24. september 2016

Zadnji pobeg: očetje in sinovi, beg in svoboda

Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014.


vir slike: emka.si


Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo zgodbo o tem, kako se majhen fant po imenu Deedee nekega dne odloči, da bo poklical svojega očeta. Deedee ima le mamo, s katero sta od nekdaj živela sama, brez Ivana, ki je Deedeejev oče. In ima najboljšega prijatelja Rubna, s katerim preživljata vse proste trenutke, skupaj hodita tudi na karate. Pripovedovalec v zgodbi je Rubnov oče. In to so pravzaprav vse glavne osebe, s katerimi imamo v zgodbi opravka. Seveda so tu tudi drugi, a pravi junaki zgodbe so v resnici le ti štirje. Tu je tudi Rubnova mama in sestrica, ljudje iz Ivanovega življenja in Hector, ki je poskrbel za to, da so se ti štirje skupaj znašli na jugu Francije, ko je Ivan sprejel njegovo vabilo, da bo tu nastopil s svojo točko. A pravi zaplet romana Zadnji pobeg je drugje: Ivan šele s tistim klicem, v katerem ga Deedee pokliče, izve, da ima sina. Prvič sliši njegovo ime in prvič občuti, kaj pomeni, da je oče. Deedee ga z otroško nedolžnostjo, mimo materinega privoljenja in vednosti pokliče, in odpre povsem novo poglavje njegovega vsakdana. Ivan k vsemu temu pristopi počasi in previdno. Ko ga Deedee povabi na ogled trening karateja, pride. In hitro odide. Nato se pridruži Rubnu, Deedeeju in Rubnovemu očetu na kavi. Nato pride klic in odločitev, da vsi štirje odidejo v Francijo. Zanimiva je predvsem dejavnost, s katero se Ivan ukvarja, da preživi. Nekako velja za klubskega Houdinija, saj nastopa s točko, v kateri se pusti zvezati in se nato z gorečim suknjičem reši vrvi in ognja. Ivan pobegne. Seveda mu vedno uspe, saj je v pripravo točke že leta nazaj vložil ogromno truda. Tako se vsaj našemu pripovedovalcu zdi, da v tem nastopu ni nič podrvženo naključju in večino energije Ivan posveti le še dramatičnem učinku, s katerim opravi s svojo točko. A zgodba pelje naprej in v Franciji so stvari nekoliko drugačne. Tu ima s seboj prvič v življenju svojega sina in prvič v življenju se zdi, da ga skrbi. Tako je tudi s svojo točko tokrat opravil nekoliko drugače. Za Ivana se skozi pripoved vedno bolj namreč zdi, da ga mučijo nekatere stvari iz preteklosti, povezane z družino, od katere je pred toliko leti odšel in za seboj pustil tudi brata, ki ga ni več. In Zadnji pobeg je pravzaprav zgodba o Ivanu, kako se z sinom, ki ga je šele spoznal, odloči, da bo tako ali drugače opravil z nerazčiščeno preteklostjo, ki ga preganja že dolgo. Kako bo to storil, pa vsekakor preberite, roman je v svoji slogovni posebnosti napisan zelo zanimivo in povsem mogoče je, da vas posrka vase. Pa še Sandokana najdete notri.

Kako je človek lahko zares svoboden in prost? Si tega želiš? Kako si lahko svoboden med ljudmi, za katere ti je mar, in kako si lahko svoboden, če ljudi, za katere ti je mar, ni zraven?
Ivan je napravil požirek.
Gigi je premolknila in ga pogledala z rjavimi očmi, nato pa rekla: Če pred vsem pobegneš, si zmeraj svoboden.

