04. avgust 2016

Križišče štirih poti: Onni in tri generacije

Nekatere knjige se zdijo prav tako hladne, kot je hladna okolica, v kateri živijo njeni junaki. Čutiš zmrzal na njenih straneh in začaran opazuješ ivje, ki čmi tam na robu besedila. Vanj si se zagledal, ko te je odpeljala tja daleč na sever. Sever Evrope in sever srca. In nato bereš, razmišljaš, sanjariš, se odpelješ tja daleč skupaj z junakinjami, ki skozi generacije iščejo pot do ljubezni, miru in nekakšno tiho zapovedano, v to isto ivje zamrznjeno ravnovesje, ki se zdi pravilno. Saj malokrat veš, kako je prav. Redkokdaj. In še to kasneje, kot bi bilo treba. Tudi toplina pride kasneje, mnogo kasneje. Leta, desetletja kasneje. Potrebuje svoj čas. Včasih tudi prostor, ampak tokrat ne, tokrat potrebuje le čas. In nekaj besed več, kot jim je bilo namenjeno. Ogromno praznega prostora. Pravi kraterji mišljenja, v katerega mečeš smisle tebi poznanega, da junakinjam do roba pomagaš k sreči, a se zdi, da je melanholija prevelika.

Kar nekaj časa je ležala na tistem delu police, ki je namenjen knjigam, ki čakajo na branje. Sedaj se je zdel pravi trenutek. Tako sem v roke vzel prvenec finskega avtorja Tommija Kinnunena, ki nosi naslov Križišče štirih poti. Izdala ga je Cankarjeva založba lani in vse odtlej sem jo gledal. Nekega dne tudi videl. Izjemno zanimivo branje, ki po idejni plati združuje nekaj različnih problematik, oblikovno pa sledi zgradbi knjige različnih plasti, ki se šele v prepletu svojih medetaž razkrije v tem, kar želi biti.


vir slike: bukla.si


V grobem gre zadeva takole: pred bralcem je relativno počasni časomat, v katerem avtor opisuje dogajanja in odnose v družini v skoraj stoletnem razdobju. Začne tik pred robom dvajsetega stoletja in konča prav tako, tik pred robom enaindvajsetega. Opisuje življenja treh žensk in enega moškega. Najprej je tu Maria, izučena babica, ki se bojuje s predsodki in tradicijo mesteca na Finskem, kjer dela, rešuje ženske in njihove otroke ter moškim s svojo neodvisnostjo zapira usta. Odločna ženska, ki zase in za svoje najdražje ne potrebuje nikogar, da bi ji povedal, kaj je prav in kaj ne; kaj se spodobi in kaj ne. Naslednja je njena hči, Lahja. Dekle, ki ji je mati vcepila gon po nedvisnosti in svojeglavosti, tudi trmi, pod katero pa se skriva mehko srce, ki se trudi doseči najboljše in velikokrat želi biti del tega, česar ni. Lahja se je odločila za poklic, v času rezerviranem le za moške in je fotografinja, dasiravno tega zgodba ne poudarja preveč, a je ta prenos močnega karakterja od mame k hčeri izjemnega pomena. Naslednja v vrsti, ki pripoveduje zgodbo, je Lahjina snaha, Kaarina, pripadnica druge tradicije, drugačnega okolja, drugačne estetike, ki se je poročila z Johannesom, Lahjinim sinom in skupaj z družino in Lahjo živijo v veliki hiši. Navkljub veliki hiši pa je njen prostor mnogokrat premajhen, da bi si vsi ne hodili v napoto. Kaarina prinese željo po spremembi, Johannes jo podpira, Lahja pa se sprememb boji in jih jemlje kot obračanje hrbta preteklosti, do katere čuti malodane krivdo, vsekakor pa neizmerno spoštovanje do svojega pokojnega moža Onnija. Njegova je zadnja zgodba v knjigi. Avtor je naredil zanimivega junaka, ki se do zadnjega bori s svojimi notranjimi željami, v katerih je prepoznati tako neizmerno skrb za tri Lahjine otroke, čeprav sta le dva tudi njegova, kot tudi zahtevo, ko njegovo telo potrebuje druge moške. Njegov boj je, tako sem doživljal branje, v knjigi predstavljen vrhunsko, žalostno, melanholično, temačno in brez prihodnosti, v odpravi samega sebe, a obenem najbolj konsistentno. Onni je izjemen karakter, v katerem se neprestano bojujeta želja po smrti, po končanju nikoli zmožnega prilagojenega dihanja, ki bi bil primeren družbi in želja po najboljšem za tiste, ki jim je oče in skrbnik. Želja po rušenju in želja po gradnji. Tudi to ima več kot zgolj simbolni pomen, saj je Onni tudi gradbenik, ki izdeluje. Napravil je tudi ogromno hišo, največjo v mestu. Ob križišču štirih poti. To pa nima zgolj dobesednega pomena, temveč tudi močno simbolnega. Knjiga je križišče štirih poti, štirih plasti zgodbe, ki se v določeni meri prekrivajo in skupaj sestavljajo časopis, kroniko družine, ki je imela svoje vzpone in padce, predvsem pa mnogo želja, za katere so se borili do zadnjega diha. Kar nekaj je takšnega, česar niso izrekli dovolj; veliko so izrekli preveč, a bralcu se dobro odstirajo bitke, ki jih preživlja družina v razdobju stoletja, v katerem jasno niso na preži le zunanje preizkušnje (vojna), temveč je veliko tudi v odnosih, ki jih ljudje spletamo okoli sebe. Še en generacijski roman torej.
Kaj torej veste o fotografiranju, gospodična?Nič, zato sem tukaj.To ni kraj za ženske.Kdo to pravi? Zmorem prav toliko kot drugi.Vsi drugi so moški.Potem je že čas, da dobite žensko. Ne bom se kar tako vdala.In res se ni. 

