i> Lovljenje vetra. Nikoli ne dobimo, kar želimo. </span></blockquote>
<br />
Povsem do konca bo namreč potrebno počakati, da boste izvedeli, kaj se je zgodilo na sodišču. Maja je namreč podvržena razvpitemu procesu, zastopajo jo znani in uspešni odvetniki, nasproti nje je tožilka, ki jo je Maja v pripovedi brezosebno fiksirala na robotsko podobo človeka, ki jo želi križati. Občinstvo zunaj sodne dvorane prav tako potrebuje grešnega kozla. Pravzaprav ga je že našlo. In Maja, kaj pravi sama? Svoj psihološki profil, ko ga kot donedavnega povsem povprečna srednješolka izriše sama, je zelo trhel. Vedno znova koleba med obžalovanjem in borbo za pravilnost svojih odločitev. Ritual, ki ga je v Amandin spomin priredila v zaporu na dan njenega pogreba, meri na navezanost in dejstvo, da jo ima neskončno rada. Obenem je nanjo ves čas po malem tudi jezna, Amanda je namreč videla, da Maja hrepeni po tem, da bi zbežala iz Sebastianovega prijema, a za to ni našla poguma. Ob dejstvu, da je tolažbo pred nezmožnostjo bega pravzaprav našla v drugem, pa Amanda tega ni prepoznala kot klica na pomoč, ampak je prijateljici bolj ali manj obrnila hrbet. Stvari niso enostavne. Fabula pripovedi Živega peska ima toliko krivulj, da jih je nemogoče povsem na kratko razložiti. Vse skupaj pa pripoveduje Maja. Ki sodišču in nam pojasnjuje, zakaj je prijela orožje, kako je bila pri vsem tem udeležena. In pri vsem tem se počuti strašno tesnobno, preveva jo uničujoč občutek krivde, obenem pa čuti, da zgodba potrebuje njen glas in noče plačevati za svoje dejanje toliko, kot bi ji naložila tožilka in zbor ljudstva zunaj sodne dvorane. <br />
<br />
Maja je predvsem labilna, ranjena, osamljena, prizadeta, oskrunjena, razočarana in vase zaprta nezanesljiva pripovedovalka, ki nas je pridobila na svojo stran. Navkljub temu, kar se je zgodilo in nedolžnim žrtvam, ki so tragično končale, smo z njo. Njene grozljive refleksije, želja po tem in onem, ki niso preprosta prošnja po odpustku ali razumevanju, se stekajo v razumevanje živega peska, v katerega je padla, jasno, ne povsem brez krivde. V takšnem dogodju ni nič črnobelega. Vzdušje, ki ga Maja čara z načinom pripovedi in orisom svojih sošolcev, Amande, Dennisa, Samirja in konec koncev tudi Sebastiana, pa spominja na vzdušje v seriji/knjigi <i>Trinajst razlogov</i>, kot ga je pričarala tragična figura Hannah Baker. Živi pesek je Majinih trinajst razlogov zakaj. Zgodba o Maji in o tem, kako se je znašla v primežu nezadržnega toka dogodkov, kako močno jo bo krivda žrla še naprej. Je pa tudi razmislek o kazni in napeto čakanje na to, kako bo razsodilo sodišče. Mešanica zločina, kazni, nepredvidljivosti, tudi nasilja, vpogleda v premislek povsem pretresene najstnice, ki šele predeluje vse tisto, kar se je zgodilo, in širše zasnovane kritike družbe, ki se skozi (npr. lik učitelja) trudi ustrezati arhetipom sodobnih multikulturnih trendov in politične korektnosti, hkrati pa ne vidi, da jim pred očmi razpada njena osnovna celica (npr. Sebastianova družina) in nima prav nobenih vzvodov, da jih popravi. Živi pesek si zasluži pozornost, razburkal bo premislek. <br />
<br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><br />
<span style="font-size: x-large;"><br /></span>
<br />
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
Seveda je na voljo <a href="https://www.imdb.com/title/tt8686106/">tudi v televizijskem formatu</a>.</div>
<div style="text-align: center;">
<iframe allow="accelerometer; autoplay; encrypted-media; gyroscope; picture-in-picture" allowfullscreen="" frameborder="0" height="315" src="https://www.youtube.com/embed/nr-lJ_MVljw" width="560"></iframe></div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
Obišči tudi: <br />
<br />
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/kriminalni-roman/zivi-pesek.html">Bukla</a><br />
<a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/%C5%BEivi-pesek-p-9789610154624">Emka</a><br />
<a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6529">Dobre knjige </a><br />
<a href="https://www.dnevnik.si/1042884952">Dnevnik</a><br />
<a href="https://apparatus.si/019obod/">Obod podkast</a><br />
<div>
<a href="https://www.delo.si/kultura/knjiga/zmagoslavje-zivega-peska.html">Delo</a><br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/45027381-ivi-pesek">Goodreads</a><br />
<a href="https://www.nytimes.com/2017/03/23/books/review/quicksand-malin-persson-giolito.html">NYTimes</a><br />
<br />
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-26519118614790375752019-07-10T17:34:00.000+02:002019-07-10T17:34:01.158+02:00Uspavanka: Strah, lucidnost, prevpraševanje prepričanj in nelagodje<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgUw4rXestCQshN5BlXSTGJ1pRGHE-N-0Tg6HEGEQE6Pc8GICeDHxup8MucEd3vv_1YJ0ipFOwFVfQsVz-bTNkQ9m2_2mlj03lHAjZgcsMs7rrloYbwr4RykzTB_ldwuF1_1xFEnc3_FhQ/s1600/uspavanka.jpeg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="571" data-original-width="400" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgUw4rXestCQshN5BlXSTGJ1pRGHE-N-0Tg6HEGEQE6Pc8GICeDHxup8MucEd3vv_1YJ0ipFOwFVfQsVz-bTNkQ9m2_2mlj03lHAjZgcsMs7rrloYbwr4RykzTB_ldwuF1_1xFEnc3_FhQ/s320/uspavanka.jpeg" width="224" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: emka.si</td></tr>
</tbody></table>
V pogovoru z<b> Leïlo Slimani</b> za <a href="https://lithub.com/leila-slimani-doesnt-care-if-youre-uncomfortable/">Literary Hub</a> je pred kratkim beseda nanesla tudi na njenega prijatelja, alžirskega pisatelja Kamela Daouda – spomnim se ga po bajanju Tujca, <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2016/10/primer-meursault-vem-kaj-ste-zakrivili.html">Primer Meursault</a> – ki je njeno pojavo opisal predvsem kot zmes strahu, lucidnosti in nujnega prevpraševanja prepričanj. Dodaja tudi nelagodje. In zdi se mi, da je to eden boljših opisov pisanja Leïle Slimani, ki nam trči v obraz, ko se spoprimemo z njeno uspešnico<b> Uspavanka</b>. Avtoričin drugi roman, za katerega je, tako kot Daoud za Primer Meursault, prejela <b>Goncourtovo nagrado</b>, je pred kratkim izšel <b>pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele</b>. <b>Uspavanka je tesnobno in natančno branje, ki funkcionira kot mešanica srhljivke, kriminalke in družbene kritike in se pridružuje branjem, ki delujejo na več ravneh. Tako na en mah zadovolji tiste, ki so tu zaradi vpogleda v razpoke družbe in gnilih simptomov vsega tistega, kar je narobe s zeitgeistom tega časa, obenem pa ne razočara niti tistih, ki so tu zaradi suspenza.</b><br />
<br />
Slimani svojo Uspavanko začne brutalno in silovito. Pridružuje se <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2016/09/skrivna-zgodovina-privlacna-v-crnini.html">Skrivni zgodovini</a>, pa tudi <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2014/11/v-najtemnejsem-kotu-ko-tocno-ves-kaj-se.html">V najtemnejšem kotu</a>, ki razpreta karte na začetku, nato pa plast za plastjo, počasi in v nekakšni pisateljski sadistični maniri pražijo bralčevo potrpežljivost in hranijo želje po popolnitvi vseh razlogov in načinov, kako in zakaj je do vsega tega prišlo. S tem jasno, je pri V najtemnejšem kotu predvsem poudarek na kako, v Skrivni zgodovini pa na zakaj. Uspavanka oba momenta navdihuje bolj ali manj v obrisih. Prva stran romana, na kateri popisuje dejstvo, da je varuška, ki sta jo najela dva uspešna mlada starša, ker jima službene obveznosti ne omogočajo dovolj časa, da bi se še v zadostni meri lahko posvetila otrokom, umorila ta dva otroka v domači kopalnici, je prelomen del romana in branja. Konec zgodbe. Vse, česar ne želimo prebrati. Ker otroci. Ker je <br />
<a name='more'></a>svet lep in se v njem takšne abominacije ne smejo dogajati. A svet ni lep, je pa poln takšnih temin. Če je Leïla takole začela, je imela za to najbrž dober razlog. In ta se skriva v naslednjih poglavjih.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Prizorišče zločina so poslikali. Policija je vzela prstne odtise ter izmerila površino kopalnice in otroške sobe. Preproga z motivom princeske je bila prepojena s krvjo. Previjalna miza je ležala na boku. Igrače so odnesli v prozornih vrečah in jih zapečatili. </span></blockquote>
<br />
Sedaj se zgodba lahko začne. Gre za natančen, oster in realen portret sodobne mlade francoske družine, ki cilja na arhetipske podobe brezna, ki je sledilo vrednotam individualistično naravnane funkcije družbe. Družbe, v kateri nihče nima pravice razsojati o poti, ki jo nekdo vzame za svojo pot do sreče. Družbe, v kateri je kariera stvar najpomembnejše samoizpolnitve. Družbe, v kateri je tudi družina vrednota le toliko, kolikor je v funkciji pogleda drugih, ki bo kimalo v zadovoljno odobravanje gradnje puhlega holograma, ki govori bolj ali manj le o sebi. No, nemara ne v takšne ekstreme, a Myriam in Paul sta odlično na poti natanko v to smer. Mladi par, ki ima dovolj denarja in sedaj tudi dva otroka. Majhno Milo in še manjšega Adama. Paul, producent, ki dela, da bi vsi lahko lagodno živeli, išče priložnosti in plete vezi, se druži, ker je to v tem poslu zelo pomembno. In Myriam, mlada mamica, ki se odloči, da bo naredila še kariero. Nekoč uspešna, odlična študentka prava naleti na prijatelja, ki potrebuje novo pomoč v pisarni. In tako se s Paulom pogovarjata, kako bi si našla varuško, ki bi čez dan skrbela za njuna otroka. Ker gre za Cats in the Cradle situacijo. In neverjetno kmalu naletita na Louise. Popolno varuško z dobrimi priporočili, ki se je v trenutku umestila med delovne naloge. A čudežev ni. To je najbrž jasno. In, seveda, prebrali smo prvo stran. Tega ne moemo pozabiti.<br />
<br />
Myriam lahko začne s službo. Ta je vedno bolj polna izzivov, vedno več pozornosti terja. Paul seveda nič drugače. Zgodba ima v razvoju trenutek, ko se pravzaprav pozornost posveča mnogo bolj Myriam kot drugemu. Ona je tista, ki spremeni svoje življenje, ona si želi kariere, ven iz stanovanja, ven iz vloge zgolj-matere. Zato sem med branjem pomislil tudi na to, da je s to pozornostjo Slimani želela vzpostaviti ženski lik, ki se bori za svojo individualnost, in ga v luči celotne fabule postaviti pred ostro kritiko. Kar bi jo peljalo v strogi tradicionalizem. A v resnici sem si premislil, saj luč celotne zgodbe sveti predvsem na oba skupaj. Tudi Paul svojo vlogo odigra prepričljivo, karikatura je najpopolnejša prav takrat, ko se obrne proti svoji ženi, ki varuški ne zaupa več. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">»Vse je pripravila moja varuška.« </span></blockquote>
<br />
