30. oktober 2016

Poslednja: ad tenebras dedi

Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ne bi ne več poznali in še dobro, da obstajajo knjige, ki nam ponudijo možnosti, ki se imajo šele zgoditi.

vir slike: emka.si

Ena takšnih knjig, ki ponujajo pogled v našo realnost in v razmislek na to, kaj se v družbi dogaja, je Poslednja, odlična zgodba izpod tipkovnice Alexandre Olive. Knjiga je ena tistih, ki bo bralca privezala na tisto pač, kjer se je odločil, da bo bral in ga ne izpustila iz svoje pozornosti. Pripovedni okvir je zastavljen tako, da ne vemo vsega, a vseeno več od glavne junakinje, zato s strahom in tesnobo pričakujemo razplet. Spominja me na zgradbo pred leti izdanega krimiča V najtemnejšem kotu, kjer smo vzporedno brali dve zgodbi iste junakinje, eno, za katero smo vedeli, da je pustila grozne posledice in drugo, za katero smo le slutili, kaj vse se junakinji lahko še zgodi. Trik je bil v času pripovedi, saj se je ena zgodba nanašala na preteklost in druga na sedanjost. Mi kot opazovalci smo vedeli veliko več o tem, kar se je protagonistki dogajalo prej in zato smo toliko bolj nemočni in s pogriženimi nohti sedeli na vlakcu, ki je peljal tja v finiš zgodbe. Mimogrede, še vedno gre za enega najboljših trilerjev, kar sem jih prebral. In v Poslednji je okostje pripovedi sestavljeno podobno. In zato vse skupaj odlično funkcionira. Ta knjiga ima svojih pet minut onkraj zgolj zabave.

Kot rečeno, spremljamo dve zgodbi. Ena je postavljena v preteklost. Ta je napisana v pretekliku, ampak z neprestanimi nanosi na prihodnost. Pripoveduje jo neodvisni pripovedovalec, ki hladno pripoveduje, kar se dogaja. O snemanju resničnostnega šova. Prikaže nam tekmovalce, prikaže nam snemalce in prikaže nam gledalce, njihove odzive. Na nek način nam v principu božjega pogleda prikaže vse, zakulisje snemanja sodobnega resničnostnega šova, tudi odzive gledalcev, snemalcev, montažerjev in vseh vstalih vpletenih. Zaupa nam vse o tekmovalcih, ne le tisto, kar so o njih izvedeli gledalci, temveč tudi tisto, kar režija pusti zunaj okvirjev. Ta zgodba nas zabava, ker nam o svetu, ki nas obdaja, pokaže slike, ki nas pritegnejo in privlačijo. Ne govori nam nečesa, kar nam bi bilo tuje, ne pove nam reči, ki jih ne želimo slišati. To zgodbo poznamo. V tej zgodbi praktično dan za dnem tudi živimo. Tudi način pripovedi je tak, saj nas pripovedovalec ne podcenjuje. Ve, da mi vemo in se ne pretvarja, da nam bo povedal nekaj, kar nas bo presenetilo.

Vendar se ne bojim, ne zares.

Druga pripoved je povsem drugačna. Postavljeni smo za nekaj časa v prihodnost glede na prvo. Spremljamo Žverco, eno bolj uspešnih tekmovalk, ki sodeluje v prej omenjenem resničnostnem šovu. Žverca je oddaljena od svojih tekmovalcev. In z njo potujemo po opustošeni deželi, z njo vdiramo v bencinske črpalke in trgovine. Z njo se oziramo po snemalni kulisi in se s kotički oči oziramo za nastavljenimi kamerami, ki spremljajo vsak njen korak. Z njo smo, ko razmišlja o izzivih, ki so jih ji postavili preducenti oddaje. In ko razmišlja o svojem življenju, tudi o tem, zakaj je prišla v šov in kako dobro bo, ko se bo vrnila domov. Predvsem pa z njo stiskamo zobe ob vsakem trenutku, ko si želi odnehati, izreči tisto ad tenebras dedi, in ji privoščimo, da ne obupa. Da je vredno končati, kar je začela. In z njo smo do konca njene pripovedi. A ta je povsem drugačen, kot si je Žverca predstavljala. Povsem drugačen, kot so si predstavljali vsi, ki so pri tem sodelovali.