Zadnji pobeg ima nekaj pomembnih elementov. Čeprav dejansko v romanu seveda nastopajo tudi ženske, so v ospredju le moški liki. Pripovedovalec je sicer poročen in ima družino, a je očitno na prepadu krize srednjih let, v obdobju, ko skuša zbrati spoznanja pod črto svojemu dosedajšnjemu delu in se prevprašuje, kaj je dosegel in kaj bi lahko dosegel. Česa si, predvsem preko občasnih projekcij iz dogodkov, ki jih opazi v svoji okolici, želi, da bi bili njegovi dogodki. Razmišljanje, ki nam ga podaja, ni baročno, nasprotno se zdi, da asketsko podaja to in ono o Ivanu in dogodkih, ki se jim zgodijo. Tudi otroka opisuje malodane mehansko. Brez barv. Vse se zdi brez barv. A tudi brez barv lahko pove veliko. Tudi brez tega, da k opažanjem in pojasnjevanjem pripenja čustva, lahko pove veliko. Nato je tu Ivan, ki je pravzaprav junak iz naslova. Ta - Zadnji pobeg - jasno aludira nanj, saj je on tisti, ki si s temi pobegi služi svoj kruh. On je tisti, ki se odloči za zadnji pobeg. In vedno znova poudarja leitmotiv celotnega romana če pred vsem pobegneš, si zmeraj svoboden. In ta dvogovor, ki prestopa mejo opisovanja Ivanovih točk na odru, njegovega odnosa do sebe in do svojega dela na eni ter metafor o življenju na razpotnih točkah bivanja na drugi, je tisto, kar je avtor, vsaj tako se mi zdi, imel od vsega začetka v mislih. Ivan kot naslovni junak je tisti, ki pobegne, ki vedno pobegne. Tisti, ki je pobegnil od problemov doma, ki je pobegnil od razmer, ki so vladale doma. Ivan je migrant, ki je pobegnil in sedaj pobegne vsako noč, da preživi. In Ivan verjame, da je to tisto, kar mu zagotavlja svobodo. Dokler se ne sooči z Deedeejem. Tu se bodo pobegi morali končati. Pa ne le pobegi pred sinom in življenjem, ki ga prinaša otrok; tu se bodo končali tudi pobegi pred preteklostjo. V tem sklopu je tudi Rubenov oče, naš pripovedovalec, ki v to situacijo vstopa z drugega konca. S povsem drugačnega situacijskega zornega kota, ki ga okvirja družinsko, na prvi pogled popolno življenje, a ga refleksija Ivanove situacije popelje v razmišljanja, ki so nova. Temu sta v pravem simbolnem nasprotju postavljena otroka, Ruben in Deedee, ki se vsega lotevata na drugačen način in razmišljata drugače, kot odrasli. S preprostostjo in neobremenjenostjo, usmerjenostjo na kratkoročne cilje dosežeta svobodo, ki je sicer nekoliko drugačne narave, a ta nima opravka s pobegi. Ja, v bistvu gre za knjigo, v kateri boste brali o tem dvojnem odnosu do življenja. Zadnji pobeg se zaključi, ko ta dvojni odnos z roko v roki vstopi v novo poglavje življenja, ki ga je bilo potrebno pustiti zadaj. S pobegi je konec, svoboda pa se je pričela.

Prepričan sem. Zdaj ne morem več bežati.

Van Mersbergen je v Zadnjem pobegu ubral zelo izvirno pot. Se mi zdi, da prav pogosto takšne pisarije še nisem bral. Slogovno je povsem svojevrsten, v nenasilno združenem razmišljanju pripovedovalec pogosto meša preteklost in sedanjost, vse skupaj pa ima zares odraz neke brezbarvne mehaničnosti, ki je toliko bolj presenetljiva, ko opisuje svojega otroka in njegovega prijatelja pri igri. Mogoče bo prav ta brezbarvnost koga zmotila, a se zdi, da je prav to eden od avtorjevih podpisov pod to knjigo. Sicer pa se zanimivo, z moškega gledišča (če kaj takega sploh obstaja) loteva družbenih tem boja za vsakdanji kruh, očetovstva, odnosa do družine, kariere in preteklosti. Vse to spaja metafora bega kot pogoja možnosti za svobodo. Bega, ki ga protagonist odpravi. Ne da bi življenje pustil brez tega spoja, temveč da ga toliko bolj poveže skupaj. Zelo zanimivo čtivo, ki si ga bom sicer bolj kot po vsebini zapomnil po slogu, a ga brez težav priporočam naprej.


✭✭



Obišči tudi:

18. september 2016

Skrivna zgodovina: privlačna v črnini

Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov, kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen.