Louise ima svojo zgodbo. V novi družini se udomači, poskrbi za čisto vse. Za otroka, za njuno hrano, za hrano družinskih kolegov, ko Paul in Myriam gostita družabni večer. Otroka se nanjo navežeta. Tudi Paul in Myriam se nanjo navežeta. Sledi tudi skupen dopust v Grčiji. Louise je pravzaprav postala del družine. Pripoved se redno seli tudi na portret varuške, njenega življenja, njene usode. Tega, kako živi sedaj. Življenje seveda ni bilo rožnato, daleč stran od tega. Mož ji je umrl, hči odšla. Dolgovi, ki jih je podedovala, kljub ignoriranju seveda ne izginejo. Varuška se zdi, da živi le za služenje mladi družini. Svojega življenja brez tega ne vidi več. Zato seveda z grozo spoznava, kako otroka odraščata. In razmišlja o tretjem otroku. Kako bi bilo prijetno, če bi bil še tretji otrok. Z njim bi ohranila svojo navezanost s to družino, polno denarja, visokih družbenih krogov, lepih kopalnih plaščev, dobre hrane, ugledne soseske in počitnic v Grčiji. In kuje načrte, kako bi Paulu in Myriam pripravila priložnosti za tretjega otroka. Vse skupaj se seveda sfiži, vzlic temu pa stvari jasno gredo navzdol. Louise živi v fantazmi, o tem pripoveduje tudi drugim varuškam, s katerimi se sreča ob igrišču. Je bila kdaj kje drugje? Je to nekaj novega? <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Srce ji je otrdelo. Z leti se je obraslo z debelo, hladno skorjo in zdaj komaj še sliši njegov utrip. Nič več je ne more ganiti. Sprijazniti se mora z mislijo, da ne zna več čutiti ljubezni. Izčrpala je vse, kar je bilo v njej nežnosti, njene roke nimajo več ničesar, kar bi lahko pobožale.<br /> »Kaznovana bom za to,« sliši lastne misli. »Kaznovana bom za to, ker ne znam več čutiti ljubezni.« </span></blockquote>
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;"><br /></span>Ta fantazma, ki jo je zgradila okoli sebe, je usodna. Slika sveta, od katerega je prišla in kamor se utrujeno in naveličano vrača vsak dan in ki je tako nespodobno drugačen od tistega, kar jo čaka čez dan, je uničujoča. Otroci so bili njena vstopnica v svet, ki mu želi pripadati in v katerem je vloga tudi zanjo pripravljena. Vloga v svetu preveč zaposlenih staršev, ki se nimajo časa in moči ukvarjati s svojimi otroki, je seveda nepogrešljiva. In otroci so tu njeno orodje, njen mehanizem, kolesje, ki ta svet poganja naprej. Otroci, ki imajo le eno napako – to, da prenehajo biti otroci. Mehanizem poči, kolesje se zlomi. Slika sesuje. In takrat nekje v pripoved vstopa tudi linija policijske preiskave, ki ponudi še nekaj pogledov. Ampak ne toliko na dogodek, ampak mnogo bolj pogled od zgoraj. Pogled na to fantazmo. Leïla Slimani je knjigo zaključila brez eksplicitnega odgovora, zakaj natanko je se je zgodilo kar se je. A blaznost, v katero je Louise nepreklicno šla, je pomenila tudi nepovratno razbitje slike sveta, v kateri se je do nedavnega videla, in tudi mehanizma, ki ga je poganjal.<br />
<br />
Uspavanka je delo, ki ima vse in hkrati nič opraviti z otroki. To je strahotno napeta srhljivka o varuški, ki odlično opravlja svoje delo, in ki na to delo veže svoj obstoj. Leïla Slimani je spisala napeto in nelagodno pripoved o tem, kaj je pripeljalo do grozljivega končnega prizora, ki ga je opisala na prvi strani. Zgodbo o tem, kaj lahko privede do takšnega dejanja. In odgovor na to se skriva v skupnosti sodobne družbe, delitvi na takšne in drugačne, na različne svetove in njihove fantazijske okvire, ki jih držijo skupaj. Dokler tudi ti ne razpadejo. Otroci so bistveni del teh okvirov, zato nikdar niso le otroci. A ker to predvsem so, Uspavanka prisili k razmisleku bolj, kot bi sicer. Daoud je imel prav. Strah, lucidnost, prevpraševanje prepričanj in nelagodje. To so odtenki pisanja Leïle Slimani. Mnogo bolj kot srhljivka o obsedeni varuški, ki zagreši najbolj ostuden zločin, roman odlično deluje kot kritika družbe, ki jo definirajo razlike v svetovih njenih kast. Hitro, natančno, srhljivo in vznemirljivo branje. <br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><br />
<br />
<br />
Obišči tudi: <br />
<br />
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/uspavanka.html">Bukla </a><br />
<a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/uspavanka-p-9789610155041">Emka</a><br />
<a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6570">Dobre knjige</a><br />
<a href="https://www.delo.si/kultura/knjiga/roka-ki-ziblje-zibko-203276.html">Delo </a><br />
<a href="https://www.delo.si/kultura/knjiga/srhljivo-dejanje-malone-popolne-varuske.html">Delo</a><br />
<a href="https://slv.worldtourismgroup.com/le-la-slimanis-lullaby-is-every-parents-worst-nightmare-98736">World tourism group</a><br />
<a href="https://www.theguardian.com/books/2018/jan/07/lullaby-by-leila-slimani-book-review">The Guardian</a><br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/46641365-uspavanka">Goodreads</a><br />
<a href="https://www.telerama.fr/livre/goncourt-2016-leila-slimani-primee-pour-chanson-douce,149612.php">Telerama</a><br />
<a href="https://www.telegraph.co.uk/women/life/chanson-douce-next-gone-girl-authors-book-killer-nanny-next/">Telegraph</a><br />
<a href="https://lithub.com/leila-slimani-doesnt-care-if-youre-uncomfortable/">LitHub</a> <br />
<br />
<br />
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-44790393934277313752019-06-30T16:34:00.000+02:002019-07-01T06:59:39.781+02:00Vprašanje Bruna: med tem, kar je in tem, kar je<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiE9Z5JAM5LPox9MHj2I_ONyexNFzI0NilprqrbYuvmP8VVvxgrEqFwiakudm-vl0nZRAQ_5B5-Vl5nlr5Lz-LuV-DP7feLmW4T8yhGGps8dDAWKRG93QZS93-3_T4E_Z1nRfRFR3SfLkA/s1600/bruno.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="395" data-original-width="260" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiE9Z5JAM5LPox9MHj2I_ONyexNFzI0NilprqrbYuvmP8VVvxgrEqFwiakudm-vl0nZRAQ_5B5-Vl5nlr5Lz-LuV-DP7feLmW4T8yhGGps8dDAWKRG93QZS93-3_T4E_Z1nRfRFR3SfLkA/s400/bruno.jpg" width="262" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: goga.si</td></tr>
</tbody></table>
<div class="MsoNormal">
V eni zadnjih edicij <b>založbe Goga</b> nas poletje čaka odprtih
rok z branjem <b>odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki
zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako
megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem.
</b>Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju
tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla <b>Irena Duša Draž, ki je
prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje
Bruna.</b> Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem
upravičeno. Pisanje učinkuje <b>sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo,
obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne
integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in
metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo</b>. Med
teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl <a href="https://artbystevej.com/paintings/">slike Steva Johnsona</a>, ki so mu
oblikovalci knjige dodali zvezdnati konstelaciji, ki napotujeta na <b>tematsko
centraliziranje pisanja v sredino med ZDA in Evropo</b>, sam detajl pa še zasukali
za devetdeset stopinj, kar razumem tudi kot igranje z artefaktom, ki je že v
osnovi <b>ekspresija stvarnosti</b>. V vsem tem se zdi, nalašč ali ne, niti ni
pomembno, veliko Aleksandra Hemona.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Vprašanje Bruna je zbirka osmih kratkih zgodb različnih dolžin,
tehnik in bralnega tempa. V prvi zgodbi z naslovom <i>Otoki</i>, opisuje svojo
izkušnjo potovanja in bivanja na Mljetu. Tam seveda izstopa stric Julij, ki
pripoveduje zgodbe o preteklosti Mljeta in takole mimogrede navrže kruto zgodbo
o strupenjačah, ki so se jih prebivalci Mljeta skušali znebiti z mungi, a si s
tem nakopali še večje zlo. Zdi se tipična Hemonova zgodba o nesmiselnosti
revolucije v smislu družbene spremembe. Nekateri kraji so usojeni, da imajo
težave, ki jih tako rekoč determinirajo vnaprej. Hemon je tu v vlogi
devetletnega fanta, ki posluša strica in skuša preživeti to divjino potovanja
na slavni jadranski otok. </div>
<a href="https://www.blogger.com/null" name="more"></a><br />
<a name='more'></a>Nekaj minut pogumnega razmisleka in dobrohotne interpretacijske
svobode v tem najde napotke za življenje odraščajočega fanta. V vsakem primeru
daleč od zgolj popisa počitniškega popotovanja. <i>Takrat sem pogruntal, da je
življenje krog, če jih dočakaš stooseminpetdeset, končaš prav tam, kjer si
začel.</i><o:p></o:p><br />
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Ne želimo, da bi to državo, za katero so naši očetje
prelivali kri, oskrunili – nam pripada in mi jo hočemo obdržati. In če vam to
ni všeč – no, potem kar izvolite, pojdite drugam, v Ameriko ali kamor že za
vraga hočete.</span></blockquote>
<div class="MsoNormal">
<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Nadaljuje se v zgodbo <i>Alfonza Kaudersa</i>, ki mi deluje kot
Hemonov uvod v naslednje zgodbe. V njej se na odrezan, anekdotičen in
enciklopedičen način, brez kake poetske razbrzdanosti ukvarja z likom Alfonza,
avtorja Gozdarske bibliografije, človeka, ki ga <i>ni v Enciklopediji ZSSR, niti
ga ni v Enciklopediji Jugoslavije</i>. Skozi ta lik predstavlja zgodovino,
pomembne dogodke 20. stoletja in ljudi, ki so v rokah držali škarje in platno
njenega poteka. In med osebami, ki nastopajo v njej, se znajde tudi <i>Richard
Sorge</i>, sovjetski vohun v Tokiu, pod krinko novinarja, ki je pristal na nemškem
veleposlaništvu. Sorge je pomemben zato, ker mu je Hemon posvetil naslednjo zgodbo.
V njej je avtor stopil v čevlje Sorgejevega sina, ki popisuje življenje in
svoje videnje očetovega življenja in poti. Tisto, kar si domišljija najde, ko
ji umanjka potrebnih dokazov za adekvatnost zgodbe zaznavni stvarnosti. Zgodba
je iz idejne plati oblikovana vrhunsko, saj jo ozaljšuje njen protipol, ki se
skriva v čarobnem in večkrat pozabljenem svetu opomb pod črto. Tam se namreč
vse, kar je nad njimi popisano, popolni z zgodovinopisnimi dostavki. To vse
skupaj deluje po eni strani kot komplementarna celota, kot Hemonova izjava o svetovnem
nazoru, s katerim se spoprijema z vsem kar je. Po drugi strani pa kot izjemno
domiselna dialektika suhega dokumentarizma in življenja polnega besedenja
otrokovega detektivskega in občudovalnega hrepenenja po očetovi bližini.</div>
<div class="MsoNormal">
<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
V <i>Izmenjavi prijaznih besed</i> piše o Hemonih. O svoji družini.