In povsem drugačen, kot so si predstavljali tudi vsi tisti, ki pri tem niso sodelovali. Poslednja ima namreč dodano začimbo, ki vse skupaj naredi povsem spremeni. Svet, v katerem se resničnostni svet snema, torej svet izza kamer in na odru hkrati, prizadane epidemija katastrofalnih razsežnosti. Nenačrtovano, kakopak. To je bila edina stvar iz prve od obeh zgodb - tisti, ki nam je predstavljala ozadje snemanja najdražjega reality showa - ki je producenti oddaje niso imeli pod kontrolo in je v obliki hladnega, grozečega poročevalca občasno prihajala na plano. Vedno bolj pogosto in vedno bolj očitno. In počasi postane jasno, da glavni okvir knjige ni resničnostni šov, temveč bolezen, ki bo svet spremenila v prizorišče, ki je primerno le še za snemanje kakega Mad Maxa. In točno tja nas tudi pripelje. Trik zapleta je seveda očiten. Bralci seštejemo ena plus ena in vemo, da je šova že nekaj časa konec, sedaj pa opazujemo protagonistko, ki te formule ne more napisati, saj prvega dela enačbe ne pozna. In ko se zave, da bi si želela izreči ad tenebras dedi, se hkrati zave tudi tega, da to ne bo rešilo ničesar več. Odra ni več.

Mogoče, mogoče pa sploh ne hodim proti vzhodu. Mogoče sta sončni vzhod in zahod samo navadna trika. Mogoče so mi kompas predelali in je moj magnetni sever v resnici daljinsko voden signal, zaradi katerega nevede hodim v krogih. Mogoče se nikoli ne bom vrnila domov.

In ta zaplet je tisti, ki v izvedbi precej presega podobnost z sorodnimi zgodbami, saj boste tule prepoznali Igre lakote ali tudi Batoru Rowaiaru, če smo že tu. Ta zaplet fokus razmišljanja prestavi v posameznika, ki nima vseh informacij o svetu, ki ga obdaja in deluje po pravilih nekoga drugega. Prestavi ga v proces prehoda v samozavedanje in mi smo tu na vsakem koraku, ki bo peljal od tega, da nekdo živi v prepričanju sveta, ki ga ni, prek dvomov in iskanjem kartezijeve točke gotovosti do končne razrešitve. Do tega sklepnega dela o knjigi nimam slabih besed, saj je v resnici odlično izpeljana zamisel o postapokaliptični grozi, ki nas vodi v psihologijo razgradnje človeka, prignanega do roba svojh zmožnosti. V sklepnem delu sem obstal z občutkom, da bi, pojemajoči sapi navdiha navkljub, stvari lahko bile izpeljane boljše.

Poslednja je izvrsten način za premislek o dobi, v kateri živimo. Brez moraliziranj na obči ravni deluje kot Igre lakote na steroidih, ko stran za stranjo vedno bolj neučakano želimo vstopiti v pripoved in junakinji pod zasilnim bivakom povedati, da se nič ne snema, da je nihče več ne gleda. A vendarle smo le nemočni in za varnim zavetjem knjižnih platnic opazujemo, kako se svet tega tu staplja s svetom, ki ga je tekmovalka v resničnostnem šovu pripravljena sprejeti za tistega, ki so ji ga nastavili ustvarjalci oddaje. Bistvo te knjige ni resničnostni šov temveč igralci, ki v njem ob krvavih lutkah pritiskajo selfije. Trumanov šov, v katerem ni nikogar več razen Trumana, ki še ni spoznal, da šova ni. In da krvave lutke niso lutke. Vzemite Poslednjo v roke, privezala vas bo nase in težko jo boste odložili. Odlična mešanica futuristične pustolovske pripovedi o koncu sveta, kritike medijev in družbe ter napete psihologije posameznice v njenem boju za obstanek.

✭✭✭



Obišči tudi:

Goodreads
Emka
Dobre knjige
Kirkus
AVClub
Spletno mesto pisateljice
Alexandra Oliva na Twitterju
Publishersweekly

17. oktober 2016

Primer Meursault: vem, kaj ste zakrivili na tisti plaži

Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila na sredi med njima. To, kar je druga je v odnosu do prve, bo zlahka še naprej stvar pogovora.