vir slike: emka.si

Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovirah uspe pridružiti izjemno zaprti skupinici študentov klasične filologije in počasi začenja spoznavati tako svoje štiri sošolce kot tudi profesorja Juliana in njihov način življenja in dela. A knjiga se ne prične tu. Knjiga se prične mnogo bolj razburljivo. Takoj po dveh straneh je bralcu namreč jasno, da je eden od teh sošolcev Julianovega razreda mrtev in da so ga ostali umorili. Ne, ni bila nesreča. Vse skupaj je bilo skrbno načrtovano in naš pripovedovalec Richard, skozi čigar oči Skrivno zgodovino beremo vseh njenih petsto in še nekaj strani, nam da jasno vedeti, da je to nekaj, kar se je moralo zgoditi, tako ali drugače. Zato je prvi del knjige pravzaprav pojasnjevanje, zakaj in kako je do tega sploh prišlo. Zanimivi so neverjetno pametno odmerjeni počasi zgradbo postavljajoči profili Charlesa, Camille, Henryja, Francisa in Bunnyja, tudi Juliana in Richarda samega, ki vzdržema peljejo dogajanje v točko, ki nam jo je pisateljica razkrila takoj na začetku zgodbe. Druščina je povsem vpeta v svoje študentsko življenje. Vodi jih strasten študij, v katerem odkrivajo svetove, ki prebivajo le še v knjigah in jezikih, ki so že nekaj časa mrtvi. Z drugimi študenti se družijo le izjemoma, zdi se, da ostali svet takole čez palec označeno nekako ne dosega primernih kriterijev. Ne le ostali študenti in profesorji v kampusu: svet je tu le zato, da daje prostor resnicam, ki se dogajajo med našimi junaki. Ti tako prava prijateljstva stkejo le med sabo. Ostali svet je le kulisa. Njihova izjemnost, nenavadnost, ekskluzivnost je privlečena do skrajnosti fantazij mladih študentov, ki z branjem največjih modrosti zgodovine in ob spodbudi profesorja, ki jih v slogu iniciatorja vabi v svet sublimnega, postanejo žrtve fantazm, katerih okvirji so prerasli vse, čemur so dorasli. Te iste študente v kremplje omame zvabijo starodavne bakanalije in v hrepenenju po metafizičnem izkustvu onkraj prostora in časa, ki pomenita le omejitve vsakdanjih ljudi, da odidejo predaleč. Prvi del knjige tako govori o gošči, v kateri so se znašli. Govori o življenju v kampusu, govori o dekadenci, govori o grehu in govori o tem, zakaj je moral eden od njih umreti.

Kdaj prej v življenju sem imel najbrž zgodb na pretek, a zdaj ni nobene druge. To je edina zgodba, ki jo bom lahko še kdaj povedal.

Knjiga nato stopi v drugo fazo. Prične se del, ki ostaja na pogorišču problema prvega. Sošolca so našli. Preiskava, pogreb, druženje z družino umorjenega. Druženje med sabo. Predvsem slednje. Zgodba, če je bila najpoprej nekakšna kriminalka, ki se odvija med mladimi, posebnimi, iščočimi resnico v zgradbah, ki se ne dotikajo trivialnosti običajnih ljudi, so sedaj na sporedu oni sami. To, kako bodo stvari reševali med sabo. Kako dobro se pravzaprav poznajo. Kaj je narobe z njimi. Pri tem je potrebno dodati, da je pisateljica večini tej druščine poklonila tudi zelo bogato zaledje, v katerem ji s pomočjo dediščine, rent in skladov ni potrebno kaj prida skrbeti za to, kako bodo preživeli. Zato so materialni problemi še ena sfera, ki jih s svojim neobstojem ne prizadane preveč. No, kot rečeno, vsaj večino od njih ne. Prostor je tako izpraznjen, na površje pride narava težav, ki jih imajo. Predvsem, kako se med sabo sprejo, kdo s kom govori, kdo bo spil več alkohola in kdo bo osvojil srce Camille. Avtorica je tule mojstrsko iz globeli volčje človekove narave potegnila preostalo četverico in mednje zasejala povsem neizbrisljiv corpus delicti. Camillo. Dekle, sestro dvojčico Charlesa, s katerim je, jasno, zelo tesno povezana (nemara celo pretesno). Postavila jo je med strahospoštovanja vrednega Henryja in svojega brata. Če smo čisto iskreni, je v tem trikotniku nekje potihem tudi naš pripovedovalec. Ki pa ima skozi celotno pripovedovanje eno samo hibo, zaradi katere v tem trikotniku nima kaj iskati, dasiravno je do Camille najbrž od vseh čutil največ. Ta hiba, ki jo avtorica počasi, a vztrajno in vedno bolj očitno prikazuje, je najbolj očitna prav v tem, da naš pripovedovalec v tej druščini v resnici nima kaj iskati, vanjo ne sodi in s soprotagonisti ne govori čisto enakega jezika. To slednje sem navkljub njihovi skupni točki - eksluzivnosti študija grščine - ki so jo prav zaradi nje s pridom večkrat izkoriščali, kadar so želeli, da jih ne razume nihče drug v sobi, formuliral tako, kot sem. Bistvo seveda nima opravka z grščino, temveč s karakterjem te v fantazmo potegnjene družbe. Ironija vsega pa je, da jih je na koncu pravzaprav pokopala prav resničnost sveta, ki so se ga ogibali. Svet, ki mu vladajo alkohol, nasilje, orožje in neuresničene ljubezni.