Kjer spet z obilico smeha zabeljeno pripoveduje o zgodovini svoje takorekoč
velepomembne družine, ki je prisostvovala izjemno pomembnih poglavjih
zgodovine. Ker je tako velevala družinska ideologija. Ker so se tako odličili,
kot zapiše na začetku. Piše o svetovnem karakterju Hemonov, ki jih je najti
vsepovsod in predvsem piše o Hemonijadi. Velikem srečanju Hemonov, ki bi
združilo razkropljene člane družine. In ko piše o tem, kako je glavni problem
Hemonov <i>da se vedno čisto preveč razburjajo okrog stvari, ki sem jim zdijo
resnične</i>, se tudi bralec tam nekje zazre v ogledalo teh besed in v njih prepozna
prazen prostor, v katerega položi svoje podobe.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">»O, vi ste to,« je rekel moški. »Dobrodošli v Združenih
državah.«<br />»Hvala,« je odgovoril Pronek. »Najlepša hvala.«</span></blockquote>
<div class="MsoNormal">
<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Pred slovito zgodbo o Jozefu Proneku je še presunljiva pripoved
o teku na življenje in smrt, o teku med točko A in B, medtem ko si v nemilosti
volji, zabavi in spretnosti ostrostrelcev, ki te imajo na muhi. Pripoved nosi
naslov <i>Kovanec</i>. Napisal ga je za Zrinko. Če mora biti od vseh zgodb le ena, ki
bi jo morali prebrati, bi po vsej verjetnosti morala biti ta. Žalostna in
tragična, presunljiva in grozljiva zgodba o Sarajevu. In njega prebivalcih, ki
so videli preveč. Dasiravno srečni, da so ostali živi. Jozef Pronek, po drugi
strani, je relativno dolga zgodba o migrantu, ki je odšel v ZDA in tam iskal
svojo srečo, svoj uspeh, svoj vsakdanji živež. V zgodbi je vestno popisal svoje
doživljanje obljubljene dežele in jo nastavil pred ogledalo praznega kalupa,
veselja do tega, da so kar so, čeprav od tega konec koncev ni kaj dosti, <i>… dolga,
prazna vrsta sob, ki jih ni bilo</i>. <i>Slepi Jozef Pronek in mrtve duše</i> je ime
banda, ki ga je imel Pronek in hkrati tudi naslov zgodbe o kulturnem šoku sarajevskega
ubežnika, ki je leta 1992 v Ameriki doživljal kulturni šok. Znotraj te zgodbe
je tudi poglavje, ki je dalo naslov celotni zbirki, torej Vprašanje Bruna. Ime
nekoga, ki ga ni več, a živi v svetu Andreine babice, nane, ki jo spomin
konkretno zapušča. A ga vedno znova omenja, ko Andrea, Pronekova simpatija iz
Amerike, ki jo je pred časom spoznal, pelje Jozefa na družinski obed k svoji
družini. In medtem, ko je jasno, da Bruna ni več in da stara mama konkretno blodi
v starih spominih, je nekaj zelo vrhunskega, zopet v klasičnem Hemonovem
načinu, v tisti zadnji izmenjavi besed, ko Proneka, sedaj že dodobra izučenega
v ameriškem načinu življenja (nad katerim sicer ni kaj prida navdušen), nana
povpraša: <i>»A boš videl Bruna?«</i>, on pa ji odgovori:<i> »Ne, nana. Žal mi je.«</i>
Pronek ne bo videl tistega, kar se še obljublja, kar je še vredno pričakovati v
tej noro dobri deželi.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
V zadnji zgodbi, <i>Imitacija življenja</i>, se Hemon vrne v
otroška leta. Pripoveduje o otroških letih v domačem stanovanju, pripoveduje o
gramofonu in o tem, kaj je gledal po televiziji. Pripoveduje o svojem
najboljšem prijatelju, ki so ga klicali Vampir. O tem, kako mu je umrla mama. Pripoveduje
o vseh tistih rečeh, ki si jih otrok takole mimogrede najbolj zapomne in odnese
s seboj v odraslo dobo. Tako se spomni tudi plakata za film Imitacija življenja.
Tako sproščeno in povsem umirjeno govori zgodbo svojih dokaj brezskrbnih
otroških dni. Vmes z Vampirjem nekemu psu data ime, kako naključno seveda,
Sorge, kot pravi Hemon: <i>… po vohunu, o katerem sem bral in ki sem mu hotel
biti podoben</i>. Proti zaključku opisuje svojo naraščajočo navezanost na film in
obiske kinematografov, pripetije s psom Sorgejem, zaključi pa skozi bralčevo
prepričanost, da ga pelje v poglavje doživljanja prihoda nemških vojakov, a sprehod
po meji med fikcijo in stvarnostjo tokrat zapelje v film, snemanje filma o
prihodu nemških vojakov. Film torej, ki karseda natančno imitira življenje.
Tudi Hemon natančno imitira življenje, ki skozi literaturo kot imitacijo
imitacije najbrž potrebuje nove ontološke kategorije. Mojstrsko bralca pelje v
poti čarovniškega druženja z umetnostjo, ki si roke navdušeno podaja z
zgodovino in pomembnimi vsebinami družbene kritike. <o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Ne vem, kaj sta počela moja starša, ko sem se zviral od
strahu, a spominjam se, da sem bil sam – nikogar in ničesar ni bilo med mano in
trinogim uničevalcem, samo naslonjač. Imel je nerodna naslonjala za roke iz
vezane plošče in trmaste, večno škripajoče vzmeti. Nagibam se k prepričanju, da
je bil film, ki so ga predvajali, <i>Vojna svetov</i>.</span></blockquote>
<div class="MsoNormal">
<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Aleksandar Hemon je s to zbirko, tako se zdi, upravičeno
navdušil bralce. V njej na privlačen, inteligenten, tudi prežet s humorjem in inovativen
način bije bitke s tem, kar vidi v svojem ogledalu in ogledalu družbe v kateri
živi. V njih najdemo geografsko pogojenost, ki razpenja njegovo pisanje med
Ameriko in Sarajevom. Med obljubljeno deželo in domom. Njegovo duhovito
igračkanje z zgodovinskimi dejstvi, v katera prepleta svoje občutenje sveta. S
poudarkom na svoje. V zgodbah se vrača v otroštvo, v iskanje očeta, v iskanje
družine. V spomine na spoznavanje nove domovine in s tistim Aha-Erlebnis, s
katerim se konča kulturni šok in novo postane povsem enako brez cilja, enako
zlagano, brez kakega posebnega optimizma. Zato v ospredje pozornemu bralcu
silijo primerjave med tem, kako se opravičuje, da Bruna – tistega, kar se je
vredno spominjati in nekaj pomeni, pa ga ni več – v novi deželi ne bo spoznal,
a se bo v njej kljub temu ustalil, v predhodni Kovanec pa zaključi z zmedenim
občutjem preveč življenja, ki je uspehu pred ubežanjem smrtonosni krogli v
Sarajevu podaril moč sreče za življenje, ki je na povsem drugem nivoju. Hemon je
torej najprej pisatelj, ki tematizira samega sebe in svojo usodo, svojo
okolico. Ves čas se giba med tem, kar je in tem, kar je. Takoj nato je kritik, ki družbo opazuje podrobno, kot to zmorejo le
redki, branje Pronekove usode in sledenje njegovemu pogledu razkrije marsikaj. Meni
tudi to, da imam pred seboj delo mojstra besede, ki s pesniško močjo obvladuje
pronicljive in inteligentne poti, da nemalokrat tudi neverjetno sproščeno pelje
v trpka in pomembna spoznanja. A Hemona v resnici že poznamo, zato lahko le
prikimam. Odlično branje.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
<o:p><b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<o:p><br /></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Obišči tudi:<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/biografije-in-spomini/vprasanje-bruna.html">Bukla</a> <br />
<a href="https://www.goga.si/sl/knjige/vprasanje-bruna/">Goga</a> <br />
<a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/vpra%C5%A1anje-bruna-%28subvencija%29-p-9789612772161">Emka</a> <br />
<a href="https://www.delo.si/kultura/knjiga/kar-si-je-rezultat-vsega-iz-cesar-si-izkljucen-191283.html">Delo</a> <br />
<a href="http://aleksandarhemon.com/">Pisateljevo spletno mesto</a> <br />
<a href="https://web.archive.org/web/20150611100450/http://bombmagazine.org/article/3175/aleksandar-hemon">Intervju z avtorjem</a> <br />
<a href="https://www.theguardian.com/books/2000/apr/16/fiction.reviews">The Guardian</a> <br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/13048474-vpra-anje-bruna?ac=1&from_search=true">Goodreads </a><o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se
zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-79459116922888010912019-06-09T11:51:00.000+02:002019-06-09T11:51:19.628+02:00V gozdu: Kinderschreck<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjjzFlP05fJSDSjHwrW5JNw7c9Wl9PH0zIV6qq23WAkvf_4kDGWJVrgVjrCAU4KtMx_IpE1tPVwIozVuBDXGINwxacCFwVSa2ZPRd-F7scBxox9XtDxbfQb2GkrglqxKugcCqp22WnzOO8/s1600/gozdu.png" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="937" data-original-width="606" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjjzFlP05fJSDSjHwrW5JNw7c9Wl9PH0zIV6qq23WAkvf_4kDGWJVrgVjrCAU4KtMx_IpE1tPVwIozVuBDXGINwxacCFwVSa2ZPRd-F7scBxox9XtDxbfQb2GkrglqxKugcCqp22WnzOO8/s400/gozdu.png" width="257" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: modrijan.si</td></tr>
</tbody></table>
Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko <i>upanje v neponovljivost</i>. Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2015/10/max-pripoved-mrtvaske-glave.html">Maxu</a>, najbrž še bolj pri <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2016/05/knjiga-o-uni-vse-ostalo-je-v-vojni.html">Šehićevi Knjigi o Uni</a>, kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: <i>»To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.«</i><br /><br />V rokah pa držim <b>roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri založbi Modrijan kot 123. edicija odlične zbirke Bralec.</b> <b>Osupljivo, hitro, nezdravo in surovo zgodbo o trojnem umoru, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja zgodil na Irskem. Resnični dogodki, hude travme in veliko prizadetih ljudi spremlja to zgodbo.</b> Kot najbrž vsakokrat, ko je glavni antijunak poosebljeno ponorelo zlo, ki so ga kot otroka poznali vsi in je odraščal tako rekoč v sleherni soseki. <b>Roman o strahu in trepetu, o temnem zatočišču gozda, o popolnem kaosu v glavi, o glasovih, ki terjajo zločin, o mladih življenjih, ki ugasnejo in o starih, ki se še dolgo kasneje bojijo o vsem govoriti naglas. Pa tudi o pogumu in odločnosti, trudu za rehabilitacijo in popolnoma pokvarjenem umu. </b>V gozdu je roman, ki stavi na pogovor s situacijo, ki grozljivo doživetje O'Kana in njegovega razbojniškega pohoda skuša predstaviti v različnih lučeh, pogledih vpletenih. Tudi mrtvih. S tem priznava paralakso pripovedi <a name='more'></a>faktično dogodenega in za trenutek ustvarja tudi iluzijo, da za vsem obstaja kakšna opravičljiva razlaga. A ta trenutek izgine hitro. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Kinderschreck. Tako ga je imenoval Nemec, ko je ukradel puško. Predtem je bil Michen, po svetniku in potem Mich, materin ljubljenček, in potem Deček, ko je šel v tisti zavod, in potem Otrok, ko je pomagal očetu Damienu pri rožah in vrčkih za vodo in vino v zakristiji, in potem K, krajše za O'Kane, ko so se začeli njegovi nasilniški časi. </span></blockquote>