Ste uganili, o čem je govora. O dveh knjigah in eni pesmi, vse tri so med sabo, to je po gornjem sestavku najbrž jasno, seveda povezane. Gre za knjigi Alberta Camusa, Tujec in Kamela Daouda, Primer Meursault; med njima pa so kultni The Cure.




Medtem ko imamo prvi dve že kar nekaj časa v spominu, pa je prav sedaj zopet odlična priložnost, da se k njima vrnemo, saj je pravkar v slovenskem jeziku izšla nagrajena knjiga, prvenec alžirskega novinarja Kamela Daouda, ki se že v naslovu vrne h Camusovemu Tujcu. In tja odide še večkrat, tja odhaja od prve do zadnje strani. Gre za nenavadno knjigo, ki bo navdušila literarne navdušence, kot je tistega na Bookreads, ki je rekel, da je to res literarni dogodek leta in se obenem retorično opravičil Harper Lee s prikrito aluzijo na njenega, Pojdi, postavi stražarja. Nenavadna knjiga pa je to zato, ker jo tako formalno kot tudi vsebinsko na Camusevo delo povezuje veliko, obenem pa prebuja zelo zanimiva vprašanja o statusu Daoudovega dela.

To je grob, ki ga nenehno kopljem. Moj bog, kako slabo se počutim! Gledam te in se sprašujem, ali si vreden zaupanja. Boš verjel tej drugi, doslej povsem neznani različici? Ah, oklevam, ne znam se odločiti. No, prav, ne zdaj, bova videla pozneje, morda kak drug dan.

V romanu Primer Meursault v prvi vrsti nismo bralci. Ne zgolj bralci, ampak sogovorniki. Glavni junak zgodbe je tisti, ki se z nami pogovarja v bifeju in se spominja svoje preteklosti. Imel je brata in ima še vedno mamo (za razliko od Camusa). In praktično, vse, kar potrebujete v tem kratkem opisu vedeti o tem našem sogovorniku iz bifeja je to, da je bil njegov brat umorjen, umoril pa ga je Meursault. Natanko tisti, ki je glavni junak Camusevega Tujca. Njegov brat je tisti Arabec, ki ga je ustrelil na obali, ne le enkrat, temveč se je še štirikrat kasneje znesel nad njegovim truplom. Tisti Arabec, čigar umora ni obžaloval niti pred sodnijo, niti pred samim seboj. In tako, kot je ta smrt ena od prelomnic Tujca, je pravzaprav to šele izhodišče za Primer Meursault. Naš pripovedovalec piše knjigo o tem, kako je nek Francoz pred leti ubil njegovega brata na obali, kako njuna mati tega ni nikdar prebolela. Kako nikdar ni prebolela predvsem tega, da nihče ni hotel priznati tega umora, nihče ni hotel dati imena Arabcu, njenemu sinu, kako nikdar ni dosegla zadoščenja ob tej smrti in kako je iskala neko višjo pravičnost, čeprav je bržkone tudi sama v vse skupaj nehala verjeti. Naš pripovedovalec nam zgodbo pove počasi, vzdržema nas nanjo pripravlja in dviguje občutke skozi izjemno dodelano pisavo, v kateri je veliko občutkov in razočaranja. Mamino žalost povzdigne na višji nivo razočaranja nad omikanim intelektualcem, a to razočaranje je zajedljivo in jedko, veliko tega nam ima povedati. Natančno nam, ki v torbah ponosno nosimo Camusevega Tujca, in mu s tem, da ga hvalimo, o njem izrekamo dobro in pišemo eseje, izrekamo legitimizacijo njegovega breszramnega zločina, ki ni doživel svojega obžalovanja. Pove nam torej zgodbo svojega brata. Pove nam tudi zgodbo svojega umora. Pove nam zgodbo ženske, ki je za nekaj trenutkov vstopila v njegovo življenje, mu povedala za pisatelja, ki je o umoru napisal knjigo. V vse skupaj pa zaplete premislek o smislu, nesmislu, politiki, Alžiriji, zgodovini in kolonizaciji. Z vsem, kar počne, pa pravzaprav podaja čisto nov pogled na zelo klasično delo evropske literarne zgodovine.

Pomisli, to je ena najbolj branih knjig na svetu, moj brat bi lahko bil slaven, če bi mu le tvoj avtor blagovolil dati ime.

