14. januar 2017

Opolzkosti v zasebnosti: na poti k svobodi

Attio osceni in luogo privato je naslov knjige, ki sem jo v roke dobil tam nekje, ko je v Ljubljani vrela knjižna mrzlica, na sporedu je bil namreč knjižni sejem. Lep čas, ki pokaže svet v lepoti ustvarjalne moči in ponudi prihodnost v novih razumevanjih kontekstov vsega tega, kar se odvija v naši bližini in daljavi. V našem času, pa tudi v prihodnjem in preteklem. To je svet pisane besede, ki ga imam tako rad. In v ta svet je takrat prišel tudi italijanski pisatelj Marco Missiroli s svojim opolzko-intimnim naslovom, ki skriva v bistvu več kot odkriva. In zato ga mirne volje lahko postavimo bolj v polje pazljive skrivnostnosti kot pa v neko razkrivajočo razgaljenost, ki ne služi pravzaprav ničemur. In to, sem pravzaprav spoznal kasneje, po branju, je smer, v katero je potrebno brati Missirolija: to je branje, za katerega se zdi, da nas želi prepričati, da gre za erotično delo, a v resnici se tako res le zdi. Opolzkosti v zasebnosti je nadvse prijazna, a resna knjiga o življenju, ki ima s spolnostjo opravka natanko toliko, kot ima z njo opraviti življenje samo.

vir slike: emka.si

Zgodba v tem relativno kratkem delu (240 strani) sledi Liberu Marsellu, ki nam pripoveduje o svojem otroštvu, svoji mladosti in konča takrat, ko postane sam oče. Poglavja so tako razdeljena kronološko glede na obdobje, v katerem se naš pripovedovalec nahaja: otroštvo, adolescenca, mladost, dozorelost, odraslost in rojstvo. Tako opisuje spočetka svoja najzgodnejša leta, ki sta jih zaznamovala predvsem oče in mati. In stvari, ki jih ni razumel, stvari, za katera je potreboval dlje časa, da jih je sestavil skupaj. Pripoveduje tudi o prijateljici Marie, prijateljici njegovih staršev, ki od malega pri Liberu nastopa v večplastni vlogi. Najprej kot seksualni simbol vsega, kar je Libero častil, nato tudi kot duhovna in intelektualna vodnica, ki mu pomaga pri razumevanju sveta in tega, kar se mu dogaja. Zgodi se mu tudi to, da se oče in mama razideta, k mami pride živet njun skupni prijatelj, oče pa odide v svoje stanovanje. Stanovanje, v katerega prihaja tudi Libero. K očetu, s katerim se družita in ki mu počasi ter vzdržema vliva humanističnega duha in željo po diskurzivnem mišljenju. K očetu, ki je bil pravzaprav presrečen, ko je njegov sin k njim prišel s Camusevim Tujcem, z željo po pogovoru o tej izredni knjigi (ki tudi mene v zadnjem času ne pusti na miru). Camus je bil tudi tule torej začetek nečesa, za Libera zelo pomembnega dela v življenju. Oče ga pelje v kavarno, kjer je sedel Camus, tam mu predstavi Jean-Paula Sartra. Fant takrat najbrž še ne ve čisto, s kakšnim velikanom humanistične zgodovine je imel priložnost govoriti. A mu to hitro postane jasno, saj se navduši nad pogovori in uživa v akademskem življenju, ki ga v tej kavarni podoživlja s svojimi prijatelji še dolgo zatem.

Pili smo limonado in se pogovarjali o knjigah, Varuh v rži, kakšna hvalnica revoluciji!, in o filmih, Kota Zabriskie, če to ni mojstrovina!, o demonstracijah in celo o tenisu in nogometu. Toda bolj kot znanje je mojega duha zaposlovalo nekaj drugega, Lunettini možgani.