Pravega odločilnega dogodka, okoli katerega bi se spletala drama romana, pravzaprav ni. Zato avtorjevo natančno popisovanje okoljstva, občutkov in razmišljanj deluje zaviralno pri iskanju niti romana, ko bralec ne ve ravno natančno, kam ga pelje. A po branju se mi zdi, da je popolnoma jasno, da je tisti bistveni dogodek v romanu nekako jasen. Ta dogodek je pravzaprav Onni sam. Kinnunen namreč spočetka dovolj natančno pripravi teren v katerega pripelje Onnija. Ta je v svoji navezanosti na otroke in dom tako pomenljiv, da Lahji, ki se skozi celotno knjigo zdi osrednji lik, venomer zbuja dvojne občutke: tako žalost, ker ga imajo otroci tako radi, ko mora ona ves čas skrbeti za mati, s katero sta v svoji prigarani neodvisnosti stkali močno vez, a obenem tudi dolg, krivdo in spoštovanje, ne le do trenutka, ko je odšel Onni, temveč do trenutkov, ko je odhajala tudi ona. Onnijeva zgodba je - navkljub vseprisotnosti Lahje v romanu - pravzaprav od vseh najdaljša. In kot že napisano, je to zgodba neverjetnega notranjega boja, ki ga je ta miren in ljubeč gospod, ki ni mogel nikdar odkrito ljubiti, preživljal v svojem življenju. In ob vsem tem je fascinantno obstal kot najbolj pozitiven karakter Križišča štirih poti, če odmislimo Kaarino, ki pa tule deluje kot pomožen element. Kaarina je namreč nekdo, ki nikakor nima slabih namenov, a stkati širše razumevanje Lahje in preteklosti družine ter hiše, v katero je prišla, ji je bilo od vsega začetka pravzaprav odvzeto. Od tod tudi toliko nesoglasij, ki jih imata z Lahjo, ki ob zavedanju vsega prerašča tradicionalno nerazumavanje tašče in snahe, obenem pa ostaja natanko to. Eksplikacija tega, praktično povsem klasičnega nerazumevanja med taščo in snaho, v katerem pa manjka predvsem glas Johanna. Ta je tisti, ki v romanu najbolj manjka. V ozadju pa je kljub vsemu mnogo drugih reči. Za preklop v generacijski razvoj družine, ki je lahko povsem običajna družina, pa to ni, v roke vzemite Križišče štirih poti, večkrat nagrajeno knjigo finskega avtorja Kinnunena.

Misel s sabo prinese občutek sramu. Že spet je izključil Lahjo iz svojih načrtov. Še vedno razmišlja, da je skupaj z nekom, to da v mislih ob njem ni njegova žena, temveč nekdo drug. Vse ostalo je isto: otroci se kopajo, sonce sije in v mraku na verandi poplesavajo plameni petrolejk.

Zgradba in ideja knjige me je najbolj spominjala na dve drugi knjigi. Najprej na Tiho hišo Orhana Pamuka, kjer gre za razumevanje različnih razmišljanj družine, ki si v trenutkih romana delijo streho nad glavo na obisku pri babici, a gre zgodba precej v smer politike. In nato, nemara še toliko bolj v smer McCannovega romana Transatlantik, pri katerem gre prav tako za medgeneracijsko mozaično pripoved o zgodovini neke družine in vlogi žensk v njej. Ob njej sem zapisal, da gre za podobo zgodovine skozi tihe in malo manj tihe boje posameznikov in posameznic, katerih življenja so povezana bolj, kot se zdi na prvi pogled. In natanko to velja tudi za Križišče štirih poti. Tudi ta knjiga se trudi zajeti podobo s širokokotnim objektivom. Neposredna, na trenutke izjemno neprijazna in hladna, obenem pa natančna in z željo po avtentičnosti, ki hodi po tanki meji med pomenom, ki ga ima za občutenje zgodbe vsaka podrobnost in redundanco potegov s čopičem, ki sled rišejo tudi izven platna.


✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Dobre knjige
Mladina 
Dnevnik
Delo
RtvSlo
Goodreads 
Bonnier rights Finland
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...