In kako natanko to stori? Kaj natanko naredi? Tule je mene Daoud dobil. Ko bralec prične z razmislekom o tem, kar ravnokar bere, ne more mimo tega, da ga pripovedovalec vedno znova ogovarja. Prva dimenzija te knjige torej ni zgolj pasivna neudeleženost na zgodbi nekoga drugega, temveč vpletenost vanjo kot njen konstitutivni del. Zgodba ni le samostojni roman o smrti nekega Arabca, ki šele leta kasneje dobi ime. Z imenom pride oseba, pride intima. Z imenom pride krivda in morala. In, ker Camusu težko pride do živega - pa ne zato, ker je mrtev, temveč zato ker je večen - mu mi, bralci, služimo kot simbol, ki je s krvjo na rokah ponosen na svojo literarno in miselno preteklost, katere pomemben del je, po naših besedah seveda, tudi Camus. Bolj ko v Tujcu vidimo pomembno delo, več krvi imamo na svojih rokah.

Da filozofiram? Ja, ja. Tvoj junak je dobro razumel stvari: umor je edinno pravo vprašanje za filozofa. Vse drugo je besedičenje. Toda jaz sem le človek, ki sedi v bifeju.

Obstajajo tudi drugi pogledi. Lahko bi zapisali, da je Daoud komplementarno dopolnil Camusevega Tujca. Ta je že pred toliko leti pisal o razumevanju sveta okoli nas, o izgubi smisla v življenju in o obsodbi tistega, ki noče igrati igre. V Primeru Meursault se podobne teme nadaljujejo, v odkritem dialogu. Daoud ničesar ne prikriva. To branje deluje kot nekakšen meme, ki je v temelj svojega dela vzelo neko drugo, znano delo in ga v okvirih tega, o čemer Aram Sinnreich govori, ko govori o etiki konfigurabilne kulture, umesti v svoje delo. S tem v resnici, kot se za meme spodobi, izvornemu delu ne jemlje ničesar, niti integritete niti učinka. Pač pa svoj diskurz vmesti vanj in njegovega vplete vase. Najbolje pri vsem pa je to, da ga povsem brez težav lahko preberejo tudi tisti, ki še nikdar niso slišali ne za Camusa, ne za njegovega Tujca. In v njem najdejo smisel, užitek in premislek. Natanko to, kar po vsem napisanem v kontekst vstopa nekako skozi zadnja vrata, prispeva k temu, da je prav več načinov branja in interpretacije Primera Meursault tisto, kar je pri njem najboljše.

Zato sem mnenja, da je roman izjemen. Težko mu je karkoli očitati. Deluje na različnih nivojih in bralca skozi bogat slog pelje na potovanje v življenje, ki ga lahko opredelimo kot stranski produkt literarne klasike Alberta Camusa. Ali bolje obstranskost žrtve, ki jo je roman izrabil za svoj učinek. Primer Meursault je obračun z literarnimi duhovi, kjer skozi legitimizacijo nečesa, o čemer do sedaj mogoče nihče ni zares razmišljal, pisatelj Kamel Daoud ustvari povsem novo, samostojno in izvirno zgodbo, v kateri bodo uživali predvsem literarni sladokusci.

Bo tudi Daoud dobil svojega Daouda?


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
Beletrina
The Guardian
The NYBooks
Goodreads
NPR 

07. oktober 2016

Otok nenavadnih otrok: zgodilo se je tretjega septembra

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega pogleda, zre nazaj v nas? Mar pod vsem tem je še kaj drugega od nas samih?


vir slike: sanje.si


Otok nenavadnih otrok bo v naslednjih tednih zagotovo spremljalo precej besed. Tim Burton je namreč posnel film natanko po zgodbi te knjige. In kot običajno, bo najbrž precej pozornosti namenjene filmu. Ta bo verjetno drugačen, kot je knjiga. Vedno je tako. Drugače niti ne more biti. A v izogib prepogosti napaki občestva, ki gre onkraj možnosti in na primerjave natika vrednostne sodbe tehtanja o tem, kaj je bolje, bom sam tu prenehal. Tudi zato, ker filma preprosto nisem (še videl). Izkoriščam pa prostor za to, da nekaj besede namenim knjigi. In ta je zelo berljiva mladinska fantazijska literatura, ki svojo podobo gradi v mnogih barvah, si pomaga z najrazličnejšimi odtenki sodobnega življenja, a obenem ohranja nek občutek klasične pravljičnosti z dodanimi dokumentarnimi elementi, ki se na koncu zaokrožijo v izredno zanimivo celoto. Predvsem se mi zdi predvsem pomembno to, kaj boste od knjige pričakovali. A o pričakovanjih kasneje.

