25. februar 2017

Podreditev: o neverjetni in preprosti ideji

Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusserja. Mogoče ga bo v knjigi našel še kdo.


vir slike: emka.si


Podreditev je zgodba, ki jo pripoveduje profesor na Sorboni, predavatelj književnosti in specialist za Huysmansa. Gre za zgodbo o tem, kakšno življenje ima, kako preživlja prosti čas in kako družbeni in politični kontekst prostora, v katerem živi, vpliva na njegove odločitve.
 

19. februar 2017

Morilec, ki je hotel v nebesa: bolje prejemati kot dajati

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove, Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, kjer je to upokojensko noto sicer odvzel, nadaljeval pa s potenciranjem neverjetnih situacij, ki se lahko zgodijo in s tem prav tako navdušil tudi slovenske bralce.

Sedaj je prišla še tretja. Jonas Jonasson je pred kratkim na naše police prispel v prevodu romana Morilec, ki je hotel v nebesa. Izdali so ga v zbirki Kapučino, naslovnico pa je v svojem slogu narisala Polona Pačnik. Super. Knjiga, tako v formalnem kot tudi v vsebinskem smislu, ne odstopa od tega, kar bi od Jonassona pričakovali glede na pretekla dela.

vir slike: emka.si

V glavnem okviru zgodbe spremljamo tri junake: Morilca Andersa, receptorja Pera Perssona in duhovnico Johanno Kjellander. Tri antijunake, ki so, vsak na svoj način,

04. februar 2017

Morfij: kdo?

Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To, kako se zgodovinskost nekega imena in tega, kar ime označuje, razvija od starih Grkov pa do sodobne reprezentacije razdvojenega junaka, ki bi se zlahka imenoval tudi morfinist, je bržkone bolj ali manj le odtis v mojem spominu. A vseeno, roman Morfij je čudovit komplement različnih silnic posameznika, ki se je znašel na napačnem koncu časa in prostora, pod tem pa skriva njegov vsakdanji boj za prostor umeščenosti v ta svet.

vir slike: emka.si

Zgodba romana prikazuje okoli štirinajst dni v življenju Konstantyja Wilemana, oficirja poljske vojske, ki živi z ženo Helo in sinom v Varšavi leta 1939.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...