<br />Roman na nekaj sto straneh dnevniško popisuje osebnost Michna O'Kanea. Morilca, ki je povsem podlegel glasovom v svoji glavi in navkljub občasnim streznitvam duha storil tri grozljive umore v gozdu blizu domačega naselja. Roman Edne O'Brien nas pelje v preteklost, Michnovo otroštvo, njegovo navezanost na mamo, ki je ostalo v ospredju do samega konca zgodbe. Pelje nas v krivico, s katero je bil poslan v poboljševalno ustanovo in v zaporu, kjer so iz njega naredili nekaj, čemur pravzaprav ni več pomoči. Vzporedno se dogajajo tudi druge zgodbe, iz domačega kraja. Spoznamo žrtve, spoznamo njihovo življenje. O'Kane je človek mnogih imen, a najbrž le enega obraza. Ko se vrne, ima v glavi predvsem strah pred tolpo iz zapora in ljubezen do mame. Ne zaupa nikomur, kot potepuški pes išče prenočišča in nasilno ustrahuje vse, ki mu pri tem skušajo stati na poti. Vsi se ga bojijo, nihče si z njim ne upa imeti opravka. <br /><br />Pod ogrinjačo dejstva, da beremo o dogodkih, ki so se res zgodili, nam pisateljica neprizanesljivo servira življenja njegovih žrtev. Z grozo torej beremo o umetnici Eily in njenemu sinu, kako prosita za pomoč pri popravilu hiše. In jo dobita, seveda. Zaselek je poln prijaznih poznanih ljudi, bogaboječih Ircev. Tu je tudi nadvse zanimivo poglavje, v katerem se Eily udeleži nekakšnih bakanalij, skorajda v stilu nesrečnikov iz <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2016/09/skrivna-zgodovina-privlacna-v-crnini.html">Tarttine Skrivne zgodovine</a>. Poglavje, ki služi prikazu Eily kot svobodnega dekleta, polnega mladosti in življenja, nekoga, ki svet grabi s svobodno zajemalko brez predsodkov, v lokalnem običaju. In natanko v Eily se zagleda O'Kane, jo nekega jutra preseneti na njenem domu in jo skupaj z njenim sinom ugrabi. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Naslednjega dne je to napisal na platnico svojega šolskega zvezka – <i>Jaz sem pravi sin gozda. </i></span></blockquote>
<br />Odpeljejo se v Clooshki gozd, kjer povsem na trnih napete grozljivosti beremo o agonijah Eily, ki skuša ohraniti mirno kri, obvarovati svojega sina in pomiriti, tako ali drugače obvladati svojega ugrabitelja. Povsem norega O'Kanea. Ta jo vodi globoko v gozd, kjer ima skrivališče, obenem pa vedno težje duši glasove v svoji glavi, ki mu prebujajo vedno pogostejše napade paranoje, tesnobe in nepredvidenih dejanj s strašnimi posledicami. Poglavje v gozdu se zaključi. Beremo o O'Kaneu, ki se je odpeljal do svojih domačih. Tudi oni se ob njem ne počutijo več varne. Povejo mu, da ga iščejo. Da naj se preda. Da je pravzaprav pošast. A o umorih še ne vedo. O'Kane pa jim pokaže ukradeno puško, ki jo je imel zavito v paket. Največ, kar lahko zanj še storijo, je, da ga odpeljejo po poti naprej in odložijo. Ker s pošastjo nočejo imeti opravka. Ta pa odide še na obisk duhovnika, ki ga prav tako odpelje v gozd. Avtorica nam sunkoma predstavi tudi duhovnika v zadržanem pripovednem glasu, v katerem se predstavi bržkone za nezanesljivega pripovedovalca, a povsem jasno, zakaj. Tudi zanj je to potovanje v O'Kaneov gozd zadnje. <br /><br />Vmes se aktivirajo Eilyne prijateljice, sestra, vedno več drugih, ki želijo odgovorov. Pogrešana sta, policija pa ne ponudi dovolj storjenega. Akcija počasi, a vendarle steče. Iskanje. O'Kane skuša nadaljevati svoj pohod, a nekje se je tudi njemu moralo zalomiti. Ujamejo ga. Ga zaslišujejo. Še vedno ne vedo, kje sta Eily in Maddie. Dolge in mučne ure, ko se noče zlomiti. Nato uspeh. Odpeljejo se proti gozdi z O'Kaneom v avtu, vmes prileti novica o uspehu iskalne ekipe. Našli so trupli. Roman V gozdu prav tako pelje v zadnje izdihljaje. Morilec je za zapahi. Beremo o sestrinih obiskih v zaporu in O'Kane, ki nikdar ni več prišel k sebi in vedno bolj tone v temino mreže, stkane iz svojih strahov, shizofrenega uma, preteklosti, ljubezni do mame in paranoje. V resnici mu ni pomoči.<br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Nikoli niso izvedeli, nikoli niso prišli stvari do dna in tudi ne bi smeli. Čarovnija spremlja le redke. </span></blockquote>
<br />Branje romana Edne O'Brien deluje zelo verodostojno. Kot bi vzela izčrpna poročila o dogodkih, jih pridružila pričevanjem vseh vpletenih in dodala kako zdravniško psihiatrično oceno. To je delo, ki bi ga lahko opravil marsikdo. Dobra montaža, sledeča izvrstnemu prelivanju pripovedovalskih glasov in nemotečemu pretoku dogajalnega časa, ki vedno bolj teži v psihološki profil zlobe. Knjiga se bere z odprtimi usti, pusti malo diha, premora in oddiha. A marsikje v takšni montaži bi, tako sklepam, slej ko prej zazevale luknje. To so črne lise razmišljanja introspekcije likov, njihovih odločitev in čustvovanj. Tega dokumenti ne povedo. Tu pa se začne delo, ki ga lahko opravi le izvrsten pisec ali piska. In Edna O'Brien se je po mojem mnenju odlično odrezala. V gozdu je natančno izpeljana strašljiva pripoved, ki pri meni ne šteje toliko zaradi njene adekvatnosti zgodovinski tragediji, dasiravno je ta najbrž brezhibna, ampak toliko bolj zaradi demonstracije vživljanja avtorice v žrtve, stranske spremljevalce in zlo samo. Pa tudi v nezapisanem, ki ga je bralcu pustila na poti. Kombinacija obojega, nemara malo spominja tudi na odlično <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2014/11/v-najtemnejsem-kotu-ko-tocno-ves-kaj-se.html">V najtemnejšem kotu</a>, nikakor ne bo pustila hladnega. Daleč stran od tega. <br /><br />V gozdu pa predoči še eno zanimivo temo, ki bi jo bilo najbrž zanimivo nekoč tehtati. Glede na prebrano in vse okoliščine, ki so povzročile nastanek te knjige, je jasno, da je to knjiga o čistem zlu. O manifestaciji človekove rušilne moči, ki omračen um zaradi tega ali onega zavije nekaj delčkov zgodovine v popolno črnino, hkrati pa v nezamisljiv pekel pelje veliko vpletenih in prizadetih, bolj ko ne nedolžnih soljudi, ki se znajdejo na poti tega zla. O'Kane je zlo. In to je knjiga o zlu. O tem ni nikakršne dileme. Etični problem, ki se vzlic tega pojavi, to so zaznali mnogi komentatorji, je zunaj debate o vsebini knjige. Svojci in drugače vpletena javnost namreč s tem, da je Edna O'Brien izdala ta roman, nikakor ni bila zadovoljna. Ne da bi se pretirano vpletal v sodbe tega, do česa ima avtor pri črpanju svojih zgodb pravico in kje je meja, bom le ponovil misel z začetka tega zapisa: z besedami bližamo ne le dogodke, ampak ustvarjamo prostor za kritiko tega dogodka. Vlivamo upanje v neponovljivost, zavest o sprevrženosti. Z zapolnjevanjem sivih lis v tako tragični zgodbi pa je tako, da terja pozornega in zrelega bralca, tako kot tudi izvrstnega pripovedovalca. V tem primeru odlične avtorice Edne O'Brien. <br /><br /> <b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><br /><br /><br /> <div>
Obišči tudi:</div>
<div>
<br /></div>
<div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/v-gozdu.html">Bukla</a></div>
<a href="http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/Bralec-zbirka/V-gozdu">Modrijan</a><br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/novo-v-ponudbi/v-gozdu-p-9789612871147">Emka</a> <div>
<a href="https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=6574">Dobre knjige</a><br /><a href="https://www.theguardian.com/books/2002/may/04/fiction.reviews1">The Guardian</a> <br /><a href="https://www.goodreads.com/book/show/683006.In_the_Forest">Goodreads</a> <br /><a href="https://www.publishersweekly.com/978-0-618-19730-9">PublishersWeekly</a><br /><a href="https://www.nytimes.com/2002/04/07/books/the-dead.html">NYTimes</a> <br /><a href="http://literarycornercafe.blogspot.com/2010/12/book-review-in-forest-by-edna-obrien.html">Literary corner cafe</a> <br /><a href="https://themisathena.wordpress.com/2016/06/07/edna-obrien-in-the-forest/">Lioness at Large</a> </div>
<div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbela založba Modrijan. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-42681940285006954172019-05-31T06:48:00.000+02:002019-05-31T06:48:36.739+02:00Zama: poguba kot kača, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgw2mR6e_g3fiXQJy873KdIao6ajP_VJuTFbqdnkq804-o8sCwCob0U7V75V-zpujZipHUb4GZerdXa-LPyughiY1O8Zb5M9zirFOxT0ya4Ax2zw4zz9bGv95ZRpjFzpcaRq45HZSvB-Wg/s1600/zama.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="800" data-original-width="534" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgw2mR6e_g3fiXQJy873KdIao6ajP_VJuTFbqdnkq804-o8sCwCob0U7V75V-zpujZipHUb4GZerdXa-LPyughiY1O8Zb5M9zirFOxT0ya4Ax2zw4zz9bGv95ZRpjFzpcaRq45HZSvB-Wg/s400/zama.jpg" width="266" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: bukla.si</td></tr>
</tbody></table>
Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2014/05/2666-kaj-bi-pa-vi-napisali.html">Bolanove 2666</a> in z občudovanjem čislam <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2017/09/zgodbe-basni-utrinki-mikropripovedi.html">Monterrosa</a>, ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa kakšne<a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/06/cudesa-cirkusa-alegorija-vcasih-kratka.html"> Ana María Shua</a> in njenega bogastva mikropripovedi, takisto <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/01/stvari-ki-jih-ne-narediva-natancno.html">Andrés Neuman</a>. Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo <b>Antonia Di Benedetta</b> z naslovom <b>Zama</b>, svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri <b>Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica</b>, ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo.<br />
<br />
Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja <b>nenavadno bralno izkušnjo</b>. Lahko bi jo označil kot <b>kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo odrezanosti od življenja, introspekcijsko naravnavanje moralnega kompasa, vsakokratno prilagajanje odtujenega človeka, tesnobno iskanje smisla v luči popolne izolacije od sveta, ki si ga želiš</b>. Zama ni knjiga na prvo žogo. V njej povečini sledimo <b>miselnemu toku prvoosebnega pripovedovalca Diega de Zama, pravnega birokrata, ki v koloniziranem Paragvaju razmišlja in piše o tem, kar ga obdaja, o tem, česar si najbolj želi, obenem pa neizrečeno poudarja svojo odtujenost, nedomačnost občutja do situacije, v kateri se je znašel.</b> Tesnoba, ki jo spletajo niti želje po odhodu in povsem nasprotne mesene potrebe glavnega lika, ki ga prekriva nečimrnost in <b>vedno bolj tudi tema</b>.<br />
<br />
Roman je razdeljen na tri dele, prvi je najdaljši, zadnji najkrajši. Progresijo, ki jo naslovni lik v svojem pripovedništvu doživlja skozi svoj fizični in psihični razvoj v romanu, bi zlahka naslovili z potovanje v srce teme. <br />
<a href="https://www.blogger.com/null" name="more"></a><br />