Komaj mi je uspelo sprejeti, da bo moje življenje povsem navadno, ko so se že začele goditi izjemne stvari.

Zgodba Otoka je naslednja. Po uvodnih spoznavanjih z našim pripovedovalcem, šestnajstletnim Jacobom nam je jasno, da gre za skoraj običajnega fanta, ki ima nekaj težav z vljučevanjem v družbo, nima veliko prijateljev, v njegovem življenju pa veliko vlogo igra njegova družina. Tu je zelo pomemben njegov dedek, na katerega je še posebej navezan. In ta je v zgodbi ključna figura, saj je Jacobu že od malih nog pripovedoval zgodbe o otoku, o posebnih otrocih in njihovih nenavadnih zmožnostih. V dokaz vedno znova pojavljajočim se dvomom pa so tu tudi njegove fotografije. Dovolj nenavadne, da zasejejo seme dvoma. In potem se zgodi, dedek umre, Jacob je tej smrti priča, a ob tem vidi še nekaj. In pri tem seveda ne pomaga dejstvo, da je to videl le on. Sledijo pogovori, sledi psihiater. Sledi odločitev, da z očetom odpotujeta na otok, kjer naj bi dedek preživel nekaj let svojega življenja, od tam izvirajo tiste presnete fotografije. Soočenje s tem bi naj otroku pomagalo premagati travme ob dedkovi smrti. Jacoba spremljamo na otok, spremljamo ga pri raziskovanju tistega dela otoka, kamor nihče ne hodi in spremljamo ga pri tem, kako najde na pol podrto hišo, v kateri je še več fotografij. Z njim smo tudi v trenutku, ko se znajde na pravem mestu v bližini hiše in prvič zagleda obraze otrok, ki so do sedaj prebivali le na fotografijah njegovega dedka in v hiši, za katero se je do sedaj zdelo, da je polna le duhov časa, ki je že davno minil.

Fotografije mojega starega očeta so prišle iz skrinje, ki je razbita ležala pred mano. Nisem pa bil zares prepričan, vse dokler nisem naše fotografije dveh čudaških otrok, meni že znanih zamaskiranih pamžov z nabranima ovratnikoma, ki sta bila videti, kot da drug drugega hranita z zvitkom okrasnega traku.

Tu se uvod konča in začne se zgodba o posebnežih. Odpre se povsem nov svet, ki Jacoba navdane s čudenjem, ki mu ga ne gre zameriti. Nenavadni prijatelji, časovne zanke, zamrznjeni dnevi in zgodovina, kakršne ne pozna. Svet, v katerem so tudi povsem jasno postavljene razlike med dobrim in zlim; svet, v katerem ima vsak svojo vlogo, ki jo mora izpolnjevati, da vse skupaj ostane v ravnovesju. Kot tak, seveda, prinaša s seboj tudi zlikovce, ki jih Jacob doslej še ni srečal. Pa tudi čustva, za katera ni pričakoval, da ga bodo našla v tem medčasju in meprostorju. Pripoved nas potegne v vrtinec dogajanja, v katerem skupaj z glavnim junakom obračamo stran za stranjo, ne da bi vedeli čisto dobro, kaj se bo zgodilo na naslednji. Druščino posebnežev in Jacoba, ki spozna tudi marsikaj o samem sebi, na teh straneh čaka veliko novega in z njimi bo prav tako posebno tudi branje te knjige. Pri nobenemu žanru ni to tako noro, kot pri fantaziji - včasih bi si res želel, da bi videl v glave tistih, ki so prebrali takšno knjigo. Podobe, ki jih pri tem izriše domišljija, so najbrž povsem brez primere. Kot bi bilo najbrž povsem noro, če takšne knjige ne bi priporočal v branje.