Če se ozrem nazaj, so reči bolj ali manj jasne. A takrat se nisem zavedal ničesar drugega kot svoje sreče in ne vem, kaj drugega naj še rečem kot to, da je bilo življenje tiste čase videti nadvse čarobno: splet simbolov, naključij, slutenj, zloslutnosti.

Tako se zgodba o mladih študentih, ki storijo zločin, od katerega se pravzaprav nikdar ne poberejo, preusmeri v noir pripoved o fatalni ženski, ki, jasno, pomeni smrt. Čigavo, seveda ne povem. In čeprav proti koncu vse skupaj spominja na tragedijo, je epilog na nek način odrešilen. Če je prvi del knjige pravzaprav eksplikacija brezna, v katerega so naši junaki padli; in drugi del zaznamujejo pogubni poizkusi rešitve iz tega brezna, ki se v svojem prekletstvu v prvi fazi zdi povsem brezdanje, epilog, vsaj v mojem branju, pokaže, kako je bila prav dekadenca njihovega nesoočenja s tem, kaj so storili, prava krepost, s pomočjo katere so vendarle na nek način iz brezna zlezli. Ne brez žrtev, seveda ne, a vseeno so ven prilezli.

Govoril je o tisti globeli. In ves zgrožen sem ugotavljal, da ima po svoje prav. Naj se sliši še tako grozno, ampak tega, da je Bunnyjev umor vse poznejše dogodke obžaril z nekakšnim technicolorjem, nisem mogel zanikati. In čeprav je ta nova jasnina pogleda pogosto krotovičila živce, nisem mogel zanikati, da ni bila povsem neprijeten občutek.

Danes mi je povsem jasno, zakaj je Donna Tartt tule označena kot avtorica izjemno uspešnega dela, prodanega v milijonih izvodih. Skrivna zgodovina je izjemno kompleksno delo, ki si tam, kjer ni potrebno, ne jemlje preveč prostora in obratno tam, kjer ga mora, si ga vzame več. Pripoved je povsem črna, temačna in skrivnostna. A bralec je vanjo posrkan. Na svojo stran ga pridobi s zgradbo kriminalnega romana, nato pa te vpelje tja, kamor si je od vsega začetka želela - v psihološke profile izgubljene mladine. V interpretaciji Skrivne zgodovine je potrebno torej v zakup vzeti vso to mnogoplastnost: težko govorimo o enem žanru, a zdi se mi, in številke bralcev to neizpodbitno tudi potrjujejo, da je uspela nagovoriti in pozornost pritegniti mnogo večjemu številu bralcev, kot bi se svetu, v katerem vladajo enostavne zgodbe in trivialne nezmožnosti globljega uvida pripisalo. Tole je knjiga, ki jo boste prebrali in kul vam bo, da ste jo prebrali. Moderni klasik, ki je nedvomno moderni klasik. Slovensko izdajo bogati tudi spremno besedilo Ane Schnabl.

Zgodba Skrivne zgodovine mi je v spomin za nekaj hipov pripeljala Društvo mrtvih pesnikov, ki pa ga je v asociacijah nujno potrebno srečati s Tanko linijo smrti. A ne obesite se preveč na te aluzije: ta knjiga je mnogo preveč kompleksna in polna, da ji to ne bi delalo krivice. V svoji črnini je neverjetno privlačna in v pripovedi ne ubira nepotrebnih poti, odlična je v konkretnem pokazu nedojemljivosti ljubezni in nenadjebljivo je strastna od prve do zadnje strani.