<a name='more'></a>Diego je v prvem delu v pristaniškem mestu Asuncion, piše se leto 1790. V mestecu služi kot<i> corregidor</i>, človek zakona in pravice. Nekdo, ki velja kot avtoriteta. A zanj je mnogo bolj pomembno, kje vse ni. Kajti zdi se, od prvega trenutka branja, da Zama ne želi biti tam. Ne čuti se enega z okoljem niti z ljudmi, ki ga obdajajo. Hrepeni po Marti, ženi, ki je daleč stran. Hrepeni po boljšem službenem položaju, ki bi ga peljal v Buenos Aires (oziroma Buenos-Ayres, kot zapiše) ali v Santiago de Chile. Obvladuje ga nečimrni nazor, da si zasluži mnogo več. Tolaži se z začasnostjo. Ideja o nekakšni večvrednosti zaradi položaja in avtoritete mu s pridom služi tudi kot izgovor na povsem deške podlosti, za katere si z veseljem vzame čas, povsem nemeneč se za dostojanstvo. Popolnoma ga omreži Luciana, k njej redno zahaja in igra prešuštno igro mačke in miši. Epizoda z Luciano skupaj z epizodo iz krčme v lik Diega pridruži še listo rasnega snobizma in Di Benedetto tako zdržema skozi razmišljanje glavnega junaka pelje v razkroj, počasi pa razvija pogled na kolonialno ideologijo. Zama tone. In piše Marti, da bo potrebno še bolj zategniti pas. V njegove zapise se kradejo tudi sanje, v njih dekle, tako tudi roman pridobiva tudi na magični dimenziji. V vsem tem Zama še vedno čaka. Premestitve. Denar. Zadostitve. Ujet v svobodo vsemogočne avtoritete v divjini. Prvi del se v redki samozavedajoči jasnini zaključuje, Diego skozi nekaj zadnjih strani blodenj in ukvarjanj z Luciano priznava, da <i>Predolgo sem namreč bil priličen, predolgo živel v Luciani, odtujen življenju okoli sebe.</i>. Sedaj je prostor tudi za resnično tesnobo. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Skrbelo pa me je drugo – daljno? Pred vrati? – brezprizivno obdobje, v katerem bi se znašel brez moči: kot bi se šel utrnit v praznino. Kaj je bilo tisto toliko hujše? Zavrženost? Uboštvo? Kaka razžalitev? Morda smrt? Kaj? … Nič, ne vem. Nič je bilo. Nič</span>.</blockquote>
<br />
Drugi del je leto 1794. Dve leti kasneje Diego želi postati oče. Pripoveduje o nenavadnem odnosu, ki ga ima z Emilio. O tem, kako se mu je uprla, ker Diego ne zmore poskrbeti zanjo in za njunega otroka. Diego nima denarja. In Emilia, močnega karakterja in delovnega duha, ženska resničnega sveta, nima časa in moči za igrice nečimrnosti, ki jih igra Diego. Ta nadaljuje s svojimi mahinacijami pri guvernerju. Tam spozna Manuela Fernandeza, mladega pisarja, ki piše knjigo. In s katerim ga usoda zveže bolj, kot bi si Diego sam želel. Kar je toliko bolj pomembno, je to, da je v Manuelove besede Di Benedetto položil svoje videnje pisanja, branja, poslanstva knjig v razmerju do časa in prostora. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Nagnjenje k pisanju ni seme, ki vzkali v določenem roku. Živalca je, ki tiči v votlini in se razplaja, kadar hoče; čas, ko to počne, je različen, ker je včasih pes, drugič dihur, včasih panter, včasih zajec. To lahko počne iz lakote ali brze lakote, včasih samo, kadar je dobro spočita, drugič pa, če jo skeli lovčeva rana ali v vznemirjenju po celem dnevu barabij.</span></blockquote>
<br />
V tem delu se prepletajo predvsem Diegovo ukvarjanje z zadovoljitvijo potreb po hrani in pijači, s tekmovanjem po pozornosti, zbiranjem denarja. Čakanjem. In spremljanjem stranske zgodbe o Manuelu, ki je Emilio spoznal in z njo ustvaril družino, preko katere, bizarno ali ne, je prav Emilia tista, ki s svojo tostranskostjo, prizemljenostjo, rešuje Diega pred - tako se zdi – fizičnim razkrojem. Manuel, pisar, je predtem namreč postal njegov tajnik. Medtem pa, takšen je bralski občutek, Zama tone pod težo lastnih demonov, fantazij, zgodb v svoji glavi. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Odšel sem iz mesta po bregu, s tokom, sam pričakat ladjo, ki sem jo čakal in ne vedel, kdaj pride.</span></blockquote>
<br />
Zadnji del romana se odvije pet let kasneje, torej 1799. Zama je iz popolnoma pasivnega, na lastno odrešitev čakajočega občutja moči in svobode lika, ki se utaplja v čakanju na Martino pismo, denar, kratkoročne zadovoljitve potreb po hrani in ženski, predvsem pa na premestitve v tisto, za kar verjame, da mu legitimno pripada, zaprosil za udeležbo v legiji. Z vojaki se je odpravil na podeželje v lov za razvpitim Vicuno Portom, odpadnikom, ki meša štrene upravljavcem mesta, vladajoči strukturi. Pripoved torej premešča Zamo v osrčje teme tako v prostorskem smislu kot tudi v njegovi glavi. Zama ničesar praktično več nima pod kontrolo. Toliko bolj to spoznava tudi sam, ko se mu Vicuna čez čas razkrije kot infiltriranec med vojaki. Srečanja z indijanci, drugi svetovi, ki jim Zama nič več ni kos, pa vendar še vedno suženj lastne nečimrnosti. A sedaj, ko je Vicuna razkrit, je Diegova eksistencialna kriza za vedno pomešana s krizo preživetja telesa. Nekaj, kar je v resnici kazala že smer drugega dela Zame. Vrhunec tega trpljenja se zdi ubeseden, briljantno kot le kaj, tam nekje čisto proti koncu, ko vojaki z Diegom vred gredo k počitku v divjini, na trebuh pa mu zleze toplote iščoča strupenjača. Ta situacija mu je dala vedeti, da ne more storiti ničesar, kajti vsakršna akcija bi se bridko končala zanj. A v tej primeri se skriva tudi druga plat: brez akcije bo ravno tako po njem. In tega se bržkone zaveda tudi sam. Zato takole v duhu pripoznanja svoje smrti kot zadnje možnosti lastne eksistence, ki za nazaj določa vse druge, hodi voljno v njeni smeri. Tako sledi smrt. Dvojna smrt. Brez vsakršne katarze. <br />
<br />
Zama je v resnici neobičajno zadovoljiv roman, ki navkljub neenoznačnemu toku misli, ki skozi dnevniške izpovedi prvoosebnega lika, ponudi veliko razmisleka. Gre za zgoščeno pisarijo, ki pelje od razumevanja kolonialne ideologije prek posameznika, ki mu družbeni položaj omogoča iluzorno moralno in zakonsko veljavno zaslombo za obvladovanje svoje okolice, do čistega razkroja, ki počasi, a z neverjetno in detajlno vztrajnostjo prihaja v majhnih dogodkih, iluzijah, strahovih in prav tako neverjetno in detajlno vztrajnih sadežih Diegove nečimrnosti. Odtujenost, nemara tudi gnus. Nemočnost in osamljenost. Strah pred smrtjo. In junak, ki je antijunak. Poguba. Ki jo skozi izpoved Zame od prve strani do zadnje občutimo kot strupeno kačo, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče. <br />
<br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><br />
<div>
<br />
<br />
<br /></div>
<div>
Po knjižni predlogi Antonia Di Benedetta je Lucrecia Martel posnela film Zama, ki bo prav kmalu na ogled <a href="https://www.kinodvor.org/film/zama/">tudi v Ljubljani</a></div>
<div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
</div>
<div style="text-align: center;">
<iframe allow="accelerometer; autoplay; encrypted-media; gyroscope; picture-in-picture" allowfullscreen="" frameborder="0" height="315" src="https://www.youtube.com/embed/K8dW6YHINAA" width="560"></iframe>
</div>
<div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
</div>
<div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
</div>
<div>
<div style="text-align: left;">
Obišči tudi:</div>
<br />
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/zama.html">Bukla</a> <br />
<a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/antionio-di-benedetto/zama-subvencija-p-9789610151883">Emka</a><br />
<div>
<a href="https://www.modernlanguagesopen.org/articles/10.3828/mlo.v0i0.42/#">Modern Language Open</a><br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/2728838-zama">Goodreads</a> <br />
<a href="https://www.newyorker.com/magazine/2017/01/23/a-neglected-south-american-masterpiece">Newyorker </a><br />
<a href="https://lithub.com/a-masterpiece-of-latin-american-literature-finally-appears-in-english/">LitHub </a><br />
<div>
<br />
<br />
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
</div>
</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-74438214198482898192019-05-19T15:05:00.001+02:002019-05-19T15:05:59.365+02:00Labirint duhov: še zadnjič na Pokopališču pozabljenih knjig<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj1x2u4rYCAwB5Hg2w1-92R7jGQq-CSYASKUWfn42RVQ4r7IyQH9K9UzgA3qtMfdKBqahZbg5SNmPDHb8GhAI4pxf19fl1gJRzbOL6esL_AaqMCMqeaxqXGZ_njH0QnCfoHWJPlMqsSPeM/s1600/labirint.jpeg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="571" data-original-width="400" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj1x2u4rYCAwB5Hg2w1-92R7jGQq-CSYASKUWfn42RVQ4r7IyQH9K9UzgA3qtMfdKBqahZbg5SNmPDHb8GhAI4pxf19fl1gJRzbOL6esL_AaqMCMqeaxqXGZ_njH0QnCfoHWJPlMqsSPeM/s400/labirint.jpeg" width="280" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: emka.si</td></tr>
</tbody></table>
Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: "<i>Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih</i>." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/search/label/Zafon">Carlos Ruiz Zafón</a>. Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo <i>Pokopališče pozabljenih knjig</i>. Roman, ki sem ga že dolgo čakal. <b>Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig.</b><br /><br />Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v <b>Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi</b>. Roman je pravzaprav zgodba v zgodbi, ki se povezuje s tremi drugimi zgodbami. Na prvem nivoju je to <b>zgodba družine knjigarnarjev Sempere</b>, tokrat predvsem Daniela in Bee, njunega sina Juliána, skozi katerega je konce lahko povezal tudi Zafón in njihovega bibliografskega svetovalca Fermina, ki ima izjemno pomembno vlogo. Nato so tu <b>zgodbe pisateljev Martína, Caraxa in Mataixa</b>, ki pletejo pomembne vloge, nekateri tudi v prejšnjih knjigah Pokopališča pozabljenih knjig. Njihove usode Zafón preplete v družino Sempere in, kar je v tej knjigi najmanj toliko pomembno, Mataixa in njegovo trpko usodo v obdobju vzpona generala Franca uporabi za neusmiljeno <b>kritiko sistema, ki je omogočal najhujše zločine</b>, ki si jih lahko <a name='more'></a>zamislimo. V ta nastavek pa je umestil osrednjo rdečo nit te zares širokopotezne in obširne knjige, ki se razteza na preko devet sto strani in ta rdeča nit je odlična kriminalka, ki bralca kot na hitrem vlaku pelje med Madridom, Barcelono in zopet Madridom in zopet Barcelono, ponudi strašljiv boj na življenje in smrt ter grozljiva spoznanja o ljudeh, ki jih imaš sebi najbližje, pa ne veš, kaj v resnici so in kako daleč sežejo njihovi grehi. <div>
<br /></div>
<div>
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Alicia je čutila, da je za tem zidom teme Barcelona že zavohala njeno sled v vetru. Predstavljala si jo je, kako se razpira kot črna vrtnica, in za hip jo je obšel mir neizogibnega, ki tolaži preklete, ali pa, si je rekla, je to le utrujenost. Ni bilo več pomembno. Zaprla je oči in se prepustila spancu, medtem ko je vlak razpiral sence in drsel proti labirintu duhov.</span></blockquote>