Očetova smrt mu je pustila veliko luknjo v srcu, saj sta oba z mamo odigrala pomembno vlogo v Liberovem življenju. Prinesla je tudi veliko sprememb. Libero je moral pričeti z delom, prav tako mama. Ves ta čas pa odkriva opolzkosti v svoji zasebnosti, največ časa z Lunette, s sestro svojega najboljšega prijatelja. Kasneje Libera spremljamo tudi v Italijo, v Milanu se odvije druga polovica knjige. Tam nekaj časa dela v odvetniški pisarni, kasneje tudi v nekem lokalu. V prvi se odvije še ena od njegovih ljubezenskih epizod, v drugem pa največ pridobi s šefom, ki mu predstavlja pravo očetovsko figuro. Druži se s prijatelji, vse dokler mu silnice življenjskih poti nevdržno prično približevati Ano, bivše dekle njegovega odličnega prijatelja. Ana se zdi njegova življenjska sorodna duša in v resnici se zdi, da je epizoda z Ano tista, s katero bi Libero lahko zaključil svojo pripoved v knjigi. S čim jo je zaključil, bo najbolje, da preberete sami. Gre za odlično knjigo, ki skriva mnogo več, kot se zdi zgolj iz naslova in uvodnih straneh.

Rekel je, da naju je od daleč gledal, kako klepetava: da je šlo za prizor, s katerim se je zaključila njegova mladost.
Pa tudi moja.

Prepričan pa sem tudi o nečem drugem. In če avtor izgublja bralce, jih zaradi tega. V vsem, kar se zgodi, bomo prikimavali le toliko, kolikor bomo posvojili Libera. Marco Missiroli je na pladnju ponudil necenzurirano zgodbo o odraščanju otroka dveh liberalnih staršev. Pokaže nam kaj vse se zgodi v glavi odraščujočega dečka, fanta in mladeniča, da lahko v končni fazi napiše svoje Slovo od mladosti. In ne le to, povsem odprto spregovori tudi o telesu. Telesna občutljivost in krepitev duha gresta z roko v roki. Odločitve, ki jih je Libero sprejemal bodisi o knjigi, ki jo bo bral in o kateri bo razmišljal, so le ena plat dušegradniške medalje; drugo sestavljajo odločitve o mejah perverzij, ki si jih bo privoščil. Vedno bolj knjiga stremi proti koncu, vedno bolj je jasno, da sta ti dve sferi komplementarni. Še najbolj je to razvidno v odnosu do Marie. Ta odnos je nekaj najboljšega, kar lahko Opolzkosti v zasebnosti ponudijo. Odnos starejše ženske do mlajšega moškega, ki se smeje v brk grškemu idealu starešin, ki v filozofskem duhu poučujejo mlade. Tule gre za odnos, ki ga je v začetku označilo predvsem seksualno prebujanje mladega Libera. A se gradi in gradi, na Mariini strani nemara predvsem zaradi očeta, ob koncu se zdi, da Libero brez nje ne bi zmogel vseh tistih pomembnih korakov v življenju. Knjižničarka iz Pariza ostane njegova prva in edina za vedno, v marsičem kot tista Grumova, ki je ne pozabiš nikoli.

 ... začel sem biti svoje ime.

Marie je bila tudi tista, ki je Liberu namenila besede, ki spadajo med pomembnejše prelomnice kratkega romana. Gre za tisto pismo, v katerem mu pravi, da ga vidi tisoč kilometrov stran, kako se boji izbrati med življenjem in opolzkostjo, ne da bi vedel, da gre za isto stvar. In nato sledi teza, okoli katere je zgrajena celotna pripoved: Opolzkost je viharnost v zasebnosti vsakega izmed nas, ki pa jo svobodni znajo živeti. Temu se reče obstajanje, in včasih se prelevi v čustva. Besede, ki sodijo na platnice ne le te, temveč tudi marsikatere druge knjige.

Knjiga je pripoved o obstajanju. V njej ni poudarkov na okolici, v resnici je to knjiga, ki bi se lahko dogajala kjerkoli, dasiravno je Sartrova kavarna le v Parizu. Kar hočem reči je, da je to knjiga o notranjih bojih, ki peljejo k zrelosti. A v nasprotju s splošnimi prepričanji, ta zrelost nima opravka s tem, da opolzkosti odraslost uspešno prežene iz zasebnosti tistega, ki mora odrasti. Sporočilo te knjige je, da je bistvena svoboda, ki je meja med nedoraslostjo, naivnostjo, trenutnostjo mesenega in zasebnostjo, ki premore viharnost pravih in napačnih odločitev. Brez svobode teh odločitev ni. Brez svobode ni viharnosti v zasebnosti. Libero in libertà. Pripoved o poti k svobodi, na kateri se brez zadržkov vzdržema križajo seksualne in knjižne obsesije.

Vedno raje berem italijanske avtorje.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Peripatije 
Emka
Dobre knjige 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...