Res si ne znam razložiti, čemu smo jo v prevodu dobili šele zdaj. Zelo priporočam.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

01. september 2016

Danska zanka: o pravih žrtvah

Pred časom sem bral Nikoli ne reci, da te je strah. Ta se presunljivo loteva begunske teme in razkriva vidike migracij in bega, vztrajnosti in trme in bolečine bežečih, ki jih mogoče nimamo dovolj pred očmi. Knjiga, ki sem jo sedajle odložil, te zgodbe jemlje kot jasna dejstva in dogajanje polaga v njih okvir. Na koncu je ta okvir še vedno tu. Avtor si ne dela utvar glede tega, da tako obsežno problematiko lahko tako hitro pospravi. Zapakiral jo je v kriminalko, ki ni brez napak, a bralca popelje na vožnjo do končnega premisleka o žrtvi. Ja, žrtev bo v resnici prava beseda takrat, ko se boste pogovarjali o Danski zanki.


vir slike: sanje.si


Zgodba je nastavljena silovito hitro. V njej avtor ne izgublja odvečnega časa s pripovedovanjem preteklih ali drugih obstranskih zgodbic, čeprav je nastavkov za to več kot dovolj. Ozadje zgodbe je - in to je ena tistih največjih prednosti tega krimiča - postavljeno v sodobno podobo Balkana, še posebno v republike bivše Jugoslavije: Bosna in Hercegovina, Hrvaška in še posebno in največ Slovenija. A glavni junak, vsaj eden od njih, ni Slovenec, temveč je Danec. Novinar, ki je bolj ko ne po naključju padel v vrtinec dogodkov, v katerih je postal eden glavnih preiskovalcev smrti svojega starega prijatelja Michaela Jensna. Tudi ta je bil Danec, ki pa je živel v Sloveniji, v Trebnjem, kjer je živel z ženo Zdenko in njeno hči Vanjo. Posebej travmatična je pravzaprav že zgodba Zdenke, ki je v balkanski vojni v devetdesetih letih prešnjega stoletja kot begunka doživela posilstvo, ki jo je zaznamovalo za vedno, Michael pa se je poleg znašel kot predstavnik mednarodne pomoči, ki se je v begunko zaljubil in se zanjo zavzel, kasneje pa sta se v Slovenijo preselila skupaj in vzgajala Vanjo. In knjiga se začne nekje tule: skoraj dvajset let kasneje, z Michaelovo smrtjo. Vzporedno spremljamo tudi preiskavo slovenskih kriminalistov in obveščevalcev, ki skušajo razkrinkati in ustaviti verigo tihotapcev ljudi iz bivših jugoslovanskih republik v Evropo, prek Slovenije. V tem delu zgodbe je zločin popolnoma jasen, uganka je le to, do kam vse sežejo lovke organizatorjev tega dobičkonosnega posla. Tako spremljamo Ketila, danskega novinarja, ki išče morilce svojega prijatelja Michaela, nanj se zanaša tudi policija, ki ga je nekako mobilizirala, da preiskuje situacijo, ker zaradi občutljivosti situacije sama ne more priti tako daleč. Pri preiskavi pa se mu pridruži tudi slovenska novinarka Ines, s katero postaneta dober tandem v iskanju ozadja tihotapcev ljudi in tudi zgodbe, s katero se je Ines že v preteklosti precej ukvarjala in s katero je povezana tudi smrt Michaela Hansona, preprodajanje žensk v prostirucijo, žensk, ki so odpotovale v boljši svet, pa so pristale v rokah ljudi, ki imajo neverjetno dobre povezave, so sami na dobrih položajih in se tako zdijo dokaj nedotakljivi. Danska zanka poteka izjemno hitro, novinarja potujeta po Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. V zgodbo pa je vpletena še ena Danka. Halle je športna zvezdnica, rokometašica, ki igra za ljubljanski klub Sanje in je v vsem skupaj pristala zaradi tega, ker je na kratko spoznala pokojnega Michaela; tu pa je tudi njen mož, predsednik verige trgovin Sanje in hkrati tudi predsednik rokometnega kluba Sanje, uspešni poslovnež Josip, ni povsem nevtralen. Več bi bilo napak napisati. Naj bo to povabilo k branju, v katerem se pridružite novinarjema ter peščici preiskovalcev pri nalogi, da razkrije Michaelovega morilca in vse tiste, ki so v odgovorni za preprodajo deklet v prostitucijo; in pri vsem tem seveda tudi pri nalogi, da sama ostaneta s celo kožo, kar si je - glede na naravo zločinov v knjigi - zlahka predstavljati, da ne bo tako enostavno.

Spet so zarožljali ključi. Zaslišala je glasove. Srbohrvaške. Troje nog, je ugotovila, ko je spet pogledala v tla. Pogoltnila je sram in bolečino, potem pa vstala in vključila je stroj.