<br />To vse je torej Labirint duhov. Zgodovinski roman z odličnim žensko protagonistko in moškim očetovskim likom, ki sta na poti reševanja velikega zločina, spotoma pa pobereta spoznanja o zgodovinskih mahinacijah visokih državnih uradnikov, temnih angelov usode, ki so si dovolili nedopustne posege v norme človeštva. Dasiravno je Zafón pri Alicii in Vargasu, tako se zdi, skušal slediti nekaterim že rabljenim frazam v kriminalkah, je preplet dogajanja tako strnjen in napet, drugje pa popolnoma fascinanten, da mu odpustim tudi to. In zaradi ljubezni do knjig, branja, pisanja, pisateljev, knjigarjev, bralcev, besede in moči temnih kotičkov domišljije, ki jih je vpletel v pripoved.<br /><br />Labirint duhov se prične z izginotjem izredno priljubljenega in svetovljanskega ministra Vallsa (Zafónovi bralci se bodo njegovega pravega obraza spomnili iz <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2013/07/ujetnik-nebes-se-enkrat-na-pokopaliscu.html">Ujetnika nebes</a>). Ta se je nekega jutra v družbi zgolj svojega telesnega stražarja odpeljal iz Madrida neznano kam. Ker gre za izjemno pomembno osebo, je seveda prav tako izjemno pomembno, da jo najdejo. Policisti, tudi tisti nekoliko bolj vešči takšnih nalog, so neuspešni, zato je tu Leandro. Posebne vrste sodelavec policije, o katerem izvemo sicer zelo malo, a dobimo dovolj dober občutek, da gre za zelo mogočnega človeka, ki opravi stvari tako, kot je potrebno. A kljuv temu, da vleče glavne niti iz ozadja, operativno delo prepusti svojim varovancem. In tu v zgodbo vstopi fascinanten lik Alicie Gris. To je dekle, ki jo je tako kot kako Nikito pred mnogimi leti Leandro vzel pod svoje okrilje, jo izuril v vseh mogočih veščinah od družabnih do precej bolj smrtonosnih. Leandro ji je kot oče obenem in kot lovec, ki jo drži kot plen v svojih kremljih in jo izrablja kot orožje za svoje naloge. Zato lahko tudi razumemo, kako se lahko tudi Alicia kaže kot dvojno bitje strogih moralnih standardov, obenem pa hladnokrvnega stroja za izvajanje najtežjih in najbolj nevarnih nalog. Povsem jasno, da je praktično ves čas spominjala na lik Lisbeth Salander. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">"Moja draga Alicia, bitje somraka, ne muči se s sanjarjenjem, da si princeska v svojem domu, ki čaka na vrnitev junaka in skrbi za ljubke teličke, poskakujoče od sreče. Ti in jaz sva, kar sva, in manj se gledava v ogledalu, bolje je."</span></blockquote>
<br />Alicia torej dobi nalogo, da odide po sledeh izginulega ministra. In v družbo dobi policijskega veterana Vargasa, kar ji seveda sprva ni všeč, a se načeloma kar primerno dopolnjujeta. Precej bolj kasneje, ko morata oditi v Barcelono, kamor ju odpelje sled. Tja ju vodi skrivnostna knjiga Victorja Mataixa, ki jo najdeta v ministrovi delovni sobi. In v Barceloni se podata po sledi te knjige, zbiralcev starih pozabljenih knjig in povezav, ki ju vodijo do zgodb o pisateljih, ki so pristali v zaporu, ker so nekateri želeli izrabiti njihove talente. Vodi jih tudi do tistih, ki so njihove usode spremljali zunaj zapora, zanje trepetali, jih ljubili in jim skušali pomagati. Tako ju pripelje tudi do Daniela Sempera, ki vodi knjigarno Sempere in sinovi. Zafón nas pelje v sredonjihove prijazne družine, v kateri malodane osrednje mesto ta čas zavzema mali Danielov sin Julián. Tam je tudi Bea, Danielova žena. Danielov oče. In predvsem Fermin, ki opravlja delo bibliografskega svetovalca z izjemno karizmatičnim poetičnim jezikom, ki takole staromodno piha na dušo vsaki mimobežni situaciji in jo z izbranimi besedami zapiše v zgodovino. Fermin je z Alicio povezan zelo močno. Pred mnogimi leti je bil namreč prav Fermin tisti, ki je Alicii rešil življenje v bombardirani Barceloni. Tega nihče od njiju nikoli zares ni bil pozabil. <br /><br />Alicio in Vargasa pa sledi in vse povezave pripeljejo tudi do težkih spoznanj o ministru Vallsu, ki se je na položaj tako uglednega politika španske vlade zavihtel vsled precej slabih dejanj, ki se ne ustavijo le pri zaničevanih dejanjih za častihlepno izrabo prej omenjenih pisateljev, temveč gredo mnogo dlje in puščajo takorekoč dobesedno neizbrisno sled groze na otroških dušah, ki berejo ta neslavna poglavja španske zgodovine. Zato so stvari tudi za Alicio in Vargasa mnogo hujše kot se zdijo. In te gredo v še bolj neslutene razsežnosti, ko Alicio doseže dvojna izguba, ki bi jo v borbah na življenje in smrt skoraj pahnila v bridki konec, a na srečo je tu nekdo, ki jo je pripravljen zopet rešiti. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">Zgodba nima ne začetka ne konca, le vstopna vrata.</span></blockquote>
<br />Aliciin lik znotraj dramatičnega razpletanja in iskanja uganke bralcu pripenja tudi navezavo na knjigarnarje Sempere, zato so zasuki, ki jih doživlja, za nas, ki počasi sestavljamo celoto zgodbe, toliko vplivnejši. Alicia nam s svojo zgodbo zleze pod kožo, z njo čutimo tudi fizično bolečino rane, ki jo s seboj nosi od otroštva. Zato z njo dihamo skozi temne in zakotne ulice nočne Barcelone in skoznjo slišimo človeško ambivalenco lika, ki želi biti neke vrste terminator, a ima pod kožo prav takšno kri kot vsi ostali. Zaradi nje smo še toliko bolj ogorčeni v tem, kako Zafón zasuka fokus glavnega zla in si toliko bolj želimo rešitve. Sestavljamo zgodbo kriminalke in si obenem pišemo epilog obodne zgodbe, v kateri Zafón razmišlja o položaju umetnosti, še posebno literature, v politično kritičnih situacijah. O zlorabi literature, ki si, takole hecno o tem premišljujem, ravno zaradi tega priznava, kako izjemnega pomena je literatura za zgodovino človeštva. To, kako se literatura v tem poglavju španske zgodovine ni pustila podjarmiti, je Zafónov poklon, ki v celotnem ciklu Pokopališča izgubljenih knjig sestavlja mozaik slave, ki časti in ki jo čuti do knjige kot takšne. <br /><br /><blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: Helvetica Neue, Arial, Helvetica, sans-serif; font-size: x-large;">In povedano bolj slovesno, kot verjetno zahteva priložnost, nam ostane le še, da konlamo na dnu lista in poprosimo prijateljskega bralca, naj nas pospremi do konca te zgodbe ter nam pomaga najti tisto, kar je za ubogega pripovedovalca, ujetega v svojem lastnem labirintu, najtežje: izhod.</span></blockquote>
<br />Labirint duhov je kompleksna mojstrovina, v kateri sem užival od prve do zadnje strani in povsem nespametno bi bilo poizkušati o njej na kratko karkoli povzemati v kratko odmerjenih prostorih. Dobro premišljena zgodba, ki se vliva v predhodnice Pokopališča izgubljenih knjig, a se na njihov kontekst ne omejuje. Jasno je seveda, da bo branje precej drugačno, če boste prej v roke vzeli <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2010/10/zafon-senca-vetra.html">Senco vetra</a>, Igro angela in <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2013/07/ujetnik-nebes-se-enkrat-na-pokopaliscu.html">Ujetnika nebes</a>. A vseeno, Zafón si je zopet vzel dovolj časa, da je v eni knjigi pod isto streho spravil branje zgodovinskega, kriminalnega, družbenokritičnega in slavospevnega romana. V Labirintu duhov spremljamo zgodbo v zgodbi, ki prične v klasični kriminalni zvrsti, a konča v hvalnici literaturi in knjigi kot takšni. Zafón ni spisal le zgodbe, temveč je vanjo vpletel samega sebe. Povsem v gesti, ki jo je obrazložil v nadaljevanju citata, ki sem ga navedel povsem na začetku teh kontekstov: "<i>Zgodba je, skratka, pogovor med tistim, ki jo pripoveduje, in tistim, ki jo posluša, in pripovedovalec jo lahko pove le do tam, dokoder sega njegov dar, bralec pa jo zmore brati le do tam, do koder je zapisana v njegovi duši. To je glavno pravilo vse umetnosti papirja in črnila ...</i>". Zafón je prvi in najpomembnejši bralec Labirinta duhov. In zato je edina prava, svoji seriji zvesta poteza avtorja ta, da je istoimensko knjigo Labirint duhov, v Labirintu duhov avtor podpisal kot Julián Carax. Kot del družine Semperov (Julián), osrednjih junakov celotne serije Pokopališča pozabljenih knjig in kot pisatelj Carax, s katerim vrača zgodbo v Senco vetra, prvi roman cikla, temveč v poklon vsem mojstrom pisane besede, brez katerih ne bi Labirinta duhov in Pokopališča pozabljenih knjig nikdar napisal. Pred skoraj šestimi leti, ko sem popisoval branje Ujetnika nebes, se mi je nekako zdelo, da mora slediti še ena knjiga v ciklu. Tole je odličen zaključek. Z velikim spoštovanjem priporočam v branje.<br /><br />In da, če bi me peljali v <i>Pokopališče pozabljenih knjig</i>, da si izberem eno, za katero bom odsihmal skrbel do konca svojih dni, bi se najbrž res težko odločil le za eno. A Zafónovih se ne bi branil. <div>
<br /></div>
<div>
<br /></div>
<div>
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b></div>
<div>
<br /></div>
<div>
<br /></div>
<div>
O knjigi tudi:</div>
<div>
<br /></div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/labirint-duhov.html">Bukla</a> <br /><a href="https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/labirint-duhov-p-9789610153337">Emka</a> <br /><a href="https://www.dobrezgodbe.com/beremo/poskusno-branje-labirint-duhov-carlosa-ruiza-zafona">Poskusno branje (Dobre zgodbe)</a> <br /><a href="https://www.theguardian.com/books/2018/sep/14/labyrinth-spirits-carlos-ruiz-zafon-cemetery-forgotten-books-quartet-final-review">The Guardian </a><br /><a href="https://www.irishtimes.com/culture/books/the-labyrinth-of-spirits-by-carlos-ruiz-zaf%C3%B3n-a-novel-to-lose-oneself-in-1.3638710">Irish times</a> <br /><a href="https://www.tekread.com/?p=11931">Tekread</a> <br /><a href="https://thereadersroom.org/2018/11/09/the-labyrinth-of-the-spirits-by-carlos-ruiz-zafon/">The Reader's Room</a> <br /><a href="https://www.litlovers.com/reading-guides/fiction/11393-labyrinth-of-spirits-ruiz-zafon?showall=1">Litlovers</a> <br /><a href="https://www.smh.com.au/entertainment/books/interview-carlos-ruiz-zafon-20120621-20p0w.html">Intervju</a> <div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-31133650518382931932019-04-30T18:34:00.001+02:002019-04-30T18:34:28.889+02:00Kar noč dopušča: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš papagaja<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj6ZCQwE58MuuZz0BStXcR3F39gfZYoGdm11BM7ynX6Pke012WMPeBQUQ6nkJaBtyk5CXJJ__CkSfEL4B6f_ZASoryeG5liY-MENzL4VmVG0VXX4vJk97PeotAh927q7K2KuoncdR9QysY/s1600/Kar-no%25C4%258D-dopu%25C5%25A1%25C4%258Da_naslovnica.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="823" data-original-width="511" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj6ZCQwE58MuuZz0BStXcR3F39gfZYoGdm11BM7ynX6Pke012WMPeBQUQ6nkJaBtyk5CXJJ__CkSfEL4B6f_ZASoryeG5liY-MENzL4VmVG0VXX4vJk97PeotAh927q7K2KuoncdR9QysY/s400/Kar-no%25C4%258D-dopu%25C5%25A1%25C4%258Da_naslovnica.jpg" width="247" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: sodobnost.com</td></tr>
