22. julij 2016

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja: preteklost

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija, ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja. Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84, pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali.


vir slike: emka.si


Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi prebral v treh dneh. Jasno je, da tu ne gre za knjigo, ki bi spadala v razred Kafke na obali, Kronike ptiča navijalca ali 1Q84. V teh delih je Murakamijev magični realizem pravzaprav postal nek svoj žanr, ki ga definira nekaj stalnih motivov, na katere je navezan, hkrati pa izjemno čista prehajanja med svetovi, ki jih fizično občutimo in več drugih, ki se skrivajo onstran teh. Murakami je, kar se mene tiče, slogovni umetnik brez primere. Zato jasno tudi v branje o Tsukuruju vstopam z določenimi pričakovanji. Ta knjiga me ni pustila na cedilu, dasiravno bi kupil stavo, da bodo nekateri tudi namrgodeno privzdigovali nosove. Prvi vtis je, da gre predvsem za knjigo, ki brez širokih potez razkriva posameznika, ki išče pomiritve s svojo preteklostjo, občutek branja pa sledi Norveškemu gozdu.

Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.

Tsukuru ima 36 let, živi v Tokiu in je inženir, ki skrbi za načrtovanje železniških postaj. Nekaj, kar si je od nekdaj želel početi. A nekdaj je želel tudi nekaterih drugih reči. Nekdaj je živel v Nagoyi. In imel štiri izjemne prijatelje, ki so po barvah v svojih imenih poimenovani Bela, Črna, Rdeči in Modri. Dva fanta, dve dekleti in Tsukuru, ki v imenu nima barve; brezbarvni Tsukuru, ki je s svojo pisano druščino tvoril prijateljstvo, ki je bilo trdno kot skala. Prijateljstvo, ki se je zdelo, da ga nič ne more uničiti. A Tsukuruju, sedaj zaposlenemu načrtovalcu železniških postaj, se je pred šestnajstimi leti zgodilo prav to. Takrat so ga na lepem ostali štirje izločili iz skupine in od takrat ga je ta dogodek načenjal, mu skozi lupino na zunaj urejenega moškega delal luknje v samozavest in premišljevanja o smrti. Sedaj je vse to bolj ali manj za njim. Pred njim pa je bitka za Saro, dekle, za katero je pripravljen storiti marsikaj, čeprav se svoje občasne neodločnosti in introvertiranosti močno zaveda. Izkušnje iz preteklosti so ga napravile takšnega, kot je. A Sara je drugačna. In ob bok njegovi želji po njej postavi njeno željo po njegovem soočenju s preteklostjo. Tako se zaplet zgodbe šele prične. Povsem nevsiljivi Tsukuru, ki rad predvsem opazuje svet okoli sebe, se poda na romanje v preteklost, v iskanje Modrega, Rdečega, Črne in Bele. V iskanje miru in odgovore na vprašanja izpred 16 let nazaj, ko so ga odslovili. In to iskanje je romanje, ki sicer ne traja leta, ampak se leta romanja s tem iskanjem pravzaprav zaključijo. Zato gre tule za Tsukurujevo preseganje samega sebe, ki se ga brez Sare ne bi lotil. To iskanje mu prinese veliko novih spoznanj. Predvsem glede izločitve, ki je je bil deležen, pa tudi sicer o vseh prijateljih, za katere je nekoč menil, da jih dobro pozna in se je v skupino lahko tudi umestil. Marsikaj je bilo v resnici drugače. In za Tsukuruja marsikaj popolnoma novo. Največ pa o vsem skupaj izve na Finskem, kamor ga ta sicer kratka Murakamijeva zgodba pripelje. In čeprav je avtor tudi tu ostal zvest neizrekljivosti svojih zaključkov, ki jih rad pušča odprte, je Tsukuru na koncu vendarle romanje dokončal.