Priznam, da mi je po kar nekaj časa povsem ustrezalo prebrati kriminalko. Letošnje poletje si nisem vzel dovolj časa za žanr, zato je bilo tole kar fino. Danska zanka ima znotraj žanra svoje pozitivne in tudi nekoliko manj pozitivne atribute. Povsem nepotrebno se mi zdi, da je avtor sledil sodobnemu pravilu, da je v krimičih najbolje, če kot glavna junaka sodelujeta moški in ženska. Tudi to, da je kar nekajkrat preveč popisal situacijo, najbrž v skrbi, da kakega detajla ne bi razumeli tako, kot je treba, je bilo povsem odveč. Tudi precejšnjo nemoč avtoritete (policija) v odnosu do tujega novinarja (Ketil) v velikem delu zgodbe sem sprejemal z dobro mero dvoma, pa tudi za nekatere zaključke bi želel, da gredo v drugo smer. A po drugi plati gre za spodobno kriminalno zgodbo, ki spretno izrisuje karakter glavnega junaka, ki sicer ni življenjsko navezan na Michaela kot osrednjega lika uganke, a si delita dovolj preteklosti, da čuti moralno obvezo, da uganko razreši. In nato je tu Ines, ki pa do Michaela ne čuti ničesar in v vsem skupaj zasleduje povsem druge cilje. A se mi zdi, da je navzkrižje interesov, ki vodi ta tandem, avtor uspel dovolj dobro preplesti, da bralec te razlike niti ne čuti. A spet nekje se mi poraja vprašanje, čemu je toliko prostora namenil nekemu drugemu liku, medtem ko bi zlahka nekoliko več časa posvetil kakemu od tistih, za katerega bi me res zanimalo, kaj se mu dogaja v glavi. Vsekakor gre za kompleksno zadevo, v kateri ni premočrtnega razvoja dogodkov z eno tarčo. Teh je več, več je interesov in problem je mnogoplasten. In tako se mi zdi, da je največja vrednost Danske zanke prav v tem, kako bralca skozi žanrsko branje sooča s pomembno problematiko, ki ostaja pereč problem ne le tule pri nas, kjer se zgodba odvija, temveč povsod, kjer ljudje postanejo ranljivi zaradi okoliščin, ki jih prisilijo k begu in iskanju boljšega življenja. Tam so namreč vedno, čisto vedno tudi tisti, ki bodo to ranljivost izkoristili. Glavna poanta, v kateri se skriva tudi rešitev uganke Danske zanke pa je natanko v tem, da se nihče ne zaveda, kakšne posledice lahko oportunistično in povsem brezsrčno zlorabljanje te ranljivosti prinese na dolgi rok.
"Škoda le, da ne boš nikoli napisala, da so nas prijeli, in da noben ne bo mogel nič prebrat ali slišat o tem," je rekel Boris, vodja tolpe.
Danska zanka je torej krimič, ki se mu opazi, da ga ni pisal obrtnik. Brun v knjigi ni želel zgolj napisati dinamično zgodbo o lovu na hudodelce, temveč je skozi poudarke na socialno zgodovinsko tematiko, ki ostaja del nas še naprej, v ospredje potisnil govor o korupciji, izkoriščevanju, zlorabi in nemoči, hkrati pa tudi o humanizmu in vztrajanju na razreševanju problemov. Avtor kot novinar svojemu poklicu nameni osrednjo vlogo zgodbe, na dva različna načina, ki lahko prikazujeta tudi dva obraza delovanja v tem poklicu. Z menjavanjem fokusa na različne akterje zgodbe spretno prikazuje različne plasti vpletenosti v probleme, ki jih izpostavlja.

In čeprav je ena od osnovnih privlačnosti, kot sem že omenil, prav geografija zgodbe, ki se odvija v naših krajih in bi lahko pomislili, zakaj ravno pri nas, je eden od pomembnih stranskih produktov tega "da, pri nas je tako" natanko univerzalnost zatrjevanja tega, ne glede na prostor v katerem se govoreči nahaja. Bistven del tega slednjega je namreč ta, da v tem zatrjevanju ni prostorske komponente, temveč časovna. Danska zanka, navkljub primarno žanrskem poslanstvu, kaže na stališče časa in efektivno posega po družbeno-kritični noti. Dasiravno ne brez zatikanj v strukturi in pripovedi, gre za dobro branje, ki bo v prvi vrsti potešilo ljubitelje kriminalk, obenem pa nagovorilo tudi tiste, ki v tovrstnem branju iščejo nekaj več. Zato bi bila škoda, če bi Danska zanka do slednjih ne prišla.


✭✭



Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...