Otok nenavadnih zgodb me povsem spominja na zgodbe, kakršne smo lahko v neki podobni maniri brali tudi v Harryju Potterju, a ne držite me za brado, knjiga ne poudarja razkošne domišljije in se ne posveča tako močno detajlom, da bi s tem ustavrila svet, v katerega bi si bralec želel zaradi sveta samega. Precej bolj bi ga dal vštric z Zafonovo Marino, ki v fantaziji težišče prenaša na junaka samega. Riggsov Otok je Marini podoben tudi v temačnem vzdušju, ki ga spremlja branje. Od začetka, kjer je Jacob povsem melanholično razpoložen najstnik, ki mu ni potrebno skrbeti za svoje blagostanje, prek strahu ob dedkovi smrti, neznanem potovanju na otok, srečevanju z ljudmi drugačne kulture, sprehajanju do druge, toliko bolj osamljene strani otoka in do malodane vsega, kar se zgodi onstran časovne zanke, kjer je v resnici oktober 1940, torej prostorčas vojne, je na delu temačen občutek. Ta občutek občasno (sicer malo nerodno) zarežejo le kadri Emme in Jacoba, ki v vsem tem najdeta še nekaj drugega. K srhljivem občutku mnogo doda še en temeljni gradnik Otoka. In to so fotografije. Te bralca spremljajo skozi celotno knjigo in z vizualijami podpirajo fragmente zgodbe. Uporabo fotografij v tem žanru lahko dojamem kot nevarno hojo po robu, saj po eni strani jemljejo bralcu moč tistega najmočnejšega, s katerim v branje vstopa - njegovo domišljijo, ki ji tule vsaj malo prireže peruti; po drugi strani pa ji doda dimenzijo dokumentarnosti (spomnite se Blair Witch Project) in tudi s pomočjo avtorjevega disclaimerja na koncu knjige s svojo domnevo avtentičnosti poskrbi, da ima zgodba tisto nekaj več, kar jo loči od ostalega v tem žanru, to so silnice, ki bralca porivajo k razmišljanju onstran fikcije. In v tem primeru se mi zdi, da je bil avtorjev načrt odličen, saj prav te fotografije s svojo starinsko patino in neobičajno (milo rečeno) vsebino bralca na redno frekvenco skozi knjigo spominjajo na to, da fantastično nemara ni onstran, temveč celo zelo blizu. Fotografije so v tem primeru čista zmaga.

Kdo neki vzame pražnjo obleko na lovsko odpravo? Zdaj mi je bilo jasno: nekdo, ki lovi še kaj več kot le živali.
 

A kot vsaka fantazijska zgodba, ima tudi Otok svoje bistvene poudarke nekje drugje. Na površju vsega, kar se zgodi v knjigi, bo pozoren bralec zlahka prepoznal motive najstniške tesnobe, nesprejetja v družbi, strahu pred vojno in družbe, ki ne zna dojeti drugačnosti. Staršev, ki si ne želijo drugačnih otrok in vloge, ki jo v vzgoji nosi šola. Šment, najbrž bi celo knjigo lahko interpretirali v smeri Jacobove kompenzacije svojega življenja in vsega slabega, kar se mu v njem zgodi. Otok nenavadnih otrok je metafora zatočišča za prestrašene otroške oči, ki jim družba obrne hrbet in upor proti temu, da postanejo kolateralna škoda zgodovine. Ta družbenokritična prvina je nekaj, česar ob branju ne gre spregledati.

To knjigo bo spremljalo precej besed in pričakovanj. Ne gre za grozljivko, ob kateri ne boste mogli zatisniti oči, vprašanje je tudi, katere poudarke je filmu izbral Burton (glede na to, da na slovenski trg oboje prihaja praktično vzporedno, bo to kar pomembno). Pač pa gre za več kot spodobno sodobno branje o fantu, ki odkrije svet, v katerem se počuti koristnega in ljubljenega, hkrati pa tudi svet, ki prinaša nevarnosti, ki si jih sicer stežka zamislimo. Občasno bi si sicer želel nekoliko drugačnih detajlov in poudarkov, a branje fantazije, podprto s pogumnim fotografskim gradivom, me brez zadržkov pelje v željo po čim prejšnjem prevodu obeh nadaljevanj Otoka nenavadnih otrok.


✭✭✭


Florence + The Machine : Wish That You Were Here (za film Miss Peregrine’s Home for Peculiar Children)



Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...