Vsak človek ima zanj značilno barvo, ki lebdi okoli njegovega telesa. Kot svetniški sij. Ali pa protisvetloba.

Murakami je tokrat izpustil iskanje pogrešanih mačk in padanje skuš z neba. Prav tako ni nobenih prehodov in bore malo onstranstva. A obdržal je moškega protagonista, rahlega introverta, ki ga muči preteklost in seksualno bogato sanjsko življenje. Odpovedal se ni tudi svoji ljubezni do glasbe, tokrat so tu Franz Liszt in njegova Leta romanja. Obdržal je tudi popotovanje, ki se kot običajno, izkažejo, da delujejo predvsem kot odpiranje in zapiranje stvari iz preteklosti. Tsukuru deluje kot precej odtujen človek, brez prijateljev, a ne deluje osamljen in nesposoben. Dovolj dolgo je že tako kot je, da se je naučil samostojnosti in veselja do majhnih stvari v vsakdanu. Še posebno, ker ga je v preteklosti močno zaznamovala travma izgube prijateljev, v bistvu z njim simpatiziramo in skozi vso pripoved ostaja etično zanesljiv vodnik. Vsa presenečenja tako doživljamo z njim. Sladka, kot je pomemben vrinek o ljubezni iz preteklosti in grenka, kot je taisti vrinek, tokrat izgubljene ljubezni iz preteklosti, ki je ni opazil. A vendarle, na koncu se, vsaj s Tsukurujevega gledišča, marsikaj poklopi. Vendarle pa je potešen bolj bralec, ki je iskal dopolnitev Tsukurujeve zgodbe, vezane na preteklost, kot pa Tsukuru sam, ki ga za vogalom zadnje strani knjige še čaka Sarina odločitev. Murakami je v Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja napisal mnogo bolj premočrtno pripoved, ki je na nekaj koncih le nakazala, da bi lahko šla v smer, ki smo je pri njem bolj vajeni. In najbrž bi tudi tako zgodba delovala, nemara še bolje. A avtor se je odločil za premočrtnost.



Liszt - Années de pèlerinage. Première année: Suisse, S. 160 [André Laplante]


Zgodbo se da brati na več načinov: lahko je zgodba o determinizmu usode, ki je morala steči tako kot je; lahko je tudi zgodba o pravem vzgibu, ki ti lahko ponudi preteklost, da se razkrije tako, kot si nisi predstavljal; lahko je tudi ljubezenska zgodba, ki vedno s seboj jemlje tudi zgodbo o osamljenosti; lahko je tudi zgodba o končevanjih, o smrti in ločitvah, ki so vgrajene v vmesje naših življenj in jih tako povsem pozitivno določajo za naprej. Prva o od teh možnosti ponuja branje Tsukurijeve usode kot iskanje nujnosti, ki je pot njegovega samospoznanja in doseganja notranjega miru; druga je predvsem zgodba, v kateri prepoznamo detektivsko brskanje po preteklosti, kjer ne manjka niti suspenza ob pričakovanju razrešitve. Zadnji dve pa sta pravzaprav iz Murakamijevih zgodb že znani liniji branja, torej bi ju lahko vzeli kot reinterpretaciji idej iz Norveškega gozda.

Glej, da te ne dobijo v roke zlobni škratje.

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja bi težko umestil med Murakamijeve presežke in najbrž bi nekomu, ki želi brati kaj tipično njegovega, v priporočilo dal prej kaj drugega. A daleč stran od tega, da bi ga podcenil: v njegovih knjigah poteka neka linija motivov, ki skozi različna bralska obdobja peljejo k učinkovitemu prevpraševanju lastne identitete, ljubezni, prijateljstva in smrti, in v tem oziru se v pomembnem delu literarnega vesolja skriva tudi sled z deli, kot sta Norveški gozd in zgodba o Brezbarvnem Tsukuruju Tazakiju. Sled, ki ji velja slediti.

✭✭✭


Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...