</tbody></table>
Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine. <br />
<br />
Pred tedni sem pisal o <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2019/03/stvari-ki-padejo-z-neba-sreca-nesreca.html">Selji Ahava</a>, ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela <i>nagrado Evropske unije za književnost</i>, sedaj lahko natanko isto trdim tudi za <b>Pierra J. Mejlaka</b>. Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom <i>Dak li l-Lejl Ihallik Tghid</i>, <b>Kar noč dopušča</b>, ki jo je izdal leta 2011. In niti ne vem, kaj me je pritegnilo v to, da sem se lotil branja. Mogoče pomanjkanje dolgometražnih del, ki bi me v tistem trenutku povlekla vase ali klasično izobilje dejavnosti, ki v svoji nasičenosti prav kliče po kratkih zgodbah, ki omogočajo krajše zaključene izlete v druge svetove in zanimive zaplete. O avtorju nisem vedel kaj dosti, o njegovem delu tudi ne. Kratkih zgodb glede na lansko leto, ko sem jih prebiral kar pogosto, tudi nisem posebej iskal. A vendar si je ta dokaj kratka knjiga že po nekaj prebranih odstavkih izborila pozornost. Tiste iskrice, o katerih sem pisal malo višje. <b>Kar noč dopušča je v prevodu Andreja Pleterskega izšla pri KUD Sodobnost International</b>. <br />
<br />
Mejlak je zbral <b>trinajst odličnih kratkih zgodb</b>, med katerimi vlada dobro ravnovesje med dolžino, intenzivnostjo, zasuki, osredotočenostjo in aktualnostjo. <b>Bralna izkušnja vseh teh zgodb meri v prostore, ki so bralcu lahko blizu, junaki pa vse tisto, kar se lahko zgodi sosedom, cimrom, sovaščanom in nam </b><br />
<a name='more'></a><b>samim. Delujejo naravno, zapeljivo in ponujajo razmislek, hkrati pa se ne zdijo obremenjene z geografskimi ali časovnimi utežmi, ki bi silile v točno določen kontekst branja. </b>Fino branje, vsekakor.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Ne, ni mi treba v bolnico. Samo malo krvi je, to je vse. Saj kri se vedno ustavi, a ne? Vse mine. Vse. </span></blockquote>
<br />
Zbirka Kar noč dopušča ima svoj <i>prolog</i> in <i>epilog</i>. Ta dva, izjemno kratka dela knjige se vsebinsko ne navezujeta, a doživel sem ju kot izjavi. Nekaj, s čimer najprej povabiš bralca v lepoto drugačnosti in unikatnosti, ki jo vsebuje čisto vsaka zgodba zase, in nekaj, s čimer nato bralcu na koncu poveš, kaj je pravzaprav prebral in zakaj je bilo to tako dobro. Prolog nam ob kratki provokaciji odpira vrata k individualnosti vsake zgodbe, ki čaka na posluh, vabi na pot k celovitim posameznostim; epilog pa nas z željo po povratku k predvidljivemu in ponovljivemu opominja na težke vatle spomina, ki bodo v nasprotnem primeru vihteli kladivo bolečih lepot neponovljivega. A epilog točno ve, zakaj je tako. Z njim pa tudi bralci, ki so prebrali vmesnih trinajst zgodb. <br />
<br />
Teh trinajst zgodb sicer ne vodi povsem ista idejna nit. V njih se zdržema ponavlja tema travmatskih situacij, ki protagonistom sproži razmislek o sebi, svoji preteklosti in stvareh, ki so jih ali bi jih morali narediti. Travme, ki so se ali se šele bodo zgodile. In okvirji sveta, ki lahko v teh kritičnih situacijah nastanejo. Kritičnih, a nikakor mejnih ali nemogočih. Mejlakovi junaki so povsem sleherni. So junaki, ki trpijo za smrtjo samega sebe ali svojih bližnjih, trpijo za njihovo ljubeznijo ali pa, tako kot vsi mi, imajo um, ki je vajen zaključevati odprta vprašanja, ki se mu pojavljajo v vsakodnevnem občevanju z okolico. V tem je naravnost njegovih zgodb, v tem je tudi bližina njegovih junakov. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Vso noč so ji v glavi rjoveli levi. Zdeli so se sestradani, pripravljeni raztrgati na kose vse, kar bi jim prišlo naproti. </span></blockquote>
<br />
V <i>Likalni deski</i> gre za odločitev, na kakšen način, kje in s kakšnimi spomini se ločiti od likalne deske, povsem banalnega nadomestljivega predmeta, v katerem pa je utrujeni junak videl vse prej kot le likalno desko. V njej so bili tudi spomini na ženo, ki je ni več. In v njej je tudi motto vse mine. V <i>Obiskal sem jo</i> spremljamo sina, ki izpolnjuje eno zadnjih očetovih želja in obišče žensko v Španiji, ki je med vsemi dekleti, s katerimi je imel opravka, pri očetu pustila najlepše spomine. Lepo in predano sinovo uslugo spremljamo predvsem pod vtisom prijetnega obiska in znamenja predanosti in čakanja na drago osebo, utelešenega skozi neskončno ponavljajoče se cikle petinštiridesetdnevnega namakanja marelic v konjak. A vse zgodbe niso prijetne, daleč stran od tega. <i>Vrana</i> demonstrira čudoviti kontrast med idealizirano sodobno zgodbo o paru, ki jima travma sesuje fantazmatski okvir in postreže s kruto in obupno resnico. Ničesar namreč ni konec, dokler vrana ne odide iz stanovanja. V <i>Veleposlanici</i> zgodba enega pogrebca počasi postaja zgodba vseh pogrebcev, moč zgodbe se zdi neverjetna. Tako za tistega, ki si jo je izmislil kot najbrž toliko bolj za tistega, ki ji verjame. Tako enako tudi v <i>Njegov vonj </i>ali šokantno tudi v <i>Državnem udaru</i>. Ta bi tudi zlahka postala učno gradivo sodobnega spletne medijske pismenosti. Nekaj posebnega je tudi <i>Granatna hiša</i>, v kateri junaka zgolj nemočno lahko opazujeta moč zgodbe, ki sta jo napisala in ki pred njunimi očmi poteka malodane brez njunega vpliva, hkrati pa je prisotna cikličnost, ponovitev, ki bi jo lahko imenovali tudi prekletstvo, če le ne bi šlo za ljubezen. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Smehljal sem se, saj se mi je v glavi izcimil dovršen načrt. Naenkrat sem vedel, kako bom svojo skupino prijateljev rešil z uvedbo novega člana … in to kakšnega! </span></blockquote>
<br />
Travme in preizkušnje iz človeka izvabijo marsikaj. Ne glede na barvo kože ali religiozno pripadnost. O tem tesnobna in predvsem prepozna <i>Rad bi poklical Samiro</i>, prav tako tudi rahlo komična, a nič manj fatalna škofova usoda v <i>Tujki</i>. Se pa Mejlak kot očitno izvrsten pisec poslužuje tudi odličnih končnih zasukov, ki za nazaj pridajajo drugačne začimbe zgodbam. Tako nas v <i>Deklica z rubikovo kocko</i> opozarja na nevarnosti prehitrega sklepanja, v <i>Papagajevem vrišču</i> pa je na delu smrt, ki to v resnici ni, a vsebuje nauk: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš moževega papagaja. Tudi zgodba o ukradenem rokopisu umrlega moža v <i>Núria Àngels Barrera</i> ima odličen učinek. Posebno neugoden, rdeče in povsem psihopatsko obarvan, še posebno, ker je njen glavni junak otrok, pa je razplet zgodbe <i>Tvoje zadnje poletje Amy.</i> Zgodba, ki postavlja igro z uporabljenimi vžigalicami in podobicami povsem v drugo luč; zgodba, ki bi se je ne sramoval niti kak E. A. Poe. Bizarnost, ki se je spomnim recimo pri <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/02/zbrane-kratke-zgodbe-roald-dahl.html">Dahlovi</a> zgodbi <i>Penzion</i>. Zanimivo pri vsem pa je, da je v ozadju vseh teh še vedno pravzaprav izdelovanje zgodb, scenarijev, zgodbarjenje, izrisovanje fantastičnih okvirjev, ki jim realnost ni mar, bolj pomembno je, kako vanjo verjamemo oboji: liki v Mejlakovih zgodbah ali njihovi bralci. <br />
<br />
Pierre J. Mejlak je spisal zelo intrigantno zbirko kratkih zgodb in v njih se v prvi vrsti posvečam <i>zgodbam samim</i>. Njegovi junaki so pretreseni zaradi dogodkov, smrti, nesreč ali pa so priča vsakdanjim situacijam, takšnim, v katerih se lahko znajde vsakdo. A to je le postransko opažanje. Glavni motiv, ki sem ga takole v premisleku o teh zgodbah začutil, so zgodbe. Ne toliko zunanje podobe zgodb v smislu pisanja, pripovedovanja, načrtovanja knjige ali kake druge metafikcijske prvine. Mnogo bolj v pokazu tega, kako je izdelovanje zgodb nekaj, k čemur se zatekamo v najrazličnejših načinih našega življenja. Mejlak je pogosto uporabil smrt kot ultimativno travmatsko izkušnjo niča, ki vse udeležene pelje do potreb po teh zgodbah. Avtor se v tej kratki prozi torej ne zdi na potovanju k družbeni kritiki, nekakšni revoluciji mišljenja, opisovanju kake neverjetne ljubezni, pohlepa, egoizma, napuha ali groze. Vse te zadeve sicer pridejo iz <i>Kar noč dopušča</i>, a vse skupaj skozi anta- in protagoniste svojih zgodb poudarjajo predvsem moč in nemoč našega uma, ki tako ali drugače vedno zadnji pritisne piko. Kot ravnokar sedaj.<br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><br />
<br />
<br />
Obišči tudi:<br />
<div>
<br /></div>
<div>
<a href="https://www.sodobnost.com/izdelek/kar-noc-dopusca/">Sodobnost </a><br />
<a href="http://www.pierrejmejlak.com/index2.html">avtorjevo spletno mesto </a><br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/45024965-kar-no-dopu-a">Goodreads </a><br />
<a href="http://www.independent.com.mt/articles/2015-04-13/books/Having-said-goodnight-6736133707">Malta Independent</a> <br />
<a href="https://mymurmuringbones.wordpress.com/2016/09/06/having-said-goodnight-by-pierre-j-mejlak/">Stalemate of dust and desire </a><br />
<a href="http://www.euprizeliterature.eu/author/2014/pierre-j-mejlak">European union prize for literature</a><br />
<div>
<br /></div>
<div>
Recenzijski izvod je priskrbel KUD Sodobnost International. Konteksti se zahvaljujejo.</div>
</div>
Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-6756779484501140157.post-20924847941572079452019-04-18T12:10:00.000+02:002019-04-18T12:10:42.477+02:00Prebežnik: teža enega pisma<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhgOyksh3knoZYlqp-RrGm_msRC_9SZF3WtDYDqCHx9TsGbIx1PtHghQr7miI1ZY0YWnFhfn_dgkPOAhY9NC013oc9DO3dUzcWHp5GQcM4yQrb4CvUrMv0rn1G8Jdh3PZY-vBw-zkBRPfs/s1600/prebeznik.png" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" data-original-height="958" data-original-width="589" height="400" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhgOyksh3knoZYlqp-RrGm_msRC_9SZF3WtDYDqCHx9TsGbIx1PtHghQr7miI1ZY0YWnFhfn_dgkPOAhY9NC013oc9DO3dUzcWHp5GQcM4yQrb4CvUrMv0rn1G8Jdh3PZY-vBw-zkBRPfs/s400/prebeznik.png" width="245" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir slike: modrijan.si</td></tr>
</tbody></table>
Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi <i>Pokopališča izgubljenih knjig</i>, se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman <b>Siegfrieda Lenza</b>, ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov <b>Prebežnik</b>. Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. <br />
<br />
Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo stran, je to<b> roman o vojaku nemške vojske, ki se skozi norosti druge svetovne vojne nekje na vzhodni fronti sooča s strahom pred smrtjo, fantazmatskim okvirjem fanatičnih privržencev ideologije, sanjarjenjem o prihodnosti, ljubeznijo in predvsem temeljno gesto humanizma, s katero skozi dvojno krivdo doživlja svojo eksistenco. </b>Prebežnik, ki je kriv prebega in kriv je umorov, išče pomiritve.<br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">In medtem ko je napenjal ušesa v globino zatohlega sveta preteklosti, medtem, ko se mu je zdelo, da vidi svoje nizko, široko čelo, svoj mišičasti vrat in od sonca posvetljene lase v oddaljenem zrcalu vodnjaka, v zrcalu minulega, preživetega in prestanega – medtem ko se mu je vse to dogajalo, so iz megle časa vznikale podobe njegovega spomina. </span></blockquote>
<br />
Roman ima prolog in epilog, glavnina dogajanja pa je vmes. Začetek in konec razkrivata dogajanje po koncu vojne, ko je že vse mimo. A bistveno vplivata na razumevanje romana. V prvem delu sledimo junaku Walterju Proski, ki se <br />
<a href="https://www.blogger.com/null" name="more"></a><br />
<a name='more'></a>odloči poslati pismo in odide k lekarnarju po znamko, tam opazujemo pravzaprav bizarno podroben opis pogovora med ostarelim in naglušnim lekarnarjem, ki si z drogo načrtno uničuje spomine na preteklost in Prosko, ki je želel vendarle le znamke. Konec romana pa postreže pravzaprav z žalostnim občutjem, da to pismo nikdar ne bo doseglo svojega naslovnika. To, kaj je v pismu, seveda izvemo vmes. <br />
<br />
Vmes prisluhnemo zgodbi povsem sklepnega dejanja druge svetovne vojne. Proska je na poti na vzhodno fronto, kamor potuje z vlakom. Na poti se zgodi dvoje, oboje precej usodnega formata za našega junaka. Najprej je tu srečanje z mlado partizanko Wando, ki je Proski ponudila priložnost za upe v lepšo in mirnejšo prihodnost, hkrati pa s skrivnostnostjo vzbudila željo po novem srečanju. A to bo moralo počakati. Vlak namreč minirajo, in pravzaprav je pravi mali čudež, da je Proska preživel. Gverilci so, kot že tolikokrat poprej, seveda uspešno ustavili vlak, ki je na fronto peljal takšne in drugačne okrepitve za nemško vojsko. Proska je torej obtičal sam nekje, napol srečen, da je preživel in obdan s toliko večjo skrbjo za to, kako bo od tod naprej. Našel ga je nemški sovojak, pripadnik nekakšne stražne enote, ki je bivala v gozdu v bunkerju, ki so ga poimenovali Jazbina. To enoto je sestavljalo nekaj bolj ko ne običajnih fantov, vsak s svojimi posebnostmi in hrepenenji, najvišji po činu pa je bil v resnici edini vojni fanatik, ki je do zadnjega verjel v disciplino in neomajno zavezo Rajhu. Ta skupinica je živela v nekakšnem kokonu, odrezana od glavnine informacij in je uradno skrbela za nadzor področja železnice, v resnici pa se zdi, da so hitro padali v brezno resignacije, obupa nad vojno, ki jo je zgodovina imela tako kmalu končati. Fantje hodijo na dnevne obhode, se pogovarjajo in kujejo načrte. Naletijo na sovražnika in skrbijo predvsem za to, da ohranijo celo kožo. Ob tem trpkem vsakdanu, ki ga s svojim sadistično formalnim in povsem nerealnim pristopom povzroča njihov nadrejeni, podoficir Stehauf, je prejem pošte, ki seveda zamuja, pravi dogodek z velikim D. Prebiranje pošte je kot kratek povratek v življenje, s katerim nimajo več stika, kot nekaj oddaljenega, a vendarle tistega, k čemur se vračajo v željah, hrepenenju in spominih. Tako postane recimo pribor za lovljenje rib in odprava po ščuko ena osrednjih in zelo dodelanih epizod Prebežnika, v katerem nas oplazi spomin na ribičevo bitko v Hemingwayjevi klasiki Starec in morje. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">»Jezus je velika ščuka. – Ktiri ga dobi na trnek, mora pazit – da se vrvica ne strga – pa ka sploh govorim! Noben ne more zvlečt ščuke na breg – vsi smo prešvoh. – Ktiri je dost močen, ni dost pameten – in ktiri je pametn, ni dost močen – kaj češ pol, pjerunje!«</span></blockquote>
<br />
Sovojak, ki si je želel ujeti tisto ščuko, se je tega lotil strastno in potrpežljivo, a riba se mu nikakor ni pustila. Vzrajnost in nepopustljivost vojaka je tako počasi vodila v to, da se mu je kratko malo skegljalo, kar je peljalo tudi v polnem zmešanemu izletu v bližnjo vas in k že tako zmedenim in prestrašenim vaščanom. Kot bi v tej kratki epizodi želel ponuditi alegorijo nesmislov zasledovanja ciljev drugih in iskanja sebe v norosti, je počasi tudi zgodba Walterja Proske in njegovih kameradov prišla do vrhunca. Zajeli so jih partizani in po mučnem čakanju na gotovo eksekucijo se zgodi pogovor s kolegom, ki so ga klicali Mlečnozobec. V tistih nekaj kratkih straneh boste prebrali Lenzovo apologijo dezerterstva, odgovore na vprašanja o morali prebežnikov in zatorej kratkomalo tudi ideološko plat romana. To so strani, zaradi katerih je roman napisan. Ali drugače, to so strani, okoli katerih je roman zgrajen. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">»Nedejavna, pasivna miroljubnost je impotentna prikazen. Kdor vedno samo pravi: proti vojni sem, in samo ostane pri tem, ne naredi pa nič, da bi vojno izkoreninil, spada v pacifistični muzej. …« </span></blockquote>
<br />
Proska se tako odloči za prebeg. Pridruži se ruskim vojakom in odslej služi na drugi strani. Zmeda ni nič manjša. V resnici je še nekoliko večja. Ponovno se sreča tudi z Wando. A to srečanje se tako kot marsikaj drugega utopi v vsesplošni nejasnosti položaja samega, ki bržkone svoj vrhunec doživi v eskalaciji strahu, ko v neki akciji povsem nagonsko ustreli svojega svaka. V tem trenutku se Proski sesuje še en delček dostojanstva, ki ga je že tako mnogo vzela vojna sama. In v tem trenutku se začne življenje s popolnoma drugim grehom in povsem drugo krivdo. K temu seveda iztek zgodbe, v katerem Proska sicer doživlja nekatere privilegije, ker je izbral zmagovito stran, a začinjeno s tesnobo in negotovostjo povojnih čistk. A ne glede na vso vojno, nič se ne more primerjati s tem, s čimer mora Proska sedaj živeti. <br />
<br />
Lenz se je seveda načrtno ukvarjal z vprašanjem prebežništva. Gre za roman z močno avtobiografsko noto, saj je tudi sam služil v nemški vojski in prebegnil. Vprašanja, ki sem jih zaslutil v Prebežniku gredo v smeri: <i>Ali je vojna kaj bolj smiselna, če si na strani tistih, ki so jo začeli? Kdaj je dovoljeno prenehati razmišljati o služenju državi in začeti razmislek o sebi? Ali si ti kaj več kot državljan svoje države? Ali je prebežništvo na sebi opravičljivo? Ali so grehi drugačni na drugi strani? Ali so grehi na drugi strani bolj opravičljivi? Ali so grehi na strani zmagovalcev nekaj, s čimer je lažje živeti?</i> Predlogi za odgovore na ta vprašanja vas bodo na takšen ali drugačen način pričakali tudi v njegovem Prebežniku, končno piko pa boste pritisnili sami. <br />
<br />
<blockquote class="tr_bq">
<span style="font-family: "helvetica neue" , "arial" , "helvetica" , sans-serif; font-size: x-large;">Ti, Proska, samo ti. Samo ti veš, kaj se je zgodilo. Ti si povzročil to, kar se je zgodilo. Ni ravnanja brez trpljenja, ravnal si, kot si verjel, da moraš ravnati. Tvoj talent ni ostal neizkoriščen. Vest te je vselej z bičem gnala v ospredje. </span></blockquote>
<br />
V branju sem pred očmi ves čas imel dve knjigi. Prva se dogaja na samem začetku druge svetovne vojne. Predoči nam komplement različnih silnic posameznika, ki se je znašel na napačnem koncu časa in prostora, pod tem pa skriva njegov vsakdanji boj za prostor umeščenosti v ta svet. Spregovori o o Konstantyju, ki ga je vojna okoliščina prav tako prisilila k prebežništvu, v katerega se je zaradi svojih razlogov odločil sam in bralcu ponudi tudi nekoliko širši objektivni pogled na zgodovinskost situacije ter posameznikovo umeščenost vanjo. V luči teh sorodnosti tako seveda zlahka predlagam vsebinsko navezavo na <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2017/02/morfij-kdo.html">Morfij poljskega pisatelja Szczepana Twardocha</a>. In tudi drugi roman, ki pa je časovno umeščen v zaključek vojne, gre za delo <a href="https://kon-teksti.blogspot.com/2018/10/strahopetci-danny-smiricky-in-njegova.html">Josefa Škvoreckýja, Strahopetci,</a> pripoved o zaključku vojne prebivalcev Kostelca na Češkoslovaškem skozi dnevniške zapise mladega fanta Dannyja Smiřickýja. Strahopetci si z Prebežnikom delijo podoben čas nastanka in dogajanja, prav tako pa tudi osmišljanje zgodovinske situacije in posameznikove skrbi za lastno prihodnost, dasiravno je Škvorecký uporabil mnogo bolj lahkotni jezik v katerem je v ospredje postavil mladost protagonistov, Lenz si, najbrž preko avtobiografske obremenjenosti, tega ni privoščil. Vsekakor prav tako na nek vzporeden način priporočam tudi odlične Strahopetce. <br />
<br />
Lenzov roman <i>Der Überläufer</i>, Prebežnik, sem doživljal kot kompleksno mešanico eksistencialističnega doživljanja časa in prostora, v katerem so se znašli glavni junaki zgodbe. Ta se skozi preproste vojake, ki so v bučenju vojne ideologije ter prav tolikšno nore večvredne nemškosti kaže kot vedno večja zmeda v ločevanju med tem, kaj je prav in kaj ne, hkrati pa tudi v hrepenenju po miru. V to pravzaprav precej intimistično razpoloženje se nam predstavi osebna zgodba Walterja Proske, ki odide na vzhodno fronto in se priključi druščini nemških vojakov, ob koncu vojne pa prebegne na rusko stran. Kontekst celotnega romana narekujejo protagonistovi demoni iz preteklosti, ki mu jih ne uspe pregnati in mu jih najbrž nikoli ne bo. Tako torej Lenzov motiv razumem kot poskus popolne redukcije državljana na osebo in vpogled v lik prebežnika, ki je takole po vsem, kar je in še doživlja, pod bremenom lastne krivde, vse prej kot zmagovalec in obvladač situacije. Intrigantno branje. Škoda bi bila, če bi ostalo v predalu. <br />
<br />
<br />
<b><span style="font-size: x-large;">✭✭✭</span></b><b><span style="font-size: x-large;">✭</span></b><span style="font-size: x-large;">✩</span><br />
<br />
<br />
Obišči tudi:<br />
<div>
<br /></div>
<a href="https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/prebeznik.html">Bukla</a> <br />
<a href="http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/romani/Prebeznik">Modrijan</a> <br />
<a href="https://www.rtvslo.si/kultura/novice/roman-o-blodni-veri-v-izpolnjevanje-dolznosti-ki-so-ga-zahodnonemski-cenzorji-vrgli-v-bunker/393499">RtvSlo</a> <br />
<a href="https://vidsteh84.wordpress.com/2019/03/22/siegfried-lenz-prebeznik/">Razgledano</a> <br />
<a href="https://www.goodreads.com/book/show/29073607-der-berl-ufer">Goodreads</a> <br />
<a href="https://www.publishersweekly.com/pw/by-topic/international/international-book-news/article/69723-mein-kampf-the-defector-tops-in-germany.html">PublishersWeekly</a> <br />
<a href="https://www.handelsblatt.com/today/forgotten-novel-a-war-of-words/23536442.html?ticket=ST-418402-uSH0nPrgR2WacZbPLpLt-ap6">HandelsBlatt </a><br />
<br />
Recenzijski izvod je priskrbela založba Modrijan. Konteksti se zahvaljujejo.Tomaž Bešterhttp://www.blogger.com/profile/01665487383811348639noreply@blogger.com0